VPRAŠANJE
Poslovnik sveta delavcev, ki ga je sprejel prejšnji svet delavcev, predvideva, da predsednik sveta delavcev ne sme biti hkrati tudi predsednik sindikata, pri čemer nas zanima, ali je to primerno? Prav tako smo na seji sveta delavcev iz tega poslovnika črtali določbo, da mora imeti kandidat za predsednika pridobljen certifikat ZSDS. In še ena pravna dilema se je pojavila v zvezi s poslovnikom, in sicer, ali imamo lahko dva namestnika predsednika sveta delavcev, saj zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju v 55. členu tega ne predvideva?
ODGOVOR STROKOVNJAKA
Generalni odgovor na vaša gornja vprašanja je, da predvidene spremembe poslovnika sveta delavcev – ne glede na vsebinsko smiselnost in utemeljenost posameznih rešitev – pravnoformalno niso v nasprotju z Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU). Predvsem je treba upoštevati, da je poslovnik »avtonomen« pravni akt, s katerim svet delavcev lahko povsem samostojno (vendar seveda ne v nasprotju z zakonom) uredi vse vidike svoje interne organiziranosti in delovanja. Odgovori na posamična od teh vprašanj pa bi bili naslednji:
1. Da naj bi imel po možnosti vsak član sveta delavcev načeloma opravljen program specialnega strokovnega izobraževanja za pridobitev certifikata ZSDS (Združenja svetov delavcev Slovenije), kar kajpak še toliko bolj velja za predsednike, seveda ni zakonska zaveza, temveč le priporočilo ZSDS, katerega smisel in namen je verjetno bolj ali manj logičen in razumljiv. Ta certifikat namreč dokazuje, da je posameznik opravil t. i. temeljni tečaj za člane sveta delavcev, ki zagotavlja pridobitev vsaj najosnovnejših znanj z različnih področij, potrebnih za učinkovito opravljanje te funkcije. Stvar vsakega sveta delavcev pa je, ali bo to priporočilo upošteval ali ne in ali (ter na kakšen način) ga bo uredil v svojem poslovniku. Konkretno priporočilo ZSDS pa je, da naj se v poslovnike vnese (vsaj) določilo, da mora vsak novoizvoljeni član sveta delavcev pridobiti certifikat najkasneje v roku enega leta po izvolitvi. Prejšnja sestava vašega sveta delavcev pa je očitno ocenila, da bi veljalo to priporočilo vsaj za predsednika vašega sveta delavcev še dodatno »zaostriti«, kar je pravno vsekakor dopustno, ni pa obvezno. Tako odločitev prejšnjega sveta delavcev o vnosu te določbe v poslovnik kot tudi odločitev novega, da jo iz poslovnika eventualno črta, sta torej legitimni in zakoniti.
2. Podobno velja tudi glede vprašanja »personalne (ne)združljivosti« funkcij predsednika sveta delavcev in sindikata. ZSDU neposredno ne določa »nezdružljivosti« teh funkcij, a tudi v tem primeru je prejšnji svet delavcev očitno dosledno sledil (neobvezujočemu) priporočilu ZSDS, ki takšno personalno kumulacijo teh dveh funkcij v praksi odsvetuje. To priporočilo ZSDS namreč temelji na nespornih, in to precejšnjih, razlikah med obema vrstama delavskih predstavništev v podjetjih (voljenih in sindikalnih), ki se nanašajo tako na samo vsebino in področje dela kot tudi na metode dela. Zlasti pri metodah dela (tj. glede vprašanja pravice do uporabe stavke in drugih sredstev sindikalnega boja, ki so z izrecno določbo 7. člena ZSDU svetom delavcev celo prepovedane) so te razlike tako velike, da je v eni osebi praktično nemogoče ustrezno delovati hkrati v obeh funkcijah. V praksi se zdi skoraj nemogoče, denimo, da bi nekdo kot predsednik sindikata organiziral in vodil stavko zaradi uveljavitve nekih delovnopravnih pravic ali zaradi kršitve kolektivnih pogodb, obenem oziroma istočasno pa bi (z istim poslovodstvom delodajalca) na drugi strani kot predsednik sveta delavcev konstruktivno sodeloval pri reševanju, denimo, nekih čisto organizacijskih in poslovnih problemov v družbi. Težko je torej pod eno točko sestanka s poslovodstvom družbe delodajalcu napovedati stavko, takoj nato pa samo »zamenjati klobuk« in pod naslednjo točko nastopiti kot predsednik sveta delavcev in pričakovati konstruktiven dialog o vprašanjih, ki sodijo v pristojnost voljenih delavskih predstavnikov ter predpostavljajo »sodelovalen« pristop z obeh strani. Omenjena prepovedna določba vašega poslovnika je torej očitno izhajala iz te logike. Kot rečeno, pa ni nič nezakonitega, če takšne določbe v poslovniku ni, tako da vaši avtonomni presoji in oceni, da ta določba v poslovniku ni potrebna, ni moč oporekati z vidika »zakonitosti«. Oboje je zakonito, drugo vprašanje pa je, kaj od tega je pragmatično gledano bolj smotrno za optimalno učinkovitost delovanja obeh vrst delavskih predstavništev pri posameznem delodajalcu. Kumulacija obeh funkcij v isti osebi, ki sicer določenim ambicioznim delavskim predstavnikom brez dvoma ustrezajo, vsekakor skriva v sebi nekaj pasti, ki lahko (ne pa seveda nujno) v končni fazi bolj škodujejo učinkovitosti tako sindikatov kot tudi svetov delavcev. Le malo pa je najti argumentov, ki govorijo v njen prid. Zato je veliko vprašanje, če jo res kaže s poslovniki svetov delavcev »sistemsko« podpirati.
3. Zakon resda zahteva le enega namestnika predsednika sveta delavcev (drugi odstavek 55. člena ZSDU), vendar ne prepoveduje morebitne izvolitve več namestnikov. Važno je le, da je ta funkcija tako ali drugače (prek ene ali več oseb) vzpostavljena in da je s tem zagotovljeno funkcioniranje organa tudi v primeru odsotnosti predsednika. Če se torej odločite za dva namestnika, je to povsem v skladu z ZSDU, smiselno pa bi bilo v tem primeru z ustrezno določbo v poslovniku posebej rešiti, kdaj in kako v primeru odsotnosti predsednika »vskoči« eden ali drugi (npr. kdo od njiju je prvi in kdo drugi namestnik). A to je seveda spet lahko le neobvezujoče priporočilo.