← Nazaj na vprašanja

Povezane družbe

Enotni svet delavcev za več koncernskih družb

Podatki o odgovoru
Avtor odgovora
dr. Mato Gostiša
Spletni zapis
20. 11. 2026
Vsebinski pregled
Datum pregleda ni evidentiran.

Datum spletnega zapisa ni nujno datum nastanka strokovnega mnenja. Pri uporabi upoštevajte okoliščine vprašanja in poznejše spremembe predpisov.

VPRAŠANJE

Naša družba se je pred nedavnim preoblikovala v holdinški koncern z obvladujočo delniško družbo in dvema odvisnima družbama z omejeno odgovornostjo. V vseh treh so izpolnjeni pogoji za samostojno oblikovanje lastnega sveta delavcev, vendar je dosedanji svet delavcev doslej enotne družbe, ki bo do konca mandata še deloval, predlagal, da se – zaradi tesne produkcijske in poslovne, pa tudi lokacijske povezanosti družb – tudi v naslednjem mandatu ohrani enoten svet delavcev za vse tri družbe. Vendar pa uprava holdinga dvomi v njegovo legalnost in delavskozastopniško legitimnost z vidika ZSDU. Kakšno je vaše mnenje?

ODGOVOR STROKOVNJAKA

Dejstvo je, da ZSDU takšnega enotnega sveta delavcev ne ureja, temveč za različne oblike kapitalskih povezav predvideva ustanovitev t. i. svetov delavcev kapitalsko povezanih družb (73. do 77. člen ZSDU), ki pa so v praksi dokaj ohlapna, pogosto tudi neučinkovita oblika povezovanja »temeljnih« svetov delavcev na koncernski ravni, zaradi česar v praksi, razen nekaj izjem, niso zaživeli. Pač pa je praksa v skladu s svojimi realnimi potrebami v nekaterih že znanih primerih sama razvila in uveljavila v vprašanju omenjeno novo obliko delavskih predstavništev v koncernsko povezanih družbah, to je t. i. enotni svet delavcev, kar je nekaj povsem drugega kot »sveti delavcev kapitalsko povezanih družb«. Gre namreč za svet delavcev, ki je neposredno izvoljen v vseh koncernskih družbah in v vseh teh družbah tako v odnosu do delavcev kot v odnosu do poslovodstva nastopa v enaki vlogi, kot bi nastopal »interni« svet delavcev. To v določenih primerih lokacijsko in proizvodno tesneje povezanih koncernskih družb vsekakor omogoča racionalnejšo organizacijo, hkrati pa tudi večjo učinkovitost delovanja sistema delavskega soupravljanja in vsekakor ima svojo logiko. Ker pa zakon te oblike svetov delavcev ne ureja, je seveda lahko ustanovljena in v praksi uveljavljena le na podlagi prostovoljno sklenjenega pisnega sporazuma oz. dogovora med na eni strani poslovodstvi vseh koncernskih družb in na drugi strani že delujočih svetov delavcev (po možnosti pa tudi sindikatov) kot zastopnikov delavcev teh družb. Pri tem se glede načina delovanja ter pravic in pristojnosti takšnih enotnih svetov delavcev dogovor običajno v celoti sklicuje na ureditev v ZSDU. Skratka, enotni svet delavcev je v načelu čisto običajen svet delavcev, le da na podlagi prostovoljne in sporazumne odločitve vseh ključnih subjektov na delodajalski in delavski strani v zastopniškem smislu »pokriva« več kapitalsko povezanih družb – namesto več samostojnih svetov delavcev imajo delavci več družb en enotni svet delavcev.

Gre torej za dogovorno, ne za zakonsko predpisano in urejeno obliko delavskih predstavništev. Zato je vprašanje, ali lahko takšni enotni sveti delavcev, oblikovani na prostovoljni podlagi, legalno in legitimno uresničujejo pravice in pristojnosti v odnosu do poslovodstev, kakršne jim pripadajo po ZSDU, vsekakor bistvenega pomena. Če bi bil odgovor negativen, potem bi bilo njihovo oblikovanje v praksi seveda nesmiselno. Osebno pa menim, da je odgovor pozitiven in da bi veljalo to avtonomno obliko soupravljanja – v vseh primerih, ko se obe zainteresirani strani zanjo prostovoljno odločita, ker se jima v danih okoliščinah zdi racionalnejša in učinkovitejša – vsekakor podpirati. Ta je namreč v vseh pogledih povsem v duhu ZSDU, ki celo sugerira avtonomno prilagajanje konkretnega sistema delavskega soupravljanja v posameznih podjetjih konkretnim razmeram, potrebam in interesom. V nadaljevanju pa naj to stališče še nekoliko podrobneje argumentiram.

