
dr. Mato Gostiša
Ali predstavniki delavcev res ne morejo biti člani revizijskih komisij nadzornih svetov?
V praksi je bilo zaznanih nekaj primerov, ko se je skušalo nedavno novelirani 280. člen ZGD-1 razlagati na ta način, da po novem predstavniki delavcev ne morejo biti več člani revizijskih komisij nadzornega sveta oziroma upravnega odbora (NS/UO). Problem naj bi bil njihova »(ne)odvisnost« in »(ne)usposobljenost«. Takšna razlaga je seveda napačna in nima dejanske podlage v zakonu.
Neskladnost nove določbe z EU direktivo
Z novelo ZGD-1I je bila določba 280. člena tega zakona dopolnjena med drugim tudi v prvem in drugem odstavku, ki se po novem glasita:
»(1) Če nadzorni svet imenuje revizijsko komisijo, mora biti vsaj en član komisije neodvisen strokovnjak in usposobljen za računovodstvo ali revizijo. Ostali člani revizijske komisije so
lahko le člani nadzornega sveta, ki so neodvisni od revidiranega subjekta.«
(2) Vsi člani revizijske komisije so ustrezno usposobljeni za področje delovanja revidiranega subjekta.«
V obrazložitvi k tako spremenjenemu 280. členu predloga ZGD-1I je predlagatelj v zvezi s tem zapisal: »S spremembo 280. člena se prenaša v pravni red 32. točka 1. člena Direktive 2014/56/EU (v nadaljevanju: Direktive). V skladu s tem je določeno, da so lahko člani revizijske komisije zgolj člani, ki so neodvisni od revidiranega subjekta, pri čemer morajo biti člani revizijske komisije tudi ustrezno usposobljeni za področja delovanja revidiranega subjekta.« A ta obrazložitev je zavajajoča, kajti prvi stavek četrtega pododstavka spremenjenega 39. člena iz omenjene točke Direktive se v resnici glasi: »Večina članov revizijske komisije je neodvisnih od revidiranega subjekta.« Torej Direktiva v resnici ne zahteva neodvisnosti vseh članov revizijske komisije, kot to določa dopolnjen prvi odstavek 280. člena ZGD-1. Uvodoma navedena razlaga novelirane določbe 280. člena ZGD-1I je zato močno sporna že iz tega razloga.
Ne glede na povedano pa je treba poudariti, da omenjene določbe tudi iz drugih razlogov v nobenem primeru ne izključujejo pravice predstavnikov delavcev do sodelovanja v revizijski komisiji nadzornega sveta. Gre za povsem zgrešene pravne razlage, ki so jih »na silo« skonstruirali v nekaterih delodajalskih organizacijah, del prakse pa jim žal nekritično sledi.
Razlaga korporacijskopravne stroke
Kot prvo je treba opozoriti, da tudi vrhunska slovenska korporacijskopravna stroka, ki sodeluje pri pripravi Kodeksa upravljanja javnih delniških družb (in je v glavnem sodelovala tudi pri pripravi konkretne novele 280. člena ZGD-1) ne sprejema uvodoma navedene sporne razlage te določbe. To je zelo nazorno razvidno iz aktualnega osnutka prenovljenega Kodeksa upravljanja javnih delniških družb, ki v točki B.1, »Priloge B: Komisije nadzornega sveta« jasno določa, da naj bi v revizijskih komisijah sodelovali tudi predstavniki zaposlenih. Določba se namreč glasi:
B.1 Revizijska komisija
Nadzorni svet ustanovi revizijsko komisijo v sestavi in z nalogami, skladno z zakonom in usmeritvami iz Politike upravljanja družbe. Število članov je potrebno določiti na osnovi značilnosti posamezne družbe, pri čemer naj bi upoštevali na primer:
- velikost in kompleksnost družbe,
- pomembna področja tveganja,
- sestavo in številčnost celotnega nadzornega sveta, kot tudi obstoj drugih komisij nadzornega sveta, ki se povezujejo z delom revizijske komisije,
- zakonsko možnost, da je v komisiji tudi predstavnik zaposlenih,
- razpoložljivost primerno usposobljenih članov iz nadzornega sveta in drugih.
