VPRAŠANJE
Vodstvo nam je poslalo dopis s predlogom za skupno posvetovanje o planu kadrovske politike (predvideni presežki zaradi selitve in reorganizacije proizvodnje ipd.), pri čemer je predlagan tudi datum skupne seje. Glede na to, da je to posvetovanje v interesu delodajalca, ali ga on skliče tudi formalno, ali ga moram jaz kot predsednik sveta delavcev?
ODGOVOR STROKOVNJAKA
Zakon te procedure neposredno ne določa podrobneje, ampak v prvem odstavku 91. člena pravi le, da je delodajalec dolžan »zahtevati« skupno posvetovanje. To pa seveda ne pomeni, da ga je dolžan tudi enostransko »sklicati«.
Pri tem je torej treba upoštevati, da gre za »skupno« sejo dveh organov, kar načeloma pomeni, da se morata predsednika obeh o konkretnem datumu, času, vsebini in kraju seje »uskladiti«, pri čemer ju glede tega veže le zakonska določba drugega odstavka že navedenega člena ZSDU, da je rok za izvedbo skupnega posvetovanja »najmanj 15 dni pred sprejemom odločitev«, ki so predmet tega posvetovanja. Potem, ko je ta dogovor dosežen, pa vprašanje, ali je formalni sklicatelj skupne seje predsednik poslovodstva ali predsednik sveta delavcev ali pa morda oba skupaj, niti ni več ključnega pomena.
Omenjena uskladitev je zelo pomembna, kajti uspeh skupnega posvetovanja je lahko v zelo veliki meri odvisen ravno od tega, da je termin za sejo določen tako, da bo možno zagotoviti polno udeležbo vseh vabljenih z obeh strani. V praksi poznamo kar nekaj primerov, ko se je – ker je bila njegova določitev enostransko prepuščena poslovodstvu – s tem nedopustno manipuliralo tako, da je bil, na primer, določen datum in čas seje, za katerega se je (zaradi službenih in drugih odsotnosti) vnaprej vedelo, da ne bo mogoče zagotoviti sklepčnosti sveta delavcev, s čimer seveda institut skupnega posvetovanja lahko že v osnovi izgubi svoj osnovni smisel in namen. Lahko pa je, če je sklic prepuščen enostransko predsedniku sveta delavcev, stvar tudi obratna. In tem situacijam se je treba izogniti.
Skupno posvetovanje namreč ni nekaj, kar bi bilo a priori le interes ene ali druge strani, temveč gre načeloma za obojestranski interes, pri čemer je – če skupno posvetovanje iz teh razlogov »propade« - običajno to bolj v škodo sveta delavcev, ki s tem pač izgubi možnost vplivanja na sprejete odločitve, ki mu jo ponuja zakon. Delodajalec, ki je uradno »zahteval« skupno posvetovanje, je namreč formalno svojo zakonsko dolžnost izpolnil, in če do tega potem brez njegove dokazane krivde ne pride, se šteje, da lahko odločitev veljavno sprejme tudi brez tega posvetovanja.