
Priporočila ZSDS
glede delovanja predstavnikov delavcev v nadzornih svetih oziroma upravnih odborih družb
1. Uvodna pojasnila
Za pravilno razumevanje teh priporočil je ključnega pomena predvsem ugotovitev, da se je
objektivna družbenoekonomska realnost v zadnjih desetletjih bistveno spremenila, kar
nujno vpliva tudi na takšen ali drugačen razvoj konceptov korporacije in korporacijskega upravljanja v teoriji in praksi. V sodobni ekonomiji znanja je namreč izjemno narasel (in še naprej strmo narašča) produkcijski pomen intelektualnega kapitala, katerega nosilci so zaposleni, v primerjavi s finančnim kapitalom. S tem se je bistveno spremenilo tudi razmerje med dejansko ekonomsko vlogo nosilcev obeh temeljnih produkcijskih dejavnikov - dela oziroma intelektualnega kapitala in finančnega kapitala - v podjetju. Prav iz te spremenjene realnosti danes izhajata dve v temelju različni teoriji oziroma doktrini korporacije in korporacijskega upravljanja:
1. klasična teorija »primata« delničarjev oziroma družbenikov, po kateri je podjetje predvsem ekonomski subjekt v funkciji interesov vlagateljev finančnega kapitala, temeljni cilj njegovega delovanja pa maksimiranje njihovih donosov; 2. sodobna deležniška teorija, po kateri je podjetje širši družbenoekonomski subjekt oziroma produkcijska skupnost različnih skupin deležnikov, katerih legitimne interese je treba pri upravljanju ustrezno upoštevati in uravnoteževati.
Za razumevanje in opredeljevanje položaja in vloge delavskih predstavnikov v organih družb je vsekakor odločilnega pomena katero od teh dveh teorij vzamemo za izhodišče. Rezultat je namreč v enem in drugem primeru bistveno različen. Po klasični delničarski logiki je namreč delavska participacija bolj ali manj le neke zunanji korektiv oziroma dodatek osnovnemu sistemu korporacijskega upravljanja, katerega edini nosilci ostajajo družbeniki. Po deležniški logiki pa so zaposleni kot nosilci intelektualnega kapitala ena ključnih skupin notranjih deležnikov, zato je njihovo sodelovanje pri upravljanju samoumevna in integralna sestavina sodobnega sistema korporacijskega upravljanja.
Ta razlika ni pomembna samo na teoretični ravni, ključna je tudi za razlago in uporabo že veljavnega korporacijskega prava. Iz istega pozitivnopravnega okvira je namreč mogoče, odvisno od izhodiščne koncepcije korporacije in korporacijskega upravljanja, izpeljati bistveno različna stališča o vsebini, položaju in načinu izvajanja delavskopredstavniških funkcij v organih vodenja in nadzora. Prav zato so v praksi prisotne tudi različne razlage teh funkcij in različna priporočila za njihovo izvajanje.
Ta priporočila izhajajo iz sodobne deležniške koncepcije, njihovo neposredno teoretično podstat pa predstavlja t. i. institucionalna deležniška teorija korporacije in korporacijskega upravljanja, ki splošna izhodišča deležniške teorije nadgrajuje predvsem z jasno opredelitvijo položaja zaposlenih kot nosilcev intelektualnega kapitala in kot ene od dveh skupin konstitutivnih notranjih deležnikov podjetja. Ta teorija je podrobneje
predstavljena in argumentirana v teoretični razpravi z naslovom »Oris institucionalne deležniške teorije korporacije in korporacijskega upravljanja«, ki je priloga teh priporočil.
2. Splošno o položaju in vlogi delavskih predstavnikov v NS/UO
2.1. Čigave interese zastopajo?
Temeljno izhodišče mora biti popolnoma jasno: predstavniki delavcev v nadzornih svetih oziroma upravnih odborih (NS/UO) »zastopajo« interese delavcev in glede tega niso v nikakršni dvojni vlogi, kajti v nasprotnem bi bilo njihovo posebno zakonsko predstavništvo v teh organih brez pravega smisla in pomena.
a)
Nesmiselna je zato predvsem teza, da naj bi bili delavski predstavniki v NS/UO v nekakšni »dvojni vlogi«: po eni strani naj bi zastopali interese delavcev, po drugi strani pa hkrati še nek od njih ločen in njim nadrejen »interes družbe«, razumljen kot neke vrste »nadinteres«, ki postavlja okvir, znotraj katerega naj bi bilo potem (šele) dopustno zastopati tudi avtentične interese delavcev. Takšna konstrukcija že v izhodišču predpostavlja obstoj nekega samostojnega korporacijskega interesa družbe, ki naj bi obstajal neodvisno od interesov konkretnih deležnikov in jim bil hierarhično nadrejen. Takšnega samostojnega »interesa družbe« pa ni. V praksi se ta domnevni interes pogosto enači kar z »maksimiranjem vrednosti za delničarje« oziroma s pridobivanjem dobička, kar je v resnici značilen ekonomski interes samo ene skupine deležnikov družbe. Če bi bilo tako, bi bili interesi delavcev lahko že po definiciji v konfliktu z »interesom družbe«, kar pa pomeni samo to, da je bil interes ene skupine deležnikov preimenovan v splošni interes družbe. Značilno je tudi, da se podobna »dvojna vloga« pri predstavnikih delničarjev praviloma sploh ne problematizira, saj se v takšni koncepciji njihov interes vsebinsko že vnaprej prekriva z domnevnim profitnim »interesom družbe«.
Opomba: Če bi bilo tako, bi bilo delavsko predstavništvo v NS/UO kajpak povsem nesmiselno, kajti če v omenjenih organih »ne smejo« zastopati delavskih interesov, potem je vseeno, kdo tam sedi namesto njih. Za zastopanje interesa delničarjev po »maksimiranju vrednosti« ne potrebujemo predstavnikov delavcev v NS/UO in to zagotovo tudi ni bil smisel in namen zakonske uvedbe delavskih predstavništev v organih družb.
b)
Če pojem »interes družbe« zaradi njegove uveljavljenosti v zakonodaji, sodni praksi in teoriji kljub temu uporabljamo, ga je mogoče razumeti le pogojno, in sicer kot skupni interes
oziroma skupni imenovalec legitimnih interesov relevantnih deležnikov, ki se oblikuje
skozi njihovo medsebojno soočanje, tehtanje in usklajevanje. Ne gre torej za nek vnaprej obstoječ interes družbe, s katerim bi se morali interesi posameznih deležnikov šele usklajevati. Interesi zaposlenih so eden od legitimnih interesov, ki morajo biti v procesu korporacijskega odločanja neposredno zastopani in se nato usklajujejo z drugimi legitimnimi deležniškimi interesi. Enako seveda velja za interese delničarjev oziroma družbenikov. Med temi različnimi interesi lahko prihaja do povsem realnih konfliktov, ne pa med interesi delavcev in nekim njim nadrejenim, samostojno obstoječim »interesom družbe«.
