VPRAŠANJE
Sodelavka, članica sveta delavcev in predstavnica sveta delavcev je v podjetju zaposlena 28 let in dela na osebnih dohodkih, kjer sta trenutno zaposleni dve delavki. Zaradi novega programa je postala »tehnološki presežek« in jo želijo premestiti v proizvodni oddelek, kjer je delo triizmensko, plača pa nižja. Stara je 48 let in je bila tudi zelo bolna, tako da bi večje fizične obremenitve težko prenašala, medtem ko je druga delavka na istem delu mlajša, z manj delovne dobe in brez znanih tovrstnih zdravstvenih težav. Uspešnosti dela ene in druge se pri tem ni posebej preverjalo. Kaj lahko v tem primeru stori svet delavcev, tako glede premestitve, kot glede spremembe plače?
ODGOVOR STROKOVNJAKA
Bojim se, da je sporna novela ZSDU-B iz leta 2009, ki je s spremembo prvotnega 67. člena ZSDU med drugim tudi močno oslabila že sicer ne najbolj trdno zagotovljeno delovnopravno imuniteto delavskih predstavnikov, svetom delavcev pobrala precej orožij za učinkovito ukrepanje v tovrstnih primerih. Razporejanje članov sveta delavcev na drugo delovno mesto ali k drugemu delodajalcu iz poslovnih razlogov, ki se konkretno izvaja v obliki odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, zdaj namreč (po prenovljenem 67. členu ZSDU) ni več predmet obveznega predhodnega soglasja sveta delavcev.
To pomeni, da avtomatizma, s katerim bi lahko svet delavcev učinkovito preprečil morebitno šikanozno prerazporejanje svojih članov na drugo delo ali k drugemu delodajalcu, v zakonu žal ni več. Ostajajo vam torej le še vsebinski argumenti za dokazovanje šikanoznosti, pogojene s soupravljalskimi funkcijami konkretne sodelavke, če so v danem primeru podani. Ne glede na to pa mora svet delavcev primer temeljito proučiti in vsaj poskušati ustrezno delovnopravno zavarovati svojo članico, če meni, da je žrtev šikaniranja delodajalca bodisi zaradi svojih funkcij bodisi kot delavka. Varstvo pravic delavcev, zapisanih v zakonu in kolektivnih pogodbah, je namreč tudi na splošno (ne samo glede svojih članov) ena od temeljnih funkcij sveta delavcev.
Najprej je torej treba ugotoviti, ali morda obstajajo indici, da bi utegnila biti nameravana prerazporeditev članice sveta delavcev in nadzornega sveta šikanoznega značaja, torej posledica opravljanja njenih funkcij. To je namreč ključnega pomena, kajti delavski predstavniki naj bi bili zavarovani pred raznimi neugodnimi delovnopravnimi ukrepi le, kolikor so ti ukrepi povezani s funkcijo. Če ti indici obstajajo, potem se svet delavcev lahko sklicuje na določbo sedanjega 67. člena ZSDU o nedopustnosti postavljanja člana sveta delavcev v »manj ugoden položaj«. Določba se namreč glasi: »Članu sveta delavcev ni mogoče znižati plače ali proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden ali podrejen položaj, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi.« Pri tem je treba seveda pojem »manj ugoden položaj« že iz načelnih razlogov interpretirati v najširšem pomenu, kajti delovnopravno varstvo delavskih predstavnikov je po omenjeni novi zakonodaji že sicer zoženo na minimum.
V tem primeru mora svet delavcev takoj pozvati delodajalca, da svojo odločitev (o tem, da je delavka presežek in da se jo prerazporedi) prekliče ali spremeni, hkrati pa takoj vložiti predlog za arbitražni spor zaradi kršitve omenjene določbe ZSDU. Če bo delodajalec medtem spremenil svojo odločitev, se lahko vloga za arbitražni spor seveda kadarkoli tudi umakne. Tudi delavka pa mora – in to je zelo pomembno – individualno po svoji liniji v 8 dneh od prejema odločbe oz. sklepa vložiti ugovor pri delodajalcu skladno s 1. odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in se v njem prav tako izrecno sklicevati na to, da je odločitev delodajalca po njenem mnenju (in po mnenju sveta delavcev) šikanozna in posledica opravljanja njenih delavskopredstavniških funkcij. V nasprotnem, torej če svet delavcev ne bo reagiral v navedenem smislu, tudi sodišče v morebitnem kasnejšem sodnem sporu tega argumenta ne bo upoštevalo. Predlagam torej, da se svet delavcev postavi na stališče šikanoznosti omenjenega ukrepa in ga obravnava z vidika 67. člena ZSDU ter ukrepa tako, kot je predlagano zgoraj. Nekoliko močnejšo, čeprav še vedno nezadostno, delovnopravno varstvo zakon delavskim predstavnikom žal zagotavlja le še za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi (112. in 113. člen ZDR).
Če pa svet delavcev že sam ocenjuje, da v danem primeru ni indicev za obstoj tovrstnega šikanoznega ravnanja delodajalca, pa je iz naslova zakonsko določenega delovnopravnega varstva delavskih predstavnikov konkretne članice ne more poskušati zavarovati niti do te mere. Posebej še, ker pri t. i. individualnih presežkih ni predpisana uporaba kakršnihkoli posebnih kriterijev za njihovo določanje (izbiro), in ker nižja plača na novem delovnem mestu, če je to »ustrezno«, po zakonu ni ovira za zakonitost »prerazporeditve«.