← Nazaj na vprašanja

Organi družbe

Nezaupnica kot podlaga za odpoklic delavskega direktorja

Podatki o odgovoru
Avtor odgovora
dr. Mato Gostiša
Spletni zapis
20. 11. 2026
Vsebinski pregled
Datum pregleda ni evidentiran.

Datum spletnega zapisa ni nujno datum nastanka strokovnega mnenja. Pri uporabi upoštevajte okoliščine vprašanja in poznejše spremembe predpisov.

VPRAŠANJE

Na dnevnem redu že sklicane seje sveta delavcev imamo kot glavno točko predvideno odločanje o predlogu za odpoklic delavskega direktorja. Ali mu mora svet delavcev v tem primeru formalno najprej izglasovati »nezaupnico« in kako mora biti ta utemeljena – zadostuje le splošna ugotovitev, da je izgubil zaupanje sveta delavcev, ali morajo biti v izglasovanem sklepu navedeni točni razlogi?

ODGOVOR STROKOVNJAKA

Zakonska ureditev postopka za odpoklic delavskega direktorja je zelo skopa, in sicer o tem govori samo določba drugega odstavka 82. člena ZSDU, ki se glasi:

»Za odpoklic delavskega direktorja v upravi družbe ali predstavnika delavcev med izvršnimi direktorji upravnega odbora se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za njegovo imenovanje.«

Če torej stvari nimate morda kaj bolj podrobno urejene s poslovnikom sveta delavcev, je treba odgovor na vaše vprašanje iskati izključno v ustrezni pravni interpretaciji te določbe. Iz te pa je mogoče sklepati, da je pravna podlaga za odpoklic delavskega direktorja izrek nezaupnice s strani sveta delavcev, na podlagi katere mora potem nadzorni svet na predlog sveta delavcev delavskega direktorja tudi odpoklicati in razrešiti. Delavski direktor je namreč po določbi prvega odstavka 82. člena ZSDU lahko imenovan izključno le na predlog sveta delavcev, zato mora biti analogno temu na njegov predlog tudi odpoklican (v primeru morebitnega nestrinjanja nadzornega sveta s predlogom za odpoklic, pa se seveda lahko smiselno uporabi postopek »usklajevanja« med svetom delavcev in nadzornim svetom kot ga določa 83. člen ZSDU).

Seveda pa morajo biti v obrazložitvi predloga sklepa o nezaupnici samoumevno navedeni tudi točni razlogi za njen sprejem, kajti vsak sklep sveta delavcev mora načeloma imeti neko smiselno vsebinsko podlago. Ne more se kajpak kdorkoli kadarkoli spomniti in kar »na pamet« ter brez kakršnekoli utemeljitve razlogov zahtevati glasovanje o (ne)zaupnici delavskemu direktorju. To že po logiki stvari pač ni primeren način odločanja sveta delavcev. Predpostavlja se, da morajo člani sveta delavcev točno vedeti, o čem in zakaj o nečem sploh glasujejo.

Nek konkreten razlog torej mora biti naveden s strani tistega, ki glasovanje o neki odločitvi (v danem primeru je to izrek nezaupnice in predlog za odpoklic delavskega direktorja) predlaga. In tu je treba biti – vsaj v okviru predhodne razprave znotraj sveta delavcev – čim bolj temeljit, tako da je tudi takšna ali drugačna odločitev sveta delavcev potem čim bolj temeljito pretehtana.

Povedano se seveda nanaša na fazo »internega« odločanja sveta delavcev samega. Povsem nekaj drugega pa je vprašanje, koliko obširno in podrobno je treba potem zahajati v detajle v obrazložitvi »formalnega« predloga za odpoklic, ki ga svet delavcev na podlagi izrečene nezaupnice potem pošlje nadzornemu svetu. Tu pa neka pretirana »temeljitost« ni več potrebna. Formalno gledano pravzaprav zadostuje le zelo okvirno obrazložena navedba, da je svet delavcev delavskemu direktorju izrekel nezaupnico, na podlagi katere predlaga njegov odpoklic, ker je po temeljiti proučitvi in predhodni razpravi ocenil, da delavski direktor po mnenju sveta delavcev ni učinkovito in v skladu s pričakovanji sveta delavcev zastopal interesov delavcev v upravi, kar je njegova zakonska funkcija. Porušeno zaupanje pri delavsko-predstavniških funkcijah, med katere sodi tudi delavski direktor, namreč ne glede na to, ali so tudi dejansko podani »krivdni« razlogi ali ne, že samo po sebi brez dvoma predstavlja utemeljen razlog za morebiten odpoklic.

Svet delavcev namreč te svoje odločitve nadzornemu svetu ni dolžan podrobneje pojasnjevati. In sicer že zato, ker je svet delavcev tisti, ki je imenovanje delavskega direktorja po svoji presoji predlagal, in mu zato lahko po svoji presoji izreče tudi nezaupnico. Važno je torej le, da je v predlogu za odpoklic naveden »splošen« (in zgolj okvirno obrazložen) razlog, da svet delavcev iz takšnih ali drugačnih razlogov ni zadovoljen z načinom opravljanja funkcije delavskega direktorja. Jasno pa je, da nadzorni svet že po logiki stvar ne more prisiliti sveta delavcev, da nekoga, s katerim ni zadovoljen, oziroma mu – utemeljeno ali ne – ne »zaupa« več, ohranja na tej delavskopredstavniški funkciji. Tudi če bi nadzorni svet v tem primeru sprožil postopek »usklajevanja« po 83. členu ZSDU, bi v končni fazi moral opraviti odpoklic (če bi svet delavcev vztrajal pri njem vztrajal), v nasprotnem pa bi lahko svet delavcev odpoklic zahteval prek pristojnega sodišča (po analogiji s 3. odstavkom 83. člena ZSDU). Delavskopredstavniške funkcije namreč niso nikakršna zakonska »pravica« kogarkoli, ampak, kot rečeno, v celoti temeljijo na zaupanju, zato po mojem mnenju tudi sodišče ne more zavrniti zahteve za odpoklic delavskega direktorja zaradi »neutemeljenosti razlogov za odpoklic, če mu je svet delavcev izglasoval nezaupnico.

ZSDS · Nezaupnica kot podlaga za odpoklic delavskega direktorja
https://zsds.si/vprasanje-in-odgovor/nezaupnica-kot-podlaga-za-odpoklic-delavskega-direktorja/