
Dr. Mato Gostiša
Koga šteti med »vodilno osebje« po 12. členu ZSDU
Ena najtežjih dilem, s katerimi se vsakodnevno srečuje praksa v zvezi z ugotavljanjem kroga oseb, na katere se nanaša prepoved aktivne in pasivne volilne pravice za svet delavcev v smislu 12. in 13. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), je vprašanje, koga – razen ožjega poslovodstva in prokuristov - pravzaprav šteti med t.i. vodilno osebje. Odkar je bil v drugem odstavku 12. člena tega zakona vsebinsko povsem nedefiniran pojem »delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi« z novelo iz leta 2007 nadomeščen s pojmom »delavci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z 72. členom Zakona o delovnih razmerjih«, pa je zmeda pri uporabi tega pojma v praksi žal le še bistveno večja kot prej.
Temeljno vprašanje
Ali ima torej lahko aktivno in pasivno volilno pravico za svet delavcev tudi nekdo, ki sicer ni član ožjega poslovodstva ali prokurist, vendar ima sklenjeno t.i. individualno pogodbo o zaposlitvi, v poslovnem procesu pa pomembna pooblastila za samostojno sprejemanje kadrovskih in organizacijskih odločitev, katere - posredno ali neposredno - zadevajo tudi pravice in interese delavcev? In če ne, do katere ravni v organizacijski hierarhiji menedžmenta (vrhnji, srednji, nižji) naj seže prepoved te pravice po 12. in 13. členu ZSDU?
Napačno stališče dela teorije in sodne prakse
Zmedo glede prvonavedenega vprašanja v praksi povzroča predvsem nesprejemljivo togo stališče dela delovnopravne teorije, kateremu pa žal zaenkrat zelo dosledno sledi tudi Višje delovno in socialno sodišče v nekaterih svojih novejših odločbah (npr. X Pdp 577/2010; X Pdp 188/2011). To stališče izhaja iz teze, da je treba pojem »delavci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi skladno z 72. členom ZDR« tudi v kontekstu določbe 12. člena ZSDU razlagati kot sopomenko za člane ožjega poslovodstva v smislu 10. člena ZGD-1, ki naj bi sicer po ZDR edini smeli sklepati pogodbe o zaposlitvi po tem členu (t.i. individualne pogodbe). Iz tega pa naj bi sledilo, da se prepoved aktivne in pasivne volilne pravice za svet delavcev nanaša le na ožje poslovodstvo in prokuriste (ter njihove družinske člane), medtem ko naj bi vsi ostali »delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi« ne sodili pod širši pojem »vodilno osebje« iz 2. in 3. odstavka 12. člena ZSDU in naj bi jim zato ta pravica pripadala enako kot vsem ostalim delavcem družbe. Po tej logiki bi torej lahko volili in bili izvoljeni v svet delavcev tudi direktorji sektorjev, služb, obratov itd., ki so sicer neposredno podrejeni poslovodstvu in vezani na njegova navodila.
Navedeno stališče ne vzdrži kritične presoje ne ob strogo gramatikalni, še manj pa ob namenski in logični razlagi zakona.
Gramatikalna razlaga
Sporna določba 2. odstavka 12. člena ZSDU se glasi: »Direktor, delavci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z 72. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02) ter prokuristi (v nadaljnjem besedilu: vodilno osebje) nimajo pravice voliti predstavnikov v svet delavcev.« Dejstvo pa je, da ob razlagi te določbe nikakor ni mogoče enostavno prezreti določbe 1. a člena istega zakona, ki je bila prav tako sprejeta z novelo ZSDU-B in ki določa pomen posameznih izrazov v tem zakonu. Ta določba pravi, da izraz »direktor« v tem zakonu pomeni poslovodstvo, kakor ga določa zakon, ki ureja gospodarske družbe. To pa pomeni, da se zgoraj citirana določba 2. odst. 12. člena v bistvu glasi takole: »Poslovodstvo, delavci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z 72. členom Zakona o delovnih razmerjih ter prokuristi … nimajo pravice voliti predstavnikov v svet delavcev«.
V tem kontekstu pa seveda pojem »delavci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z 72. členom ZDR« dobi povsem drugačen pomen od tistega, ki je uporabljen v zgoraj navedenem spornem stališču. Če bi namreč zakon s tem pojmom res imel v mislih zgolj člane ožjega poslovodstva, ne pa tudi drugih vodilnih delavcev družbe, bi v ta namen povsem zadostovala le prva beseda v citirani določbi. Ker pa določba kumulativno našteva oboje, t.j. poslovodstvo in delavce s pogodbo po 72. členu ZDR, in ker v pravu velja splošno načelo »lex nihil fustra facit« (zakon ničesar ne predpisuje brez razloga oziroma tja v en dan), seveda tudi na podlagi najbolj stroge gramatikalne razlage ni moč priti do zaključka, da je prepoved volilne pravice za svet delavcev po ZSDU omejena zgolj na člane ožjega poslovodstva in prokuriste (vrhnji menedžment, angl. top management) ter njihove družinske člane.
