
OPOMNIK
za pripravo poročila sveta delavcev
nadzornemu svetu/upravnemu odboru
V opomniku so navedena nekatera pomembnejša vprašanja in napotki ter opozorila, s pomočjo katerih naj svet delavcev podrobno analizira stanje na glavnih področjih uresničevanja ZSDU in celotnega razvoja sistema delavskega soupravljanja v družbi. Vprašanja v opomniku so večinoma oblikovana dovolj »sugestivno« v tem smislu, da posredno že nakazujejo kakšno bi bilo ustrezno »pozitivno« stanje glede konkretnega problema. Takoj ko si svet delavcev tako ali drugače odgovori na konkretno vprašanje, je torej bolj ali manj jasno, ali je ugotovljeno stanje »zadovoljivo« in ga v poročilu zato ni treba posebej problematizirati ali obratno – torej, ali bi bilo v danem primeru potrebno sprejeti določen ukrepe za izboljšanje obstoječega stanja.
Svet delavcev naj torej s pomočjo tega opomnika za vsakega od v nadaljevanju navedenih vsebinskih sklopov ugotovi katere konkretne slabosti in nedoslednosti se pojavljajo pri praktičnem uresničevanju sistema soupravljanja v družbi ter na osnovi tega oblikuje najprej splošno oceno stanja na posameznih področjih (npr. obveščenost sveta delavcev, skupno posvetovanje, soodločanje, materialni in drugi pogoji soupravljanja itd.) in predlaga nadzornemu svetu oziroma upravnemu odboru (NS oz. UO) sprejem konkretnih ukrepov za odpravo ugotovljenih slabosti in pomanjkljivosti. Pri oblikovanju predloga ukrepov za izboljšanje stanja na posameznih področjih pa naj svet delavcev po možnosti izhaja iz ustreznih priporočil in usmeritev združenja svetov delavcev slovenskih podjetij. Nekatera od teh so na kratko povzeta tudi v tem opomniku.
V prvi fazi obvezno odgovori na vsa postavljena vprašanja in pregleda opozorila v opomniku, katere od ugotovljenih konkretnih problemov bo v poročilu NS oz. UO posebej izpostavil, pa naj oceni v odvisnosti od njihove relativne teže in drugih konkretnih okoliščin, od katerih zavisi morebitna možnost za izboljšanje stanja. Predvsem pa gre le za opomnik, tako da lahko svet delavcev v poročilo poljubno vključuje tudi drugo problematiko in vprašanja po lastni presoji.
I. STANJE UREJENOSTI POGOJEV ZA DELOVANJE
SVETA DELAVCEV
1. Avtonomna pravna ureditev (5. člen ZSDU)
- Ali je v družbi sklenjen t.i. participacijski dogovor v smislu 5. člena ZSDU? Če ni, ali je razlog morda v nepripravljenosti delodajalca za začetek ustreznih pogajanj (kljub temu, da je svet delavcev posredoval predlog besedila dogovora) oziroma njegovem zavlačevanju ali drugih prikritih oblikah izmikanja sklenitvi takšnega dogovora?
- Ali sklenjeni participacijski dogovor zagotavlja svetu delavcev in drugim delavskim predstavnikom vse potrebne materialne in druge pogoje za delo v zadostnem obsegu ali bi bile na osnovi dosedanjih izkušenj potrebne ustrezne spremembe in dopolnitve? Je v tem dogovoru delodajalec morda izsilil na določenih področjih celo manjši obseg tovrstnih pravic kot jih sicer svetu delavcev zagotavlja zakon (t.i. podstandard)?
- Ali participacijski dogovor glede obsega t.i. participacijskih pravic (obveščenost, skupno posvetovanje, soodločanje) priznava samo tiste pravice kot jih določa že zakon ali vsaj v nekaterih pogledih priznava več tovrstnih pravic (t.i. nadstandard)?
- Ali bi bil obstoječi participacijski dogovor že potreben ustreznih sprememb in katerih? Ali jih je svet delavcev že predlagal in kakšna je bila reakcija vodstva na te predloge?
2. Splošni pogoji za delo delavskih predstavništev
2.1. Čas za seje sveta delavcev in za posvetovanje z delavci
- Če so seje sveta delavcev pogosto sklicane izven rednega delovnega časa, v čem je razlog – dejanske potrebe delovnega procesa ali morda neutemeljeno oviranje dela sveta delavcev s strani delodajalca?
- Ali je članom sveta delavcev priznan in plačan čas sej, ki so izven delovnega časa, v skladu z zakonom?
- Ali dobijo čas sej sveta delavcev plačan tudi člani, ki delajo v drugih izmenah in se morajo zato seje udeležiti v svojem prostem času?
- Ali delodajalec omogoča članom sveta delavcev časovne in druge pogoje (npr. možnost rednih »uradnih ur«) za izvajanje potrebnih posvetovanj članov sveta delavcev z delavci v smislu 1. odstavka 63. člena ZSDU?
2.2. Možnosti za izobraževanje delavskih predstavnikov
- Koliko delovnih dni so v preteklem letu vsi člani SD skupaj izkoristili za udeležbo na izobraževanjih in posvetih za potrebe svojega delovanja in koliko to pomeni povprečnih izobraževalnih dni na posameznega člana? Primerjajte kakšna je »rezerva« glede na zakonsko zagotovljen minimum, t.j. 40 ur /5 delovnih dni/ na posameznega člana? (Opomba: dosedanje raziskave kažejo, da znaša omenjeno povprečje le okoli 0,96 na člana)
- Ali lahko predsednik sveta delavcev samostojno odloča o udeležbi članov na izobraževanjih ali o tem odloča predsednik oziroma drug pooblaščenec poslovodstva?
- Kako je s participacijskim dogovorom določena uporaba sredstev za izobraževanje članov SD – kot t.i. nujni strošek v smislu 1. odst. 65. člena ZSDU, ki ga je dolžan zakonodajalec kriti neposredno na podlagi zakona, ali kot del kvote sredstev, v participacijskem dogovoru posebej dogovorjenih za delo sveta delavcev po 2. odst. 65. člena ZSDU?
- Če se večkrat dogaja, da se želenih izobraževanj ne more oz. ne sme udeležiti želeno število članov sveta delavcev, kateri so možni razlogi na strani delodajalca:
- potrebe delovnega procesa (oz. ocena njihovih predpostavljenih, da jih glede na potrebe delovnega procesa ne morejo »pogrešati«);
- varčevanje z »nepotrebnimi« izdatki;
- načrtno oviranje oz. onemogočanje delovanja sveta delavcev, ki ni pogojeno z dejanskimi poslovnimi potrebami;
- drugo?
