VPRAŠANJE
Svet delavcev v okviru našega koncerna šteje 13 članov in je organiziran kot enoten svet delavcev za vse tri odvisne koncernske družbe. Temu primerno je organizirano tudi njegovo »predsedstvo« oziroma ožji kolegij, katerega sestavljajo predsednik in dva podpredsednika, pri čemer je vsak od njih predstavnik ene izmed koncernskih družb. Ali je sprejemljiv predlog poslovodstva koncerna, po katerem naj bi zaradi poenostavitve in večje učinkovitosti delovanja vsa tekoča dogovarjanja in usklajevanja s poslovodstvi koncerna in vseh koncernskih družb v imenu sveta delavcev v bodoče izvajalo kar omenjeno tričlansko »predsedstvo«, s čimer bi bila poslovodstva razbremenjena neposrednega sodelovanja in dolgotrajnih diskusij na sejah sveta delavcev kot celote? Sestanki poslovodstev in »predsedstva« sveta delavcev bi bili v tem primeru lahko tudi precej pogostejši in bi potekali redno vsaj enkrat tedensko.
ODGOVOR STROKOVNJAKA
Učinkovito sodelovanje delavcev pri upravljanju vsekakor zahteva čim tesnejše sodelovanje ter čim bolj pogoste in redne stike med poslovodstvom in svetom delavcev. Zato so kakršne koli redne oblike neformalnega medsebojnega informiranja ter izmenjave mnenj in stališč na tej relaciji lahko izjemno dobrodošle, posebej še upoštevaje dejstvo, da se svet delavcev kot celota v povprečju običajno ne more sestajati več kot enkrat do dvakrat mesečno.
Vendar pa je treba poudariti, da tovrstne neformalne »koordinacije« ne morejo imeti nikakršnih formalnih pristojnosti, ki izhajajo iz zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), in zato tudi ne morejo nadomestiti zakonsko določenih oblik in načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju. Po eni strani namreč svet delavcev že po zakonu ne more prenesti svojih nalog in pristojnosti na predsedstvo oziroma kolegij ali kako drugo ožjo skupino svojih članov, kar je mogoče sklepati iz dejstva, da celo glede formalno oblikovanih stalnih »odborov sveta delavcev« (58. do 60. člen ZSDU) zakon izrecno določa, da o svojih zaključkih in predlogih le »obvestijo svet delavcev, ki o tem sprejme dokončno odločitev«. Kakršna koli delovna telesa sveta delavcev torej lahko le »pripravljajo« odločitve iz pristojnosti sveta delavcev, ne morejo pa jih v njegovem imenu sprejemati. Prav tako seveda ne morejo v imenu celotnega sveta delavcev uresničevati pravice do informiranja in skupnega posvetovanja z delodajalcem v smislu določb 89. do 94. člena ZSDU. Po drugi strani pa prav tako ni nobene zakonske podlage, po kateri bi se lahko poslovodstvo (kot zastopnik »delodajalca«) osvobodilo svojih izrecno določenih obveznosti do sveta delavcev (obveščanje, skupno posvetovanje, soodločanje) s tem, da bi tovrstne obveznosti opravljalo le v razmerju do »predsedstva« oziroma ožjega kolegija sveta delavcev. Obstoj svetov delavcev kot delavskih predstavništev, ki naj bi predstavljala in zastopala vse zaposlene (prav zato zakon tudi določa minimalno število njihovih članov glede na skupno število zaposlenih v družbi in napotuje na ustrezno strukturno zastopanost predstavnikov različnih interesnih skupin zaposlenih), bi bil namreč v nasprotnem brez pomena.
V vprašanju omenjeno »predsedstvo« oziroma ožji kolegij sveta delavcev ima torej vsekakor lahko pomembno vlogo pri utrjevanju sodelovanja med poslovodstvom in svetom delavcev. Informacije, ki jih na opisani način pridobiva od poslovodstva, so lahko koristna orientacija za načrtovanje in podlaga za pripravo sej sveta delavcev, prav tako so lahko takšne neformalne koordinacije zelo koristne v fazi konkretnega izvajanja že usklajenih in sprejetih odločitev. Ne nazadnje lahko odigrava funkcijo »pogajalske skupine« sveta delavcev (npr. v pogajanjih za sklenitev t.i. participacijskega dogovora ali pri predhodnem ali naknadnem usklajevanju stališč glede zahtevnejših odločitev, ki so predmet delavske participacije po ZSDU itd.). V nobenem primeru pa ne more preprosto »nadomestiti« vloge sveta delavcev nasproti poslovodstvu, vsaj ne pri neposrednem izvajanju participacijskih pristojnosti iz 89. do 96. člena ZSDU.