Opomba: Zastopanje interesov delavcev v NS/UO zato samo po sebi ne pomeni nikakršnega »ravnanja v škodo (namesto v dobro) družbe« v nasprotju z ZGD-1. Zakonska dolžnost članov organov, da pri opravljanju svoje funkcije ravnajo »v dobro družbe«, je skupen standard
ravnanja vseh članov organa in ne pomeni njihove dolžnosti zastopati nekega od interesov delavcev ali delničarjev ločenega »interesa družbe«. Delavski predstavniki torej nimajo nikakršne »dvojne vloge« oziroma dveh med seboj konkurenčnih interesnopredstavniških dolžnosti. Njihova specifična interesnopredstavniška funkcija je zastopanje interesov delavcev. Sámo ejstvo, da delavski predstavnik v okviru te svoje funkcije zastopa in argumentirano uveljavlja legitimne interese zaposlenih, zato samo po sebi ne more pomeniti kršitve njegovih dolžnosti člana organa oziroma podlage za odškodninsko odgovornost.
c)
Tudi veljavna zakonodaja je glede tega povsem jasna in pri obeh skupinah predstavnikov uporablja enako logiko interesnega zastopanja. Prvi odstavek 274. člena ZGD-1 izrecno govori o članih nadzornega sveta, »ki zastopajo interese delničarjev«, prvi odstavek 80. člena ZSDU pa določa, da predstavniki delavcev zastopajo interese vseh delavcev. Prvi odstavek 80. člena ZSDU namreč določa: »Člani nadzornega sveta in upravnega odbora ter njegovih komisij, ki so predstavniki delavcev, zastopajo interese vseh delavcev v okviru pooblastil tega organa v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, ali zakonom, ki ureja zadruge, in statutom družbe.«
Opomba: Jasno je seveda, da pojem »zastopanje« delavskih interesov ne vključuje t. i. imperativnega mandata, kajti v nasprotnem bi bilo usklajevanje interesov različnih deležnikov znotraj NS/UO, ki je bistvo odločanja v teh organih, onemogočeno.
2.2. Komu so odgovorni?
V zvezi z vsebino njihovega mandata je namreč treba vedeti, da predstavniki delavcev v NS/UO niso neposredno voljeni med zaposlenimi, ampak jih po določbi 6. odstavka 79. člena ZSDU »izvoli in odpokliče svet delavcev« (in s tem zgolj seznani skupščino družbe). So torej »izvedena« oblika delavskih predstavništev. Prav institut odpoklica pa je seveda glavni znak, kako so urejene relacije glede odgovornosti delavskih predstavnikov v NS/UO, ki torej v danem primeru ne morejo delovati povsem »neodvisno« in brez povezave s svetom delavcev, kateremu so v okviru svoje delavskopredstavniške funkcije odgovorni za njeno izvajanje in ki jih lahko tudi odpokliče.
2.3. »Usmerjevalna« in »nadzorna« funkcija sveta delavcev
Iz zgoraj navedene določbe šestega odstavka 79. člena ZSDU jasno izhaja, da je svet delavcev (kot edino delavsko predstavništvo, ki je izvoljeno na neposrednih in tajnih volitvah s strani vseh zaposlenih in s tem tudi edino »pristojno« artikulirati njihove avtentične interese v procesih korporacijskega upravljanja) tisti, ki ima v odnosu do predstavnikov delavcev v organih družbe že po logiki stvari nujno tudi t. i. usmerjevalno in nadzorno funkcijo. To pomeni, da je svet delavcev tista »baza« delavskim predstavnikom v organih družbe (NS/UO), ki oblikuje stališča in usmeritve za njihovo delavskopredstavniško delovanje, ti pa so mu za izvajanje te funkcije tudi odgovorni.
Opomba: Konkretno to pomeni, da je treba vzpostaviti najtesnejše možne povezave in dvostransko medsebojno komunikacijo med tema dvema vrstama delavskih predstavništev v podjetju v vseh pogledih. Predvsem pa je treba v tem smislu v okviru objektivnih možnosti in potreb zagotoviti:
• sodelovanje predstavnikov delavcev v NS/UO na sejah sveta delavcev, in sicer ne nujno samo takrat, kadar se obravnavajo gradiva za naslednjo sejo NS(UO;
• predhodno obveščanje sveta delavcev z njihove strani o dnevnem redu in gradivih za posamezne seje nadzornega sveta in zahtevanje njegovih stališč do posameznih pomembnejših vprašanj;
• naknadno obveščanje sveta delavcev o pomembnejših sprejetih odločitvah nadzornega sveta;
• redno obveščanje predstavnikov delavcev s strani sveta delavcev o vseh pomembnejših odločitvah sveta delavcev. Predstavniki delavcev so dolžni v zvezi s posameznimi vprašanji na seji nadzornega sveta oziroma upravnega odbora izrecno prezentirati in argumentirati stališča sveta delavcev ter jih skušati uveljaviti, če jih je ta zavzel, vendar pa pri odločanju ohranjajo svojo samostojno presojo in nimajo imperativnega mandata.
2.4. Vprašanje neodvisnosti predstavnikov delavcev v NS/UO
Vprašanje neodvisnosti delavskih predstavnikov v NS/UO je treba jasno ločiti od vprašanja (ne)imperativnega mandata pri odločanju in glasovanju v teh organih. Njihova neodvisnost
namreč ne more pomeniti popolne interesne odvezanosti od zaposlenih in sveta delavcev
kot njihove »baze«. Svet delavcev je kot splošno predstavništvo vseh zaposlenih tisti, ki njihove skupne interese institucionalno
artikulira in v tem smislu usmerja
delavskopredstavniško delovanje svojih predstavnikov v organih družbe. Skratka, predstavniki delavcev v NS/UO resda niso in ne morejo biti samo »poštarji« sveta delavcev z imperativnim mandatom, vendar pa nikakor tudi ne povsem neodvisni in nikomur odgovorni »poslanci«. Oba ta dva ekstrema v razumevanju neodvisnosti delavskih predstavnikov v organih družb sta torej teoretično in praktično nesprejemljiva. Precej bližje pravilnemu razumevanju dejanske vsebine njihovega mandata pri zastopanju interesov delavcev je zagotovo pojem »delegatstvo«, ki sicer že sam po sebi izključuje oba omenjena ekstrema.
Nekaj povsem drugega pa je seveda vprašanje neodvisnosti delavskih predstavnikov v organih družbe nasproti upravam oziroma poslovodstvom. Tudi glede tega kajpak ni mogoče iluzorno teoretizirati o nekakšni njihovi »predpostavljeni« popolni neodvisnosti, kajti če so v delovnem procesu pod direktivno in disciplinsko oblastjo poslovodstev kot zastopnikov delodajalca, je pač težko preprosto zanemariti njihovo tovrstno »objektivno« odvisnost. V tem pogledu je smiselna le razprava o tem, kako to njihovo objektivno odvisnost čim bolj zmanjšati oziroma omejiti, da bi lahko tudi dejansko učinkovito opravljali svojo nadzorno funkcijo v organih družbe. V ta namen pa v praksi prideta v poštev bolj ali manj le dva zares učinkovita mehanizma, in sicer:
• zagotavljanje popolne t. i. delovnopravne imunitete delavskih predstavnikov,
• vsaj delna uporaba tudi instituta »zunanjih« delavskih predstavnikov pod pogoji, o
katerih bo podrobneje govora še v nadaljevanju.
Po sedanji zakonodaji je delovnopravna imuniteta delavskih predstavnikov, kakšno določa 112. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) brez dvoma bolj ali manj le navidezna, v praksi pa popolnoma neučinkovita (delodajalec namreč lahko kadarkoli po prosti presoji in brez soglasja sveta delavcev »ugotovi« domnevno kršitev predpisov in kolektivnih pogodb in na tej podlagi odpove pogodbo), o čemer je bilo doslej prelitega že veliko črnila. Če torej zakonodaja tega vprašanja ne bo rešila zares učinkovito in v skladu s številnimi doslej (tudi s strani ZSDS podanimi) opozorili, je kakršnokoli nadaljnje filozofiranje o neodvisnosti delavskih predstavnikov od uprav oziroma poslovodstev seveda povsem brezpredmetno. To je zagotovo bolj ali manj edina zares obetavna smer morebitnega učinkovitega reševanja
obravnavane problematike, vendar pa bo treba prej premagati dosedanja ostra nasprotovanja delodajalskih organizacij tovrstnim rešitvam.