- Kateri izmed spodaj navedenih možnih ukrepov za izboljšanje ugotovljenega stanja bi bilo potrebno (dogovorno) sprejeti v vaših konkretni okoliščinah:
- sredstva za izobraževanje (v zakonsko določenih okvirih) naj se v participacijskem dogovoru izrecno opredelijo kot t.i. nujni strošek za delo sveta delavcev v smislu 1. odst. 65. člena ZSDU, o višini in načinu izrabe katerega se ni treba več vsakokrat »pogajati« z delodajalcem, ampak se poravnavajo v dejanski višini neposredno na podlagi zakona;
- odločanje o udeležbi članov na posameznih izobraževanjih mora biti v izključni pristojnosti predsednika sveta delavcev, ne poslovodstva;
- člani sveta delavcev morajo biti učinkovito, ne le »na papirju«, razbremenjeni pri lastnem delu, tako da se bodo lahko udeleževali izobraževanj in drugih aktivnosti sveta delavcev, ne da bi jih vse siceršnje delo v tem primeru »počakalo« (kako to doseči je odvisno od konkretnih okoliščin);
- poslovodstvo lahko upravičeno zavrne udeležbo na izobraževanju le v primeru posebej utemeljenih okoliščin;
- če je član sveta delavcev neutemeljeno oviran s strani neposredno predpostavljenih glede udeležbe na izobraževanjih, je dolžan na zahtevo predsednika sveta delavcev ustrezno intervenirati predsednik ožjega poslovodstva?
3. Materialni pogoji za delo delavskih predstavništev (64. in 65. člen ZSDU)
3.1. Poklicni člani oziroma strokovne službe sveta delavcev
- Koliko (pol)profesionalcev v svetu delavcev bi po 64. členu ZSDU v družbi lahko imeli in koliko jih dejansko imate? Ali imate morda namesto (pol)profesionalnih članov sveta delavcev oblikovano strokovno službo sveta delavcev, katere sodelavci sicer niso člani sveta delavcev, ampak zanj le opravljajo strokovna opravila?
- Če jih je manj kot bi jih lahko bilo oziroma jih sploh ni, v čem so glavni razlogi:
- delodajalec tega ni pripravljen financirati kljub zakonski zavezi;
- nestimulativno plačilo v smislu 64. člena ZSDU (enako kot na »prejšnjem« delu, namesto posebej ovrednotene zahtevnosti te funkcije, ki je običajno višja);
- bojazen potencialnih kandidatov pred izgubo stika s stroko, če se bodo profesionalizirali;
- negotov status profesionalcev po zaključku mandata
- drugo?
- S kakšnimi konkretnimi ukrepi bi bilo mogoče odpraviti ugotovljene razloge za neustrezno izrabo pravico do (pol)profesionalizacije določenega števila članov, ki je sicer velikega pomena za dobro delovanje sveta delavcev (npr. oblikovanje posebne strokovne službe namesto profesionalizacije članov, stimulativnejše nagrajevanje teh funkcij, priznanje pravice do strokovnega usposabljanja tudi med trajanjem mandata; priznanje posebnih pravic po koncu mandata ipd.);
3.2. Nagrajevanje nepoklicnih članov sveta delavcev
- Ali imate skladno s priporočili ZSDSP z delodajalcem dogovorjeno tudi nagrajevanje neprofesionalnih članov? V kakšni obliki (sejnine, fiksni zneski nagrad, dodatek k plači v določenem odstotku, letna nagrada)? Se kaže potreba po uvedbi t.i. diferenciranega nagrajevanja članov, namesto dosedanjih oblik, ki nagrajujejo vse člane enako, ne glede na njihovo dejansko aktivnost in obremenjenost s to funkcijo?
3.3. Finančna in druga sredstva za potrebe dela sveta delavcev
- Katere od spodaj navedenih materialnih pogojev za delo sveta delavcev, ki predstavljajo t. i. nujni strošek delodajalca po 1. odstavku 65. člena ZSDU, imate v vašem svetu delavcev zagotovljene oz. zadovoljivo urejene in katerih ne, čeprav bi jih potrebovali:
a) prostori za seje
b) plačilo za delo (pol)profesionalnih članov ali posebne strokovne službe;
c) lastna pisarna sveta delavcev s telefonom
d) administrativno delo za potrebe SD (tipkanje, pošiljanje pošte itd.)
e) pokrivanje materialnih stroškov (pis. material, pošta, telefon, itd.)
f) lasten računalnik
g) lasten e-mail
h) dostop do interneta
i) drugo (npr. uporaba službenega avtomobila, lasten arhiv, mobitel itd.)?
- Ali imate s participacijskim dogovorom točno določen obseg sredstev, s katerimi SD samostojno razpolaga za potrebe svojega dela (zunanja strokovna pomoč, literatura, itd.) po 2. odst. 65. člena ZSDU in ali ta dogovorjeni obseg zadostuje za pokrivanje vseh dejanskih potreb?
- V kakšni obliki vam delodajalec zagotavlja sredstva iz prejšnje točke in ali je ta primerna tudi za v prihodnje ali pa bi jo glede na ugotovljene slabosti kazalo nadomestiti s kako primernejšo:
a) 50% povprečne plače mesečno na zaposlenega v družbi na vsakega člana SD, kot predvideva zakon,
b) v fiksnem mesečnem znesku,
c) v fiksnem letnem znesku,
d) dogovor na podlagi vsakoletnega finančnega načrta SD,
e) drugo?
- Ali je zagotovljeno, da je neposreden odredbodajalec za uporabo odobrenih sredstev predsednik sveta delavcev (na podlagi posebnega pooblastila poslovodstva), tako da lahko svet delavcev resnično samostojno razpolaga s temi sredstvi v smislu 4. odstavka 65. člena ZSDU? Se v zvezi s koriščenjem odobrenih sredstev pojavljajo kake težave oziroma zapleti z delodajalcem in s kakšnimi ukrepi bi jih bilo mogoče odpraviti?
4. Zagotavljanje delovnopravne imunitete delavskih predstavnikov
- Ali se pojavljajo težave s posegi v delovnopravno imuniteto delavskih predstavnikov s strani delodajalca? Jih je mogoče v družbi rešiti brez pravnih sporov?
II. STANJE GLEDE URESNIČEVANJA PARTICIPACIJSKIH
OBVEZNOSTI DELODAJALCA
I.
Doslednost in kakovost obveščanja sveta delavcev (89. in 90. člen ZSDU)
in zaposlenih (2. ter 69. do 72. člen ZSDU) s strani vodstva
1. Ali svet delavcev dobiva s strani poslovodstva podjetja informacije, ki so naštete v 89. členu ZSDU? Katere da in katerih ne?
(Opomba: Če svet delavcev ni dovolj celovito informiran, mora ukrepati, in sicer najprej z ustreznimi opozorili delodajalcu, po potrebi pa tudi z uporabo pravice »veta« v smislu 1. alineje 1. odstavka 98. člena ZSDU.)
2. Ali poslovodstvo posreduje dolžne informacije na lastno pobudo, ali mora svet delavcev za posamezne informacije posebej prositi oziroma jih zahtevati?
(Opomba: Obveščanje sveta delavcev o vprašanjih iz 89. člena ZSDU je dolžnost delodajalca, ki jo mora le-ta izvajati brez posebnih prošenj in zahtev sveta delavcev.)
3. Ali so s participacijskim dogovorom tudi natančneje razdelane posamezne zadeve iz 89. člena ZSDU oziroma določena tudi dodatna vprašanja, o katerih obstoji dolžnost informiranja sveta delavcev?