Poudariti velja, da ta določba predstavlja novost v primerjavi z veljavnim Kodeksom, pri čemer avtorji v preambuli, kjer pojasnjujejo predlagane spremembe, posebej poudarjajo, da so z njimi med drugim »na področju komisij nadzornega sveta zlasti revizijske komisije prilagojene novim določbam evropskih direktiv in ZGD-1«. Zgoraj citirano določbo je torej šteti kot razlago novega 280. člena ZGD-1, kakršno zagovarja najbolj relevantna slovenska korporacijskopravna stroka.
Merodajen je izključno ZSDU
Kot drugo, nobena evropska direktiva, ki ureja delovanje organov vodenja in nadzora družb, ne posega na področje pravic delavcev do sodelovanja v teh organih, kajti nekatere države EU teh predstavništev ne poznajo. Zato direktive to v celoti vprašanje prepuščajo nacionalnim zakonodajam. Tudi slovenski Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) na to področje ne posega, ampak so vsa vprašanja sodelovanja delavcev pri upravljanju urejena v Zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU). Zato nobene njegove določbe, vključno z novo določbo 280. člena, ni mogoče razlagati neodvisno od ZSDU. Ta pa v petem odstavku 79. člena nedvoumno določa:
»Svet delavcev ima pravico imenovati tudi predstavnika delavcev v komisije nadzornega sveta in upravnega odbora.«
Pri tem velja spomniti, da je bila citirana določba ZSDU sprejeta z novelo iz leta 2008 neposredno na podlagi prehodne določbe 703. člena ZGD-1, ki je v drugem odstavku izrecno reševal to vprašanje. Glasil se je namreč takole:
»(2) Delavci imenujejo v skladu z zakonom, ki ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju družb o sodelovanju delavcev v nadzornem svetu družbe, če to ni v nasprotju z zakonom:
- predstavnika izmed vsakokratnih treh dopolnjenih članov upravnega odbora, in
- ne glede na določbo tretjega odstavka 279. in prvega odstavka 280. člena tega zakona, predstavnika v komisije upravnega odbora.«
Nobenega razloga torej ni videti, da bi bilo mogoče novo določbo 280. člena ZGD-1 zdaj razlagati kakorkoli drugače. Tudi sicer se je namreč treba zavedati, da ima ZSDU, kot rečeno, glede urejanja vseh vprašanj sodelovanja delavcev pri upravljanju že v osnovi položaj »lex specialis« v primerjavi z ZGD-1 kot splošnim zakonom (lex generalis), ki ureja sistem korporacijskega upravljanja.
»(Ne)odvisnost delavskih predstavnikov
Kot tretje, pojma »neodvisnost« članov NS in njegovih komisij ni mogoče razlagati tako, da so osebe, ki so v delovnem razmerju v družbi (delavci družbe) »odvisne« osebe, kajti sicer noben delavec sploh ne bi mogel biti izvoljen v te organe. To jasno izhaja tudi iz določil Kodeksa upravljanja javnih delniških družb, ki je – glede na to, da zakon tega pojma ne definira – edini akt, na katerega se je mogoče pri tem opreti. Spodaj navajamo nekaj ključnih določil tega kodeksa, povezanih z razlago pojma »neodvisnih« članov, pod nobeno od njih pa ni mogoče uvrstiti delavcev družbe, vsaj ne zgolj na podlagi obstoja pogodbe o zaposlitvi same po sebi in brez morebitnih drugih okoliščin, po katerih bi jih bilo mogoče uvrstiti v kategorijo »odvisnih« članov v nasprotju z ZSDU. Gre za naslednje določbe:
Točka 6.2: Pri volilnem predlogu, ki ga oblikuje nadzorni svet, vsaj polovico članov nadzornega sveta sestavljajo neodvisni člani. Za neodvisne člane nadzornega sveta se smatrajo tisti člani, ki pri delovanju in odločanju delujejo samostojno. Za odvisne člane se vedno smatrajo člani nadzornega sveta, pri katerih obstaja tesnejša ekonomska povezava z družbo, njeno upravo ali večjimi delničarji. Neodvisni član o nastopu dejstev, ki spremenijo njegovo izpolnjevanje kriterija neodvisnosti, takoj obvesti nadzorni svet. Dolžnost imenovanja neodvisnih članov velja tako za delničarje kot za svete delavcev.