Eno temeljnih načel zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju je t. i. načelo zakonskega minimuma in avtonomne dograditve participativnih razmerij, ki pomeni, da zakon kogentno ureja le najnujnejše, tj. zajamčene pravice ter oblike in načine delavske participacije pri upravljanju, medtem ko »hkrati dopušča avtonomno dograjevanje tega področja, pri čemer sta stranki relativno prosti; podrobneje lahko urejata z zakonom določen obseg participativnih pravic in način njihovega uresničevanja. Dograjevanje zakonsko določene “izhodiščne” ureditve je mogoče s participativnim dogovorom, ki je normativni akt avtonomne narave; oblike in načine sodelovanja delavcev pri upravljanju torej komplementarno urejata zakon in participativni dogovor, v omejenem obsegu pa tudi kolektivne pogodbe – država z zakonskimi normami prisilne, torej ne dispozitivne narave zagotavlja ureditev nekaterih pravnih instrumentov oziroma institutov, prek katerih se uresničujejo zakonsko zajamčene in dogovorjene participativne pravice.« Prav na tem načelu, ki izhaja iz 5. člena ZSDU, temelji tudi obravnavana varianta uresničevanja zakonsko določenih participacijskih pravic znotraj koncernov (zlasti holdinških).

Najmanj, kar je mogoče ugotoviti, je to, da zakon znotraj koncernov ne »zapoveduje« (ampak samo dopušča) oblikovanje »sveta delavcev kapitalsko povezanih družb«, obenem pa, kot rečeno ne ovira kakršnikoli avtonomnih dogovorov med SD in delodajalci glede morebitne drugačne ureditve sistema soupravljanja. Tudi t. i. enotni svet delavcev, ki ga volijo delavci vseh koncernskih družb, obenem pa opravlja svojo funkcijo v vsaki izmed njih posebej (z enakimi pristojnostmi, kot jih daje zakon vsem svetom delavcev), torej ni »zakonsko prepovedan« oziroma je »legalen«, če sta zanj zainteresirani tako delojemalska kot delodajalska stran in se o tem pisno dogovorita. Priporočljivo pa je, da je v izogib morebitnim kasnejšim sporom tak interes v preambuli dogovora o ustanovitvi enotnega sveta delavcev tudi nesporno zapisan. Prav tako je iz istega razloga priporočljiva tudi izrecna določba, da se glede načina delovanja in pristojnosti enotnega sveta delavcev ter za urejanje medsebojnih razmerij z delodajalcem v celoti uporabljajo določila ZSDU.

Sklenemo lahko naslednje: Če se legitimni predstavniki delavcev in vseh poslovodstev koncernskih družb z ustreznim dvostranskim pravnim aktom (pogodba, dogovor, sporazum ipd.) avtonomno dogovorijo, da bodo znotraj koncerna izvajali takšno sli drugačno varianto sodelovanja delavcev pri upravljanju, ki ni v nasprotju z zakonom, potem ta dogovor velja in zavezuje obe stranki že po splošnih načelih civilnega prava, ne glede na to, ali to ZSDU posebej predvideva ali ne. Kar ni prepovedano, je na civilnopravnem področju dovoljeno, pogodbe pa zavezujejo (pacta sunt servanda). Pogodba je za pogodbene stranke zakon. Zato je vprašanje legalnosti in posledično zastopniške legitimnosti takšnega, dogovorno ustanovljenega sveta delavcev, verjetno odveč. Vsekakor je legalna in legitimna oblika delavskega predstavništva, ki jo ZSDU tudi izrecno dopušča prek določbe svojega 5. člena, le da svoje pristojnosti in druge pravice črpa neposredno iz prostovoljno sklenjenega dogovora, ne iz zakona. Če se dogovor sklicuje na ZSDU, so te pravice in pristojnosti lahko tudi povsem enake. Tak status so mu prostovoljno priznala poslovodstva družb s pogodbo, ki mu daje legalnost, delavci pa s samim aktom izvolitve, ki mu daje tudi polno delavskopredstavniško legitimnost.

ZSDS · Enotni svet delavcev za več koncernskih družb
https://zsds.si/vprasanje-in-odgovor/enotni-svet-delavcev-za-vec-koncernskih-druzb/