(Opomba: Svet delavcev naj ugotovi katere poslovne informacije, poleg zakonsko določenih, bi še potreboval za učinkovito zastopanje interesov delavcev in na tej podlagi predlaga delodajalcu ustrezne dopolnitve participacijskega dogovora v duhu 1. in 2. odstavka 5. člena ZSDU.)
4. Ali poslovodstvo samoiniciativno posreduje svetu delavcev tudi druge poslovne informacije, čeprav niso izrecno navedene v zakonu ali participacijskem dogovoru? (Opomba: V podjetju je treba po možnosti uveljaviti čim višjo stopnjo »kulture« informiranja, tako da bo delodajalec svet delavcev informiral o vseh pomembnih vprašanjih, ne glede na to ali so posebej opredeljena v zakonu in participacijskem dogovoru. V ta namen naj svet delavcev po potrebi poslovodstvu podjetja posreduje ustrezne pobude.)
5. Ali se pojavljajo težave v zvezi z interpretacijo 89. člena ZSDU glede vprašanja katere konkretne zadeve spadajo v dolžnost obveščanja in katere ne?
(Opomba: Pretirano oklepanje zgolj zakonskih določil o dolžnosti informiranja sveta delavcev s strani delodajalca pogosto privede do vprašanja ali bi bil delodajalec o določenih zadevah dolžan informirati svet delavcev ali ne /npr. pogosto se delodajalci upirajo informirati svet delavcev in pridobiti njegovo mnenje o spremembah pri organizaciji delovnega časa, češ da to ne sodi v zakonsko dikcijo »spremembe v organizaciji proizvodnje, in podobno/. V teh primerih je potrebno sproti dopolnjevati participacijski dogovor v zgoraj omenjenem smislu ali sprejeti druge ukrepe v izogib ponavljanju teh problemov.)
6. Ali je svet delavcev že kdaj zahteval tudi vpogled v dokumentacijo v smislu določbe 2. odstavka 89. člena ZSDU in je bila njegova zahteva zvrnjena?
(Opomba: V teh primerih lahko svet delavcev ukrepa po potrebi tudi z uporabo pravice »veta« po 98. členu ZSDU. Po možnosti pa bi veljalo s participacijskim dogovorom to zakonsko pravico sveta delavcev razširiti tudi na dokumentacijo, ki je potreba za uresničevanje tudi vseh drugih participacijskih pravic sveta delavcev, ne samo na tisto, ki je nujna za uresničevanje njegove pravice do obveščenosti.)
7. Ali je v participacijskem ali drugem dogovoru z upravo precizirana ureditev vprašanja:
- rokov za posredovanje posameznih kategorij informacij iz 89. člena ZSDU svetu delavcev (katere mesečno, katere četrtletno, polletno, letno, občasno itd.);
- rokov za izvedbo predhodnega obveščanja v smislu določbe 90. člena ZSDU (npr. vsaj 8 dni pred sprejetjem odločitve);
- rokov za posredovanje predhodnih pisnih gradiv?
(Opomba: Zakon teh rokov ne definira, so pa vsekakor za uresničevanja bistva dolžnega informiranja sveta delavcev ključnega pomena.)
8. Ali je v podjetju uvedena praksa posebnih “letnih poročil za zaposlene”?
(Opomba: Prakso priprave posebnih »letnih poročil za zaposlene«, ki vsebujejo povzetek nekaterih - z vidika informiranosti delavcev bistvenih - podatkov o poslovanju v ustrezno prilagojeni in razumljivejši obliki ter so se že uspešno uveljavila v nekaterih naprednejših podjetjih, bi vsekakor kazalo čim prej uveljaviti v vseh podjetjih.)
9. Kakšne oblike informiranja sveta delavcev s strani poslovodstva so uveljavljene v vaši praksi:
- pisno
- ustno
- kombinirano?
(Opomba: Analizirajte prednosti in slabosti posameznih navedenih oblik informiranja /načeloma je najprimernejša kombinacija pisnih in ustnih informacij/ in pripravite pobudo delodajalcu za izboljšave na tem področju!)
10. Kdo in kako redno se s strani poslovodstva udeležuje sej sveta delavcev zaradi posredovanja dolžnih informacij?
(Opomba: Treba je zagotoviti, da bo na sejah sveta delavcev, na katerih se obravnavajo informacije iz 89. člena, vedno prisoten predstavnik poslovodstva oziroma njegov pooblaščenec, ki lahko odgovarja tudi na morebitna vprašanja članov sveta delavcev.)
11. Kakšna je kakovost oziroma primernost pisnih gradiv, ki jih poslovodstvo posreduje svetu delavcev (obseg, razumljivost, popolnost, relevantnost informacij) in ali so posredovana pravočasno? Ali so gradiva pripravljena posebej za svet delavcev?
(Opomba: Kakovost in pravočasnost pisnih gradiv mora biti predmet posebnega zanimanja sveta delavcev ter ustreznih vnaprejšnjih dogovorov z delodajalcem.)
12. Kako se svet delavcev pripravi na “informativno« sejo v primerih, ko mu je že predhodno posredovano ustrezno gradivo (predhodna obravnava gradiva na pristojnem odboru, angažiranje zunanjih strokovnjakov za strokovno pripravo stališč, mnenj in predlogov itd.)?
(Opomba: Če člani sveta delavcev kljub kakovostnemu in pravočasnemu gradivu prihajajo na seje »nepripravljeni«, je potrebno sprejeti interne ukrepe za zaostrovanje odgovornosti članov.)
13. Kako dosledno se v vaši praksi uresničuje določba 90. člena ZSDU, ki zahteva posredovanje določenih vrst informacij svetu delavcev pred sprejetjem posamezne poslovne odločitve in kaže na to, da naj informiranje sveta delavcev ne bi bilo samo sebi namen?
(Opomba: Zgoraj omenjena dobra priprava na »informativne« seje sveta delavcev je še posebej pomembna pri vprašanjih iz 90. člena ZSDU, kajti v nasprotnem t.i. predhodno informiranje izgubi svoj smisel.)
14. Kako svet delavcev reagira na podlagi dobljenih informacij:
- jih sprejme na znanje in se s tem zadovolji,
- temeljito prouči vsako dobljeno informacijo z vidika interesov zaposlenih, po
- potrebi zahteva dopolnilne informacije in v zvezi z vsako informacijo oblikuje tudi svoje nedvoumno stališče (pripomba, predlog, mnenje, zahteva)?
(Opomba: Svet delavcev naj samokritično oceni, ali dobljene informacije ustrezno izkoristi za delovanje v interesu delavcev.)
15. Kako svet delavcev skrbi za to, da vse pomembnejše informacije, ki jih obravnava svet delavcev, dobijo tudi zaposleni oziroma za t.i. informiranost kolektiva:
- uporablja svoj lastni sistem informiranja (neposredni kontakti članov sveta z bazo, poseben informativni bilten sveta, redno in ad hoc sklicevanje zbora delavcev ipd.);
- zahteva, da poslovodstvo samo na ustrezen način (glasilo podjetja, zbor delavcev ipd.) samo in neposredno informira poleg sveta delavcev tudi celoten kolektiv?
(Opomba: Svet delavcev mora tako ali drugače zagotoviti tudi ustrezno informiranost celotnega kolektiva zaposlenih.)