Točka 8: Vsi člani nadzornega sveta podpišejo posebno izjavo, s katero se opredelijo do izpolnjevanja vsakega kriterija neodvisnosti, navedenega v točki C.3 priloge C tega Kodeksa, in navedejo, da se smatrajo za neodvisne, če izpolnjujejo vse kriterije, ali odvisne, če jih ne, in izrecno navedejo, da so strokovno usposobljeni za delo v nadzornem svetu ter da imajo za tako delo dovolj izkušenj in znanja. Podpisane izjave se objavijo na spletnih straneh družbe.
Priloga A.10: Neodvisnost: odsotnost vpliva na nepristransko, strokovno, objektivno, pošteno in celovito osebno presojo osebe pri izvajanju njenih nalog ali pri njenem odločanju v okviru funkcije, ki jo ta oseba opravlja. Šteje se, da so osebe odvisne, če so ekonomsko, osebno ali kako drugače tesneje povezane z družbo ali njenim poslovodstvom.
Priloga C.3/b: Člani nadzornega sveta ne smejo biti zaposleni v družbi ali povezani družbi in niso bili na takšnem položaju v zadnjih treh letih, razen v primeru, če član nadzornega sveta ni višji kader in je bil izvoljen v upravni odbor ali nadzorni svet v okviru sistema delavskega predstavništva, ki ga priznava zakon, in hkrati zagotavlja ustrezno zaščito pred nezakonitim odpustom ter drugimi oblikami nepravičnega ravnanja.
Zlasti iz zadnjenavedene točke C.3/b Priloge C Kodeksa jasno izhaja, da so delavski predstavniki v organih družbe izvzeti iz zahteve po »neodvisnosti«, kar je, kot rečeno, tudi edino logično, kajti v nasprotnem bi bila določila ZSDU o tej obliki soupravljanja sploh neuresničljiva. Na ta način pa zakona ni mogoče interpretirati, kajti splošno pravno pravilo pravi: »lex non intendit imposibile« (zakon ne namerava nemogočega). Če k temu dodamo še prej navedeno določbo B.1 priloge B osnutka prenovljenega Kodeksa, pa so vse morebitne pravne dileme glede tega v celoti odpravljene.
»Ne)usposobljenost delavskih predstavnikov
Podobno velja glede pojma »ustrezna usposobljenost za področje delovanja revidiranega subjekta«, ki je določena v drugem odstavku 289. člena ZGD-1 in ki je zaposlenim predstavnikom delavcev v NS zagotovo ni mogoče a priori odrekati. Iz dikcije te določbe jasno izhaja, da gre za vprašanje poznavanja oziroma usposobljenosti s področja delovanja družbe, ne za morebitno usposobljenost s področja računovodske stroke, za kar v revizijski komisiji zadostuje en neodvisen računovodski oziroma revizijski strokovnjak. Poznavanje »področja delovanja družbe« pa je že po logiki stvari imanentno vsem zaposlenim predstavnikom delavcev nadzornem svetu, verjetno precej bolj kot »zunanjim« nadzornikom.
Sklep
Iz povedanega sledi, da nova določila 280. člena ZGD-1 v ničemer ne vplivajo na veljavno pravico delavcev po petem odstavku 79. člena ZSDU do vsaj enega predstavnika tudi v revizijski komisiji nadzornega sveta. Mnenja sem, da – glede na že omenjeno izključno merodajnost ZSDU – za tega predstavnika ne velja niti omejitev iz prvega odstavka 280. člena ZGD-1, da so lahko člani revizijske komisije samo člani nadzornega sveta. Takšno omejevanje lahko samo škodi kakovosti dela revizijske komisije, za delavske predstavnike pa po ZSDU ne velja. A v skrajnem primeru lahko, če bi utegnil biti to problem, pač svet delavcev v revizijsko komisijo imenuje tudi enega od obstoječih predstavnikov v nadzornem svetu. Skratka, ne samo, da so predstavniki delavcev načeloma »lahko« člani revizijskih komisij NS/UO, temveč je to po petem odstavku 79. člena ZSDU tudi njihova »zakonska pravica«.