2.5. Način uveljavljanja odgovornosti
Bistvenega pomena je, da se svet delavcev najprej sam zave svoje odgovornosti za uresničevanje zgoraj obravnavane »usmerjevalne« in »nadzorne« funkcije v odnosu do delavskih predstavnikov. Če svet delavcev sam ni dovolj aktiven, ali če ne kaže posebnega zanimanja za delo delavskih predstavnikov v NS/UO, je seveda težko karkoli zahtevati od slednjih.
Svet delavcev bi moral vsaj enkrat letno obravnavati in oceniti delovanje predstavnikov delavcev v NS/UO, zlasti z vidika kakovosti izvajanja njihove delavskopredstavniške funkcije, ter na tej podlagi
1) sprejeti potrebne ukrepe za izboljšanje delovanja te oblike delavske participacije v podjetju; 2) po potrebi uporabiti institut odpoklica in opraviti kadrovske zamenjave na teh funkcijah.
2.6. Anomalije v praksi
»Naravna« funkcija delavskih predstavnikov v NS/UO je torej zastopanje interesov delavcev, pri čemer je, kot že rečno ključnega pomena dosledno uresničevanje zgoraj omenjene usmerjevalne in nadzorne funkcije sveta delavcev. Ker pa del prakse še vedno izhaja iz uvodoma obravnavane teze o nekakšni »dvojni vlogi« delavskih predstavnikov in njihovi dolžnosti zastopati od interesov delavcev ločen »interes družbe«, prihaja do hudih anomalij, ki se kažejo zlasti v dveh smereh:
2.6.1. Zastraševanje z odškodninsko odgovornostjo
Delavski predstavniki so pogosto deležni zastraševanja, da bodo odškodninsko odgovorni z vsem svojim premoženjem, če se bodo v NS/UO zavzemali za interese delavcev, namesto za že omenjeni »interes družbe«. Mnogi temu zastraševanju tudi podležejo in postanejo v svoji funkciji zastopnika interesov delavcev povsem nekoristni, če ne že izrazito škodljivi. Želena »prisotnost« (tudi) interesov delavcev v procesu poslovnega odločanja namreč v tem primeru odpade in ostaja zgolj navidezna, kar je slabše, kot da je sploh ne bi bilo.
Opomba: Skladno z uvodoma povedanim o temeljni funkciji delavskih predstavnikov zavzemanje za interese zaposlenih v NS/UO nikoli in pod nobenim pogojem ne more biti a priori opredeljeno kot »škodljivo ravnanje«.
2.6.2. Zloraba instituta poslovne skrivnosti
Prizadevanja tistih, ki bi radi izničili (sicer povsem logično) usmerjevalno in nadzorno vlogo svetov delavcev v razmerju do delavskih predstavnikov, so seveda usmerjena predvsem v prekinitev vseh povezav na tej relaciji. Če se namreč povezave med njimi prekinejo, sveti delavcev te svoje vloge v praksi ne morejo uresničiti.
V ta namen se v praksi največkrat (in to žal zelo učinkovito) zlorablja predvsem institut poslovne skrivnosti - naenkrat je vse, kar je na dnevnem redu NS oz. UO, določeno kot
poslovna skrivnost. Tako predstavniki delavcev ne smejo svetu delavcev niti predstaviti gradiv za seje NS/UO, niti zahtevati stališč in usmeritev sveta delavcev o teh vprašanjih, še manj pa poročati svetu delavcev o tem kaj in kako so si na seji »prizadevali« in kaj dosegli.
Skratka, svet delavcev niti ne ve, kaj delavski predstavniki v NS/UO sploh počnejo, kaj
šele, da bi v praksi uveljavljal njihovo odgovornost.
Opomba: Poslovna skrivnost, razen v redkih izjemnih primerih, sama po sebi načeloma ne more biti utemeljen razlog za informacijsko blokado na relaciji svet delavcev - predstavniki delavcev v NS/UO, kajti:
• po določbi 68. člena ZSDU so tudi člani sveta delavcev zavezani varovati poslovne
skrivnosti, kar pomeni, da zakon že sam predpostavlja njihovo pravico, da zanje ob opravljanju svoje funkcije izvejo;
• še pomembneje pa je, da 4. člen Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS) izrecno šteje za
zakonito tudi pridobitev poslovne skrivnosti pri uresničevanju pravice delavcev ali njihovih predstavnikov do obveščenosti in posvetovanja v skladu z veljavnimi predpisi, kadar je tako razkritje potrebno za ta namen. Poslovna skrivnost torej že po samem zakonu ne more pomeniti avtomatične informacijske blokade izvajanja zakonskih participacijskih funkcij;
• po določbi 39. člena ZGD-1 v povezavi z 2. členom ZPosS se za poslovno skrivnost
štejejo samo informacije, ki izpolnjujejo vse zakonske pogoje za poslovno skrivnost; sama oznaka oziroma pisni sklep, da gre za poslovno skrivnost, zato še ne zadošča. Zgolj dejstvo, da je neka informacija obravnavana na seji NS/UO, prav tako samo po sebi še ne pomeni, da je avtomatično tudi poslovna skrivnost;
• po potrebi se lahko kadarkoli dodatno zahteva tudi podpis posebne »izjave o
zaupnosti« s strani članov SD v zvezi s konkretno informacijo, ki predstavlja poslovno skrivnost.
2.7. Možni ukrepi za odpravo navedenih anomalij
2.7.1. Širitev koncepta družbene odgovornosti
Najučinkovitejši ukrep zoper zgoraj navedene anomalije v praksi je predvsem dosledno
uveljavljanje (institucionalne) deležniške koncepcije korporacijskega upravljanja tudi
pri razlagi in uporabi veljavnega prava. Po tej koncepciji so zaposleni kot nosilci intelektualnega kapitala ena ključnih skupin notranjih deležnikov, zato je prisotnost njihovih predstavnikov in prek njih tudi njihovih avtentičnih interesov pri sprejemanju najpomembnejših poslovnih odločitev nekaj povsem normalnega in samoumevnega.
2.7.2. Omejitev zlorab poslovne skrivnosti s pravnimi ukrepi
Na praktični ravni pa bi se kazalo usmeriti predvsem v strogo pravne vidike odpravljanja možnih zlorab instituta poslovne skrivnosti, ki je v tem trenutku zagotovo problem št. 1. Sporno tolmačenje, da je vse, kar naj bi se dogajalo v nekem organu družbe oz. se v njem odločalo (npr. v NS/UO), tudi za svet delavcev iste družbe že a priori »poslovna skrivnost« je seveda popoln logični in pravni nesmisel. To zagotovo ni namen veljavne zakonske ureditve poslovne skrivnosti, temveč gre za izrazito napačno uporabo oziroma zlorabo tega instituta v praksi za prej omenjeni nedopusten namen.
Pravni ukrepi za odpravo teh zlorab so lahko predvsem treh vrst, in sicer:
• izpopolnitev splošnih aktov (pravilnikov o poslovni skrivnosti, poslovnika NS/UO),
• ustrezna dopolnitev zakonodaje in
• uveljavitev inšpekcijskega nadzora nad spoštovanjem pravic po ZSDU tudi v primerih,
ko se njihovo uresničevanje omejuje z neupravičenim sklicevanjem na poslovno skrivnost.