16. Ali in v kolikšni meri je svet delavcev informiran o pomembnih poslovnih vprašanjih tudi s strani predstavnikov delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru in delavskega direktorja, če je ta v podjetju imenovan?
(Opomba: Eden zelo pomembnih vidikov celovite obveščenosti sveta delavcev je tudi sodelovanje s predstavniki delavcev v organih družbe, nasproti katerim ima svet delavcev t.i. usmerjevalno in nadzorno funkcijo.)
17. Ali ste se s poslovodstvom uspeli dogovoriti za redno periodično informiranje sveta delavcev o nekaterih ključnih podatkih na podlagi t.i. standardiziranega obrazca informacijskih kazalnikov, ki omogoča njihovo medsebojno primerljivost po posameznih obdobjih?
(Opomba: Obrazec informacijskih kazalnikov naj vsebuje kazalnike nekaterih za svet delavcev najbolj zanimivih podatkov, kot npr. stanje zaposlenosti, število nadur, fluktuacije, bolezenskih odsotnosti, nesreč pri delu, števila izobraževalnih ur na zaposlenega, gibanje izobrazbene strukture itd.)
18. Katere morebitne druge slabosti in nedoslednosti pri praktičnem uresničevanju dolžnosti obveščanja sveta delavcev in kolektiva s strani poslovodstva ugotavljate v vašem podjetju in kakšne ukrepe bo svet delavcev sprejel za izboljšanje stanja?
II.
Skupna posvetovanja poslovodstva in sveta delavcev (91. do 94. člen ZSDU):
1. Ali poslovodstvo podjetja dosledno spoštuje svojo zakonsko dolžnost, da zahteva skupno posvetovanje (1. odst. 91. člena ZSDU) s svetom delavcev glede statusnih in kadrovskih vprašanj, določenih v 93. in 94. členu ZSDU?
(Opomba: Če svet delavcev ni predhodno konzultiran o vseh vprašanjih, mora ukrepati, in sicer najprej z ustreznimi opozorili delodajalcu, po potrebi pa tudi z uporabo pravice »veta« v smislu 1. alineje 1. odstavka 98. člena ZSDU.)
2. Ali ste s participacijskim dogovorom uspeli dodatno določiti kot predmet obveznega skupnega posvetovanja tudi druga vprašanja (poleg tistih, ki jih določata 93. in 94. člen ZSDU) in s tem okrepiti participativno vlogo sveta delavcev v podjetju?
(Opomba: Na ta način bi veljalo poskusiti okrepiti participacijski položaj sveta delavcev še s številnimi drugimi vprašanji, ki so med drugim predlagana tudi v vzorcu participacijskega dogovora, ki je bil pripravljen v okviru Združenja svetov delavcev Slovenije.)
3. Ali se pojavljajo dileme v zvezi z interpretacijo zakonskih določb glede tega, katera vprašanja morajo biti predmet obveznega skupnega posvetovanja?
(Opomba: Evidentirajte konkretne primere in predlagajte ustrezno preciziranje v participacijskema dogovoru!)
4. Ali imate dogovorjeno možnost, da se lahko obvezno skupno posvetovanje skliče tudi na zahtevo sveta delavcev in v katerih primerih?
(Opomba: Po potrebi bi veljalo v tem smislu dopolniti participacijski dogovor.)
5. Kolikokrat letno se v povprečju sestajata poslovodstvo in svet delavcev na skupnih posvetovanjih? Ali ste v vašem podjetju sposobni realizirati napotilo določbe 86. člena ZSDU, po kateri naj bi se svet delavcev in poslovodstvo praviloma sestajala enkrat mesečno?
(Opomba: Če ne, ugotovite razloge in pripravite ustrezne predloge poslovodstvu.)
6. Kdo formalno sklicuje skupne posvete (predsednik sveta delavcev, direktor, izmenično ali oba skupaj)? Ali se predsednik sveta delavcev in direktor (predsednik uprave oz. upravnega ali izvršilnega odbora UO) pred sklicem sestaneta zaradi vsebinske priprave skupnega posvetovanja (dogovor o dnevnem redu, vsebina in način priprave ter posredovanja gradiv, morebitno povabilo zunanjim strokovnjakom k udeležbi itd.)?
(Opomba: Zaradi ustrezne priprave in kakovostne izvedbe skupnega posvetovanja je uvedba takšne prakse vsekakor zelo priporočljiva.)
7. Ali se skupnih sej udeležuje celotno poslovodstvo, ali le njegovi predstavniki?
8. Kako dosledno svet delavcev vztraja na spoštovanju rokov, določenih v 2. odst. 91. člena ZSDU (gradivo s potrebnimi informacijami - najmanj 30 dni pred sprejemom odločitve; skupni posvet - najmanj 15 dni pred sprejemom odločitve)?
(Opomba: Brez zagotovitve doslednega spoštovanja omenjenih rokov, ki jih svet delavcev lahko po potrebi v končni posledici zagotovi tudi z uporabo »pravice veta«, ni omogočena pravočasno oblikovanje stališč svet delavcev v smislu naslednje točke.)
9. Ali in kako se svet delavcev predhodno temeljito pripravi na skupno posvetovanje (angažiranje pristojnih odborov in po potrebi zunanjih strokovnjakov za oblikovanje stališč, predhodna posvetovanja članov sveta delavcev z delavci, sklic pripravljalne seje sveta delavcev itd.)?
(Opomba: Bistvo skupnega posvetovanja je po zakonu »usklajevanje stališč« med svetom delavcev in delodajalcem, kar pomeni, da mora svet delavcev načeloma priti na skupno posvetovanje z že izdelanimi stališči do konkretne problematike. V tem smislu bi moral svet delavcev načeloma pred skupnim posvetovanjem imeti tudi svojo ločeno sejo, na kateri oblikuje stališča za skupno posvetovanje.)
10. Kakšna je po vaši oceni dosedanja učinkovitost sveta delavcev pri uveljavljanju interesov zaposlenih v okviru skupnih posvetovanj s poslovodstvom oziroma kolikšen del pripomb in zahtev sveta delavcev poslovodstvo dejansko upošteva pri svoji končni odločitvi:.
- zelo zadovoljiva
- zadovoljiva
- nezadovoljiva?
Če niste povsem zadovoljni z “izkupičkom” sveta delavcev glede vpliva na končne odločitve poslovodstva po opravljenih skupnih posvetovanjih, v čem je po vašem mnenju glavni razlog:
- apriorna nepripravljenost poslovodstva za resnejše upoštevanje interesov delavcev, izraženih preko sveta delavcev;
- slaba predhodna pripravljenost sveta delavcev na argumentirano zagovarjanje lastnih stališč;
- neusposobljenost članov sveta delavcev za učinkovito poslovno komuniciranje;
- drugo?
(Opomba: Ustrezne ukrepe naj svet delavcev načrtuje v odvisnosti dejansko ugotovljenih vzrokov za nezadovoljivo stanje).
12. Katere morebitne še druge slabosti in nedoslednosti pri praktičnem uresničevanju skupnih posvetovanj s poslovodstvom v vašem podjetju ugotavljate na podlagi gornjega opomnika in kakšne ukrepe bi moral svet delavcev sprejeti za izboljšanje stanja?
III.
