VPRAŠANJE
Zanima nas, kako razlagati določbo tretjega odstavka 64. člena ZSDU, da je poklicni član SD upravičen do »plače, ki jo prejemajo zaposleni v družbi z enako izobrazbo«. Naša pravna služba trdi, da je s tem mišljen povprečni »tarifni količnik« te kategorije zaposlenih, mi pa menimo, da pri tem ni mogoče upoštevati samo »osnovne« plače. Vprašanje je tudi, kaj pravzaprav pomeni »enaka izobrazba«?
ODGOVOR STROKOVNJAKA
Zakonski pojem »plača« je – če ni v posameznih primerih izrecno določeno drugače – treba razlagati v smislu določbe drugega odstavka 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki se glasi: »(2) Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.« V tem delu torej lahko v celoti pritrdimo vašemu stališču, kajti tarifni razredi in tarifni količniki seveda določajo zgolj osnovno plačo, ne pa tudi dela plače iz naslova delovne uspešnosti in dodatkov, ki se kasneje sicer pri poklicnih članih sveta delavcev običajno ne določa več posebej.
Kadar je tako razumljena »plača« določena kot osnova za druge prejemke (npr. razna nadomestila, odpravnine, plače na primerljivih delovnih mestih in podobno), se mora zaradi izravnave nihanj v višini mesečne plače nujno upoštevati povprečje dejansko prejetih plač v določenem obdobju (običajno je to zadnje trimesečje). V nasprotnem ni jasno, kateri od različnih zneskov mesečnih plač naj bo pri tem relevanten.
Glede razlage pojma »plača, ki jo prejemajo zaposleni v družbi z enako izobrazbo« pa je po našem mnenju edino logično, da se upoštevajo delavci, ki imajo enako stopnjo strokovne izobrazbe. Zahteva, da morajo imeti tudi enako smer izobrazbe, bi bila neživljenjska, kajti v tem primeru lahko pride do situacije, ko drugih delavcev z enako izobrazbo v družbi sploh ni. Tudi če so, pa se njihove plače običajno med seboj bistveno ne razlikujejo, tako da bi bilo v tem primeru vseeno, če bi ostali le pri kriteriju plače, ki jo je delavec prejemal pred nastopom konkretne funkcije. Razlike med plačo po enem ali drugem kriteriju bi bile namreč v tem primeru tako majhne, da skorajda ne bi imelo smisla v zakonu določati vsakega posebej in ločeno. Če zanemarimo vrsto in uporabimo le stopnjo zahtevane izobrazbe, pa so seveda razlike v plačah lahko že bistveno večje, tako da konkretna alternativa vendarle dobi svoj praktični smisel in pomen.
Pri tem odgovoru pa ne zahajamo v vprašanje, ali takšno nagrajevanje dela poklicnih članov sveta delavcev, kakršno izhaja iz zakona, ustreza načelu »plačila po dejanskem delu«, ali pa bi bilo treba to delo posebej »sistemizirati« in ovrednotiti (vendar ne v redni sistemizaciji delovnih mest, ampak v participacijskem dogovoru), pri čemer ni pomembno, kdo konkretno ga opravlja in kakšno izobrazbo ima. O tem morda več kdaj drugič.