1. Situacije, ko je po načelnem sklepu ali celo s poslovnikom NS/UO določeno, da so vsa gradiva in zapisniki ter poročila o dogajanju na sejah a priori poslovna skrivnost, je mogoče najbolj učinkovito reševati z ustrezno izpopolnitvijo akta o poslovni skrivnosti, v katerem je treba v skladu z ZPosS jasno urediti zlasti:
kriterije za presojo, katere informacije dejansko izpolnjujejo zakonske pogoje za poslovno skrivnost;
•
način njihovega označevanja in varovanja;
•
krog oseb, ki se z njimi lahko seznani zaradi opravljanja svojih zakonskih oziroma drugih legitimnih funkcij;
•
način posredovanja poslovnih skrivnosti med predstavniki delavcev v NS/UO in svetom delavcev, kadar je to potrebno za učinkovito izvajanje zakonskih participacijskih funkcij, ob hkratnem zagotavljanju njihovega nadaljnjega varovanja. Zaradi zgoraj omenjenih specifik bi veljalo problematiko varstva in zakonitega posredovanja poslovnih skrivnosti na relaciji med svetom delavcev in delavskimi predstavniki v NS/UO v pravilniku urediti posebej. Podobno rešitev je mogoče do morebitne ustrezne dopolnitve 68. člena ZSDU urediti tudi v poslovniku NS/UO.
•
2. Problem bi bilo mogoče še bolj učinkovito rešiti z ustrezno dopolnitvijo zakonodaje, zlasti ZSDU. V tem smislu bi veljalo dopolniti 68. člen ZSDU, ki govori o varovanju poslovnih skrivnosti, tako da bi se glasil:
68. člen
(1) Člani sveta delavcev, osebe iz 61. člena tega zakona in predstavniki delavcev v organih družbe morajo varovati poslovne skrivnosti družbe, s katerimi se seznanijo pri opravljanju svojih funkcij, v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti.
(2) Poslovna skrivnost sama po sebi ne more biti razlog za omejevanje ali onemogočanje uresničevanja pravic delavcev in njihovih predstavnikov do sodelovanja pri upravljanju po tem zakonu. Predstavnikom delavcev se lahko za potrebe izvajanja njihovih zakonskih funkcij posredujejo tudi informacije, ki predstavljajo poslovno skrivnost, kadar je takšna seznanitev potrebna za učinkovito uresničevanje teh funkcij.
(3) Predstavniki delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru lahko svet delavcev seznanijo tudi z informacijami, ki predstavljajo poslovno skrivnost, kadar je takšna seznanitev potrebna za učinkovito izvajanje zakonskih pristojnosti sveta delavcev in njihovih lastnih delavskopredstavniških funkcij.
(4) V primerih iz drugega in tretjega odstavka tega člena se lahko posredujejo le tiste informacije in v takšnem obsegu, kot je to potrebno za izvajanje konkretne participacijske
funkcije. Osebe, ki se z njimi seznanijo, jih morajo varovati v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti.
(5) Z notranjimi akti družbe, poslovniki organov družbe ali drugimi akti ni dopustno določiti takšnega načina varovanja poslovnih skrivnosti, ki bi dejansko onemogočal ali nesorazmerno oteževal uresničevanje pravic delavcev in njihovih predstavnikov po tem zakonu.
3. Ker gre pri ravnanjih, s katerimi se z neupravičenim sklicevanjem na poslovno skrivnost preprečuje ali bistveno otežuje izvajanje zakonskih funkcij sveta delavcev in njegovih predstavnikov v organih družbe, lahko gre hkrati tudi za kršitev določb ZSDU, bi veljalo v takšnih primerih po potrebi zahtevati tudi ukrepanje Inšpektorata Republike Slovenije za delo, ki je pristojen za nadzor nad izvajanjem predpisov s področja sodelovanja delavcev pri upravljanju.
Pri presoji utemeljenosti takšnih omejitev je treba upoštevati tudi določbe ZPosS, zlasti njegove določbe o pogojih za obstoj poslovne skrivnosti ter o zakoniti pridobitvi, uporabi in razkritju poslovne skrivnosti zaradi uresničevanja pravic delavcev in njihovih predstavnikov.
3. Volitve in pogoji dela predstavnikov delavcev v NS/UO
3.1. Ureditev načina izvolitve in odpoklica v poslovniku SD
Določba 7. odstavka 79. člena ZSDU se glasi: »Način izvolitve in odpoklica članov nadzornega sveta ali upravnega odbora oziroma njegovih komisij, ki so predstavniki delavcev, se podrobneje določi s poslovnikom sveta delavcev.« Podrobnejšo ureditev praktično vseh vprašanj v zvezi z volitvami in odpoklicem predstavnikov delavcev v NS/UO zakon torej prepušča avtonomni ureditvi svetov delavcev v njihovih poslovnikih.
Mnogi sveti delavcev so to problematiko normativno uredili precej pomanjkljivo, zaradi česar marsikje prihaja do resnih zapletov. Zato se priporoča vsem svetom delavcev, da ponovno
preverijo tovrstne določbe svojih poslovnikov in jih po potrebi dopolnijo. Pri tem je treba
nedvoumno urediti zlasti naslednja vprašanja:
• potek kandidacijskega postopka (objava, čas trajanja, nosilci kandidiranja itd.);
• morebitni pogoji (npr. izobrazba ipd.), ki jih morajo izpolnjevati kandidati, oziroma
omejitve za kandidiranje (npr. višji vodilni delavci ipd.) ter možnost imenovanja zunanjih strokovnjakov;
• morebitna obveznost predhodne predstavitve kandidatov in podpisa določenih zavez
glede svojega bodočega delovanja;
• način glasovanja o izvolitvi (javno ali tajno);
• potrebna večina (navadna ali kvalificirana) za izvolitev posameznega kandidata;
• morebitno najmanjše število glasov, ki jih mora kandidat dobiti za izvolitev, kar pa ni
priporočljivo v primeru večjega števila kandidatov, med katere se lahko glasovi razpršijo;
• kdo je izvoljen, če dva kandidata dobita enako število glasov (morebitni drugi krog
volitev; upoštevanje kriterija delovne dobe v podjetju ipd.);
• priporočljivo članstvo v nadzornem svetu po funkciji (npr. predsednik SD);
• način obvestitve uprave in nadzornega sveta o izidu volitev;
• pravila za odpoklic ob smiselni uporabi pravil za izvolitev, itd..
V nadaljevanju posebej opozarjamo na nekatere pomembne vidike poslovniške ureditve obravnavane problematike, ki so se v dosedanji praksi pokazali kot najbolj problematični.
3.1.1. Kdo naj bodo upravičeni predlagatelji kandidatov
Načeloma so možni predvsem štirje načini kandidiranja za delavske predstavnike v NS/UO, in sicer jih lahko predlagajo:
• skupine delavcev s podpisi,
• reprezentativni sindikati,
• določeno število članov sveta delavcev s pisno obrazloženim predlogom ali
• svet delavcev s svojim sklepom, ne glede na pobudnika.
Vendar pa se je prva – za razliko od postopkov kandidiranja za svet delavcev – v praksi pri kandidiranju delavskih predstavnikov v organe družb v številnih primerih izkazala za vprašljivo glede svoje primernosti. Kar zadeva to obliko kandidiranja, to je kandidiranje s podpisi sodelavcev, posebej če gre za t. i. samokandidiranje, to načeloma omogoča kandidiranje tudi posameznikom, ki se za kandidaturo odločijo predvsem iz pridobitniških in karierističnih nagibov, pogosto pa se srečujemo tudi s primeri, ko gre v bistvu za kandidate, ki si jih želi poslovodstvo. Iz teh razlogov se priporoča, da se s poslovniki predvidi le kombinacija preostalih treh načinov kandidiranja.