Soodločanje sveta delavcev s soglasjem (95. do 97. člen ZSDU):
1. Ali poslovodstvo podjetja dosledno daje v soglasje svetu delavcev vse predloge odločitev o vprašanjih iz 95. in 96. člena ZSDU? Če ne, ugotovite najpogostejše primere kršitev te dolžnosti in jih evidentirajte zaradi ustreznega ukrepanja!
(Opomba: Če opozorila poslovodstvu ne zaležejo, Svet delavcev lahko v skrajnem primeru na podlagi 97. člena ZSDU pred arbitražo uveljavlja ničnost odločitev, ki so bile sprejete brez njegovega soglasja.)
2. Pri katerih vprašanjih v zvezi z interpretacijo določil 95. in 96. člena ZSDU se je v vaši praksi pojavila dilema, ali gre za dolžnost delodajalca iskati soglasje sveta delavcev za predlagano odločitev, ali ne?
(Opomba: Pogoste so zlasti tovrstne dileme v zvezi z razlago pojma »osnove za izrabo letnih dopustov«, »razpolaganje z objekti standarda delavcev« ipd., ki jih je zato po potrebi nujno precizneje opredeliti v participacijskem dogovoru.)
3. Ali ste s participacijskim dogovorom dodatno razširili krog zadev, za katere je potrebno soglasje sveta delavcev poleg primerov, ki jih določa že zakon? Ali bi bila takšna razširitev potrebna in glede katerih zadev?
(Opomba: Morebitno ukrepanje sveta delavcev je odvisna od ugotovljenih potreb.)
4. Ali ste v vaši praksi morda že naleteli na poskuse izigravanja 8-dnevnega prekluzivnega roka za morebitno zavrnitev soglasja sveta delavcev na ta način, da je poslovodstvo posredovalo predlog svetu delavcev tik pred daljšimi prazniki ali dopusti in s tem objektivno onemogočilo pravočasen sklic seje ter ustrezno reakcijo sveta delavcev?
(Opomba: Tudi v tem primeru bi bila nujno potrebna ustrezna dopolnitev participacijskega dogovora z določbo, da se pri računanju tega roka upoštevajo samo delovni dnevi.)
5. V kakšni obliki poslovodstvo običajno predloži svetu delavcev predlog posamezne odločitve v soglasje:
- zgolj v pisni obliki,
- predstavnik poslovodstva se tudi osebno udeleži seje sveta delavcev in predlog dodatno ustno obrazloži, s čemer je omogočeno, da se morebitne nejasnosti razčistijo in morebitna razhajanja uskladijo že na sami seji sveta delavcev v izogib nepotrebnim zapletom v primeru neupravičene odklonitve soglasja s strani sveta delavcev?
(Opomba: Po možnosti je treba v praksi uveljaviti drugonavedeno rešitev.)
6. Kako se razrešujejo situacija v primeru zavrnitve soglasja s strani sveta delavcev:
a) poslovodstvo je predlagano odločitev enostavno umaknilo in predloga ni več obnovilo;
b) poslovodstvo je upoštevalo pripombe sveta delavcev in ustrezno korigiralo predlog odločitve;
c) začel se je postopek pogajanja med poslovodstvom in svetom delavcev, v katerem je bila dogovorjena kompromisna rešitev?
(Opomba: Načine in reševanja tovrstnih situacij je vsekakor smiselno posebej opredeliti v participacijskem dogovoru.)
8. Ali je svet delavcev v primeru zavrnitve soglasja svojo zavrnitev argumentiral in podal konstruktivne predloge za spremembe predlagane odločitve?
(Opomba: Morebitno zavrnitev soglasja mora svet delavcev vedno ustrezno argumentirati, kajti samo na ta način je možno iskati ustrezno konstruktivno rešitev nastale situacije v zgoraj navedenem smislu.)
7. Ali ste se že srečali s primeri, ko je bila določena odločitev poslovodstva podjetja realizirana kljub izrecni pisni zavrnitvi soglasja s strani sveta delavcev?
(Opomba: Tovrstni primeri so zlasti pogosti v zvezi s sprejemanjem programov presežnih delavcev po 96. členu ZSDU, ko poslovodstvo samovoljno presodi, da je svet delavcev neupravičeno zavrnil soglasje, čeprav bi o tem lahko odločila šele arbitraža. Za tovrstne primere lahko svet delavcev predvidi tudi uporabo pravnih ukrepov: uveljavljanje ničnosti odločitve pred arbitražo, prijava inšpekciji dela za prekršek po 18. točki 107 člena ZSDU ali celo ovadba za kaznivo dejansje po 200. členu KZ RS.)
9. Katere druge slabosti in nedoslednosti pri uresničevanju sistema soodločanja sveta delavcev s soglasjem ugotavljate na podlagi gornjega opomnika in kakšne ukrepe bo svet delavcev sprejel za izboljšanje stanja?
4. Uporaba pravnih postopkov za zagotavljanje doslednega uresničevanja ZSDU in reševanje »soupravljalskih« sporov (98. do 107. člen USDU)
- Ali se je bil svet delavcev zaradi kršitev ZSDU s strani delodajalca doslej prisiljen že kdaj zateči k uporabi katerega od naslednjih pravnih sredstev oziroma postopkov:
- zadržanje odločitve delodajalca in po 98. čl. ZSDU;
- zahteva za intervencijo inšpekcije za delo;
- prijava za prekršek po 107. členu ZSDU;
- ovadba za kaznivo dejanje po 207. členu KZ?
- Je v praksi zaznati še druge primere, ko bi svet delavcev lahko, če bi to želel, uporabil pravna sredstva oziroma postopke? Ocenite njihov pogostost in s tem splošno stopnjo »kritičnosti« trenutnega stanja na področju uresničevanja ZSDU v družbi s tega zornega kota!
- Koliko, če sploh, je bilo doslej sproženih arbitražnih postopkov za reševanje sporov in ali med svetom delavcev in delodajalcem pogosto prihaja do večjih razhajanj, ki bi jih lahko učinkovito rešila le arbitraža, čeprav se svet delavce v praksi iz takšnih ali drugačnih razlogov zanjo v resnici ne odloča?
- Bi bilo smiselno v družbi razmišljati o oblikovanju t.i. stalne (notranje) arbitraže v smislu določbe 1. odstavka 100. člena ZSDU?
- Je v trenutku priprave tega poročila odprt še kak pravni »spor« med svetom delavcev in delodajalcem, katerega nadaljevanje bi lahko preprečila morebitna intervencija NS oz. UO?
III. USPEŠNOST SODELOVANJA PREDSTAVNIKOV DELAVCEV
V ORGANIH DRUŽBE
Ob pripravi poročila ne gre pozabiti, da je nadzorni svet oziroma upravni odbor organ, ki je tudi sam neposredno udeležen v procesih sodelovanja delavcev pri upravljanju, in sicer v obliki neposredne udeležbe predstavnikov delavcev pri sprejemanju njegovih odločitev. Poleg tega pa eno izmed pomembnih oblik sodelovanja delavcev pri upravljanju predstavlja tudi predstavnik delavcev v upravi družbe (delavski direktorji) oziroma med izvršnimi direktorji upravnih odborov (izvršni delavski direktor). Prav uspešnost sodelovanja predstavnikov delavcev v organih družbe je zagotovo eden najpomembnejših pokazateljev uspešnosti delovanja sistema delavskega soupravljanja kot celote v družbi.
