VPRAŠANJE
V podjetju se pripravljajo številne organizacijske spremembe (ukinitve, združitve in razdružitve posameznih organizacijskih enot), ki bodo imele med drugim za posledico zmanjševanje določenega števila delavcev, vendar pa ne bodo potekale istočasno, temveč postopno po fazah. V nobenem posamičnem primeru ne bo v igri zmanjšanje »večjega števila delavcev« po predpisih o delovnih razmerjih. Zato direktor trdi, da zadostuje, če je svet delavcev s temi spremembami seznanjen ob sami izvedbi, drugačno vključevanje sveta delavcev v sprejemanje teh odločitev pa ni potrebno. Ali to drži?
ODGOVOR STROKOVNJAKA
Če prav razumem, gre za vprašanje postopnih in parcialnih organizacijskih sprememb, ki imajo za posledico zmanjševanje števila zaposlenih, vendar pa pri tem v nobenem posamičnem primeru ne gre za »večje število delavcev po predpisih o delovnih razmerjih« v smislu 1. odstavka 96. člena zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), ki bi zahtevalo predhodno pridobitev soglasja sveta delavcev po tem členu.
Dejstvo, da v teh primerih ni potrebno predhodno soglasje sveta delavcev h konkretni poslovi odločitvi delodajalca, pa seveda ne pomeni, da svet delavcev v postopkih sprejemanja teh odločitev nima nobene vloge. Daleč od tega. Nesporno je namreč, da gre pri teh odločitvah (kumulativno) za:
- »spremembe v organizaciji proizvodnje« in hkrati – vsaj v nekaterih primerih – tudi za »zmanjševanje gospodarske dejavnosti« v smislu 6. in 7. alineje 89. člena ZSDU, kar pomeni, da mora biti svet delavcev po določbi 90. člena istega zakona o tem predhodno obveščen (opomba: poudarek je na besedi »predhodno«, kar pomeni, da je že zakonodajalec predpostavljal, da bo SD glede tega praviloma oblikoval določena mnenja, pripombe in pobude, oziroma da mu mora biti to vsaj omogočeno);
- »zmanjšane števila delavcev« v smislu 6. alineje 94. člena ZSDU, ki pomeni t. i. kadrovsko vprašanje, o katerem je dolžan delodajalec izpeljati obvezno predhodno skupno posvetovanje s svetom delavcev po postopku, določenem v 91. in 92. členu istega zakona (opomba: število nameravanih odpuščanj v tem primeru ni bistveno).
Niti približno torej ne zadostuje, da delodajalec svet delavcev zgolj »seznani o tej spremembi istočasno, kot jo izvede«. Celo več – v primeru, da delodajalec krši obveznost bodisi predhodnega obveščanja (če gre zgolj za organizacijske spremembe brez odpuščanja) bodisi skupnega posvetovanja (če gre tudi za zmanjšanje števila zaposlenih), ima svet delavcev po zakonu pravico uporabiti institut »zadržanja odločitve delodajalca« po 98. členu ZSDU.
In tudi prav je tako. Vsak pameten delodajalec bi se moral že v lastnem interesu o takih zadevah posvetovati z zaposlenimi, tudi če tega ne bi posebej predpisoval zakon. Ne samo zato, ker je danes nadvse pomembno ohranjati čim bolj motivirane in pripadne zaposlene, s katerimi zato pač ni mogoče ravnati kot s številkami, ampak tudi zato, ker zlasti o mikroorganizaciji poslovnih procesov največ (običajno več kot poslovodstvo) vedo prav zaposleni, ki so vanjo dnevno vpeti. Velika škoda je zato za podjetje, če menedžerji ne znajo izkoristiti teh človeških potencialov in pripravljenosti zaposlenih za konstruktivno sodelovanje v skupno dobro, ampak se raje poslužujejo avtoritarnega stila vodenja, ki je sicer bistveno »lažje«, vendar pa (zlasti v kriznih razmerah) tudi bistveno manj učinkovito od participativnega. Prednosti slednjega so namreč v sodobnih poslovnih znanostih nesporno dokazane tudi s številnimi študijami. Kar težko je torej razumeti, da se morajo danes, v eri znanja in vse večjega pomena t. i. človeškega kapitala za poslovno uspešnost podjetij, sveti delavcev kot predstavništva zaposlenih za pravico do sodelovanja pri sprejemanju poslovnih odločitev »boriti s pomočjo zakona« in s sklicevanjem na njegovo »črko«, namesto da bi jih menedžment v to vključeval na lastno iniciativo in ne glede na to, kaj »zapoveduje« (ali pa ne) zakon. A vsaj v danem primeru je tudi črka zakona brez dvoma povsem jasna in nedvoumna.