Obravnavana določba jo torej zelo nedvoumno razširja tudi na druge vodilne delavce, ki so jim zaupana pooblastila za sprejemanje pomembnejših kadrovskih in organizacijskih odločitev in imajo (prav zaradi tovrstnih vodstvenih pooblastil) v svojih pogodbah o zaposlitvi določena tudi nekatera odstopanja od »običajnih« pogodb o zaposlitvi v smislu 72. člena ZDR (t.i. individualne pogodbe). Teh delavcev – članov vodilnega osebja v širšem pomenu besede pa je (ne glede na takšne ali drugačne ozke teoretične razlage 72. člena ZDR) v praksi precej več kot članov ožjega poslovodstva. Praktično povsod imajo t.i. individualne pogodbe najmanj tudi člani prve naslednje - in marsikje tudi nekaterih nižjih - ravni menedžmenta izpod poslovodstva (srednji menedžment, angl. middle management), v nekaterih skrajnih primerih pa tudi najnižji vodstveni delavci z zgolj manj pomembnimi organizacijskimi pooblastili (nižji menedžment, angl. supervisory management).
Res je sicer, da je mogoče 72. člen ZDR strogo po črki razumeti tudi tako, da naj bi t.i. individualne pogodbe v smislu tega člena smele sklepati le poslovodne osebe po 10. členu ZGD-1, vendar pa takšna razlaga nima popolnoma nobene podlage v stvarnosti, to je v dejanski organizacijski in (poslo)vodstveni strukturi podjetij, zlasti večjih. Ker poleg tega nima ravno trdne podlage niti v samem ZDR[1], ga praksa bolj ko ne upravičeno ignorira in tovrstne pogodbe pač uporablja v skladu z dejanskimi organizacijskimi potrebami posameznih podjetij. Zato ga je še toliko manj mogoče uporabljati (tudi) v zvezi z razlago določbe 2. odstavka 12. člena ZSDU, ki ima povsem drug temeljni namen in bi ob tako ozki interpretaciji sploh izgubila sleherni smisel. Če torej v praksi t.i. individualne pogodbe z »vodilnimi« (ne samo poslovodnimi) delavci obstajajo, jih seveda ob presoji obravnavane problematike pravno ni mogoče preprosto ignorirati, pa kakor koli že se morda komu zdijo pravnoteoretično sporne z vidika ožje razlage 72. člena ZDR. Z vidika pravilne uporabe določil ZSDU so te pogodbe vsekakor zelo (čeprav pa, kot bomo videli v nadaljevanju, ne tudi edino) relevantne.
Ne nazadnje – če ostanemo zaenkrat na ravni poigravanja z možnimi strogo gramatikalnimi razlagami določil obeh omenjenih zakonov – velja opozoriti, da sporni 12. člen ZSDU ne govori o »osebah iz 72. člena ZDR«, temveč o »osebah, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z 72. členom ZDR«, kar je seveda ogromna vsebinska razlika. Kdor ima – zakonito ali ne - sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki po vsebini ustreza določbi 72. člena ZDR, torej pač po določbi 12. člena ZSDU nima aktivne, posledično pa tudi ne pasivne volilne pravice za svet delavcev. In še naprej: ZDR v omenjenem členu govori o »poslovodnih osebah«, ki jih v 52. in 157. členu izrecno ločuje od drugih »vodilnih delavcev, ki vodijo poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in imajo pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve«. Za razliko od tega pa 12. člen ZSDU uporablja širši pojem »vodilno osebje«, ki ga – vsaj v kontekstu tega zakona - seveda po nobeni logiki ni mogoče na silo razlagati zgolj kot sinonim za »poslovodne osebe«.
Skratka, prva napaka kritiziranega uvodoma navedenega stališča je v tem, da ob poskusu izključno gramatikalne razlage novelirane določbe 2. odstavka 12. člena ZSDU preprosto spregleduje določbo 1. a člena istega zakona, druga pa, da povsem neutemeljeno oži vsebino pojma »vodilno osebje« le na »poslovodne osebe«, ki jih omenja 72. člen ZDR. Zgrešenost tega stališča pa se, kot rečeno, še bolj očitno pokaže skozi namensko in logično razlago obravnavane določbe ZSDU.
Namenska razlaga
Namen zakonodajalca ob sprejemanju uvodoma pojasnjene nove rešitve v tej določbi je bil (tako je bilo zapisano tudi v obrazložitvi k predlogu ZSDU-B) izključno le jasneje precizirati dotlej povsem nedefinirani pojem »delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi«, ki je bil vsebovan v prvotni določbi tega člena, ne pa morda opustiti dotlej veljavno prepoved pasivne volilne pravice za te delavce. Smisel omejitve pasivne volilne pravice za to kategorijo zaposlenih pa je kajpak jasen: preprečiti nastanek morebitnega t.i. konflikta interesov, v katerega bi lahko zašel posameznik v funkciji člana sveta delavcev, če je v družbi hkrati v vlogi vodilnega delavca - posebej še, če je v tej funkciji bolj ali manj neposredno vezan na navodila poslovodstva. Nekdo, ki v delovnem procesu opravlja vodilno delo in v tej vlogi odloča o pravicah in obveznostih delavcev iz delovnega razmerja ter sprejema druge pomembnejše poslovne odločitve (to pa seveda nikakor niso samo člani ožjega poslovodstva in pokuristi), seveda že po logiki stvari ne more potem o teh istih (lastnih) odločitvah dajati mnenja, se posvetovati ali soodločati še kot član sveta delavcev. Interesi so namreč lahko v eni ali drugi funkciji močno različni ali celo nasprotujoči si, tako da je nezdružljivost teh dveh funkcij v isti osebi več kot očitna. Zakaj je obravnavana prepoved pasivne volilne pravice razširjena tudi na ožje družinske člane omenjenih oseb, pa je menda tudi bolj ali manj jasno.
