← Nazaj na priporočila

Strokovna razlaga

Vsebina poročila sveta delavcev nadzornemu svetu

Kaj naj vsebuje poročilo o uresničevanju soupravljanja in kako naj prispeva k delovanju nadzornega sveta oziroma upravnega odbora.

Prenesi Word ↓
ZSDS

VSEBINA IN POMEN »POROČIL« SVETA DELAVCEV NADZORNEMU SVETU ALI UPRAVNEMU ODBORU

Eno najpomembnejših »pozitivnih« novosti v ZSDU-B, ki bi jo sveti delavcev vsekakor morali v praksi izkoristiti v čim večji meri, brez dvoma predstavlja določba novega drugega odstavka 80. člena, ki pravi: »Nadzorni svet oziroma upravni odbor družbe je dolžan na zahtevo predstavnikov delavcev najmanj enkrat letno obravnavati poročilo sveta delavcev o stanju na področju uresničevanja tega zakona v družbi s predlogom ukrepov in se do njega opredeliti.«. Te izjemne priložnosti »poročanja« zagotovo ne bi smel v prihodnje zamuditi noben svet delavcev, kajti s to določbo so nadzorni sveti oz. upravni odbori v bistvu postavljeni v vlogo glavnih »varuhov« doslednega uresničevanja ZSDU znotraj posameznih družb. Za takšno vlogo pa imajo ti organi tudi vso potrebno upravljalsko moč, tako da so lahko v tem pogledu v praksi bolj učinkoviti kot vse inšpekcije, arbitraže in sodišča skupaj. Gre torej pravzaprav za enega izmed najbolj učinkovitih možnih ukrepov za zaostrovanje t.i. soupravljalske odgovornosti delodajalcev.

Neposredna (so)odgovornost NS in UO za uresničevanje ZSDU

Citirana določba, ki je bila v zakon sprejeta na predlog ZSDSP – Združenja svetov delavcev slovenskih podjetij, pomeni izjemno pomemben preboj pri normativnem utrjevanju sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju (delavskega soupravljanja, delavske participacije) v Sloveniji, in sicer zato, ker pomemben del odgovornosti za delovanje tega sistema v skladu z zakonom znotraj podjetij končno prenaša tudi na nadzorne svete oziroma upravne odbore (v nadaljevanju tudi: NS oz. UO). Morda ni pretirana niti ocena, da utegne v prihodnje prav to postati eden od najbolj učinkovitih mehanizmov za zagotavljanje doslednega uresničevanja ZSDU s strani delodajalcev v praksi – bolj kot inšpekcijski nadzor ter razni arbitražni, sodni in drugi pravni postopki, ki so se doslej v tem smislu izkazali kot razmeroma neučinkoviti.

Dejstvo je namreč, da so za uresničevanje »soupravljalskih« obveznosti, ki jih ZSDU nalaga »delodajalcu«, v imenu delodajalcev pristojna njihova poslovodstva, kar pomeni v družbah z dvotirnim upravljanjem uprave, v družbah z enotirnim upravljanjem pa formalno sicer upravne odbore (kot celote), dejansko pa upravni odbori v praksi to pristojnost v glavnem povsod prenesejo na izvršne direktorje oziroma odbore izvršnih direktorjev. Zato je bilo doslej, torej pred sprejetjem uvodoma citirane nove določbe, dejansko uresničevanje teh obveznosti v celoti odvisno izključno od »benevolentnosti« uprav oziroma izvršnih direktorjev (v nadaljevanju tudi: ožja poslovodstva), NS oz. UO pa se s to problematiko preprosto sploh niso hoteli ukvarjati, češ da to ne sodi v okvir njihovih funkcij.

Če torej poslovodstvo ni bilo naklonjeno soupravljanju, je lahko skoraj povsem nesankcionirano kršilo tudi svoje zakonske obveznosti iz naslova soupravljanja, kar v praksi niti približno ni redek primer. Sveti delavcev se namreč za uporabo različnih razpoložljivih pravnih sredstev in postopkov zoper svojega »delodajalca« (obvestitev inšpekcije dela, postopek za prekrške, ovadba za kaznivo dejanje ipd.) iz razumljivih razlogov odločajo zelo poredko, in še kadar se, s tem le izjemoma uspejo. Zato tudi ne čudi ugotovitev, da je ZSDU eden tistih slovenskih zakonov, ki so v praksi najpogosteje in najbolj grobo, hkrati pa tudi bolj ali manj nesankcionirano kršeni (s strani posameznih delodajalcev). In zakaj so pričakovanja glede pozitivnih učinkov nove zakonske določbe v tem pogledu lahko upravičeno tako zelo visoka?

Zato, ker imajo v veljavnem sistemu korporacijskega upravljanja edinole nadzorni sveti (v družbah z dvotirnim upravljanjem) in upravni odbori (v družbah z enotirnim upravljanjem) dovolj realne moči, da lahko ožjim poslovodstvom – upravam in izvršnim direktorjem – bodisi neposredno bodisi vsaj posredno »diktirajo« takšen ali drugačen način delovanja na področju uresničevanja ZSDU v konkretni družbi. Glede preprečevanja kršenja določil ter dejanskega uveljavljanja »duha« tega zakona v praksi posameznih družb torej zagotovo nobena inšpekcija in nobeno (raz)sodišče ne more doseči toliko, kolikor lahko v tem smislu doseže ustrezno »napotilo« nadzornega sveta ali upravnega odbora ožjemu poslovodstvu.

Pri tem pa je ključnega pomena zlasti to, da zakon zdaj nadzornim svetom in upravnim odborom preprosto ne dopušča več ingnorantskega odnosa do te problematike, kakršnemu smo bili v večini družb priča doslej, ampak jim neposredno nalaga določeno aktivnost. Če namreč svet delavcev pripravi poročilo o uresničevanju ZSDU v družbi s predlogom ukrepov, ga je po zakonu NS oz. UO na zahtevo predstavnikov delavcev v tem organu najmanj enkrat letno dolžan obravnavati in se do njega opredeliti, kar pomeni, da se mora predlagane ukrepe bodisi podpreti bodisi zavrniti (lahko jih tudi spremeni ali dopolni po lastni presoji). S tem pa v bistvu že prevzema tudi pomemben del odgovornosti za stanje na tem področju v družbi.

Nova filozofija korporacijskega upravljanja

Ta določba ZSDU torej prinaša na področje korporacijskega upravljanja v Sloveniji neko povsem novo filozofijo, bistveno drugačno od dosedanje. Glavni element te nove filozofije pa je, da delavsko soupravljanje preko zgoraj opisanih dejstev končno priznava kot pomemben segment korporacijskega upravljanja v smislu doseganja večje poslovne uspešnosti in uresničevanja sodobnega koncepta družbene odgovornosti podjetij.

Zaposleni so namreč ena najpomembnejših skupin t.i. notranjih déležnikov, od katerih je v največji meri odvisna poslovna uspešnost družb. Zato je ustrezno upoštevanje njihovih interesov pri sprejemanju pomembnejših upravljalskih odločitev izjemno pomemben, tako rekoč nujen element uspešnega upravljanja. Celoten sistem delavskega soupravljanja v smislu ZSDU pa v bistvu ni nič drugega kot ravno to, se pravi specifičen upravljalski mehanizem, preko katerega se lahko interesi zaposlenih učinkovito prelivajo v konkretne upravljalske odločitve. Že dolgo je tudi znano in znanstveno nesporno dokazano, da delavska participacija pri upravljanju pozitivno učinkuje na motivacijo in pripadnost zaposlenih, posledično pa seveda na večjo poslovno uspešnost. Torej bi že iz tega razloga morala biti še kako v interesu uprav in nadzornih svetov, tako da je dosedanji ignorantski odnos teh organov glede stanja in razvoja na tem področju v posamezni družbi pravzaprav izjemno težko razumljiv.

V zvezi s tem niti ne kaže posebej omenjati še dejstva, da je uresničevanje delavskega soupravljanja v Sloveniji urejeno tudi s posebnim zakonom, nadzor nad zakonitostjo dela ožjih poslovodstev pa je že po naravi stvari ena od temeljnih funkcij in pristojnosti nadzornih svetov in upravnih odborov. Skratka, zdi se, da šele z obravnavano zakonsko dopolnitvijo delavska participacija, določena v ZSDU, dobiva pravo mesto in pomen v okviru sistema korporacijskega upravljanja v Sloveniji.

Seveda pa je zdaj predvsem na svetih delavcev, da v praksi čim bolj izkoristijo to zakonsko novost za nadaljnji razvoj sistema delavske participacije v svojih podjetjih.

Poročilo sveta delavcev– sredstvo za aktiviranje NS oz. UO

Za večjo učinkovitost svetov delavcev je torej izjemnega pomena , da jim je zakon z določbo 2. odstavka 80. člena odprl neposredno pot do NS oz. UO, ki lahko v okviru svojih pristojnosti na predlog sveta delavcev

  • bodisi postavljajo ali vsaj pomembno (so)oblikujejo ustrezno strategijo in politiko razvoja sistema delavskega soupravljanja kot elementa HRM (Human Resource Management – upravljanje s človeškimi viri) v družbi kot napotilo ožjemu poslovodstvu;
  • bodisi intervenirajo zoper ožje poslovodstvo v primeru nedoslednega izvajanja oz. neposrednega kršenja ZSDU v družbi;
  • ali pa neposredno sprejemajo določene ukrepe za učinkovitejše delovanje sistema soupravljanja v družbi (npr. ukrepi za izboljšanje delovanja delavskih predstavnikov v družbi; predlog dopolnitev statuta glede ureditve udeležbe delavcev pri dobičku družbe ipd.).

