VPRAŠANJE
V našem podjetju je uprava že nekajkrat izrazila interes, da bi se v družbi oblikoval svet delavcev, ki bi bil lahko njen sogovornik v kolektivni komunikaciji z zaposlenimi glede številnih odprtih vprašanj organizacije dela in poslovanja, ki zadevajo tudi njihove interese. Žal se nihče izmed »upravičenih pobudnikov« v tem smislu ne zgane. Ali po veljavnem ZSDU lahko uprava kot zastopnik delodajalca sama skliče zbor delavcev v ta namen?
ODGOVOR STROKOVNJAKA
Po veljavnem Zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) ta možnost ni predvidena, ampak lahko zbor delavcev zaradi izvolitve sveta delavcev skličejo »najmanj trije delavci ali v družbi zastopani reprezentativni sindikati« (17. člen ZSDU). Vsaj formalno in neposredno predlagatelj tega sklica torej po veljavnem zakonu ne more biti (tudi) delodajalec.
Osebno sicer zastopam stališče, da ne bi bilo v nasprotju z duhom zakona, če bi bila ta možnost vsaj »de lege ferenda« vendarle dopuščena. In sicer iz dveh razlogov:
- prvič, sama »pobuda« za sklic zbora delavcev in sprejem sklepa o oblikovanju sveta delavcev v družbi še ne pomeni kakršnegakoli vmešavanja delodajalca v samo izbiro članov tega delavskega predstavništva, kajti volitve, v katere pa se delodajalec dejansko ne sme vmešavati, so šele naslednji korak v tem postopku;
- drugič, že iz samega bistva in namena sistema delavske participacije logično izhaja, da bi morala biti (in vsaj v nekaterih naprednejših podjetjih tudi dejansko je) ustanovitev sveta obojestranski interes delavcev in delodajalca.
Ne nazadnje takšno stališče podpira tudi interpretacija določil Direktive 2002 - /14/ES o obveščanju in posvetovanju z delavci, ki v določbi 27. točke preambule pravi: »(27) Obveščanje in posvetovanje za socialne partnerje na ravni podjetja ali obrata pomenita tako pravice kot obveznosti.« . Če je torej obveščanje in posvetovanje z delavci kot jedro soupravljanja opredeljeno kot »dolžnost« delodajalca, mora biti delodajalcu na drugi strani tudi na tak ali drugačen način omogočeno, da jo uresničuje. Brez »sogovornika« na delavski strani delodajalec te dolžnosti namreč ne more izpolnjevati, torej mu mora biti priznana vsaj pravica do pobude, da se tak »sogovornik« (tj. svet delavcev) oblikuje. Ta logika je zelo preprosta, vendar (izhajajoč iz bistva soupravljanja, ki seveda ni »sindikalni oz. razredni boj«, ampak »sodelovanje« pri uresničevanju skupnih ciljev) hkrati tudi zelo močna. Seveda pa mora biti vloga delodajalca pri tem res omejena izključno le na možnost sprožanja pobude za oblikovanje sveta delavcev, medtem ko mu kakršenkoli vpliv na njegovo kasnejšo sestavo (zlasti skozi kandidacijski postopek), kot rečeno, ne sme biti dopuščen.