VPRAŠANJE
Po določbi 95. člena ZSDU je potrebno soglasje sveta delavcev med drugim tudi glede odločitev o razpolaganju s počitniškimi zmogljivostmi. Kaj konkretno v danem primeru obsega pojem »razpolaganje«? Ali je soglasje sveta delavcev potrebno samo glede morebitne prodaje teh kapacitet, ali tudi glede načina njihove uporabe (npr. k pravilniku o uporabi počitniških kapacitet)?
ODGOVOR STROKOVNJAKA
Strogo pravno gledano je pravica razpolaganja z nepremičninami (v danem primeru s počitniškimi zmogljivostmi) eno izmed treh osnovnih lastninskih upravičenj, poleg pravice rabe in užitka (uporabe). V tem, torej ožjem, smislu pravica razpolaganja obsega predvsem pravico odsvojitve, zlasti prodaje, in obremenjevanja (npr. vpis zastavne pravice) nepremičnine ter faktična dejanja razpolaganja z njo, kot na primer uničenje oziroma odstranitev ali sprememba oblike oziroma velikosti. Če torej določbo 95. člena ZSDU razlagamo ozko gramatikalno, so predmet obveznega predhodnega soglasja sveta delavcev dejansko res le tovrstne odločitve v zvezi s posameznimi počitniškimi objekti. Vendar pa po našem mnenju gramatikalno interpretacijsko metoda v danem primeru ni ustrezna, ker bi bil z njeno uporabo zgrešen pravi namen konkretne zakonske določbe.
Soodločanje s soglasjem kot najvišja stopnja participacije sveta delavcev pri odločanju je namreč predvideno prav pri tistih vprašanjih, kjer obstaja najmočnejši in najbolj neposreden interes delavcev. Glede upravljanja s počitniškimi zmogljivostmi pa ta interes zagotovo ni omejen zgolj na problematiko morebitnega odsvajanja posameznih tovrstnih objektov, ampak vsaj v enaki meri, če ne še veliko bolj, sega predvsem tudi na področje načina njihove uporabe, torej na vprašanja komu (delavcem podjetja ali zunanjim uporabnikom) in pod kakšnimi pogoji (vrstni red interesentov za koriščenje, višina in način plačila itd.) se počitniški objekti dajejo v uporabo oziroma najem.
Nobenega dvoma ni, da je imel zakonodajalcec namen z institutom soglasja po 95. členu ZSDU zagotoviti ustrezen vpliv sveta delavcev na celotno problematiko upravljanja s počitniškimi zmogljivostmi, ne samo na odločitve o njihovi morebitni prodaji. Šele uporaba in razpolaganje namreč tvorita pojem upravljanje. Ne nazadnje bi bilo tudi povsem nelogično, če bi imel svet delavcev na eni strani odločilno besedo pri pravnem razpolaganju delodajalca s počitniškimi objekti, na drugi strani pa bi bil popolnoma brez vpliva na način uporabe teh objektov, ki so vendarle v osnovi namenjeni potrebam delavcev in ne izvajanju osnovne dejavnosti podjetja. Interpretacijske metode, ki pripeljejo do tako nelogične razlage posameznih določb zakona so že po splošnih pravnih pravilih neuporabne. Zato se je v danem primeru namesto gramatikalne vsekakor treba poslužiti namenske razlage zakona.
Na podlagi povedanega lahko ugotovimo, da je pojem »razpolaganje« v kontekstu določbe 95. člena ZSDU treba razumeti v najširšem pomenu besede, tako da zajema celotno problematiko upravljanja s počitniškimi zmogljivostmi. Ena najpomembnejših odločitev v tem okviru pa je vsekakor sprejem pravilnika o uporabi teh zmogljivosti.