VPRAŠANJE
V zvezi z določilom 41. člena zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), po katerem mora biti delavskim predstavnikom omogočeno sodelovanje pri vseh vprašanjih zagotavljanja varnega in zdravega dela, se postavlja vprašanje, na kakšen način naj delodajalec sprejme predpisano izjavo o varnosti z oceno tveganja, če nima organiziranega sveta delavcev ali delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu skladno z zakonom. Ali naj v ta namen oblikuje poseben odbor, v katerega sam imenuje tudi predstavnike delavcev, ali pa naj izjavo o varnosti sprejme in jo posreduje v obravnavo pristojnim delavskim predstavnikom, ko bodo (če bodo) le-ti izvoljeni?
ODGOVOR STROKOVNJAKA
Pri iskanju pravega odgovora na postavljeno vprašanje je treba izhajati iz t.i. načela fakultativnosti kolektivnih oblik delavske participacije pri upravljanju kot enega temeljnih načel zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), ki vsekakor velja tudi glede sprejemanja odločitev na področju varnosti in zdravja pri delu. To načelo pomeni, da je sodelovanje zaposlenih pri upravljanju preko delavskih predstavništev njihova zakonska pravica, ne pa tudi dolžnost. Če želijo to pravico izkoristiti, pa se morajo najprej ustrezno organizirati skladno z zakonom, torej izvoliti svet delavcev oziroma delavskega zaupnika in druge oblike delavskih predstavništev (predstavniki delavcev v nadzornem svetu, delavski direktor). Namesto njih tega seveda v nobenem primeru ne more in tudi ni dolžan storiti delodajalec.
Po 45. in 46. členu ZVZD-1 delavci sodelujejo pri vprašanjih varnosti in zdravja pri delu neposredno ali po svojih predstavnikih. Če delavci niso izvolili predstavnikov, to delodajalca ne odvezuje posvetovanja z delavci. Kadar je svet delavcev ali delavski zaupnik izvoljen, je treba upoštevati tudi skupno posvetovanje po ZSDU.
Nekaj dvomov v tem pogledu vnaša le institut “delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu”, ki ga je na novo uveljavil ZVZD in glede katerega ni popolnoma jasno ali gre za delavskega zaupnika v smislu določil ZSDU (torej “nadomestek” za svet delavcev v podjetjih z manj kot 20 zaposlenimi) ali za posebno obliko delavskega predstavništva za področje VZD, ki je obligatorna v vsakem primeru (ne glede na število zaposlenih), če pri delodajalcu ni sveta delavcev. Tudi tu je treba izhajati iz uvodoma omenjenega načela fakultativnosti kolektivnih oblik delavske participacije, ki seveda v celoti velja tudi za delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu. Izvolijo ga lahko le delavci, a jih v to ni mogoče prisiliti, niti z zakonom. Razlike med delavskim zaupnikom po 9. členu ZSDU in delavskim zaupnikom za varnost in zdravje pri delu po ZVZD je torej iskati le v tem, da je slednji lahko izvoljen kot poseben predstavnik delavcev za področje VZD tudi v podjetjih z več kot 20 zaposlenimi, če se delavci na zboru delavcev odločijo, da ne bodo organizirali sveta delavcev.
Če svet delavcev ali delavski zaupnik ni izvoljen, se mora delodajalec o izjavi o varnosti z oceno tveganja in drugih vprašanjih iz 46. člena ZVZD-1 posvetovati neposredno z delavci. Po petem odstavku 17. člena ZVZD-1 mora pisni oceni tveganja priložiti zapisnik o posvetovanju z delavci oziroma njihovimi predstavniki. Delodajalec delavcem ne sme sam imenovati njihovih izvoljenih predstavnikov; odsotnost predstavnikov pa ni podlaga za opustitev neposrednega posvetovanja.
Uredniška posodobitev · 28. 10. 2026
Spodaj so navedene posamezne preverjene spremembe starejšega odgovora. Datum ne pomeni celovitega novega pravnega mnenja.
- Odpravljena zmotna posledica, da odsotnost izvoljenih predstavnikov odpravi dolžnost posvetovanja z delavci (17., 45. in 46. člen ZVZD-1).
Pravna podlaga: Preverjeni pravni vir