Prav preprečevanju in odpravljanju številnih anomalij glede »primernosti« kandidatov za obravnavane funkcije, ki smo jim danes priča v praksi, je namenjena tudi podrobnejša poslovniška ureditev nekaterih drugih v nadaljevanju predstavljenih postopkovnih vprašanj (npr. izobrazbeni in drugi kriteriji, postopek predhodne predstavitve kandidatov, postopki za uresničevanje odgovornosti itd.). Gre za to, da se v praksi kljub vsem omenjenim »filtrom« na funkcije delavskih predstavnikov v NS/UO pogosto uspe prebiti in na njih tudi obdržati ljudem, ki nanje nikakor ne sodijo in na njih povzročajo tudi resno škodo.
Dejstvo je namreč, da so te funkcije zaradi svoje vplivnosti in dobrih materialnih nagrad, kot rečeno, postale izredno zanimive
• po eni strani za poslovodstva, ki želijo na te funkcije (iz razumljivih razlogov) po
možnosti na vsak način spraviti svoje (beri: sebi lojalne) kandidate;
• po drugi pa za tiste, ki jih neustavljivo mamijo materialne ugodnosti (sejnine, nagrade),
povezane s temi funkcijami. Na tem mestu ni mogoče zahajati v popisovanje vseh mogočih in nemogočih metod in manipulacij, ki se jih oboji poslužujejo v ta namen. V glavnem, za te funkcije se pogosto vname ne boj, ampak »mesarsko klanje«, sveti delavcev pa morajo biti tisti, ki zagotavljajo, da bodo izvajane tako, kot so po zakonu tudi zamišljene.
3.1.2. Člani po funkciji in zunanji člani NS/UO
Dosedanja praksa je v glavnem potrdila primernost dveh, že pred časom sprejetih priporočil ZSDS, in sicer:
a) zaradi zagotavljanja učinkovite povezave med predstavniki delavcev v NS/UO in svetom delavcev kot njihovo »bazo«, o kateri smo govorili uvodoma, je smotrno s poslovniki SD določiti, da se predsednika sveta delavcev praviloma izvoli tudi za predstavnika delavcev v NS/UO;
b) vsaj en predstavnik delavcev v NS/UO (če jih je več) naj bi bil po možnosti zunanji strokovnjak, in sicer zaradi njegove popolne neodvisnosti od poslovodstva in zaradi dviganja strokovne ravni celotnega delavskega predstavništva v organih družb.
Žal se v praksi opaža vse manj primerov možnosti izvolitve »zunanjih« članov, in sicer prav zaradi prevelikih notranjih »apetitov« po teh funkcijah v zgoraj navedenem smislu.
3.1.3. Zagotavljanje minimalne strokovnosti delavskih predstavnikov v NS/UO
Stopnja formalne strokovne izobrazbe za delavske predstavnike v NS sicer ni nikjer predpisana, logično pa je, da je glede na visoko strokovno zahtevnost odločanja v nadzornih svetih zaželena čim višja. Preveliko pomanjkanje splošne izobrazbe je namreč težko nadomestiti samo z večjo količino funkcionalnega izobraževanja (seminarji, tečaji itd.). Za uspešno opravljanje funkcije člana nadzornega sveta je vsekakor idealna kombinacija čim
višje stopnje formalne izobrazbe in potrebnega obsega dodatnega specializiranega
funkcionalnega izobraževanja o tematikah, povezanih s področjem delovanja nadzornih svetov. Tudi delovne izkušnje pri tem seveda niso brez pomena.
Vendar pa po mnenju nekaterih pravnih strokovnjakov formalne izobrazbe ni mogoče predpisati kot pogoj za kandidiranje na to »voljeno« funkcijo, ker bi to pomenilo kršitev pasivne volilne pravice. V tem primeru bi bilo mogoče s poslovnikom v tem smislu urediti
le naslednje:
a) določiti najnižjo zahtevano formalno izobrazbo (npr. V. stopnjo) ter delovne izkušnje
in zaželena funkcionalna znanja, vendar zgolj kot »priporočilo«, ki ga poda svet delavcev hkrati z razpisom kandidacijskega postopka, in kateremu se lahko dodajo tudi druge zaželene lastnosti kandidatov (npr. izkušnje v vlogi delavskih predstavnikov); b) določiti dolžnost posameznika, da se bo med trajanjem mandata ustrezno funkcionalno
izobraževal za to funkcijo, pri čemer je lahko neizpolnjevanje te dolžnosti potem podlaga za odpoklic. Vendar pa velja v zvezi s tem opozoriti, da se mnenja stroke glede tega vprašanja razhajajo, tako da gornji pomislek ni nujno pravno zveličaven. Ugovor glede tega je predvsem ta, da postati član organa nadzora ni zakonsko zagotovljena pravica, posebne sodne prakse pa glede tega še ni. zakon določa le negativni pogoj, kdo ne more biti izvoljen, način izvolitve pa prepušča poslovniku sveta delavcev; iz samega zakona zato ni mogoče brez nadaljnjega izpeljati, da dodatni strokovni pogoji nujno pomenijo kršitev pasivne volilne pravice. Tudi če bi se torej svet delavcev torej odločil v poslovniku določiti minimalno potrebno izobrazbo kot pogoj za kandidiranje na to funkcijo, to verjetno ne bi bilo nezakonito.
3.1.4. Jasna določitev načina dela in dolžnosti predstavnikov delavcev v NS/UO
S poslovnikom sveta delavcev mora biti jasno določen način opravljanja zastopniške vloge delavskih predstavnikov v NS/UO ter njihove dolžnosti v razmerju do sveta delavcev, ki le- temu omogočajo uresničevanje prej obravnavane »usmerjevalne« in »nadzorne« funkcije (pridobivanje stališč in usmeritev pred sejami, njihovo izrecno predstavljanje in argumentirano uveljavljanje na sejah ter poročanje svetu delavcev po sejah itd.).
Vsekakor bi bilo priporočljivo določiti, da so se kandidati za delavske predstavnike dolžni že ob samem soglasju h kandidaturi pisno zavezati tudi k spoštovanju teh dolžnosti. Na ta
način ne bi bilo nobenih dilem, da si oboji (torej SD in oni sami) uresničevanje te funkcije predstavljajo na enak način. To bi lahko učinkovito preprečilo morebitne kasnejše zaplete v zvezi z morebitnim izvajanjem njihove odgovornosti.
3.1.5. Postopek pred izvolitvijo – predstavitev kandidatov
Celoten postopek izvolitve delavskih predstavnikov v NS/UO mora biti zasnovan tako, da omogoča izbiro najprimernejših (izmed razpoložljivih) kandidatov. Temu cilju služijo zgoraj omenjeni kriteriji glede njihove strokovne in funkcionalne usposobljenosti ter delovnih izkušenj, vendar pa to seveda ni edino pomemben kriterij. Pomembne so tudi druge, zlasti osebnostne lastnosti kandidata (splošna razgledanost, komunikativnost, »delavska pripadnost« in moralnost, vizija itd.), ki jih je težko preverjati zgolj formalno, torej brez osebne predstavitve kandidata.
Zato je vsekakor smiselno s poslovnikom določiti, da se pred samim glasovanjem o izvolitvi organizira tudi ustrezna »osebna predstavitev in zaslišanje« vseh kandidatov, v okviru katere imajo člani sveta delavcev možnost kandidate podrobneje spoznati z vseh omenjenih vidikov. Pred tem pa lahko svet delavcev zahteva tudi pisno predstavitev kandidatov, v kateri ti predstavijo:
• svoje strokovne kvalifikacije in dosedanje delovne izkušnje,
• morebitne delavskopredstavniške funkcije, ki so jih doslej opravljali,
• glavne cilje, za katere se bodo zavzemali v zvezi s poslovanjem družbe, in
• način svojega delovanja in zastopanja delavskih interesov v nadzornem svetu oziroma
upravnem odboru, če bo izvoljen na to funkcijo.