- Ali so v participacijskem dogovoru urejeni tudi pogoji za delovanje predstavnikov delavcev v NS oz. UO in delavskega direktorja oz. izvršnega delavskega direktorja?
- Ali so ustrezne možnosti glede izobraževanja zagotovljene tudi predstavnikom delavcev v NS oz. UO in delavskemu direktorju oz. izvršnemu delavskemu direktorju? So pridobili licenco oziroma listino A ali B pri ZČNS?
- Je v praksi zagotovljena ustrezna povezanost in pretok informacij (pridobivanje usmeritev in stališč za delo, poročanje) med predstavniki delavcev v NS oz. UO in svetom delavcev kot njihovo »bazo« oziroma kot organom, ki je pristojen za njihovo imenovanje in morebiten odpoklic ter ima zato v odnosu do njih tudi t.i. usmerjevalno in nadzorno funkcijo?
- So bili v dosedanji praksi delovanja NS oz. UO zaznani primeri, ko se je skušala povezava med svetom delavcev in predstavniki delavcev v NS oz. UO umetno prekiniti tudi s pomočjo zlorabe instituta poslovne skrivnosti (prepoved poročanja svetu delavcev pod krinko »poslovne skrivnosti«)? Je v družbi sprejet ustrezen akt o varovanju poslovne skrivnosti v smislu 40. člena ZGD-1? Je svet delavcev doslej že sploh kdaj kritično ocenil delovanje delavskih predstavnikov v NS oz. UO in analiziral možne pomanjkljivosti in slabosti pri zastopanju interesov delavcev v tem organu?
- Če je NS oz. UO v praksi uvedel sistem notranjega ocenjevanja dela članov, ali je bil svet delavcev seznanjen z oceno uspešnosti dela delavskih predstavnikov v tem organu?
- Kako je koncipirana funkcija delavskega direktorja – je to v bistvu član uprave, odgovoren za kadrovsko področje (»kadrovski menedžer«), ali predstavnik delavcev v upravi družbe v pravem pomenu besede? Kakšne slabosti ugotavljate pri obstoječi koncepciji in kakšne spremembe oziroma izboljšave bi bile potrebne glede te funkcije?
IV. MOŽNOSTI ZA AVTONOMNO NADGRAJEVANJE
SISTEMA DELAVSKE PARTICIPACIJE V DRUŽBI
ZSDU temelji na t.i. načelu zakonskega minimuma, kar pomeni, da neposredno zagotavlja pravice, ki se štejejo kot minimum, vendar pa hkrati napotuje na možnost avtonomne ureditve tudi večjega obsega pravic in dodatnih načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju z neposrednim dogovorom med delodajalcem in svetom delavcev na ravni posameznih družb. To načelo temelji na določbi 1. in 2. odstavka 5. člena ZSDU, ki se glasi ta:
»Poleg načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju, določenih z 2. členom tega zakona, se lahko z dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem določijo tudi drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju.
S pisnim dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem se podrobneje uredi uresničevanje pravic iz tega zakona ter druga vprašanja, za katera je s tem zakonom tako določeno, lahko pa se dogovori tudi več soupravljalskih pravic delavcev, kot jih določa ta zakon.«
Intencija zakona je torej po možnosti čim bolj podpreti avtonomni razvoj t.i. nadstandardne ravni delavske participacije znotraj posameznih družb na prostovoljni podlagi (predvsem preko t.i. participacijskih dogovorov), na kar kažejo tudi še nekatere druge določbe ZSDU (npr. 63. člen). Zato svet delavcev ne bi smel zamuditi priložnosti, da v poročilu NS oz. UO predlaga sprejem ustreznih ukrepov tudi v tej smeri.
V nadaljevanju so navedene nekatere teoretične možnosti v tem pogledu, katere od teh so morda primerne in realno izvedljive v konkretni družbi in se jih zato morda splača vključiti v poročilo in predlog ukrepov za NS oz. UO, pa mora oceniti vsak svet delavcev samostojno.
1. Morebitni drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju
1.
Možnost, da se na podlagi določbe 1.odst. 5. člena ZSDU s participacijskim dogovorom uredijo tudi drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju poleg tistih, ki jih določa že zakon, je izjemno pomembna v prvi vrsti zato, ker je mogoče na ta način vsaj deloma sanirati temeljno nomotehnično pomanjkljivost našega zakona. Gre namreč za problem, ki je posledica dejstva, da ZSDU pri določanju možnih načinov sodelovanja delavcev v organih družbe, to je predstavništva delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru in (izvršnega) delavskega direktorja v celoti izhaja iz takšne, upravljalske strukture, ki jo zakon o gospodarskih družbah (ZGD) predpisuje le za delniško družbo.
Vemo pa, da je delniška družba le ena izmed šestih različnih možnih oblik gospodarskih družb. Nadzorni sveti in uprave (dvotirni sistem upravljanja) oziroma upravni odbori (enotirni sistem upravljanja) kot organi upravljanja torej niso obvezni niti za družbo z omejeno odgovornostojo, niti za družbo z neomejeno odgovornostjo ter komanditno in druge družbe. V tem smislu je zakonska ureditev sistema soupravljanja vsekakor nekoliko diskrimatorna, kajti če ne bi bilo obravnavane možnosti, delavci v teh družbah neposredno na podlagi zakona ne bi mogli uveljaviti pravice do sodelovanja v organih družbe in bi bili na ta način bistveno prikrajšani v primerjavi z delavci v delniških družbah.
Na podlagi obravnavane možnosti, ki jo dopušča ZSDU, je torej mogoče v družbah, ki nimajo uprave in nadzornega sveta, preko participacijskega dogovora urediti ustrezne analogne in nadomestne rešitve. Tako je, na primer:
- nemožnost imenovanja predstavnikov delavcev v nadzorni svet oz. upravni odbor mogoče kompenzirati tako, da se s participacijskim dogovorom delavcem pač prizna pravica, da imenujejo svoje predstavnike v drug ustrezen organ upravljanja, ki je zadolžen za izvajanje nadzora nad vodenjem poslov (pa kakorkoli se že imenuje)
- nemožnost imenovanja delavskega direktorja oziroma izvršnega direktorja mogoče vsaj za silo kompenzirati z določbo v tem dogovoru, da ima predsednik sveta delavcev ali drug pooblaščeni predstavnik delavcev pravico sodelovati na sejah kolegija glavnega direktorja in podobno.
V tem smislu je ob ustrezni inventivnosti pogajalski partnerjev znotraj podjetja mogoče oblikovati številne zanimive rešitve, ki so ustrezno prilagojene specifičnim razmeram konkretne sredine in delavcem zagotavljajo smiselno enake možne načine vplivanja kot jih zakon priznava delavcem delniških družb.
2.
