VPRAŠANJE
Ali je delavski direktor lahko član (in morda celo predsednik) sveta delavcev in ali torej lahko kandidira na prihajajočih volitvah za svet delavcev? Kaj, če se bo pojavil kot kandidat?
ODGOVOR STROKOVNJAKA
ZSDU za zdaj izrecno ne prepoveduje pasivne volilne pravice, a bi jo po mojem mnenju moral. Kolikor vem, je v pravkar pripravljajočem se ZSDU-1 to predvideno. Funkcija delavskega direktorja (kot člana poslovodstva) in člana sveta delavcev sta namreč že po logiki stvari nezdružljivi v isti osebi, kajti poslovodstvo je »sogovornik« svetu delavcev na delodajalski strani, tako da posameznik ne more biti hkrati član obeh organov.
Po mojem mnenju bi morala volilna komisija v takem primeru kandidaturo zavrniti, čeprav nima izrecne pravne podlage v zakonski določbi, ampak imamo glede tega opravka z neko specifično pravno praznino. Lahko se opre le na določbo 2. odstavka 12. člena v povezavi z 1. a členom ZSDU in se postavi na stališče, da je delavski direktor – ne glede na to, kako je ta funkcija konkretno koncipirana – pač član poslovodstva in torej član »vodilnega osebja«. A problem v tem primeru lahko nastane z aktivno volilno pravico, ki bi mu morala biti potemtakem – če naj bi bila volilna komisija dosledna – načeloma prav tako odvzeta. Toda v primeru, če konkretni delavski direktor v praksi ni istočasno v vlogi menedžerja za kadrovsko ali kako drugo področje, ampak je delavski predstavnik v pravem pomenu besede (vemo, da se zaradi nedorečenosti zakona v praksi pojavljata obe koncepciji te funkcije), bi mu bila odvzeta neupravičeno. Pasivne volilne pravice torej delavski direktor ne bi smel imeti v nobenem primeru, aktivno pa v določenih primerih lahko. To pa preprosto pomeni, da se bo morala volilna komisija glede takšne ali drugačne interpretacije zakonskih določb odločiti od primera do primera, upoštevaje konkretne okoliščine, predvsem konkretno koncepcijo te funkcije, to »arbitrarnost« pa opravičiti z že omenjenim dejstvom, da zakon arbitrarnost dopušča tudi pri izbiri takšne ali drugačne koncepcije delavskega direktorja. To, da imamo v praksi dve vrsti delavskih direktorjev (eni so menedžerji, drugi pa čisto običajni delavski predstavniki), je namreč nesporno dejstvo, ki ga pri ustrezni interpretaciji zakona ni mogoče preprosto zanemariti. Sodne prakse, na katero bi se lahko volilne komisije oprle pri reševanju konkretne situacije, pa žal še ni.