VPRAŠANJE
Prejšnji svet delavcev družbe je – v želji, da se upravi omogoči večja operativnost pri uvajanju nujnih organizacijskih sprememb – v nasprotju z določbo 90. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju) ZSDU sprejel sklep, da o teh spremembah ni potrebno »predhodno« obveščanje sveta delavcev, ampak šele po sprejeti odločitvi, če konkretna sprememba ne povzroča povečanja ali zmanjšanja števila zaposlenih. To je bilo potem zapisano tudi v Pravilnik o organizaciji družbe (115. člen). Kadrovski direktor pa je zdaj to prakso (šele naknadnega) obveščanja posplošil na vse organizacijske spremembe in o tem obvestil vse vodje enot. Argument naj bi bil, da je delavski direktor o predvidenih spremembah obveščen pred sejami uprave in da torej ni potrebno posebej predhodno obveščati še sveta delavcev. Od tega svojega stališča enostavno ne odstopa, tako da svet delavcev glede teh vprašanj preprosto ne more več uresničevati svojih zakonskih funkcij, ker se vodje enot v zvezi s to problematiko enostavno ne udeležujejo več njegovih sej, tako kot je bilo običajno prej. Kako ukrepati?
ODGOVOR STROKOVNJAKA
Ravnanja kadrovskega direktorja, ki jih omenjate, pomenijo hudo kršitev ZSDU, kajti zanje ni prav nobene pravne osnove, obenem pa močno posegajo v kakovost uresničevanja sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju v družb. Še najmanj je lahko pravna osnova za takšna ravnanja nek sklep bivšega sveta delavcev, ki je sicer pravno popolnoma irelevanten oziroma celo »ničen«, in sicer iz dveh razlogov:
1. Že po elementarni pravni logiki sme posamezen svet delavcev v zakonsko dopustnih okvirih soglašati z »odstopanjem« delodajalca od uresničevanja zagotovljenih pravic sveta delavcev (kar je izjema od pravila) le v svojem imenu in za čas trajanja svojega mandata, ne pa tudi v imenu vseh bodočih svetov delavcev in za nedoločen čas. O dopustnosti morebitnih tovrstnih odstopanj lahko odloča vsak svet delavcev zase in ga tozadevni sklepi prejšnjih svetov delavcev ne zavezujejo. Zato jih tudi ni treba posebej preklicati, ampak zadostuje, da (novi) svet delavcev vztraja na doslednem uresničevanju zakonskih zavez delodajalca.
2. Če gre – tako kot v danem primeru – za zakonsko določene pravice oziroma za tako imenovani »zakonski minimum«), ZSDU sploh niti ne dopušča nikakršnih odstopanj od njihovega uresničevanja, ampak z določbo 3. odstavka 6. člena izrecno dopušča morebitna odstopanja le od uresničevanja pravic, ki so – v smislu določbe drugega odstavka 5. člena istega zakona – eventualno »dodatno« dogovorjene s participacijskim dogovorom, ne pa tudi od tistih, ki jih določa neposredno že zakon. Zato tudi sploh ne morejo biti predmet takšnega ali drugačnega dogovarjanja ali pa enostranskih sklepov sveta delavcev, ampak pomenijo, kot rečeno, nedotakljiv »zakonski minimum«. Omenjena določba se namreč glasi: »Odstopanje delodajalca od zagotavljanja pravic, dogovorjenih z dogovorom, je možno samo s soglasjem sveta delavcev.« To pa seveda pomeni, da je bil sklep bivšega sveta delavcev, s katerim se je ta prostovoljno odrekel zakonsko predpisanemu predhodnemu obveščanju s strani delodajalca o določenih vprašanjih, že takrat absolutno neveljaven (»ničen«), kaj šele, da bi lahko zavezoval tudi sedanji svet delavcev. Ta lahko torej omenjeni sklep preprosto ignorira (kot da ga ne bi bilo) in zahteva dosledno uresničevanje ZSDU in participacijskega dogovora. Nikakršna »taktična« postopanja za »sporazumno razveljavitev« protizakonitega sklepa prejšnjega sveta delavcev torej niso potrebna.
Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je iz navedenih razlogov »nična« tudi določba vašega Pravilnika o organizaciji, ki je bila sprejeta na podlagi omenjenega sklepa sveta delavcev in ki je v direktnem nasprotju z zakonom, pri čemer ni bistveno, da je svet delavcev z njo soglašal. Če je splošni akt v nasprotju z zakonom, se uporablja zakon, ne sporni splošni akt. Drugače pa je treba zahtevati intervencijo inšpekcije dela.
Trditev, da naj bi bilo predhodno obveščanje sveta delavcev v smislu določbe 90. člena ZSDU zagotovljeno že s tem, ko so ustrezna gradiva vročena delavskemu direktorju za potrebe sej uprave, pa je seveda pravni nesmisel brez primere, s katerim niti ne kaže polemizirati. Takšno trditev naj pravno utemelji tisti, ki jo postavlja, ne tisti, ki ji oporeka. Predlagam torej, da kadrovski direktor navede ustrezne določbe veljavnih predpisov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je lahko delodajalec delavskega direktorja postavi v vlogo »pooblaščenca za sprejemanje pošte, naslovljene na svet delavcev«.
Prakse, ki jo omenjate v svojem vprašanju, torej ni več mogoče tolerirati tudi v prihodnje. Svet delavcev naj čim prej obvesti upravo, da se s spornim sklepom bivšega sveta delavcev in na njem temelječim 15. členom Poslovnika o organizaciji ne čuti zavezanega in da, kot že rečeno, tudi v tem pogledu zahteva dosledno uresničevanje zakona in participacijskega dogovora. Ob morebitnem nadaljevanju s temi kršitvami, pa bo treba pač preprosto vsakokrat sproti zahtevati intervencijo inšpekcije dela, po potrebi pa tudi zamenjavo kadrovskega direktorja.