Obravnavana zakonska možnost avtonomne določitve »tudi drugih načinov participacije« v participacijskem dogovoru pa je seveda dobrodošla tudi v delniških družbah in sicer za dodatno obogatitev načinov in oblik soupravljanja še z drugimi, ki jih zakon sam ne predpisuje. V tem smislu bi kazalo priporočiti zlasti oblikovanje nekaterih paritetno sestavljenih skupnih teles delodajalca in sveta delavcev z določenimi pristojnostmi (npr. gospodarska in druge komisije, kakršne so običajne in dobro uveljavljene v Nemčiji; skupni odbor za področje standarda delavcev; itd.).
2. Morebitne večje ali dodatne participacijske pravice
Nadstandardno raven participacijskih pravic v posameznem podjetju je preko participacijskega dogovora mogoče doseči na več načinov. Priporočiti velja zlasti štiri takšne načine, in sicer:
1. Kot prvo je mogoče prenašati posamezne zadeve (vprašanja) iz zakonsko določenih pristojnosti sveta delavcev z nižjih na višje participacijske nivoje. Konkretno: Nekatere zadeve (vprašanja), glede katerih ZSDU v 89. členu zahteva le “obveščenost” sveta delavcev, je mogoče s participacijskim dogovorom uvrstiti med zadeve (vprašanja), o katerih je potrebno izvesti “skupno posvetovanje delodajalca in sveta delavcev” skladno z določili 91. in 92. člena ZSDU. In še naprej - zadeve (vprašanja), glede katerih že ZSDU v 93. in 94. členu zahteva skupno posvetovanje, je mogoče s participacijskim dogovorom uvrstiti med zadeve, glede katerih je potrebno »soglasje« sveta delavcev. Prav tako je mogoče poleg primerov iz 98. člena ZSDU v participacijskem dogovoru določiti še druge primere, ko je svetu delavcev priznana pravica do začasnega zadržanja izvršitve odločitve delodajalca itd. Na opisani način je prav gotovo mogoče precej okrepiti vlogo sveta delavcev in dvigniti raven kolektivne participacije zaposlenih v procesu poslovnega odločanja v podjetju.
2. Kot drugo je mogoče na vsakem od že omenjenih štirih temeljnih participacijskih nivojev (obveščanje sveta delavcev, skupno posvetovanje delodajalca in sveta delavcev, soodločanje sveta delavcev s soglasjem, pravica “veta” sveta delavcev) poleg vprašanj, ki jih določa že zakon, s participacijskim dogovorom dodatno določiti še druga vprašanja, ki so predmet soupravljanja in jih zakon ne omenja. Tako je, na primer, poleg vprašanj iz 95. in 96. člena ZSDU mogoče dogovoriti še druga vprašanja, glede katerih je pred odločitvijo potrebno pridobiti pisno soglasje sveta delavcev, kot so: imenovanje vodilnega delavca za kadrovsko in socialno področje v podjetju; vprašanje varstva invalidov, mladine, mater in starejših delavcev; določila poslovnika uprave, ki se nanašajo na vlogo in položaj delavskega direktorja itd.
3. Kot tretje je mogoče s participacijskim dogovorom določene odločitve v celoti prenesti v pristojnost sveta delavcev. V poštev pridejo zlasti odločitve o uporabi sredstev s področja standarda delavcev v podjetju (stanovanjska vprašanja, sociala, šport in rekreacija, kultura itd.). Tako se lahko, na primer, delodajalec in svet delavcev dogovorita le o letni višini sredstev, ki jih bo podjetje zagotovilo za navedene namene, o njihovi konkretni uporabi med letom pa lahko samostojno odloča in z njimi razpolaga svet delavcev.
4. Ne nazadnje pa je mogoče nadstandardni nivo participacije preko obravnavanega dogovora zagotavljati tudi z dodatnim ustanavljanjem nekaterih povsem novih participacijskih pravic (npr. pravica do sodelovanja predstavnika sveta delavcev na seji skupščine s pravico do razprave in brez pravice glasovanja, pravica predlaganja kadrovskega direktorja, ipd.). Ob tem pa velja opozoriti, da so omenjene možnosti v nekaterih primerih vezane tudi na spremembo statuta.
V. POMEMBNEJŠA VSEBINSKA RAZHAJANJA MED
SVETOM DELAVCEV IN DELODAJALCEM
Svet delavcev in (v imenu delodajalca) ožje poslovodstvo pogosto ne najdeta »skupnega jezika« o določenih vprašanjih dela in življenja v podjetju/družbi, ki pa so lahko z vidika interesov zaposlenih, katere zastopa svet delavcev, ne nazadnje pa tudi z vidika dolgoročnih interesov družbe, izjemnega pomena. Pri tem gre običajno
- bodisi za določne pobude in predloge sveta delavcev za izboljšanje organizacije in pogojev dela ali položaja in pravic zaposlenih, za katere ožje poslovodstvo kljub velikemu pomenu, ki jim ga pripisuje svet delavcev, enostavno nima posluha,
- bodisi za določene »nameravane« odločitve ožjega poslovodstva, katerih uveljavitev bi močno posegla v interese zaposlenih in njihovo nezadovoljstvo, svet delavcev pa nima na razpolago učinkovitih pravnih sredstev, da bi lahko ustrezno vplival na njihovo spremembo ali umik, če poslovodstvo vztraja pri svojem.
Upoštevaje veliko »usmerjevalno moč« NS oz. UO v odnosu do izvršilnega menedžmenta v družbi, je morebitna »arbitrarna« vključitev NS oz. UO v proces sprejemanja odločitve v primeru tovrstnih razhajanj (preko poročila s predlogom ukrepov, do katerih se mora le-ta opredeliti) pravzaprav edina možnost sveta delavcev pri poskusu obrambe interesov zaposlenih v primerih tovrstnih razhajanj. Zato je vsekakor zelo priporočljivo, če svet delavcev v zvezi s pripravo poročila za NS oz. UO ta vprašanja ustrezno vključi v poročilo in tako nanje opozori nadzorni svet.
Pri tem pa je treba opozoriti na dva pomembna elementa, ki ju svet delavcev ne sme spregledati:
1. Treba se je zavedati nekaterih omejitev glede pristojnosti NS, ki po izrecni zakonski določbi ne morejo prevzemati v odločanje zadev, ki so v pristojnosti uprave. Vpliv nadzornih svetov na uprave je v tem smislu lahko zgolj posreden, in sicer v okviru t.i. svetovalne funkcije nadzornih svetov. To je treba upoštevati predvsem pri predlogu ukrepov v obravnavanih primerih, tako da, na primer, ni mogoče zahtevati od NS, da spremeni ali razveljavi že sprejeto odločitev uprave.
Odnos med izvršnimi upravnimi odbori in izvršnimi direktorji v enotirnem sistemu upravljanja, kjer upravni odbor po svoji volji prenese na izvršne direktorje nekatere svoje izvirne pristojnosti, pa je v tem pogledu nekoliko manj delikaten
2. Tudi, če je neka takšna sporna odločitev s strani ožjega poslovodstva že sprejeta, in morda tudi izvršena, to še ne pomeni, da je svet delavcev ne more uvrstiti v poročilo nadzornemu svetu. Pomeni samo, da v zvezi z njo ne more predlagati posebnega ukrepa (razen če je bila zagrešena nezakonitost), vsekakor pa je prav, da svet delavcev o njej obvesti NS oz. UO, posebej še, če je povzročila pomembnejše nezadovoljstvo zaposlenih in s tem posredno negativno vplivala tudi na poslovanje družbe. Omemba takšnih primerov v poročilu sveta delavcev je torej lahko, če drugega ne, pomembna predvsem zaradi učinkovitejšega opravljanja nadzorne funkcije NS oz. UO.