Morebitna odklonitev sodelovanja v teh predstavitvah s strani posameznega kandidata je lahko utemeljen razlog za vnaprejšnjo izločitev njegove kandidature.
3.1.6. Uresničevanje odgovornosti delavskih predstavnikov in tudi SD samega
Zgoraj že omenjena dolžnost sveta delavcev, da periodično (npr. enkrat letno) posebej analizira delovanje delavskih predstavnikov v organih družbe ter sprejema potrebne ukrepe, bi morala biti prav tako opredeljena v poslovniku sveta delavcev. Te analize so potrebne
• po eni strani zaradi sprotnega odpravljanja zaznanih pomanjkljivosti in nenehnega
dviganja kakovosti delovanja te oblike delavskega soupravljanja,
• po drugi strani pa zaradi uresničevanja odgovornosti delavskih predstavnikov in uporabe
morebitnih sankcij, ki lahko segajo od internega opomina in drugih (zgolj) moralnih sankcij do formalnega odpoklica s te funkcije.
Bistvenega pomena je, da je to v poslovniku opredeljeno kot dolžnost sveta delavcev, kajti nemalokrat je, kot že omenjeno, slabo stanje na področju funkcioniranja delavskih predstavništev v organih družbe kot pomembne oblike delavskega soupravljanja tudi
posledica nezainteresiranosti in neaktivnosti sveta delavcev samega. Niso vedno krivi
samo delavski predstavniki ali delodajalec, pač pa je pogosto šibki člen te verige prav svet delavcev. Tega ne gre prezreti in zanemariti. Torej so tovrstne določbe v poslovniku mišljene tudi kot ukrep za spodbujanje odgovornega delovanja sveta delavcev samega na tem področju.
3.2. Zagotavljanje materialnih pogojev za delo delavskih predstavnikov
Ureditev ustreznih pogojev za učinkovito delo predstavnikov delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru je vprašanje, ki mu sveti delavcev zaenkrat posvečajo premalo pozornosti, čeprav so prav oni odgovorni, da se ti pogoji ustrezno uredijo. Sveti delavcev bi morali preko participacijskega dogovora ali preko posebnega dogovora z upravo zagotoviti predstavnikom delavcev v nadzornem svetu v načelu enake materialne in druge pogoje za
opravljanje funkcij kot jih imajo člani sveta delavcev, in sicer:
• vsaj 40 plačanih ur letno za izobraževanje ter plačilo stroškov izobraževanja;
• določeno število plačanih ur za pripravo na seje;
• sredstva za plačilo zunanjih strokovnjakov, ki nudijo potrebno strokovno pomoč
predstavnikom delavcev v nadzornem svetu, bodisi v okviru tonamenskih sredstev sveta delavcev, bodisi posebej;
• potrebne administrativne in tehnične pogoje za delo;
• delovnopravno imuniteto vsaj še dve leti po prenehanju funkcije.
4. Glavne pomanjkljivosti zakonske ureditve delavskih predstavništev v organih družb
4.1. Volitve v NS/UO koncerna
Zakon ne ureja izrecno vprašanja, kateri svet delavcev je pristojen za izvolitev delavskih predstavnikov v NS/UO obvladujoče družbe v koncernu – svet delavcev te družbe same ali svet delavcev kapitalsko povezanih družb. Naravnost nesmiselne so situacije zlasti v t.i. holding koncernih, ko je v obvladujoči holdinški družbi zaposlena vsega peščica delavcev, pretežna večina delavcev pa je formalno zaposlena v odvisnih družbah. V teh primerih je že na prvi pogled izven sleherne logike, da bi v NS/UO obvladujoče družbe, ki sprejema odločitve ključnega pomena za vse odvisne družbe, volili delavske predstavnike le delavci te družbe. Povsem drugačna je seveda situacija v koncernih, kjer je obvladujoča družba največja po številu zaposlenih. Skratka, vprašanje bi bilo treba v zakonu posebej rešiti, in sicer tako, da bi bila rešitev primerna za vse omenjene različne situacije.
ZSDS je v tem smislu že pripravilo predlog novega dodatnega odstavka 76. člena ZSDU, ki bi se lahko glasil takole: »(3) Če ni s sporazumom med sveti delavcev določeno drugače, je svet delavcev koncerna pristojen za izvolitev predstavnikov delavcev v nadzorni svet oziroma upravni odbor obvladujoče družbe ter za predlaganje delavskega direktorja v koncernu po določilih 78. do 84. člena tega zakona.«
4.2. Ni analogne uporabe določil o delniški družbi tudi za druge družbe
Uprava, nadzorni svet in/ali upravni odbor so obvezni organi upravljanja samo v delniški družbi. Zato imajo samo delavci delniških družb zagotovljeno to obliko soupravljanja, torej predstavnike delavcev v organih družbe, kar pomeni, da je veljavna zakonska ureditev v tem pogledu diskriminatorna. Tudi glede tega ZSDS predlaga dopolnitev veljavnega 78. člena ZSDU z novim 2. odstavkom, ki bi se glasil: »(2) Določbe tega zakona, ki se nanašajo na predstavnike delavcev v organih delniške družbe, se smiselno uporabljajo tudi za predstavnike delavcev v organih vodenja in nadzora drugih oblik gospodarskih družb.«
Prav tako bi bilo treba posebej rešiti vprašanje zagotavljanja možnosti vpliva zaposlenih na ključne poslovne odločitve ZGD-1 v primerih enoosebnih družb, kjer - razen poslovodstva -
ni drugih organov družbe, temveč te odločitve samostojno sprejema ustanovitelj (npr. dolžnost predhodnega obveščanja in posvetovanja ustanovitelja s svetom delavcev glede odločitev iz 505. člena ZGD-1 pred njihovim vpisom v »knjigo sklepov« ipd.).
4.3. Odprte dileme glede »vodilnega osebja«
Znane so dileme o tem koga šteti med »vodilno osebje« po 12. členu ZSDU, ko se pojavlja vprašanje za koga vse naj bi veljala prepoved aktivne in pasivne volilne pravice za svet delavcev – samo za člane ožjega poslovodstva v smislu 10. člena ZGD-1 in za prokuriste, ali tudi za druge vodilne delavce s t.i. individualno pogodbo, ki so neposredno odgovorni poslovodstvu. Članstvo omenjenih vodilnih delavcev v svetu delavcev je po logiki stvari nesprejemljivo, vendar pa se veljavna sodna praksa za zdaj nagiba k ozki gramatikalni razlagi omenjenega člena ZSDU. Če to razlago uporabimo tudi za presojo vprašanja kdo ne sme biti delavski predstavnik v NS/UO po določbi 3. odst. 79. člena ZSDU (»Za predstavnika delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru družbe ne more biti izvoljena v družbi zaposlena oseba, ki po tem zakonu nima pravice voliti in biti izvoljena v svet delavcev.«), pa žal pridemo do še hujšega nesmisla. Direktorji služb, sektorjev itd., ki so neposredno podrejeni poslovodstvu, bodo torej po takšni razlagi odslej lahko delavski predstavniki v NS/UO, kjer naj bi nadzirali poslovodstvo. Absurd brez primere.
Tudi glede tega ZSDS že dolgo opozarja na nujnost ustrezne spremembe bodisi 72. (po novem 73.) člena ZDR-1, bodisi 12. člena ZSDU.
