VPRAŠANJE
V družbi je v teku postopek za oblikovanje predloga kandidata za novega delavskega direktorja, in sicer tako, da je svet delavcev objavil interni razpis za zbiranje predlogov. Stvar pa se je zapletla, ko se je uprava družbe postavila na stališče, da morajo zanje veljati enaki izobrazbeni in drugi pogoji, kot jih statut družbe določa za ostale člane uprave (vključno, na primer, z zahtevo po najmanj 5-letnih izkušnjah na vodilnih delovnih mestih), ne tisti, ki jih je svet delavcev določil s svojim poslovnikom in ki tovrstnih izkušenj ne predvidevajo kot pogoj za kandidiranje. Kako je dejansko s tem? Ali bi po vašem mnenju moral svet delavcev preklicati že objavljeni razpis in ga ponoviti?
ODGOVOR STROKOVNJAKA
Obe možni varianti sta načeloma vsaka po svoje argumentirani. Po eni strani je treba vedeti, da je delavski direktor v vseh pogledih povsem enakopraven član uprave, kar pomeni, da je po svoje logično za opravljanje te funkcije zahtevati povsem enake pogoje kot za druge člane uprave. Po drugi strani pa je funkcija delavskega direktorja vendarle precej specifična v primerjavi z ostalimi člani uprave, kar bi opravičevalo tudi drugačno logiko. Dejstvo je namreč, da je delavski direktor opredeljen samo v ZSDU (ne pa tudi v ZGD), in sicer izrecno kot »predstavnik delavcev v upravi družbe« (glej 78. člen ZSDU), ne morda kot eden izmed menedžerjev, ki vodijo poslovne procese. Njegova temeljna funkcija je »zastopanje interesov delavcev na kadrovskem in socialnem področju«, ne morda neposredno »vodenje« tega področja, kar je seveda bistvena vsebinska razlika.
To dejstvo je po mojem mnenju ključno in predstavlja »močnejši« argument, ki pa govori izrazito v prid drugi varianti. Sam se torej nagibam k stališču, da opredeljevanje pogojev za »delavskega predstavnika v upravi družbe« ne more biti predmet statuta družbe, kajti
- nelogično bi bilo, da bi lahko delodajalec predpisoval pogoje za delavske predstavnike v kateremkoli organu;
- neposredna podlaga za »ustanovitev« (vzpostavitev) funkcije delavskega direktorja v posamezni družbi z več kot 500 zaposlenimi, je zakon, konkretno ZSDU, in ne statut družbe, zaradi česar bi bilo nesprejemljivo, da te funkcije ne bi bilo mogoče vzpostaviti, če je delodajalec ne bi prej uredil v statutu.
Pogoje za opravljanje neke funkcije, kolikor tega ne določa poseben predpis, načeloma vedno določa tisti, ki je pristojen za imenovanje oziroma »predlaganje« kandidatov na to funkcijo, oziroma tisti, katerega interesi naj bi bili prek te funkcije zastopani. V danem primeru je to seveda svet delavcev s svojim poslovnikom, ne delodajalec s svojim statutom.
Kaj torej storiti? Osebno bi na mestu sveta delavcev pustil stvari takšne, kot so, in bi izpeljal kandidacijski postopek za delavskega direktorja tako, kot je zdaj zastavljen v skladu s poslovnikom sveta delavcev. Če NS ne bi imenoval predlaganega kandidata, pa sledi postopek »usklajevanja« med SD in NS ali pa po potrebi tudi »sodno imenovanje« delavskega direktorja v skladu z določili 83. člena ZSDU. Sodišče bo v tem primeru odločilo tudi o spornem vprašanju.