VI. STANJE NA PODROČJU INDIVIDUALNE (NEPOSREDNE)
IN FINANČNE PARTICIPACIJE ZAPOSLENIH
Ko govorimo o uresničevanju ZSDU v praksi, pogosto pozabljamo na t.i. individualno oziroma neposredno participacijo, čeprav gre za izjemno pomemben vidik celovitega sistema delavske participacije pri upravljanju. Verjetno je to zato, ker je, za razliko od kolektivne (predstavniške) v zakonu urejena samo z eno določbo, in sicer z določbo 88. člena, ki se glasi:
»Delodajalec mora delavcu kot posamezniku omogočiti sodelovanje pri upravljanju.
Delavec kot posameznik ima pravico:
- do pobude in odgovorov na to pobudo, če se nanašajo na njegovo delovno mesto ali na njegovo delovno oziroma organizacijsko enoto,
- biti pravočasno obveščen o spremembah na svojem delovnem področju,
- povedati svoje mnenje o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na organizacijo njegovega delovnega mesta in delovni proces,
- zahtevati, da mu delodajalec oziroma od njega pooblaščeni delavec pojasni vprašanja s področja plač in z drugih področij delovnih razmerij ter iz vsebine tega zakona.
Delodajalec mora odgovoriti na pobudo iz prve alinee ter na vprašanja iz četrte alinee prejšnjega odstavka najkasneje v 30 dneh.«
Vendar pa se za to suhoparno pravno dikcije, ki se na prvi pogled nanaša le na vprašanje metod t.i. participativnega vodenja, skriva ogromno širše »organizacijske« vsebine, za katero bi bilo prav, da je ustrezno (pač v okviru znanja in razpoložljivih informacij, s katerimi razpolaga svet delavcev) analizirana tudi v poročilu za NS oz. UO. Gre namreč za zelo pomemben vidik »upravljanja s človeškimi viri« kot elementom uspešnega (poslo)vodenja, nad katerim je sicer dolžan izvajati nadzor NS oz. UO.
S pojmom individualna (neposredna) participacija zaposlenih razumemo večjo ali manjšo možnost vključevanja zaposlenih kot posameznikov v sprejemanje odločitev na ravni svojega delovnega mesta in ožje organizacijske oziroma delovne enote. Gre torej za vprašanje možnosti vsakega delavca kot posameznika, da soodloča ali samostojno odloča o ciljih ter pogojih in načinu opravljanja svojega lastnega dela ter pri reševanju različne delovne problematike v ožji organizacijski skupini oziroma enoti.
Gledano z organizacijskega vidika je pojem individualne oziroma neposredne participacije v bistvu sinonim za povečevanje »avtonomije posameznikov v delovnem procesu« (opolnomočenje zaposlenih, angl. empowermwnt), ki po ugotovitvah številnih raziskav s področja poslovnih ved izrazito pozitivno vpliva na večjo delovno motivacijo zaposlenih in jo zato danes skuša kadrovska stroka v praksi spodbujati na zelo različne načine. Poglejmo si nekaj najpomembnejših:
- ustrezno oblikovanje, zlasti »širitev« in »bogatitev« in delegiranje pristojnosti odločanja po hierarhiji navzdol, dela, kar se v praksi v bistvu izvaja s tako ali drugače zasnovano sistemizacijo delovnih mest, pri sprejemanju oz. spreminjanju katere ima že po zakonu pomembne pristojnosti tudi svet delavcev;
- uveljavljanje participativnih metod vodenja ljudi v poslovnem procesu (za razliko od avtoritarnih), torej paticipativnega odnosa nadrejenih do podrejenih sodelavcev;
- razvijanja različnih t.i. participativnih skupin (timsko delo, krožki kvalitete, R & R skupine itd.), kakršne so visoko razvite zlasti v ZDA;
- itd.
V širšem smislu pa v ta kontekst vsekakor sodi tudi razvijanje t.i. finančne participacije zaposlenih oz. udeležbe delavcev pri dobičku, ki je prav tako pomemben element tako individualne kot kolektivne organizacijske participacije zaposlenih v sodobnem podjetju, urejen s posebnim zakonom.
Če naj bo torej poročilo sveta delavcev NS oz. UO zares celovit izraz stanja na področju uresničevanja sistema delavske participacije v družbi, potem vanj brez dvoma sodi tudi pregled stanja in predlogi ustreznih ukrepov za izboljšanje stanja na zgoraj omenjenih področjih. Ker gre za strokovno zahtevnejša področja in ker za ustrezne analize običajno ni na razpolago ustreznih empiričnih podatkov, naj svet delavcev na teh področjih po možnosti poda, namesto »analiz« stanja, vsaj grobe ocene stanja na podlagi svojih zapažanj in po potrebi predlaga pripravo podrobnejših strokovnih analiz s predlogi ukrepov.
VII. OCENA STANJA NA PODROČJU DELOVNEGA
ZADOVOLJSTVA ZAPOSLENIH V DRUŽBI
V vseh podjetjih, ki stremijo k poslovni odličnosti, pristojni organi skrbno bdijo nad stanjem delovnega zadovoljstva zaposlenih, od katerega je v končni posledici zavisi tudi njihova delovna motivacija in pripadnost. Višja ko je stopnja delovnega zadovoljstva zaposlenih (ta pa je odvisna od stopnje zadovoljenosti njihovih različnih materialnih, osebnostnih in societalnih potreb v sferi dela), višja je delovna motivacija in pripadnost zaposlenih družbi, s tem pa je višja tudi poslovna uspešnost podjetja oz. družbe. Iz teh razlogov se danes v večini podjetij izvajajo takšne in drugačne raziskave, s katerimi se neposredno ali vsaj posredno meri zadovoljstvo zaposlenih z različnimi vidiki dela in življenja v podjetju. Tudi Združenje svetov delavcev slovenskih podjetij je vsem svojim članom že pred časom priporočilo izvedbo razmeroma enostavne, a zelo indikativne raziskave delovnega zadovoljstva zaposlenih kot neposredne podlage za pripravo programa dela (t.i. načrtovanih nalog) sveta delavcev.
Če v podjetju/družbi takšne raziskave obstajajo, naj jih svet delavcev ob pripravi poročila za NS oz. UO vsekakor še enkrat temeljito prouči in v poročilu na njihovi podlagi poda tudi svojo oceno splošnega stanja na področju delovnega zadovoljstva zaposlenih in v tem okviru posebej opozori na najbolj kritična ožja področja, kjer se zaznava največ »nezadovoljstva« zaposlenih. Takšne ocene in opozorila sveta delavcev so namreč lahko dobrodošel smerokaz tudi NS oz. UO pri izvajanju njegove nadzorne in svetovalno/usmerjevalne funkcije v odnosu do ožjega poslovodstva na področju upravljanja s človeškimi viri kot enim najpomembnejših poslovnih virov.