4.4. Poslovna skrivnost
O problematiki zlorabe veljavnih zakonskih določil o poslovni skrivnosti je bilo posebej govora v uvodnem delu, kjer smo ugotovili, da bi bilo treba med drugim tudi ustrezno dopolniti določbo 68. člena ZSDU, ki bi načelno urejala pravico sveta delavcev kot osrednjega delavskega predstavništva glede dostopnosti do gradiv za seje in sklepov organov družbe, v katerih sodelujejo tudi predstavniki delavcev, ki jih je izvolil in ki jih lahko odpokliče svet delavcev.
4.5. Materialni pogoji za delo delavskih predstavnikov
Ne glede na zgoraj omenjeno priporočilo, da se materialni in drugi pogoji za delo delavskih predstavnikov v organih družb po možnosti podrobneje uredijo s t.i. participacijskim dogovorom, velja dejstvo, da tega ne zahteva že zakon, kot pomanjkljivost veljavnega ZSDU. Participacijski dogovor je v tem delu namreč povsem prostovoljne narave, zato je vse odvisno od dobre volje poslovodstev. Minimalne pravice delavskih predstavnikov v tem pogledu bi torej vendarle moral zagotoviti že zakon, s participacijskim dogovorom pa bi se te pravice lahko le precizirale ali nadgrajevale, ne šele »ustanavljale«.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Priloga 1!
Predlog novelirane poslovniške ureditve problematike
Opomba:
IZVOLITEV IN IMENOVANJE DELAVSKIH PREDSTAVNIKOV V ORGANE DRUŽBE
... člen
Delavski predstavniki v organih družbe v smislu tega poslovnika so:
- predstavniki delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru družbe in njegovih komisijah, ter - delavski direktor oziroma predstavnik delavcev med izvršnimi direktorji družbe (v nadaljevanju: delavski direktor).
... člen
Posamezne kandidate za predstavnike delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru in za delavskega direktorja lahko v pisni obliki in z obrazložitvijo predlagajo: - najmanj dva člana sveta delavcev; - reprezentativni sindikati. Predlog kandidatov lahko oblikuje tudi svet delavcev na svoji seji z večino glasov prisotnih članov, ne glede na to, kdo je pobudnik za njihovo kandidaturo.
Začetek kandidacijskega postopka, rok za predlaganje kandidatov iz prejšnjega odstavka ter priporočila o izobrazbenih in morebitnih drugih kriterijih za kadrovanje objavi svet na oglasni deski, reprezentativne sindikate pa lahko še posebej pozove, naj predlagajo kandidate. Rok za predlaganje kandidatov je 15 dni od dneva objave na oglasni deski.
Vsak upravičeni predlagatelj iz prvega odstavka tega člena lahko predlaga največ enega kandidata za delavskega direktorja in toliko kandidatov za člane nadzornega sveta oziroma upravnega odbora, kolikor se jih voli. V pisnem predlogu mora biti obrazložena utemeljenost kandidature s posebnim poudarkom na izpolnjevanju priporočil tega poslovnika o izobrazbenih in morebitnih drugih pogojev za delavske predstavnike v organih družbe.
Predsednik sveta delavcev postane po funkciji tudi predstavnik delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru družbe, medtem ko ostale predstavnike delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru svet delavcev izvoli po postopku, določenem s tem poslovnikom. Z izvolitvijo novega predsednika sveta se šteje, da je prejšnji predsednik razrešen kot predstavnik delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru družbe, o čemer svet delavcev sprejme le ugotovitveni sklep in z njim seznani skupščino družbe.
... člen
Kandidati za člane nadzornega sveta oziroma upravnega odbora družbe morajo imeti praviloma najmanj V. stopnjo strokovne izobrazbe in pet let delovnih izkušenj, po možnosti pa tudi ustrezna funkcionalna znanja s področja poslovnih financ, korporacijskega upravljanja in drugih področij, ki sodijo v delokrog teh organov. Priporočljiva je tudi izkazana
pripadnost delavskim interesom ter s tem povezane izkušnje pri njihovem uveljavljanju v vlogi delavskih predstavništev.
Kandidat za delavskega direktorja mora imeti praviloma najmanj VII. stopnjo strokovne izobrazbe..
Za predstavnike delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru so lahko predlagani tudi zunanji strokovnjaki, ki niso zaposleni v družbi, ne morejo pa biti za te funkcije predlagani delavci, ki po zakonu nimajo pravice biti izvoljeni v svet delavcev.
... člen
Preden pristopi k volitvam predstavnikov delavcev v nadzornem svetu družbe oziroma upravnem odboru družbe, mora svet delavcev na eni ali več sejah organizirati osebno predstavitev in zaslišanje vseh kandidatov, vsak kandidat pa mora že pred tem na podlagi poziva sveta delavcev posredovati tudi pisno predstavitev:
• svojih strokovnih kvalifikacij in dosedanjih delovnih izkušenj,
• morebitnih delavskopredstavniških funkcij, ki jih je doslej opravljal, ter
• glavnih ciljev, za katere se bo zavzemal v zvezi s poslovanjem družbe, in
• načina svojega delovanja in zastopanja delavskih interesov v nadzornem svetu
oziroma upravnem odboru, če bo izvoljen na to funkcijo.
Vsak kandidat mora podpisati tudi posebno izjavo, da bo:
• pred vsako sejo nadzornega sveta oziroma upravnega odbora zahteval ustrezna
stališča in usmeritve sveta delavcev glede posameznih vprašanj, ki so na dnevnem redu seje,
• skušal stališča in usmeritve sveta delavcev po najboljših močeh upoštevati pri
oblikovanju in sprejemanju odločitev nadzornega sveta oziroma upravnega odbora, čeprav glede tega nima imperativnega mandata, in
• redno poročal svetu delavcev odločitvah nadzornega sveta oziroma upravnega odbora
in o svojem delovanju oziroma diskusijah v okviru tega organa
• skrbel za svoje permanentno specializirano funkcionalno izobraževanje in
usposabljanje za potrebe opravljanja konkretne funkcije .
Kandidat, ki ne poda pisne predstavitve ali se iz neopravičenih razlogov ne udeleži osebne predstavitve pred svetom delavcev, ali ki ne poda pisne izjave iz prejšnjega odstavka, se izloči s kandidatne liste.
Neizpolnjevanje zavez iz drugega odstavka tega člena je lahko med drugim tudi podlaga za odpoklic delavskega predstavnika.
... člen
Glasovanje o izvolitvi predstavnikov delavcev v nadzorni svet oziroma upravni odbor in oblikovanju predloga za imenovanje delavskega direktorja (v nadaljevanju: volitve) v svetu je tajno, vodi pa ga tričlanski volilni odbor, sestavljen izmed članov sveta. Predsednik volilnega odbora je praviloma predsednik sveta.
Če je na kandidatni listi le toliko kandidatov, kolikor se jih voli (zaprta kandidatna lista), je za izvolitev potrebna večina glasov skupnega števila (vseh) članov svet delavcev..
Če je na kandidatni listi več kandidatov, kot se jih voli (odprta kandidatna lista), so izvoljeni kandidati, ki so dobili največje število oddanih glasov, vendar ne manj od tretjine glasov vseh članov sveta delavcev. Če v prvem krogu glasovanja niso izvoljeni vsi člani ali če več kandidatov dobi enako število glasov, se opravi drugi krog glasovanja le med temi kandidati, v primeru ponovnega neodločenega izida pa je izvoljen kandidat, ki ima najdaljšo delovno dobo v družbi. Če za preostala mesta predstavnikov delavcev v nadzornem svetu nobeden izmed kandidatov ni dobil vsaj tretjine glasov članov sveta, se za ta mesta kandidacijski postopek ponovi.
Mandat predstavnikov delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru začne teči z dnem, ko predsednik sveta pisno obvestilo o njihovi izvolitvi, naslovljeno na skupščino družbe, vroči upravi družbe. Predsednik sveta o izvolitvi predstavnikov delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru obvesti tudi predsednika nadzornega sveta oziroma upravnega odbora.