Logična razlaga
Da tudi novelirana določba 12. člena ZSDU ne zajema zgolj članov ožjih poslovodstev, temveč tudi druge delavce s t.i. individualno pogodbo, torej ni sporno. Kljub temu pa se ta določba kaže kot povsem ponesrečen poskus ustrezne opredelitve kroga oseb, katerim je mogoče utemeljeno odrekati aktivno in pasivno volilno pravico za svet delavcev, in je zato v praksi ni mogoče smiselno realizirati brez dodatne uporabe tudi logične metode za razlago prava. Dejstvo je namreč, da bi dosledna uporaba izključno formalnega kriterija obstoja »pogodbe o zaposlitvi po 72. členu ZDR« kot izločilnega kriterija pri priznavanju aktivne in pasivne volilne pravice za svet delavcev (brez istočasne presoje, ali posameznik glede na svoja konkretna pooblastila za odločanje v poslovnem procesu tudi dejansko sodi med »vodilno osebje«) v nekaterih primerih privedla do popolnih logičnih nesmislov.
Naj še enkrat ponovimo, da imajo t.i. individualne pogodbe v nekaterih podjetjih sklenjene tudi vodstveni delavci najnižjih organizacijskih ravni z zgolj nekaterimi manj pomembnimi organizacijskimi pooblastili, s katerimi po logiki stvari ne morejo v ničemer priti v konflikt interesov kot morebitni člani sveta delavcev (»mojstri v proizvodnji«, vodje manjših organizacijskih oddelkov itd.), ponekod pa celo tudi razni strokovnjaki, katerim se preko teh pogodb le zagotavlja višja plača od tiste, ki bi jim pripadala po kolektivni pogodbi, čeprav sicer nimajo nobenih vodstvenih pooblastil. A priori odrekati tem delavcem aktivno in pasivno volilno pravico za svet delavcev samo zato, ker imajo pač formalno sklenjeno t.i. individualno pogodbo, bi bilo zato povsem v nasprotju z dejanskim namenom tega pravnega instituta.
Nadomestitev pojma »delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi« s pojmom »delavci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi skladno z 72. členom ZDR« v novelirani določbi 12. člena ZSDU torej sama po sebi ni rešila ničesar, prej obratno. Tudi ta pojem je mogoče v kontekstu obravnavane problematike smiselno razložiti le s pomočjo logičnega sklepanja argumentum a coherentia, kajti vseh delavcev s t.i. individualno pogodbo, kot rečeno, nikakor ni mogoče samodejno šteti tudi kot »vodilno osebje« v duhu te določbe. Na podlagi vsega povedanega bi lahko – poleg prokuristov in članov ožjega poslovodstva – v to kategorijo zanesljivo in brez posebnih pomislekov uvrstili le še vodilne delavce prve ravni menedžmenta, ki je neposredno odgovoren poslovodstvu. Za vse nižje hierarhične ravni menedžmenta (število le-teh je od podjetja do podjetja zelo različno) pa je treba dejansko utemeljenost morebitne prepovedi volilne pravice za svet delavcev v praksi presojati in ugotavljati od primera do primera, in sicer v odvisnosti od konkretnih odločevalskih pooblastil posameznika v povezavi z možnostjo nastanka konflikta interesov s funkcijami sveta delavcev. To pa mora biti prepuščeno odločitvam volilnih komisij ob določanju volilnih imenikov (24. člen ZSDU), zoper katere je seveda dopustna tudi pritožba.
Le na ta način se je mogoče v praksi izogniti obema nesprejemljivima ekstremoma pri uporabi instituta prepovedi aktivne in pasivne volilne pravice po ZSDU, t.j. bodisi njegovi uporabi zgolj za ožje poslovodstvo bodisi kar povprek za vse delavce s pogodbo o zaposlitvi po 72. členu ZDR.
Že isti zakon sam namreč v določbah 52. in 157. člena glede pogodb o zaposlitvi tudi za »vodilne delavce« (torej ne samo za člane poslovodstva oz. poslovodne delavce) izrecno dopušča določena odstopanja od »običajnih« pogodb o zaposlitvi, kar pomeni, da gre po vsebini v bistvu tudi v teh primerih za pogodbe iz 72. člena, torej t.i. individualne pogodbe. ↑