Skratka, NS oz. UO sta organa, ki imata velike možnosti pozitivnega vplivanja na delovanje in razvoj sistema delavskega soupravljanja v posameznih družbah. Vse te možnosti za učinkovito angažiranje NS oz. UO v obravnavanem smislu pa seveda odpira edinole akt, ki ga zakon imenuje »poročilo sveta delavcev o stanju na področju uresničevanja tega zakona v družbi s predlogom ukrepov« (v nadaljnjem besedilu: poročilo). In to sem imel v mislih, ko sem uvodoma zapisal, da te izjemne priložnosti »poročanja« ne bi smel zamuditi noben svet delavcev. Svet delavcev, ki ne bo izkoristil te zakonske priložnosti za morebitno izboljšanje stanja na področju uresničevanja ZSDU v družbi, zagotovo ne zasluži oznake »dober svet delavcev«.

Kar zadeva realizacijo citirane določbe 2. odstavka 80. člena ZSDU, pa velja posebej omeniti še naslednje:

1. Vsak svet delavcev naj celovito poročilo za NS oz. UO, ki mora biti seveda v pisni obliki, pripravi »najmanj« enkrat letno, kolikor je NS oz. UO glede njegove obravnave tudi zavezan. To je vsekakor minimum, ki bi ga vsak svet delavcev moral upoštevati. Vsekakor pa bi se kazalo po možnosti s posebnim pisnim sporazumom med NS oz. UO dogovoriti, da bo NS oz. UO poleg tega obravnaval tudi vsa morebitna priložnostna poročila in predloge ukrepov, če jih bo svet delavcev pripravil in posredoval na ustrezen način. To bi bilo vsekakor zelo koristno zlasti v primerih hujših razhajanj med svetom delavcev in ožjim poslovodstvom v zvezi s pomembnejšimi poslovnimi odločitvami ali v primerih hujših kršitev ZSDU s težko popravljivimi posledicami in podobno, ko bi bila za ustrezno rešitev problema nujna ustrezna intervencija NS oz. UO. Primeri, ko se lahko svet delavcev za tovrstno pomoč obrne neposredno na NS oz. UO tudi v času med dvema »letnima poročiloma«, bi morali biti v omenjenem pisnem dogovoru (lahko pa tudi v poslovniku NS oz. UO) seveda čim bolj točno določeni.

2. NS oz. UO je dolžan poročilo sveta delavcev obravnavati, kot izrecno določa zakon, »na zahtevo predstavnikov delavcev« v tem organu. Teoretično in praktično torej lahko pride do situacije, ko predstavniki delavcev v NS oz. UO, med katere so sicer pogosto (po čudnih poteh) izvoljeni tudi predstavniki srednjega menedžmenta v posamezni družbi, ne bodo hoteli vložiti ustrezne zahteve, NS oz. UO pa zato iz formalnih razlogov zavrnil obravnavo poročila. V takem primeru mora seveda svet delavcev brez pomisleka nemudoma odpoklicati te delavske predstavnike zaradi ravnanja, ki je v očitnem nasprotju z interesi zaposlenih, in jih zamenjati z drugimi. Kakršno koli postopanje sveta delavcev v takšnem primeru bi bilo teoretično in praktično nedopustno in težko opravičljivo.

3. Glede vsebine letnega poročila sveta delavcev NS oz. UO je treba zakonsko dikcijo »o stanju na področju uresničevanja tega zakona s predlogom ukrepov« razumeti v najširšem smislu, ne samo v smislu uresničevanja t.i. zakonskega minimuma. ZSDU sicer res neposredno določa nekatere minimalne soupravljalske pravice, katerih kršitve so seveda povsem nedopustne, vendar pa hkrati izrecno napotuje na razvoj t.i. nadstandardne ravni delavske participacije pri upravljanju (možnost avtonomnega dogovora o »večjem obsegu participacijskih pravic« in tudi o »drugih načinih« soupravljanja , poleg tistih, ki jih določa že zakon – glej 5. člen ZSDU!). Intencija zakona je torej čim širši razvoj sodelovanja delavcev pri upravljanju na avtonomni podlagi preko minimalnih okvirov, ki jih sicer neposredno varuje. ZSDU v tem pogledu vsekakor sodi med t.i. razvojne zakone.

Zato naj tej intenciji sledi tudi vsebina letnega poročila sveta delavcev NS oz. UO. To pomeni, da naj se svet delavcev v tem poročilu ne omeji zgolj na predlog ukrepov za preprečevanje in odpravljanje morebitnih kršitev minimalnih zakonsko zagotovljenih soupravljalskih pravic, ampak naj po možnosti predlaga vse, kar bi lahko prispevalo k dvigu obstoječe ravni delavskega soupravljanja v konkretni družbi. Poročila naj torej ne bodo le spisek zaznanih kršitev zakona s predlogi ukrepov za njihovo odpravo, ampak naj bodo predvsem tudi razvojno usmerjena. (Primer: Zakon v družbah z manj kot 500 zaposlenimi ne določa obveznosti imenovanja delavskega direktorja. Če torej v takšni družbi delavskega direktorja ni, zakon ni v ničemer kršen. Toda zakaj ne bi svet delavcev v poročilu NS oz. UO v skladu z zgoraj omenjeno intencijo zakona kljub vsemu predlagal, da se ta funkcija v družbi vzpostavi, če ocenjuje, da bi to lahko pripomoglo k hitrejšemu in uspešnejšemu razvoju kvalitetnega sistema delavske participacije v družbi).

Vsebina letnega poročila sveta delavcev NS oz. UO

Zadnje od zgoraj navedenih opozoril v bistvu predstavlja tudi temeljno iztočnico in najbolj splošen okvir za vsebinsko načrtovanje poročila sveta delavcev NS oz. UO. Poročilo sveta delavcev naj bi torej čim bolj celovito zajemalo prav vsa pomembnejša vprašanja, ki so tako ali drugače, neposredno ali vsaj posredno povezana z uresničevanjem ne samo »črke«, ampak tudi »duha« veljavnega ZSDU. Upoštevaje to iztočnico, bi moralo poročilo vsebovati analizo stanja in predloge ukrepov predvsem po naslednjih vsebinskih sklopih:

  1. stanje glede materialnih in drugih pogojev za delovanje voljenih delavskih predstavništev v družbi;
  2. uresničevanje participacijskih obveznosti delodajalca do sveta delavcev /v skladu z določbami 89. do 97. člena ZSDU/ s splošno oceno »participativnosti« poslovodstva;
  3. uspešnost sodelovanja predstavnikov v organih družbe (predstavniki v NS oz. UO, delavski direktor);
  4. možnosti za avtonomno nadgrajevanje sistema delavske participacije v družbi (možnosti uveljavitve še drugih participacijskih pravic, oblik in načinov, poleg zakonsko določenih);
  5. pomembnejša področja vsebinskih razhajanj v stališčih med svetom delavcev in poslovodstvom;
  6. stanje na področju t.i. individualne (neposredne) in finančne participacije zaposlenih;
  7. ocena stanja na področju delovnega zadovoljstva zaposlenih v družbi, posledično pa njihove delovne motivacije in pripadnosti družbi.

S temi vsebinskimi sklopi je torej bolj ali manj celovito pokrita tako analiza obstoječega stanja, kot tudi ocena možnosti nadaljnjega razvoja sistema delavske participacije v družbi.

V nadaljevanju (glej prilogo!) bomo podrobneje opredelili konkretna vprašanja, ki sodijo v posamezne od zgoraj navedenih vsebinskih sklopov, pri čemer pa je treba izrecno opozoriti, da vsako poročilo seveda ne more vsebovati analize vseh navedenih vprašanj. Poročilo naj bo osredotočeno predvsem na analizo tistih pomembnejših vprašanj, glede katerih je uresničevanje tega ZSDU v družbi problematično in bi zahtevalo ustrezno ukrepanje NS oz. UO (ki jih torej svet delavcev kljub ustreznim poskusom ne more učinkovito rešiti z ožjim poslovodstvom), kajti ne gre pozabiti, da je temeljni smisel takšnih poročil prav v tem, da se NS oz. UO tako ali drugače »opredeli« do predlaganih ukrepov (in če jih akceptira, s tem prevzame tudi odgovornost bdeti nad njihovo realizacijo). Poudarke je torej na:

    • »problematičnosti« konkretnih vprašanj in na
    • nemožnosti njihove ustrezne rešitve s poslovodstvom /brez posredovanja NS oz. UO/.

S povedanim sicer nimam namena trditi, da je odveč tudi kaka pohvalna beseda na račun tistih vidikov in področij sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju, ki so v družbi dobro urejeni in dobro delujejo. Vsekakor pa bi bilo povsem odveč obširnejše povzemanje stanja na teh področjih, kar bi samo po nepotrebnem obremenjevalo vsebino poročila in s tem zmanjševalo njegovo »učinkovitost«. Prav je torej, da so v poročilu vsaj na kratko omenjena tudi ta področja (če drugega ne, zaradi celovitosti poročila, katerega namen je ne nazadnje tudi to, da NS oz. UO lahko tudi na njegovi podlagi ocenjuje oziroma izvaja nadzor nad uspešnostjo poslovodstva pri vodenju ljudi v poslovnem procesu oziroma pri »upravljanju s človeškimi viri« kot pomembnem segmentu uspešnega »vodenja poslov«), podrobnejši prikaz in analiza stanja s predlogi ukrepov, pa naj se nanaša samo na področja in vprašanja, kjer je dejansko potrebno takšno ali drugačno ukrepanje in kjer je lahko vloga NS oz. UO še posebej koristna.

V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali priporočljivo vsebino poročila po zgoraj navedenih vsebinskih sklopih. V zvezi s tem seveda lahko ponudimo le nekakšen opomnik priporočljivih vsebin oziroma vprašanj, ki načeloma sodijo v takšno poročilo, medtem ko je predlog ukrepov kot nujna sestavina poročila v celoti odvisen od ugotovljenih konkretnih problemov, ki jih je treba v zvezi s posameznim vprašanjem rešiti. Zato jih pač ni mogoče ponuditi vnaprej za vse najrazličnejše možne situacije. Načeloma pa možne ukrepe lahko razdelimo v dve skupini, in sicer:

  • na tiste, katerih realizacija je sicer v pristojnosti ožjega poslovodstva in jih NS oz. UO zato lahko sprejme le v obliki usmeritev, priporočil in drugih napotil ožjemu poslovodstvu za vodenje poslov na tem področju HRM – upravljanja s človeškimi viri;
  • na tiste, ki so v neposredni pristojnosti NS oz. UO in jih lahko le-ta sprejema oziroma o njih odloča v obliki svojih sklepov (predlogi za spremembe statuta, dodelave lastnega poslovnika ipd.).

Kakšen način ukrepanja svet delavcev pričakuje od NS oz. UO v zvezi z reševanjem posameznega konkretnega problema, pa mora biti seveda iz poročila jasno razvidno. To pomeni, da mora svet delavcev ob vsaki ugotovljeni in v poročilu navedeni pomanjkljivosti, ki ovira hitrejši razvoj soupravljanja v družbi, ali nepravilnosti glede izvajanja določil ZSDU, na katero opozarja, hkrati obvezno navesti tudi predlog ustreznega ukrepa, ki naj ga v zvezi s tem sprejme NS oz. UO. V zvezi s tem bi veljalo opozoriti, da je Združenje svetov delavcev slovenskih podjetij na podlagi izvedenih empiričnih raziskav in ob upoštevanju konkretnih izkušenj iz prakse njegovih članov že oblikovalo zelo konkretne usmeritve in priporočila za urejanje problematike na številnih področjih znotraj celovitega sistema delavskega soupravljanja v podjetjih, ki lahko predstavljajo zelo koristen pripomoček pri načrtovanju predloga ukrepov v obravnavanem smislu.

Če torej na kratko povzamemo strukturo poročilo sveta delavcev, je treba poudariti naslednje:

Poročilo naj bo razdeljeno na več poglavij (vsako poglavje predstavlja enega izmed zgoraj navedenih temeljnih vsebinskih sklopov), v okviru vsakega poglavja naj bo najprej kratka splošna ocena stanja na konkretnem področju (zadovoljivo, nezadovoljivo, kritično – z različnimi možnimi vmesnimi niansami), nato pa naj se v okviru posebnih točk izpostavijo posamezni zaznani problemi. Opredelitev vsakega od teh pa naj vsebuje dva osnovna elementa, in sicer:

  1. ugotovljeno konkretno pomanjkljivost, nepravilnost ali kršitev (z ustrezno obrazložitvijo oz. analizo);
  2. predlog konkretnega ukrepa, ki naj ga v zvezi z njo sprejme NS oz. UO.

V tem smislu bo torej poročilo sveta delavcev NS oz. UO pripravljeno zelo podobno kot program dela sveta delavcev in se bo v marsičem z njim, razumljivo, tudi vsebinsko prekrivalo (opomniki za pripravo analize stanja na določenih področjih so pravzaprav lahko povsem enaki). Prav zato bo priprava letnega poročila sveta delavcev za NS oz. UO v bistvu tudi odlična priložnost za pripravo letnega programa dela sveta delavcev.

Način priprave poročila

Priprava kakovostnega poročila sveta delavcev NS oz. UO je vsekakor zelo zahtevna naloga, ki pa je glede na vse uvodoma predstavljene prednosti, ki jih prinaša, brez dvoma vredna svojega truda. Možnih pristopov k pripravi tega poročila je seveda več, katerega bo svet delavcev izbral pa je odvisno od konkretnih okoliščin v konkretni sredini.

Načeloma pa vsekakor kaže priporočiti uporabo metode delegiranja nalog in timskega dela. To preprosto pomeni, da bi morali najprej posamezni člani (ob uporabi opomnika v prilogi) pripraviti osnutek analize stanja s predlogi ukrepov vsak za enega od zgoraj navedenih temeljnih ali še ožjih vsebinskih sklopov (po dogovoru) s tem, da bi morali biti vsi ti segmenti skupno temeljito prediskutirani na seji ali po potrebi na več zaporednih sejah sveta delavcev kot celote. Za pripravo končne verzije poročila pa lahko svet delavcev potem bodisi zadolži posameznika (ne nujno predsednika) ali imenuje posebno komisijo z jasno postavljenim rokom za oddajo poročila.

Kar zadeva rok oziroma termin za pripravo poročila, je vsekakor najbolj priporočljivo, da je ta vsako leto isti, torej določen mesec v letu, tako da vsakoletna priprava poročila v bistvu lahko postane ena od t.i. stalnih periodičnih nalog, ki so tudi sestavina programa dela sveta delavcev.

Poročilo naj bo čim bolj eksaktno in pregledno, operira naj z dejstvi in ocenami, kakršnemukoli dolgovezenju pa naj se izogiba. To pomeni, da naj bo kolikor mogoče kratko. Seveda pa je treba vedeti, da bo kakovostno in celostno poročilo kljub temu lahko precej obsežno, kajti ogromno je vprašanj, ki jih mora ustrezno obdelati v obliki analize stanja in predloga ukrepov.

Predhodno posredovanje poročila ožjemu poslovodstvu

Naj še enkrat ponovimo, da je prvi sogovornik svetu delavcev na strani delodajalca predvsem ožje poslovodstvo družbe, le pri vprašanjih, ki so neposredno v njegovi pristojnosti, ali glede katerih svet delavcev ne more najti ustrezne rešitve z ožjim poslovodstvom, naj bi bil to tudi NS oz. UO. Velika večina vprašanj, ki so načeloma lahko predmet poročila sveta delavcev, pa sodi ravno v to drugo kategorijo.

Zato bi bilo v duhu razvijanja konstruktivnega sodelovanja z ožjim poslovodstvom vsekakor smiselno poročilo pred posredovanjem NS oz. UO posredovati v vednost najprej upravi oziroma izvršnim direktorjem in jo/jih pozvati na skupni posvet o posvet o možnostih za rešitev odprtih vprašanj, ne da bi z njimi obremenjevali NS oz. UO. To bi namreč vsekakor utegnilo biti tudi v njihovem interesu, kajti tudi zanje ni prijetno, če jih svet delavcev »tožari« NS oz. UO ter zahteva takšne ali drugačne intervencije z njegove strani, kar vsekakor meče slabo luč na uspešnost njihovega vodenja poslov družbe, zlasti na njihovo uspešnost pri »upravljanju s človeškimi viri«.

Če ožje poslovodstvo sprejme tovrstno pobudo sveta delavcev in če je med njim in svetom delavcev nato tudi dejansko dosežen ustrezen dogovor o takojšnjem začetku reševanja določenih odprtih vprašanj, naj seveda svet delavcev ta vprašanja v končnem poročilu za NS oz. UO bodisi izloči bodisi označi kot »rešena« oziroma »v reševanju«.

Seznanitev zaposlenih s poročilom

V okviru rednega obveščanja zaposlenih o stanju na področju sodelovanja pri upravljanju in o svojem delu, naj svet delavcev vsekakor s celotnim poročilom na ustrezen način (oglasne deske, zbori delavcev, interno glasilo ipd.) seznani tudi kolektiv zaposlenih. To vsekakor lahko med drugim močno prispeva k prepoznavnosti sveta delavcev in širši podpori njegovemu delovanju med zaposlenimi, kar je eden od temeljnih pogojev za njegovo večjo uspešnost. Poleg tega lahko to ustvarja določen »pozitiven« pritisk na pristojne organe družbe (tako ožje poslovodstvo kot tudi NS oz. UO) za čim bolj odgovorno obravnavo poročila.

Prav tako je seveda treba kolektiv zaposlenih seznaniti tudi z odgovorom NS oz. UO, torej z njegovimi sklepi v okviru »opredeljevanja« do poročila sveta delavcev in v njem predlaganih ukrepov.

Priloga:

- Opomnik za pripravo poročila sveta delavcev

PRILOGA!

OPOMNIK

za pripravo poročila sveta delavcev

nadzornemu svetu/upravnemu odboru

V opomniku so navedena nekatera pomembnejša vprašanja in napotki ter opozorila, s pomočjo katerih naj svet delavcev podrobno analizira stanje na glavnih področjih uresničevanja ZSDU in celotnega razvoja sistema delavskega soupravljanja v družbi. Vprašanja v opomniku so večinoma oblikovana dovolj »sugestivno« v tem smislu, da posredno že nakazujejo kakšno bi bilo ustrezno »pozitivno« stanje glede konkretnega problema. Takoj ko si svet delavcev tako ali drugače odgovori na konkretno vprašanje, je torej bolj ali manj jasno, ali je ugotovljeno stanje »zadovoljivo« in ga v poročilu zato ni treba posebej problematizirati ali obratno – torej, ali bi bilo v danem primeru potrebno sprejeti določen ukrepe za izboljšanje obstoječega stanja.

Svet delavcev naj torej s pomočjo tega opomnika za vsakega od v nadaljevanju navedenih vsebinskih sklopov ugotovi katere konkretne slabosti in nedoslednosti se pojavljajo pri praktičnem uresničevanju sistema soupravljanja v družbi ter na osnovi tega oblikuje najprej splošno oceno stanja na posameznih področjih (npr. obveščenost sveta delavcev, skupno posvetovanje, soodločanje, materialni in drugi pogoji soupravljanja itd.) in predlaga nadzornemu svetu oziroma upravnemu odboru (NS oz. UO) sprejem konkretnih ukrepov za odpravo ugotovljenih slabosti in pomanjkljivosti. Pri oblikovanju predloga ukrepov za izboljšanje stanja na posameznih področjih pa naj svet delavcev po možnosti izhaja iz ustreznih priporočil in usmeritev združenja svetov delavcev slovenskih podjetij. Nekatera od teh so na kratko povzeta tudi v tem opomniku.

V prvi fazi obvezno odgovori na vsa postavljena vprašanja in pregleda opozorila v opomniku, katere od ugotovljenih konkretnih problemov bo v poročilu NS oz. UO posebej izpostavil, pa naj oceni v odvisnosti od njihove relativne teže in drugih konkretnih okoliščin, od katerih zavisi morebitna možnost za izboljšanje stanja. Predvsem pa gre le za opomnik, tako da lahko svet delavcev v poročilo poljubno vključuje tudi drugo problematiko in vprašanja po lastni presoji.

I. STANJE UREJENOSTI POGOJEV ZA DELOVANJE SVETA DELAVCEV

1. Avtonomna pravna ureditev (5. člen ZSDU)

  1. Ali je v družbi sklenjen t.i. participacijski dogovor v smislu 5. člena ZSDU? Če ni, ali je razlog morda v nepripravljenosti delodajalca za začetek ustreznih pogajanj (kljub temu, da je svet delavcev posredoval predlog besedila dogovora) oziroma njegovem zavlačevanju ali drugih prikritih oblikah izmikanja sklenitvi takšnega dogovora?
  2. Ali sklenjeni participacijski dogovor zagotavlja svetu delavcev in drugim delavskim predstavnikom vse potrebne materialne in druge pogoje za delo v zadostnem obsegu ali bi bile na osnovi dosedanjih izkušenj potrebne ustrezne spremembe in dopolnitve? Je v tem dogovoru delodajalec morda izsilil na določenih področjih celo manjši obseg tovrstnih pravic kot jih sicer svetu delavcev zagotavlja zakon (t.i. podstandard)?
  3. Ali participacijski dogovor glede obsega t.i. participacijskih pravic (obveščenost, skupno posvetovanje, soodločanje) priznava samo tiste pravice kot jih določa že zakon ali vsaj v nekaterih pogledih priznava več tovrstnih pravic (t.i. nadstandard)?
  4. Ali bi bil obstoječi participacijski dogovor že potreben ustreznih sprememb in katerih? Ali jih je svet delavcev že predlagal in kakšna je bila reakcija vodstva na te predloge?

2. Splošni pogoji za delo delavskih predstavništev

2.1. Čas za seje sveta delavcev in za posvetovanje z delavci

  1. Če so seje sveta delavcev pogosto sklicane izven rednega delovnega časa, v čem je razlog – dejanske potrebe delovnega procesa ali morda neutemeljeno oviranje dela sveta delavcev s strani delodajalca?
  2. Ali je članom sveta delavcev priznan in plačan čas sej, ki so izven delovnega časa, v skladu z zakonom?
  3. Ali dobijo čas sej sveta delavcev plačan tudi člani, ki delajo v drugih izmenah in se morajo zato seje udeležiti v svojem prostem času?
  4. Ali delodajalec omogoča članom sveta delavcev časovne in druge pogoje (npr. možnost rednih »uradnih ur«) za izvajanje potrebnih posvetovanj članov sveta delavcev z delavci v smislu 1. odstavka 63. člena ZSDU?

2.2. Možnosti za izobraževanje delavskih predstavnikov

  1. Koliko delovnih dni so v preteklem letu vsi člani SD skupaj izkoristili za udeležbo na izobraževanjih in posvetih za potrebe svojega delovanja in koliko to pomeni povprečnih izobraževalnih dni na posameznega člana? Primerjajte kakšna je »rezerva« glede na zakonsko zagotovljen minimum, t.j. 40 ur /5 delovnih dni/ na posameznega člana? (Opomba: dosedanje raziskave kažejo, da znaša omenjeno povprečje le okoli 0,96 na člana)
  2. Ali lahko predsednik sveta delavcev samostojno odloča o udeležbi članov na izobraževanjih ali o tem odloča predsednik oziroma drug pooblaščenec poslovodstva?
  3. Kako je s participacijskim dogovorom določena uporaba sredstev za izobraževanje članov SD – kot t.i. nujni strošek v smislu 1. odst. 65. člena ZSDU, ki ga je dolžan zakonodajalec kriti neposredno na podlagi zakona, ali kot del kvote sredstev, v participacijskem dogovoru posebej dogovorjenih za delo sveta delavcev po 2. odst. 65. člena ZSDU?
  4. Če se večkrat dogaja, da se želenih izobraževanj ne more oz. ne sme udeležiti želeno število članov sveta delavcev, kateri so možni razlogi na strani delodajalca:
  • potrebe delovnega procesa (oz. ocena njihovih predpostavljenih, da jih glede na potrebe delovnega procesa ne morejo »pogrešati«);
  • varčevanje z »nepotrebnimi« izdatki;
  • načrtno oviranje oz. onemogočanje delovanja sveta delavcev, ki ni pogojeno z dejanskimi poslovnimi potrebami;
  • drugo?
  1. Kateri izmed spodaj navedenih možnih ukrepov za izboljšanje ugotovljenega stanja bi bilo potrebno (dogovorno) sprejeti v vaših konkretni okoliščinah:
  • sredstva za izobraževanje (v zakonsko določenih okvirih) naj se v participacijskem dogovoru izrecno opredelijo kot t.i. nujni strošek za delo sveta delavcev v smislu 1. odst. 65. člena ZSDU, o višini in načinu izrabe katerega se ni treba več vsakokrat »pogajati« z delodajalcem, ampak se poravnavajo v dejanski višini neposredno na podlagi zakona;
  • odločanje o udeležbi članov na posameznih izobraževanjih mora biti v izključni pristojnosti predsednika sveta delavcev, ne poslovodstva;
  • člani sveta delavcev morajo biti učinkovito, ne le »na papirju«, razbremenjeni pri lastnem delu, tako da se bodo lahko udeleževali izobraževanj in drugih aktivnosti sveta delavcev, ne da bi jih vse siceršnje delo v tem primeru »počakalo« (kako to doseči je odvisno od konkretnih okoliščin);
  • poslovodstvo lahko upravičeno zavrne udeležbo na izobraževanju le v primeru posebej utemeljenih okoliščin;
  • če je član sveta delavcev neutemeljeno oviran s strani neposredno predpostavljenih glede udeležbe na izobraževanjih, je dolžan na zahtevo predsednika sveta delavcev ustrezno intervenirati predsednik ožjega poslovodstva?

3. Materialni pogoji za delo delavskih predstavništev (64. in 65. člen ZSDU)

3.1. Poklicni člani oziroma strokovne službe sveta delavcev

  1. Koliko (pol)profesionalcev v svetu delavcev bi po 64. členu ZSDU v družbi lahko imeli in koliko jih dejansko imate? Ali imate morda namesto (pol)profesionalnih članov sveta delavcev oblikovano strokovno službo sveta delavcev, katere sodelavci sicer niso člani sveta delavcev, ampak zanj le opravljajo strokovna opravila?
  2. Če jih je manj kot bi jih lahko bilo oziroma jih sploh ni, v čem so glavni razlogi:
  • delodajalec tega ni pripravljen financirati kljub zakonski zavezi;
  • nestimulativno plačilo v smislu 64. člena ZSDU (enako kot na »prejšnjem« delu, namesto posebej ovrednotene zahtevnosti te funkcije, ki je običajno višja);
  • bojazen potencialnih kandidatov pred izgubo stika s stroko, če se bodo profesionalizirali;
  • negotov status profesionalcev po zaključku mandata
  • drugo?
  1. S kakšnimi konkretnimi ukrepi bi bilo mogoče odpraviti ugotovljene razloge za neustrezno izrabo pravico do (pol)profesionalizacije določenega števila članov, ki je sicer velikega pomena za dobro delovanje sveta delavcev (npr. oblikovanje posebne strokovne službe namesto profesionalizacije članov, stimulativnejše nagrajevanje teh funkcij, priznanje pravice do strokovnega usposabljanja tudi med trajanjem mandata; priznanje posebnih pravic po koncu mandata ipd.);

3.2. Nagrajevanje nepoklicnih članov sveta delavcev

  1. Ali imate skladno s priporočili ZSDSP z delodajalcem dogovorjeno tudi nagrajevanje neprofesionalnih članov? V kakšni obliki (sejnine, fiksni zneski nagrad, dodatek k plači v določenem odstotku, letna nagrada)? Se kaže potreba po uvedbi t.i. diferenciranega nagrajevanja članov, namesto dosedanjih oblik, ki nagrajujejo vse člane enako, ne glede na njihovo dejansko aktivnost in obremenjenost s to funkcijo?

3.3. Finančna in druga sredstva za potrebe dela sveta delavcev

  1. Katere od spodaj navedenih materialnih pogojev za delo sveta delavcev, ki predstavljajo t. i. nujni strošek delodajalca po 1. odstavku 65. člena ZSDU, imate v vašem svetu delavcev zagotovljene oz. zadovoljivo urejene in katerih ne, čeprav bi jih potrebovali:

a) prostori za seje

b) plačilo za delo (pol)profesionalnih članov ali posebne strokovne službe;

c) lastna pisarna sveta delavcev s telefonom

d) administrativno delo za potrebe SD (tipkanje, pošiljanje pošte itd.)

e) pokrivanje materialnih stroškov (pis. material, pošta, telefon, itd.)

f) lasten računalnik

g) lasten e-mail

h) dostop do interneta

i) drugo (npr. uporaba službenega avtomobila, lasten arhiv, mobitel itd.)?

  1. Ali imate s participacijskim dogovorom točno določen obseg sredstev, s katerimi SD samostojno razpolaga za potrebe svojega dela (zunanja strokovna pomoč, literatura, itd.) po 2. odst. 65. člena ZSDU in ali ta dogovorjeni obseg zadostuje za pokrivanje vseh dejanskih potreb?
  2. V kakšni obliki vam delodajalec zagotavlja sredstva iz prejšnje točke in ali je ta primerna tudi za v prihodnje ali pa bi jo glede na ugotovljene slabosti kazalo nadomestiti s kako primernejšo:

a) 50% povprečne plače mesečno na zaposlenega v družbi na vsakega člana SD, kot predvideva zakon,

b) v fiksnem mesečnem znesku,

c) v fiksnem letnem znesku,

d) dogovor na podlagi vsakoletnega finančnega načrta SD,

e) drugo?

  1. Ali je zagotovljeno, da je neposreden odredbodajalec za uporabo odobrenih sredstev predsednik sveta delavcev (na podlagi posebnega pooblastila poslovodstva), tako da lahko svet delavcev resnično samostojno razpolaga s temi sredstvi v smislu 4. odstavka 65. člena ZSDU? Se v zvezi s koriščenjem odobrenih sredstev pojavljajo kake težave oziroma zapleti z delodajalcem in s kakšnimi ukrepi bi jih bilo mogoče odpraviti?

4. Zagotavljanje delovnopravne imunitete delavskih predstavnikov

  1. Ali se pojavljajo težave s posegi v delovnopravno imuniteto delavskih predstavnikov s strani delodajalca? Jih je mogoče v družbi rešiti brez pravnih sporov?

II. STANJE GLEDE URESNIČEVANJA PARTICIPACIJSKIH OBVEZNOSTI DELODAJALCA

1. Doslednost in kakovost obveščanja sveta delavcev (89. in 90. člen ZSDU)

in zaposlenih (2. ter 69. do 72. člen ZSDU) s strani vodstva

  1. Ali svet delavcev tekoče dobiva s strani poslovodtva družbe informacije, ki so naštete v 89. členu ZSDU? Katere da in katerih ne?
  2. Ali vodstvo posreduje dolžne informacije na lastno pobudo, ali mora svet delavcev za posamezne informacije posebej prositi oziroma jih zahtevati?
  3. Ali vodstvo samoiniciativno posreduje svetu delavcev tudi druge poslovne informacije, čeprav niso izrecno navedene v zakonu ali participacijskem dogovoru?
  4. Ali je svet delavcev že kdaj zahteval tudi druge informacije (izven 89. člena ZSDU) ali vpogled v dokumentacijo v skladu z določbo 2. odstavka 89. člena ZSDU? Mu je bilo to omogočeno?
  5. Ali ste v podjetju uvedli prakso priprave posebnih “letnih poročil za zaposlene”?
  6. Glede katerih dodatnih vprašanj je praksa pokazala, da bi moral biti svet delavcev, če naj bi učinkovito uresničeval svojo funkcijo, nujno predhodno obveščen zaradi pravočasnega oblikovanja mnenja oziroma stališč ter pobud in predlogov delodajalcu v interesu zaposlenih, čeprav niso izrecno določena v 89. členu ZSDU ali v participacijskem dogovoru? Je svet delavcev že predlagal ustrezno dopolnitev participacijskega dogovora v smislu takšne »razširitve dolžnosti« obveščanja sveta delavcev?
  7. Ali so s participacijskim ali drugim dogovorom z vodstvom ustrezno in dovolj natančno urejena vprašanja smiselnih rokov za posredovanje določenih informacij svetu delavcev, konkretno glede:
  • rokov za posredovanje posameznih kategorij informacij iz 89. člena ZSDU svetu delavcev (katere mesečno, katere četrtletno, polletno, letno, občasno itd.);
  • rokov za izvedbo predhodnega obveščanja v smislu določbe 90. člena ZSDU (npr. vsaj 8 dni pred sprejetjem odločitve);
  • rokov za posredovanje predhodnih pisnih gradiv,

in ali se v praksi glede tega pojavljajo kaki problemi, zaradi katerih določene prejete informacije bodisi postanejo za svet delavcev brezpredmetne v smislu pravočasnega vključevanja v interesu delavcev (npr. če so prepozne oziroma »post festum«) bodisi niso dovolj kvalitetne in celovite za oblikovanje ustreznih stališč sveta delavcev (npr. če so v primeru zahtevnejših zadev s strani delodajalca posredovane le ustno na seji sveta brez pravočasno prejetega tudi celovitejšega pisnega gradiva, ki omogoča ustrezno pripravo članov na obravnavo določene problematike)?

  1. Kakšne oblike informiranja sveta delavcev s strani vodstva so uveljavljene v vaši praksi:
  2. pisno
  3. ustno
  4. kombinirano, in

ali ustaljene oblike omogočajo kakovostno obveščanje sveta delavcev v smislu intencije ZSDU? (Opomba: Ustno in pisno informiranje imata vsak svoje prednosti in slabosti, zato se vsaj pri zahtevnejših zadevah priporoča ustrezna kombinacija obeh!)

  1. Ali se predstavniki vodstva udeležujejo na povabilo predsednika redno udeležujejo sej sveta delavcev zaradi neposrednega (tudi) ustnega posredovanja dolžnih informacij in odgovarjanja na morebitna vprašanja članov ter opredeljevanja do stališč sveta delavcev?
  2. Kakšna je kvaliteta oziroma primernost pisnih gradiv, ki jih vodstvo posreduje svetu delavcev (obseg, razumljivost, popolnost, relevantnost informacij)? Ali so zahtevnejša gradiva (npr. razne bilance ipd.) po potrebi in na zahtevo predsednika pripravljena posebej za svet delavcev in prilagojena potrebam njegovega odločanja?
  3. Ali ste se z vodstvom uspeli dogovoriti za redno periodično informiranje sveta delavcev o nekaterih ključnih podatkih na podlagi t.i. standardiziranega obrazca informacijskih kazalnikov, ki omogoča njihovo medsebojno primerljivost po posameznih obdobjih? (Opomba: obrazec informacijskih kazalnikov naj vsebuje kazalnike nekaterih za svet delavcev najbolj zanimivih podatkov, kot npr. stanje zaposlenosti, število nadur, fluktuacije, bolezenskih odsotnosti, nesreč pri delu, števila izobraževalnih ur na zaposlenega, gibanje izobrazbene strukture itd.)
  4. Kako dosledno se v praksi družbe uresničuje določba 90. člena ZSDU, ki zahteva posredovanje določenih vrst informacij svetu delavcev pred sprejetjem posamezne poslovne odločitve in kaže na to, da naj informiranje sveta delavcev ne bi bilo samo sebi namen, pač pa se pričakuje ustrezno vključevanje sveta delavcev v oblikovanje dokončne odločitve (v obliki ustreznih mnenj, pobud in predlogov v interesu delavcev)?
  5. Ali in v kolikšni meri je svet delavcev informiran o pomembnih poslovnih vprašanjih tudi s strani predstavnikov delavcev v nadzornih svetih in delavskega direktorja?
  6. Ali delodajalec zadostno pozornost posveča tudi obveščenosti celotnega kolektiva zaposlenih o vseh zanje zanimivih in pomembnih vprašanjih? So v ta namen v zadostni meri uporabljena različna informacijska sredstva in orodja (interno glasilo, zbori delavcev, intranet itd., itd.) in katera bi kazalo v bodoče na novo ali dodatno razviti?
  7. Ali ima svet delavcev v družbi kake težave s strani delodajalca s sklicevanjem zbora delavcev? Se zbori sklicujejo dovolj pogosto?

2. Skupna posvetovanja vodstva in sveta delavcev (91. do 94. člen ZSDU)

  1. Ali vodstvo podjetja dosledno spoštuje svojo zakonsko dolžnost, da zahteva skupno posvetovanje (1. odst. 91. člena ZSDU) s svetom delavcev glede statusnih in kadrovskih vprašanj ter vprašanj varnosti in zdravja pri delu, določenih v 91., 93. in 94. členu ZSDU? So bile v zadnjem letu dni glede tega zaznane kake kršitve ZSDU?
  2. Kako dosledno so se v dosedanjih primerih skupnih posvetovanj spoštovali roki, določeni v 2. odst. 91. člena ZSDU (gradivo s potrebnimi informacijami - najmanj 30 dni pred sprejemom odločitve; skupni posvet - najmanj 15 dni pred sprejemom odločitve), ki zagotavljajo predvideno minimalno kakovost skupnih posvetovanj s ciljem »uskladitve stališč« sveta delavcev in delodajalca?
  3. Ali ste s participacijskim dogovorom uspeli dodatno določiti kot predmet obveznega skupnega posvetovanja tudi druga vprašanja (poleg tistih, ki jih določa ZSDU) in s tem okrepiti participativno vlogo sveta delavcev v podjetju?
  4. Ali se delodajalec morda izogiba dolžnosti sklica skupnega posvetovanja tudi na ta način, da teoretično »problematizira« jasnost določb ZSDU glede konkretnih primerov (npr. zmanjšanje ali povečanje števila delavcev po 94. členu), ko je treba po zakonu organizirati obvezno skupno posvetovanje? Naštejte konkretne primere!
  5. Ali imate s participacijskim sporazumom dogovorjeno možnost, da se lahko obvezno skupno posvetovanje skliče tudi na zahtevo sveta delavcev in v katerih primerih?
  6. Ali ste v vaši družbi sposobni realizirati napotilo določbe 86. člena ZSDU, po kateri naj bi se svet delavcev in vodstvo praviloma sestajala enkrat mesečno (skladno z načelom, da »v družbi pravzaprav nikoli ne zmanjka pomembnih vprašanj, o katerih bi se morala svet delavcev in delodajalec medsebojno informirati, posvetovati in se dogovarjati za ustrezne rešitve«)? Če ne, v čem je razlog – neposluh vodstva, neaktivnost sveta ali kaj drugega?
  7. Ali se predsednik sveta delavcev in direktor (predsednik uprave) pred sklicem sestaneta zaradi vsebinske priprave skupnega posvetovanja (dogovor o dnevnem redu, vsebina in način priprave ter posredovanja gradiv, morebitno povabilo zunanjim strokovnjakom k udeležbi itd.)?
  8. Ali se skupnih posvetovanj udeležuje neposredno ožje poslovodstvo (predsednik in pristojni člani uprave oz. izvršni direktorji) ali v njihovem imenu le pooblaščeni predstavniki strokovnih služb?
  9. Ali ima svet delavcev zagotovljene ustrezne možnosti (predvsem potrebna finančna sredstva s strani delodajalca), da v fazi priprav na skupno posvetovanje po potrebi angažira tudi ustrezne zunanje strokovnjake?
  10. Kakšna je po vaši oceni dosedanja učinkovitost sveta delavcev pri uveljavljanju interesov zaposlenih v okviru skupnih posvetovanj z vodstvom oziroma kolikšen del pripomb in zahtev sveta delavcev vodstvo dejansko upošteva pri svoji končni odločitvi:
  11. zelo zadovoljiva
  12. zadovoljiva
  13. nezadovoljiva?
  14. Če niste povsem zadovoljni z “izkupičkom” sveta delavcev glede vpliva na končne odločitve vodstva po opravljenih skupnih posvetovanjih, v čem je glavni razlog:
  15. apriorna nepripravljenost vodstva za resnejše upoštevanje interesov delavcev,

izraženih preko sveta delavcev;

  1. slaba predhodna pripravljenost sveta delavcev na argumentirano zagovarjanje lastnih

stališč zaradi nezadostnih ali nepravočasnih predhodnih informacij ali nemožnosti angažiranja zunanje strokovne pomoči;

  1. drugo?

3. Soodločanje sveta delavcev s soglasjem (95. do 97. člen ZSDU)

  1. Ali vodstvo podjetja dosledno daje v soglasje svetu delavcev vse predloge odločitev o vprašanjih, določenih v 95. in 96. členu ZSDU? Če ne, ugotovite najpogostejše primere kršitev (ignoriranja) te dolžnosti s strani delodajalca in jih evidentirajte? Kako ste oziroma boste ukrepali in kakšen je bil rezultat?
  2. Pri katerih vprašanjih v zvezi z interpretacijo določil 95. in 96. člena ZSDU se je v vaši praksi pojavila dilema, ali gre za dolžnost uprave iskati soglasje sveta delavcev za predlagano odločitev, ali ne? Ste predlagali njihovo preciziranje v participacijskem dogovoru?
  3. Ali ste s participacijskim dogovorom dodatno razširili krog zadev, za katere je potrebno soglasje sveta delavcev poleg primerov, ki jih določa že zakon? Ste v dosedanji praksi zaznali potrebe po takšni razširitvi in jo že predlagali vodstvu?
  4. Ali ste v vaši praksi morda že naleteli na poskuse izigravanja 8-urnega prekluzivnega roka za morebitno zavrnitev soglasja sveta delavcev (2. odst. 95. člena ZSDU) na ta način, da je vodstvo posredovalo predlog svetu delavcev tik pred daljšimi prazniki ali dopusti in s tem objektivno onemogočilo pravočasen sklic seje ter ustrezno reakcijo sveta delavcev? Kako to rešiti?
  5. V kakšni obliki vodstvo običajno predloži svetu delavcev predlog posamezne odločitve v soglasje:
  6. zgolj v pisni obliki,
  7. predstavnik vodstva se tudi osebno udeleži seje sveta delavcev in predlog dodatno

ustno obrazloži, s čemer je omogočeno, da se morebitne nejasnosti razčistijo in

morebitna razhajanja uskladijo že na sami seji sveta delavcev v izogib nepotrebnim

zapletom v primeru neupravičene odklonitve soglasja s strani sveta delavcev?

  1. Ali je svet delavcev v primeru zavrnitve soglasja svojo zavrnitev argumentiral in podal konstruktivne predloge za spremembe predlagane odločitve in ali se je situacija razrešila »konstruktivno« v smislu enega od spodaj navedenih možnih načinov:

a) vodstvo je predlagano odločitev enostavno umaknilo in predloga ni več obnovilo;

b) vodstvo je upoštevalo pripombe sveta delavcev in ustrezno korigiralo predlog

odločitve;

c) začel se je postopek pogajanja med vodstvom in svetom delavcev, v katerem je

bila dogovorjena kompromisna rešitev?

  1. Ali ste se že srečali s primeri, ko je bila določena odločitev vodstva podjetja realizirana kljub izrecni pisni zavrnitvi soglasja s strani sveta delavcev? (Opomba: tovrstni primeri so zlasti pogosti v zvezi s sprejemanjem programov presežnih delavcev po 96. členu ZSDU, ko vodstvo samovoljno presodi, da je svet delavcev neupravičeno zavrnil soglasje, čeprav bi o tem lahko odločila šele arbitraža) Kako se je stvar razpletla v tem primeru?

4. Uporaba pravnih postopkov za zagotavljanje doslednega uresničevanja ZSDU in reševanje »soupravljalskih« sporov (98. do 107. člen ZSDU)

  1. Ali se je bil svet delavcev zaradi kršitev ZSDU s strani delodajalca doslej prisiljen že kdaj zateči k uporabi katerega od naslednjih pravnih sredstev oziroma postopkov:

- zadržanje odločitve delodajalca in po 98. čl. ZSDU;

- zahteva za intervencijo inšpekcije za delo;

- prijava za prekršek po 107. členu ZSDU;

- ovadba za kaznivo dejanje po 207. členu KZ?

  1. Je v praksi zaznati še druge primere, ko bi svet delavcev lahko, če bi to želel, uporabil pravna sredstva oziroma postopke? Ocenite njihov pogostost in s tem splošno stopnjo »kritičnosti« trenutnega stanja na področju uresničevanja ZSDU v družbi s tega zornega kota!
  2. Koliko, če sploh, je bilo doslej sproženih arbitražnih postopkov za reševanje sporov in ali med svetom delavcev in delodajalcem pogosto prihaja do večjih razhajanj, ki bi jih lahko učinkovito rešila le arbitraža, čeprav se svet delavce v praksi iz takšnih ali drugačnih razlogov zanjo v resnici ne odloča?
  3. Bi bilo smiselno v družbi razmišljati o oblikovanju t.i. stalne (notranje) arbitraže v smislu določbe 1. odstavka 100. člena ZSDU?
  4. Je v trenutku priprave tega poročila odprt še kak pravni »spor« med svetom delavcev in delodajalcem, katerega nadaljevanje bi lahko preprečila morebitna intervencija NS oz. UO?

III. USPEŠNOST SODELOVANJA PREDSTAVNIKOV DELAVCEV V ORGANIH DRUŽBE

Ob pripravi poročila ne gre pozabiti, da je nadzorni svet oziroma upravni odbor organ, ki je tudi sam neposredno udeležen v procesih sodelovanja delavcev pri upravljanju, in sicer v obliki neposredne udeležbe predstavnikov delavcev pri sprejemanju njegovih odločitev. Poleg tega pa eno izmed pomembnih oblik sodelovanja delavcev pri upravljanju predstavlja tudi predstavnik delavcev v upravi družbe (delavski direktorji) oziroma med izvršnimi direktorji upravnih odborov (izvršni delavski direktor). Prav uspešnost sodelovanja predstavnikov delavcev v organih družbe je zagotovo eden najpomembnejših pokazateljev uspešnosti delovanja sistema delavskega soupravljanja kot celote v družbi.

  1. Ali so v participacijskem dogovoru urejeni tudi pogoji za delovanje predstavnikov delavcev v NS oz. UO in delavskega direktorja oz. izvršnega delavskega direktorja?
  2. Ali so ustrezne možnosti glede izobraževanja zagotovljene tudi predstavnikom delavcev v NS oz. UO in delavskemu direktorju oz. izvršnemu delavskemu direktorju? So pridobili licenco oziroma listino A ali B pri ZČNS?
  3. Je v praksi zagotovljena ustrezna povezanost in pretok informacij (pridobivanje usmeritev in stališč za delo, poročanje) med predstavniki delavcev v NS oz. UO in svetom delavcev kot njihovo »bazo« oziroma kot organom, ki je pristojen za njihovo imenovanje in morebiten odpoklic ter ima zato v odnosu do njih tudi t.i. usmerjevalno in nadzorno funkcijo?
  4. So bili v dosedanji praksi delovanja NS oz. UO zaznani primeri, ko se je skušala povezava med svetom delavcev in predstavniki delavcev v NS oz. UO umetno prekiniti tudi s pomočjo zlorabe instituta poslovne skrivnosti (prepoved poročanja svetu delavcev pod krinko »poslovne skrivnosti«)? Je v družbi sprejet ustrezen akt o varovanju poslovne skrivnosti v smislu 40. člena ZGD-1? Je svet delavcev doslej že sploh kdaj kritično ocenil delovanje delavskih predstavnikov v NS oz. UO in analiziral možne pomanjkljivosti in slabosti pri zastopanju interesov delavcev v tem organu?
  5. Če je NS oz. UO v praksi uvedel sistem notranjega ocenjevanja dela članov, ali je bil svet delavcev seznanjen z oceno uspešnosti dela delavskih predstavnikov v tem organu?
  6. Kako je koncipirana funkcija delavskega direktorja – je to v bistvu član uprave, odgovoren za kadrovsko področje (»kadrovski menedžer«), ali predstavnik delavcev v upravi družbe v pravem pomenu besede? Kakšne slabosti ugotavljate pri obstoječi koncepciji in kakšne spremembe oziroma izboljšave bi bile potrebne glede te funkcije?

IV. MOŽNOSTI ZA AVTONOMNO NADGRAJEVANJE SISTEMA DELAVSKE PARTICIPACIJE V DRUŽBI

ZSDU temelji na t.i. načelu zakonskega minimuma, kar pomeni, da neposredno zagotavlja pravice, ki se štejejo kot minimum, vendar pa hkrati napotuje na možnost avtonomne ureditve tudi večjega obsega pravic in dodatnih načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju z neposrednim dogovorom med delodajalcem in svetom delavcev na ravni posameznih družb. To načelo temelji na določbi 1. in 2. odstavka 5. člena ZSDU, ki se glasi ta:

»Poleg načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju, dolo­čenih z 2. členom tega zakona, se lahko z dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem določijo tudi drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju.

S pisnim dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem se podrobneje uredi uresničevanje pravic iz tega zakona ter druga vprašanja, za katera je s tem zakonom tako določeno, lahko pa se dogovori tudi več soupravljalskih pravic delavcev, kot jih določa ta zakon.«

Intencija zakona je torej po možnosti čim bolj podpreti avtonomni razvoj t.i. nadstandardne ravni delavske participacije znotraj posameznih družb na prostovoljni podlagi (predvsem preko t.i. participacijskih dogovorov), na kar kažejo tudi še nekatere druge določbe ZSDU (npr. 63. člen). Zato svet delavcev ne bi smel zamuditi priložnosti, da v poročilu NS oz. UO predlaga sprejem ustreznih ukrepov tudi v tej smeri.

V nadaljevanju so navedene nekatere teoretične možnosti v tem pogledu, katere od teh so morda primerne in realno izvedljive v konkretni družbi in se jih zato morda splača vključiti v poročilo in predlog ukrepov za NS oz. UO, pa mora oceniti vsak svet delavcev samostojno.

1. Morebitni drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju

1.

Možnost, da se na podlagi določbe 1.odst. 5. člena ZSDU s participacijskim dogovorom uredijo tudi drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju poleg tistih, ki jih določa že zakon, je izjemno pomembna v prvi vrsti zato, ker je mogoče na ta način vsaj deloma sanirati temeljno nomotehnično pomanjkljivost našega zakona. Gre namreč za problem, ki je posledica dejstva, da ZSDU pri določanju možnih načinov sodelovanja delavcev v organih družbe, to je predstavništva delavcev v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru in (izvršnega) delavskega direktorja v celoti izhaja iz takšne, upravljalske strukture, ki jo zakon o gospodarskih družbah (ZGD) predpisuje le za delniško družbo.

Vemo pa, da je delniška družba le ena izmed šestih različnih možnih oblik gospodarskih družb. Nadzorni sveti in uprave (dvotirni sistem upravljanja) oziroma upravni odbori (enotirni sistem upravljanja) kot organi upravljanja torej niso obvezni niti za družbo z omejeno odgovornostojo, niti za družbo z neomejeno odgovornostjo ter komanditno in druge družbe. V tem smislu je zakonska ureditev sistema soupravljanja vsekakor nekoliko diskrimatorna, kajti če ne bi bilo obravnavane možnosti, delavci v teh družbah neposredno na podlagi zakona ne bi mogli uveljaviti pravice do sodelovanja v organih družbe in bi bili na ta način bistveno prikrajšani v primerjavi z delavci v delniških družbah.

Na podlagi obravnavane možnosti, ki jo dopušča ZSDU, je torej mogoče v družbah, ki nimajo uprave in nadzornega sveta, preko participacijskega dogovora urediti ustrezne analogne in nadomestne rešitve. Tako je, na primer:

  1. nemožnost imenovanja predstavnikov delavcev v nadzorni svet oz. upravni odbor mogoče kompenzirati tako, da se s participacijskim dogovorom delavcem pač prizna pravica, da imenujejo svoje predstavnike v drug ustrezen organ upravljanja, ki je zadolžen za izvajanje nadzora nad vodenjem poslov (pa kakorkoli se že imenuje)
  2. nemožnost imenovanja delavskega direktorja oziroma izvršnega direktorja mogoče vsaj za silo kompenzirati z določbo v tem dogovoru, da ima predsednik sveta delavcev ali drug pooblaščeni predstavnik delavcev pravico sodelovati na sejah kolegija glavnega direktorja in podobno.

V tem smislu je ob ustrezni inventivnosti pogajalski partnerjev znotraj podjetja mogoče oblikovati številne zanimive rešitve, ki so ustrezno prilagojene specifičnim razmeram konkretne sredine in delavcem zagotavljajo smiselno enake možne načine vplivanja kot jih zakon priznava delavcem delniških družb.

2.

Obravnavana zakonska možnost avtonomne določitve »tudi drugih načinov participacije« v participacijskem dogovoru pa je seveda dobrodošla tudi v delniških družbah in sicer za dodatno obogatitev načinov in oblik soupravljanja še z drugimi, ki jih zakon sam ne predpisuje. V tem smislu bi kazalo priporočiti zlasti oblikovanje nekaterih paritetno sestavljenih skupnih teles delodajalca in sveta delavcev z določenimi pristojnostmi (npr. gospodarska in druge komisije, kakršne so običajne in dobro uveljavljene v Nemčiji; skupni odbor za področje standarda delavcev; itd.).

2. Morebitne večje ali dodatne participacijske pravice

Nadstandardno raven participacijskih pravic v posameznem podjetju je preko participacijskega dogovora mogoče doseči na več načinov. Priporočiti velja zlasti štiri takšne načine, in sicer:

1.

Kot prvo je mogoče prenašati posamezne zadeve (vprašanja) iz zakonsko določenih pristojnosti sveta delavcev z nižjih na višje participacijske nivoje. Konkretno: Nekatere zadeve (vprašanja), glede katerih ZSDU v 89. členu zahteva le “obveščenost” sveta delavcev, je mogoče s participacijskim dogovorom uvrstiti med zadeve (vprašanja), o katerih je potrebno izvesti “skupno posvetovanje delodajalca in sveta delavcev” skladno z določili 91. in 92. člena ZSDU. In še naprej - zadeve (vprašanja), glede katerih že ZSDU v 93. in 94. členu zahteva skupno posvetovanje, je mogoče s participacijskim dogovorom uvrstiti med zadeve, glede katerih je potrebno »soglasje« sveta delavcev. Prav tako je mogoče poleg primerov iz 98. člena ZSDU v participacijskem dogovoru določiti še druge primere, ko je svetu delavcev priznana pravica do začasnega zadržanja izvršitve odločitve delodajalca itd. Na opisani način je prav gotovo mogoče precej okrepiti vlogo sveta delavcev in dvigniti raven kolektivne participacije zaposlenih v procesu poslovnega odločanja v podjetju.

2.

Kot drugo je mogoče na vsakem od že omenjenih štirih temeljnih participacijskih nivojev (obveščanje sveta delavcev, skupno posvetovanje delodajalca in sveta delavcev, soodločanje sveta delavcev s soglasjem, pravica “veta” sveta delavcev) poleg vprašanj, ki jih določa že zakon, s participacijskim dogovorom dodatno določiti še druga vprašanja, ki so predmet soupravljanja in jih zakon ne omenja. Tako je, na primer, poleg vprašanj iz 95. in 96. člena ZSDU mogoče dogovoriti še druga vprašanja, glede katerih je pred odločitvijo potrebno pridobiti pisno soglasje sveta delavcev, kot so: imenovanje vodilnega delavca za kadrovsko in socialno področje v podjetju; vprašanje varstva invalidov, mladine, mater in starejših delavcev; določila poslovnika uprave, ki se nanašajo na vlogo in položaj delavskega direktorja itd.

3.

Kot tretje je mogoče s participacijskim dogovorom določene odločitve v celoti prenesti v pristojnost sveta delavcev. V poštev pridejo zlasti odločitve o uporabi sredstev s področja standarda delavcev v podjetju (stanovanjska vprašanja, sociala, šport in rekreacija, kultura itd.). Tako se lahko, na primer, delodajalec in svet delavcev dogovorita le o letni višini sredstev, ki jih bo podjetje zagotovilo za navedene namene, o njihovi konkretni uporabi med letom pa lahko samostojno odloča in z njimi razpolaga svet delavcev.

4.

Ne nazadnje pa je mogoče nadstandardni nivo participacije preko obravnavanega dogovora zagotavljati tudi z dodatnim ustanavljanjem nekaterih povsem novih participacijskih pravic (npr. pravica do sodelovanja predstavnika sveta delavcev na seji skupščine s pravico do razprave in brez pravice glasovanja, pravica predlaganja kadrovskega direktorja, ipd.). Ob tem pa velja opozoriti, da so omenjene možnosti v nekaterih primerih vezane tudi na spremembo statuta.

V. POMEMBNEJŠA VSEBINSKA RAZHAJANJA MED SVETOM DELAVCEV IN DELODAJALCEM

Svet delavcev in (v imenu delodajalca) ožje poslovodstvo pogosto ne najdeta »skupnega jezika« o določenih vprašanjih dela in življenja v podjetju/družbi, ki pa so lahko z vidika interesov zaposlenih, katere zastopa svet delavcev, ne nazadnje pa tudi z vidika dolgoročnih interesov družbe, izjemnega pomena. Pri tem gre običajno

  • bodisi za določne pobude in predloge sveta delavcev za izboljšanje organizacije in pogojev dela ali položaja in pravic zaposlenih, za katere ožje poslovodstvo kljub velikemu pomenu, ki jim ga pripisuje svet delavcev, enostavno nima posluha,
  • bodisi za določene »nameravane« odločitve ožjega poslovodstva, katerih uveljavitev bi močno posegla v interese zaposlenih in njihovo nezadovoljstvo, svet delavcev pa nima na razpolago učinkovitih pravnih sredstev, da bi lahko ustrezno vplival na njihovo spremembo ali umik, če poslovodstvo vztraja pri svojem.

Upoštevaje veliko »usmerjevalno moč« NS oz. UO v odnosu do izvršilnega menedžmenta v družbi, je morebitna »arbitrarna« vključitev NS oz. UO v proces sprejemanja odločitve v primeru tovrstnih razhajanj (preko poročila s predlogom ukrepov, do katerih se mora le-ta opredeliti) pravzaprav edina možnost sveta delavcev pri poskusu obrambe interesov zaposlenih v primerih tovrstnih razhajanj. Zato je vsekakor zelo priporočljivo, če svet delavcev v zvezi s pripravo poročila za NS oz. UO ta vprašanja ustrezno vključi v poročilo in tako nanje opozori nadzorni svet.

Pri tem pa je treba opozoriti na dva pomembna elementa, ki ju svet delavcev ne sme spregledati:

1. Treba se je zavedati nekaterih omejitev glede pristojnosti NS, ki po izrecni zakonski določbi ne morejo prevzemati v odločanje zadev, ki so v pristojnosti uprave. Vpliv nadzornih svetov na uprave je v tem smislu lahko zgolj posreden, in sicer v okviru t.i. svetovalne funkcije nadzornih svetov. To je treba upoštevati predvsem pri predlogu ukrepov v obravnavanih primerih, tako da, na primer, ni mogoče zahtevati od NS, da spremeni ali razveljavi že sprejeto odločitev uprave.

Odnos med izvršnimi upravnimi odbori in izvršnimi direktorji v enotirnem sistemu upravljanja, kjer upravni odbor po svoji volji prenese na izvršne direktorje nekatere svoje izvirne pristojnosti, pa je v tem pogledu nekoliko manj delikaten

2. Tudi, če je neka takšna sporna odločitev s strani ožjega poslovodstva že sprejeta, in morda tudi izvršena, to še ne pomeni, da je svet delavcev ne more uvrstiti v poročilo nadzornemu svetu. Pomeni samo, da v zvezi z njo ne more predlagati posebnega ukrepa (razen če je bila zagrešena nezakonitost), vsekakor pa je prav, da svet delavcev o njej obvesti NS oz. UO, posebej še, če je povzročila pomembnejše nezadovoljstvo zaposlenih in s tem posredno negativno vplivala tudi na poslovanje družbe. Omemba takšnih primerov v poročilu sveta delavcev je torej lahko, če drugega ne, pomembna predvsem zaradi učinkovitejšega opravljanja nadzorne funkcije NS oz. UO.

VI. STANJE NA PODROČJU INDIVIDUALNE (NEPOSREDNE) IN FINANČNE PARTICIPACIJE ZAPOSLENIH

Ko govorimo o uresničevanju ZSDU v praksi, pogosto pozabljamo na t.i. individualno oziroma neposredno participacijo, čeprav gre za izjemno pomemben vidik celovitega sistema delavske participacije pri upravljanju. Verjetno je to zato, ker je, za razliko od kolektivne (predstavniške) v zakonu urejena samo z eno določbo, in sicer z določbo 88. člena, ki se glasi:

»Delodajalec mora delavcu kot posamezniku omogočiti so­delovanje pri upravljanju.

Delavec kot posameznik ima pravico:

  • do pobude in odgovorov na to pobudo, če se nanašajo na njegovo delovno mesto ali na njegovo delovno oziroma organizacijsko enoto,
  • biti pravočasno obveščen o spremembah na svojem delovnem področju,
  • povedati svoje mnenje o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na organizacijo njegovega delovnega mesta in delovni proces,
  • zahtevati, da mu delodajalec oziroma od njega pooblaš­čeni delavec pojasni vprašanja s področja plač in z drugih področij delovnih razmerij ter iz vsebine tega zakona.

Delodajalec mora odgovoriti na pobudo iz prve alinee ter na vprašanja iz četrte alinee prejšnjega odstavka najkasneje v 30 dneh.«

Vendar pa se za to suhoparno pravno dikcije, ki se na prvi pogled nanaša le na vprašanje metod t.i. participativnega vodenja, skriva ogromno širše »organizacijske« vsebine, za katero bi bilo prav, da je ustrezno (pač v okviru znanja in razpoložljivih informacij, s katerimi razpolaga svet delavcev) analizirana tudi v poročilu za NS oz. UO. Gre namreč za zelo pomemben vidik »upravljanja s človeškimi viri« kot elementom uspešnega (poslo)vodenja, nad katerim je sicer dolžan izvajati nadzor NS oz. UO.

S pojmom individualna (neposredna) participacija zaposlenih razumemo večjo ali manjšo možnost vključevanja zaposlenih kot posameznikov v sprejemanje odločitev na ravni svojega delovnega mesta in ožje organizacijske oziroma delovne enote. Gre torej za vprašanje možnosti vsakega delavca kot posameznika, da soodloča ali samostojno odloča o ciljih ter pogojih in načinu opravljanja svojega lastnega dela ter pri reševanju različne delovne problematike v ožji organizacijski skupini oziroma enoti.

Gledano z organizacijskega vidika je pojem individualne oziroma neposredne participacije v bistvu sinonim za povečevanje »avtonomije posameznikov v delovnem procesu« (opolnomočenje zaposlenih, angl. empowermwnt), ki po ugotovitvah številnih raziskav s področja poslovnih ved izrazito pozitivno vpliva na večjo delovno motivacijo zaposlenih in jo zato danes skuša kadrovska stroka v praksi spodbujati na zelo različne načine. Poglejmo si nekaj najpomembnejših:

  1. ustrezno oblikovanje, zlasti »širitev« in »bogatitev« in delegiranje pristojnosti odločanja po hierarhiji navzdol, dela, kar se v praksi v bistvu izvaja s tako ali drugače zasnovano sistemizacijo delovnih mest, pri sprejemanju oz. spreminjanju katere ima že po zakonu pomembne pristojnosti tudi svet delavcev;
  2. uveljavljanje participativnih metod vodenja ljudi v poslovnem procesu (za razliko od avtoritarnih), torej paticipativnega odnosa nadrejenih do podrejenih sodelavcev;
  3. razvijanja različnih t.i. participativnih skupin (timsko delo, krožki kvalitete, R & R skupine itd.), kakršne so visoko razvite zlasti v ZDA;
  4. itd.

V širšem smislu pa v ta kontekst vsekakor sodi tudi razvijanje t.i. finančne participacije zaposlenih oz. udeležbe delavcev pri dobičku, ki je prav tako pomemben element tako individualne kot kolektivne organizacijske participacije zaposlenih v sodobnem podjetju, urejen s posebnim zakonom.

Če naj bo torej poročilo sveta delavcev NS oz. UO zares celovit izraz stanja na področju uresničevanja sistema delavske participacije v družbi, potem vanj brez dvoma sodi tudi pregled stanja in predlogi ustreznih ukrepov za izboljšanje stanja na zgoraj omenjenih področjih. Ker gre za strokovno zahtevnejša področja in ker za ustrezne analize običajno ni na razpolago ustreznih empiričnih podatkov, naj svet delavcev na teh področjih po možnosti poda, namesto »analiz« stanja, vsaj grobe ocene stanja na podlagi svojih zapažanj in po potrebi predlaga pripravo podrobnejših strokovnih analiz s predlogi ukrepov.

VII. OCENA STANJA NA PODROČJU DELOVNEGA ZADOVOLJSTVA ZAPOSLENIH V DRUŽBI

V vseh podjetjih, ki stremijo k poslovni odličnosti, pristojni organi skrbno bdijo nad stanjem delovnega zadovoljstva zaposlenih, od katerega je v končni posledici zavisi tudi njihova delovna motivacija in pripadnost. Višja ko je stopnja delovnega zadovoljstva zaposlenih (ta pa je odvisna od stopnje zadovoljenosti njihovih različnih materialnih, osebnostnih in societalnih potreb v sferi dela), višja je delovna motivacija in pripadnost zaposlenih družbi, s tem pa je višja tudi poslovna uspešnost podjetja oz. družbe. Iz teh razlogov se danes v večini podjetij izvajajo takšne in drugačne raziskave, s katerimi se neposredno ali vsaj posredno meri zadovoljstvo zaposlenih z različnimi vidiki dela in življenja v podjetju. Tudi Združenje svetov delavcev slovenskih podjetij je vsem svojim članom že pred časom priporočilo izvedbo razmeroma enostavne, a zelo indikativne raziskave delovnega zadovoljstva zaposlenih kot neposredne podlage za pripravo programa dela (t.i. načrtovanih nalog) sveta delavcev.

Če v podjetju/družbi takšne raziskave obstajajo, naj jih svet delavcev ob pripravi poročila za NS oz. UO vsekakor še enkrat temeljito prouči in v poročilu na njihovi podlagi poda tudi svojo oceno splošnega stanja na področju delovnega zadovoljstva zaposlenih in v tem okviru posebej opozori na najbolj kritična ožja področja, kjer se zaznava največ »nezadovoljstva« zaposlenih. Takšne ocene in opozorila sveta delavcev so namreč lahko dobrodošel smerokaz tudi NS oz. UO pri izvajanju njegove nadzorne in svetovalno/usmerjevalne funkcije v odnosu do ožjega poslovodstva na področju upravljanja s človeškimi viri kot enim najpomembnejših poslovnih virov.

Pripravil: dr. Mato Gostiša

← Nazaj na izbor