... člen
Predstavnike delavcev v komisije nadzornega sveta oziroma upravnega odbora ter v morebitne skupne organe sveta delavcev in delodajalca (odbore, komiteje itd.), določene s participacijskim dogovorom, svet imenuje na lastno pobudo z upoštevanjem kriterija strokovnosti in po postopku, po katerem se sprejemajo drugi sklepi sveta.
... člen
Svet delavcev praviloma enkrat letno na svoji seji analizira in oceni delovanje delavskih predstavnikov v organih družbe in sprejme potrebne ukrepe za izboljšanje tega delovanja, po potrebi pa lahko tudi morebitne sankcije, ki lahko segajo od internega opomina in drugih moralnih sankcij do formalnega odpoklica s te funkcije.
Za postopek odpoklica predstavnikov delavcev v organih družbe, zlasti o upravičenih predlagateljih in načinu vlaganja in obravnave predloga za odpoklic, se smiselno uporabljajo določbe o njihovi izvolitvi.
Na podlagi prejetega obrazloženega pisnega predloga vsaj dveh članov sveta delavcev ali drugega upravičenega predlagatelja svet delavcev najprej glasuje o tem ali bo postopek odpoklica uveden ali ne, pri čemer mora za uvedbo postopka glasovati večina članov sveta delavcev. Svet delavcev lahko postopek za odpoklic predstavnikov delavcev v organih družbe uvede tudi na lastno iniciativo, zlasti ob redni letni analizi in oceni njihovega delovanja.
Preden odloči o odpoklicu, mora svet delavcev, če gre za krivdni odpoklic, omogočiti delavskemu predstavniku, ki naj bi bil odpoklican, pisno in ustno opredelitev do utemeljenosti predloga za odpoklic in o tem razpravljati.
Nadomestni mandat novega delavskega predstavnika, ki je izvoljen namesto odpoklicanega predstavnika, se izteče, ko bi se iztekel mandat odpoklicanemu predstavniku.
Priloga 2!
Predlog posebnih določb pravilnikov o poslovni skrivnosti
... člen
Za poslovno skrivnost se štejejo samo informacije, ki izpolnjujejo vse pogoje, določene z Zakonom o poslovni skrivnosti (ZPosS), in sicer:
da niso splošno znane ali lahko dosegljive osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;
•
da imajo tržno vrednost;
•
da je njihov imetnik v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jih ohrani kot skrivnost. Sama pisna označitev določene informacije oziroma listine kot poslovne skrivnosti še ne pomeni, da ta informacija že samo zaradi takšne označitve predstavlja poslovno skrivnost, če niso hkrati izpolnjeni tudi drugi zakonski pogoji zanjo.
•
Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, niti informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.
... člen
Informacije in listine, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za poslovno skrivnost, se ustrezno označijo in varujejo na način, določen s tem pravilnikom.
Zaradi zagotavljanja ustreznega načina ravnanja z različnimi vrstami zaupnih informacij se lahko za interne potrebe družbe določijo tudi različne stopnje zaupnosti (npr. interno, zaupno, strogo zaupno) in temu prilagojeni načini njihovega varovanja ter krogi oseb, ki se lahko z njimi seznanijo. Takšna interna klasifikacija sama po sebi ne določa, ali posamezna informacija izpolnjuje zakonske pogoje za poslovno skrivnost.
Po potrebi se listine, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, evidentirajo v posebnem registru, v katerem se vodijo zlasti:
zaporedna številka in datum vpisa;
•
naziv oziroma oznaka listine;
•
oznaka poslovne skrivnosti in morebitna stopnja zaupnosti;
•
izdajatelj listine;
•
osebe oziroma organi, ki jim je listina posredovana;
•
datum prenehanja potrebe po njenem varovanju kot poslovne skrivnosti.
•
... člen
Dnevni redi, gradiva, vsebina razprav, sklepi in zapisniki sej organov družbe niso poslovna skrivnost že samo zato, ker se nanašajo na delo teh organov oziroma ker so bili obravnavani na njihovih sejah.
Kot poslovna skrivnost se lahko varujejo le posamezne informacije oziroma deli gradiv, ki izpolnjujejo zakonske pogoje iz ZPosS. Ob njihovi označitvi mora biti razvidno, katere konkretne informacije se varujejo kot poslovna skrivnost in na kakšni podlagi.
Če predsednik organa ob sklicu seje zaradi narave posamezne informacije oziroma gradiva odredi njeno začasno obravnavo kot poslovno skrivnost, mora biti takšna odločitev utemeljena z vidika pogojev, določenih z ZPosS.
... člen
Varstvo poslovne skrivnosti samo po sebi ne sme onemogočati uresničevanja zakonskih pravic delavcev in njihovih predstavnikov do obveščenosti, skupnega posvetovanja, soodločanja in drugih oblik sodelovanja pri upravljanju.
V skladu s 4. členom ZPosS se pridobitev poslovne skrivnosti šteje za zakonito tudi pri uresničevanju pravice delavcev ali predstavnikov delavcev do obveščenosti in posvetovanja v skladu z veljavnimi predpisi, kadar je tako razkritje potrebno za ta namen.
Predstavniki delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru lahko zato svet delavcev seznanijo tudi z informacijami, ki predstavljajo poslovno skrivnost, kadar je seznanitev z njimi potrebna za učinkovito izvajanje zakonskih funkcij sveta delavcev in njihovih lastnih delavskopredstavniških funkcij, če zakon ali drug zavezujoč predpis za posamezen primer izrecno ne določa drugače.
Pri tem je treba upoštevati načelo potrebnosti, tako da se svetu delavcev posredujejo samo tiste poslovne skrivnosti in v takšnem obsegu, kot je to potrebno za izvajanje konkretne participacijske funkcije.
... člen
Člani sveta delavcev so v skladu z 68. členom ZSDU dolžni varovati poslovne skrivnosti, s katerimi se seznanijo pri opravljanju svoje funkcije.
Predstavnik delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru mora ob posredovanju informacije, ki predstavlja poslovno skrivnost, svet delavcev na to posebej opozoriti ter ga seznaniti z morebitnimi posebnimi ukrepi, potrebnimi za njeno varovanje.
Svet delavcev mora zagotoviti, da se poslovna skrivnost uporablja samo za namen, zaradi katerega mu je bila zakonito posredovana, ter da z njo niso seznanjene osebe, katerih seznanitev za izvajanje njegove funkcije ni potrebna.
Po potrebi se lahko zaradi varovanja posebej občutljivih informacij določi tudi poseben način njihove obravnave, vpogleda, hrambe in vračanja oziroma uničenja gradiv, vendar takšni ukrepi ne smejo dejansko onemogočiti izvajanja zakonskih participacijskih pravic.
... člen
Poslovnih skrivnosti, s katerimi se svet delavcev zakonito seznani zaradi izvajanja svojih funkcij, njegovi člani ne smejo posredovati naprej drugim delavcem ali tretjim osebam, razen če takšno razkritje dovoljuje zakon ali če konkretna informacija ne izpolnjuje več pogojev za poslovno skrivnost.
Pri presoji dopustnosti pridobitve, uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti je treba upoštevati tudi druge zakonske izjeme iz ZPosS, zlasti primere, ko je razkritje potrebno zaradi varstva pravic in interesov delavcev oziroma kadar gre za razkritje zlorabe, kršitve ali nezakonite dejavnosti pod pogoji, ki jih določa ZPosS.
Sprejeto: Oktober 2014, zadnjič novelirano september 2026.
Pripravil:
