← Nazaj na rezultate iskanja

Strokovna razprava in priporočila

Participacijski dogovor in njegova odpoved

Pravna narava participacijskega dogovora ter priporočila za sporazumno ureditev njegovih sprememb in prenehanja.

Uredniško pojasnilo za uporabo · 28. 10. 2026

Avtorska pravna razlaga dr. Mata Gostiše. Predlagane pogodbene rešitve niso že same po sebi zakonska pravila; uporabite jih ob presoji svojega dogovora in okoliščin spora.

ZSDS

Dr. Mato Gostiša

Pravna narava participacijskega dogovora po 5. členu ZSDU in vprašanje dopustnosti njegove enostranske odpovedi

(Priporočila za avtonomno ureditev prenehanja veljavnosti PDog)

Kranj, oktober 2026

Naslovno delo je izvirno avtorsko teoretično-strokovno besedilo, izdano v elektronski obliki. Avtor: dr. Mato Gostiša Izdajatelj: ŠCID – Študijski center za industrijsko demokracijo, Kranj Pripravljeno za: Združenje svetov delavcev Slovenije © 2026. Vse pravice pridržane avtorju.

I. Opredelitev pravnega problema

1.1. Jedro pravnega spora

Ta razprava temelji na analizi konkretnega pravnega spora iz prakse, ki pa odpira pomembna sistemska vprašanja glede pravne narave dogovora med delodajalcem in svetom delavcev po 5. členu Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (v nadaljevanju: ZSDU) oziroma t. i. participacijskega dogovora ter posledično tudi glede pravne narave pravnih razmerij, ki jih ureja ZSDU kot celota.

V obravnavani zadevi je med delodajalcem in svetom delavcev nastal spor glede pravne dopustnosti enostranske odpovedi veljavnega participacijskega dogovora. Delodajalec je participacijski dogovor odpovedal s šestmesečnim odpovednim rokom ter odpoved utemeljil z neposredno uporabo 333. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki ureja odpoved trajnih obligacijskih (dolžniških) razmerij, sklenjenih za nedoločen čas.1 Ob tem je navedel, da naj bi se po izteku odpovednega roka medsebojna razmerja med delodajalcem in svetom delavcev urejala zgolj na podlagi določb ZSDU, pri čemer je izrazil pripravljenost za začetek morebitnih ponovnih pogajanj o sklenitvi novega participacijskega dogovora.

Svet delavcev je takšni odpovedi nasprotoval ter opozoril, da veljavni participacijski dogovor v svojih končnih določbah izrecno določa, da ga, dokler v družbi obstaja svet delavcev, nobena od strank oziroma, bolje rečeno, njegovih udeležencev, ne more odpovedati v celoti, temveč lahko odpove le posamezne njegove določbe, hkrati pa predlaga začetek pogajanj o njihovi spremembi oziroma dopolnitvi. Če do sporazuma o novih rešitvah ne pride, se spor v skladu z dogovorom rešuje v arbitražnem postopku, do odločitve arbitraže pa dotedanje določbe participacijskega dogovora ostanejo v veljavi.2 Ta avtonomna ureditev torej izhaja iz naslednje predpostavke:

• ker ZSDU izrecno odkazuje oziroma napotuje na normativno ureditev določenih

vprašanj v participacijskem dogovoru3, in

1 Določba 333. člena OZ nosi naslov Odpoved trajnega dolžniškega razmerja, glasi pa se: »(1) Če trajanje dolžniškega razmerja ni določeno, ga vsaka stranka lahko prekine z odpovedjo. (2) Odpoved mora biti vročena drugi stranki. (3) Odpoved se sme dati ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času. (4) Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določeni odpovedni rok, če takšen rok ni določen s pogodbo, pa po preteku z zakonom določenega, običajnega oziroma primernega roka. (5) Stranki se lahko dogovorita, da bo njuno dolžniško razmerje prenehalo s samo vročitvijo odpovedi, če za določen primer zakon ne odreja kaj drugega. (6) Upnik ima pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala s pretekom roka ali z odpovedjo.« 2 Ta člen konkretnega participacijskega dogovora se glasi: »(1) Dogovor je sklenjen za nedoločen čas, veljati pa začne z dnem, ko ga na podlagi sklepov poslovodstva družbe in sveta delavcev podpišeta pooblaščena predstavnika obeh udeležencev. (2) Dokler v družbi obstaja svet delavcev, nobeden od obeh udeležencev dogovora ne more odpovedati v celoti, ampak lahko s šestmesečnim odpovednim rokom dogovor odpove samo glede posameznih rešitev in hkrati predlaga začetek pogajanj za njihovo spremembo oziroma dopolnitev, pri čemer mora odpoved in konkretne predlagane nove rešitve pisno utemeljiti. (3) V primeru odpovedi po prejšnjem odstavku tega člena sta se oba udeleženca dolžna takoj začeti pogajati za spremembe in dopolnitve dogovora v delih, v katerih je bil odpovedan. Če do konca odpovednega roka nove rešitve niso usklajene, se šteje, da sta udeleženca, tudi če gre za interesni spor, za rešitev pooblastiti arbitražo po ZSDU, do odločitve arbitraže pa ostanejo v veljavi dotedanje določbe. (4) Določba prejšnjega odstavka nadomešča arbitražni dogovor.« 3 Prvi in drugi odstavek 5. člena ZSDU, ki določata vsebino participacijskega dogovora, se glasita: »(1) Poleg načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju, določenih z 2. členom tega zakona, se lahko z dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem določijo tudi drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju. (2) S pisnim dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem se podrobneje uredi uresničevanje pravic iz tega zakona ter druga vprašanja, za katera je s tem zakonom tako določeno, lahko pa se dogovori tudi več soupravljalskih pravic delavcev, kot jih določa ta zakon.«

• ker gre pri tem med drugim tudi za vprašanja, ki so »nujni pogoj« (conditio sine qua

non) za učinkovito delovanje sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju po ZSDU (npr. določitev višine finančnih sredstev ter drugih materialnih, organizacijskih in ostalih pogojev, ki jih mora zagotoviti delodajalec za potrebe nemotenega ter učinkovitega delovanja sveta delavcev in s tem celotnega sistema delavskega soupravljanja v družbi), je tudi kontinuiran obstoj takšnega ali drugačnega veljavnega participacijskega dogovora v družbi conditio sine qua non za dosledno uresničevanje »črke in duha« ZSDU in s tem ustavne pravice delavcev po 75. členu Ustave RS (v nadaljevanju: URS). Ta dogovor, ki je potemtakem po svoji pravni naravi bližje splošnim aktom kot obligacijskim pogodbam (ne nazadnje tudi zato, ker svet delavcev – za razliko od sindikata - nima nobenega »argumenta moči« in s tem nobenega atributa enakopravnega pogajalskega partnerja pri urejanju morebitnih medsebojnih obligacijskih razmerij), zato lahko po logiki takšne normativne ureditve kot pravni akt v celoti preneha veljati (še)le, če oziroma ko v družbi preneha obstajati svet delavcev kot osrednje delavsko predstavništvo, ki predstavlja temelj celotnega sistema kolektivnega uresničevanja omenjene ustavne pravice delavcev pri posameznem delodajalcu.

Temeljni pravni razlog za takšno sklepanje je dejstvo, da institucionalno soupravljavsko razmerje med delodajalcem in zaposlenimi nastane neposredno na podlagi zakona (ex lege), z izvolitvijo sveta delavcev, ne pa na podlagi prostovoljne pogodbene zaveze delodajalca. Zato tudi obstoj in kontinuiteta njegove zakonsko zahtevane normativne ureditve ne moreta biti odvisna od vsakokratne volje delodajalca, temveč morata biti zagotovljena, dokler obstaja svet delavcev in so izpolnjene zakonske predpostavke za njegovo delovanje. To pomeni, da je treba bistveno razlikovati med pravico spreminjati konkretno vsebino te ureditve in pravico enostransko odpraviti samo normativno ureditev zakonsko obligatornih vprašanj. Prva nedvomno obstaja, druga pa že po sami naravi zakonsko vzpostavljenega soupravljavskega razmerja ne more biti prepuščena enostranski volji delodajalca.

1.2. Dve nasprotujoči si pravni razlagi

V zvezi z navedenim sta se oblikovali dve med seboj bistveno različni pravni razlagi.

1. Prva razlaga, ki jo zagovarja delodajalec, izhaja iz predpostavke, da je participacijski dogovor obligacijska pogodba, sklenjena za nedoločen čas, zato naj bi ga bilo – ker ZSDU vprašanja njegove odpovedi izrecno ne ureja – mogoče odpovedati po splošnih pravilih obligacijskega prava, konkretno na podlagi 333. člena OZ. Zgoraj citirana končna določba konkretnega participacijskega dogovora naj temu ne bi mogla nasprotovati oziroma naj ne bi mogla trajno izključiti zakonske možnosti odpovedi tega pogodbenega razmerja.

2. Druga razlaga, ki jo zagovarjata svet delavcev in Združenje svetov delavcev Slovenije, pa izhaja iz stališča, da participacijski dogovor po svoji pravni naravi ni obligacijska pogodba v smislu OZ, temveč poseben avtonomni normativni korporacijsko-upravljavski akt sui generis, s katerim delodajalec in svet delavcev konkretizirata in razvijata izvajanje zakonskega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju. Zato splošnih pravil obligacijskega prava o odpovedi trajnih dolžniških razmerij zanj ni mogoče uporabiti na način, kot ga uveljavlja delodajalec. Poleg tega konkretni participacijski dogovor vsebuje lastno ureditev njegovega spreminjanja in dopolnjevanja, ki enostranske odpovedi in prenehanja veljavnosti njegove celotne vsebine izrecno ne dopušča.

Že uvodoma pa je treba opozoriti, da je treba prav primere, ko participacijski dogovor vprašanja svojega spreminjanja in prenehanja ne prepušča morebitni subsidiarni uporabi zakona, temveč jih izrecno ureja sam, obravnavati posebej. Tudi če bi namreč – zgolj hipotetično – sprejeli pravno kvalifikacijo participacijskega dogovora kot obligacijske pogodbe, primerljive s kolektivno pogodbo po Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP), bi bilo treba izhajati iz temeljnega načela dispozitivnosti iz 2. člena OZ4, po katerem lahko udeleženci svoje obligacijsko razmerje uredijo drugače, kot določa OZ, razen če iz posamezne zakonske določbe ali njenega namena izhaja kaj drugega, ter iz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ5. Zakonska ureditev odpovedi trajnega dolžniškega razmerja iz 333. člena OZ zato ne more izriniti drugačne avtonomne ureditve, če sta jo udeleženca veljavno dogovorila in če takšna ureditev ne nasprotuje prisilnim predpisom, ustavnim načelom ali morali. V takšnem primeru 333. člen OZ ne predstavlja kogentne podlage za enostransko odpoved mimo oziroma v nasprotju z dogovorjenim režimom, temveč bi lahko prišel v poštev kvečjemu subsidiarno, če participacijski dogovor tega vprašanja ne bi uredil.

Prav takšen je obravnavani primer. Končne določbe konkretnega participacijskega dogovora ne vsebujejo zgolj posamezne določbe o odpovednem roku, temveč celovito urejajo mehanizem njegovega spreminjanja: vsakemu udeležencu omogoča pobudo za spremembe in dopolnitve, drugi strani nalaga začetek pogajanj, izključuje enostransko odpoved dogovora v celoti, dopušča odpoved posameznih členov s šestmesečnim odpovednim rokom ter za primer neuspešnih pogajanj predvideva arbitražno rešitev spora ob nadaljnji veljavnosti dotedanjih določb. Zato neposredna uporaba 333. člena OZ za enostransko odpoved celotnega dogovora ne bi pomenila zapolnjevanja pravne praznine, temveč neposredno izničenje avtonomne ureditve, ki sta jo udeleženca sama sprejela. Tak rezultat bi bil v nasprotju prav z načeloma iz 2. in 3. člena OZ, na katerih sicer temelji pogodbena avtonomija, na katero bi se morala opirati že sama teza o obligacijski naravi participacijskega dogovora.

V nadaljevanju se torej osredotočamo predvsem na situacije, ko participacijski dogovor sam ne vsebuje ustrezne avtonomne ureditve te problematike. Pri tem pa je treba razlikovati med pravno presojo konkretnega primera na podlagi že veljavne avtonomne ureditve in splošnejšim vprašanjem, kakšna naj bi bila glede na posebno pravno naravo participacijskega dogovora vsebinsko najustreznejša ureditev njegovega spreminjanja in prenehanja. Zgoraj citirana končna določba konkretnega participacijskega dogovora je pomembna predvsem kot že obstoječa pravna podlaga za zavrnitev njegove enostranske odpovedi kot celote. Ne pomeni pa nujno tudi optimalne ureditve vseh vprašanj spreminjanja in prenehanja posameznih določb. Prav to razlikovanje bo pomembno pri nadaljnji analizi, zlasti pri obravnavi različnih pravnih režimov obveznih in fakultativnih vsebin participacijskega dogovora.

4 Določba 2. člena OZ z naslovom Dispozitivna narava zakonskih določb se glasi: »Udeleženci oziroma udeleženke (v nadaljnjem besedilu: udeleženci) lahko uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v tem zakoniku, če iz posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega.« 5 Določba 3. člena OZ z naslovom Prosto urejanje obligacijskih razmerij se glasi: »Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.«

1.3. Ključno pravno vprašanje

Kot je bilo pravkar pojasnjeno, je konkretni spor mogoče že ob hipotetični predpostavki obligacijske narave participacijskega dogovora rešiti na podlagi njegove lastne avtonomne ureditve ter načel iz 2. in 3. člena OZ. Vendar pa s tem še ni rešeno splošnejše pravno vprašanje, ki ga obravnavani primer odpira. Večina participacijskih dogovorov namreč lastne ureditve njihove spremembe oziroma prenehanja sploh ne vsebuje, zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali gre v takšnih primerih sploh za pravno praznino ali pa rešitev izhaja že iz sistemske in namenske razlage ZSDU. Šele če bi bil obstoj pravne praznine ugotovljen, bi se lahko zastavilo nadaljnje vprašanje dopustnosti njene zapolnitve z analogno uporabo 333. člena OZ.

Odgovor na to vprašanje je odvisen predvsem od pravne narave participacijskega dogovora in pravnih razmerij, ki jih ta ureja. Vprašanje dopustnosti uporabe 333. člena OZ zato v nadaljnji analizi ni primarno, temveč sekundarno pravno vprašanje. Primarno je vprašanje, ali participacijski dogovor sploh predstavlja obligacijsko pogodbo oziroma ali ZSDU ureja pravna razmerja, za katera je subsidiarna uporaba splošnih pravil obligacijskega prava po njihovi naravi primerna.

Ena izmed temeljnih metodoloških zahtev pravne presoje je torej ta, da je treba pred uporabo posamezne pravne norme najprej ugotoviti pravno naravo pravnega razmerja oziroma pravnega instituta, ki je predmet presoje. Šele pravilna pravna kvalifikacija konkretnega razmerja omogoča izbiro pravilnega materialnopravnega režima in posledično pravilno uporabo posameznih pravnih pravil. Osrednje pravno vprašanje, od katerega je odvisna pravilna rešitev obravnavanega spornega razmerja, se zato glasi:

Ali ZSDU ureja obligacijska (dolžniška) razmerja med delodajalcem in svetom delavcev kot nosilcema medsebojnih izpolnitvenih obveznosti v smislu OZ ali pa ureja posebno vrsto korporacijsko-upravljavskih razmerij med notranjimi deležniki gospodarske družbe6, katerim pravni red priznava upravljavske pravice, in med katere na podlagi 75. člena URS in določb veljavnega ZSDU poleg družbenikov sodijo tudi zaposleni? Posledično pa, ali je participacijski dogovor po 5. členu ZSDU mogoče pravno opredeliti kot obligacijsko pogodbo ali pa gre za poseben avtonomni normativni korporacijsko- upravljavski akt sui generis, katerega spremembo in prenehanje je treba presojati predvsem glede na sistem, namen in določbe ZSDU?

Od odgovora na to vprašanje je odvisna tudi pravilna presoja vseh nadaljnjih pravnih vprašanj v obravnavani zadevi, zlasti vprašanja dopustnosti subsidiarne uporabe določb OZ ter pravnega pomena avtonomne pravne ureditve te problematike v participacijskem dogovoru. Predmet te razprave zato ni vprašanje, kako uporabiti 333. člen OZ, temveč predvsem vprašanje, ali je glede na pravno naravo participacijskega dogovora in razmerij, ki jih ureja ZSDU, to določbo sploh dopustno uporabiti.

6 V tej razpravi je pojem »notranji deležniki« uporabljen za označevanje subjektov, ki jim pravni red priznava položaj in upravljavske pravice v okviru korporacijskega upravljanja gospodarske družbe. V zvezi z zaposlenimi se kot relevantni subjekt teh razmerij ne obravnava svet delavcev kot samostojen nosilec interesov, temveč kolektiv zaposlenih, katerega predstavniški organ je svet delavcev. Zato tudi priznavanje pravic glede materialnih in organizacijskih pogojev za delo sveta delavcev v bistvu pomeni ustvarjanje dejanskih pogojev za učinkovito uresničevanje participacijskih pravic celotnega kolektiva zaposlenih.

1.4. Pomen obravnavanega pravnega vprašanja za pravno prakso

Obravnavano pravno vprašanje bistveno presega pomen uvodoma omenjenega konkretnega spora med delodajalcem in svetom delavcev v tej zadevi. Njegova rešitev lahko pomembno vpliva na prihodnjo pravno prakso glede sklepanja, spreminjanja in prenehanja participacijskih dogovorov v vseh gospodarskih družbah in drugih organizacijah, v katerih delujejo sveti delavcev po ZSDU.

Če bi bilo glede participacijskih dogovorov, ki lastne ureditve spremembe in prenehanja ne vsebujejo, sprejeto stališče, da jih lahko delodajalec – ker ZSDU nima tovrstnih izrecnih določb – kadarkoli enostransko odpove na podlagi 333. člena OZ, bi to pomenilo bistveno spremembo pravnega položaja participacijskih dogovorov. Celotna vsebina avtonomno dogovorjenih participacijskih pravic zaposlenih bi bila namreč pravno odvisna izključno od vsakokratne volje delodajalca. Vsak delodajalec bi lahko po lastni presoji kadarkoli odpravil vse dogovorjene - tako »obvezne« kot »fakultativne« - vsebine participacijskega dogovora po prvem in drugem odstavku 5. člena ZSDU, o katerih bo sicer podrobneje govora še v nadaljevanju. Tako tiste, brez katerih svet delavcev in druge oblike ter načini sodelovanja delavcev pri upravljanju po ZSDU objektivno sploh ne morejo funkcionirati in v celoti uresničevati svojih zakonskih pristojnosti, kot tudi tiste, ki presegajo zakonski minimum, ne glede na to, da so bile predhodno rezultat pogosto dolgotrajnih pogajanj, medsebojnega zaupanja ter večletne participacijske prakse v posamezni družbi. Kar v praksi seveda pomeni korak nazaj oziroma zniževanje že dosežene ravni sodelovanja delavcev pri upravljanju v družbi, se pravi retrograden razvoj tega sistema v praksi. To pa zagotovo ne more biti intenca ZSDU kot izrazito »razvojnega« zakona, zlasti še upoštevaje t. i. načelo zakonskega minimuma in avtonomne ureditve participativnih razmerij«7 kot eno njegovih temeljnih načel. Še toliko manj, ker tudi ugotovitve sodobnih raziskav s področja poslovnih ved praviloma potrjujejo, da razvitejši sistemi sodelovanja zaposlenih pri upravljanju značilno pozitivno vplivajo na zavzetost zaposlenih, produktivnost in poslovno uspešnost podjetij. Na te ugotovitve se ta razprava sicer podrobneje ne opira, vendar pa dodatno potrjujejo nesporno razvojno naravnanost ZSDU, ki že v osnovi ne dopušča nenehnih - lahko zelo bistvenih - nihanj glede vsebine in obsega priznanih participacijskih pravic delavcev brez nekih resnično utemeljenih razlogov.

Takšna razlaga bi povzročila izrazito pravno negotovost vseh participacijskih dogovorov, sklenjenih na podlagi 5. člena ZSDU. Njihova vsebina bi bila trajno izpostavljena možnosti enostranske odprave ob vsaki spremembi poslovodstva, kadrovske politike ali poslovnih usmeritev družbe. To bi terjalo nenehno ponavljajoča se nova in nova pogajanja o »isti stvari« in bistveno zmanjšalo pripravljenost tako delodajalcev kot svetov delavcev za vlaganje časa, strokovnega znanja in pogajalskih naporov v oblikovanje kakovostnih participacijskih dogovorov, saj nobena od dogovorjenih rešitev ne bi zagotavljala trajnejše pravne stabilnosti. Na takšni podlagi ni mogoče zagotavljati pravno stabilnega in učinkovitega sistema korporacijskega soupravljanja, katerega bistvo ni v urejanju posameznih obligacijskih izpolnitvenih razmerij, temveč v trajni organizaciji izvrševanja /so/upravljavskih pravic in pristojnosti njegovih udeležencev.

7 Prim. Franca, Valentina (2008: 98). To načelo izhaja iz določbe zgoraj citiranega drugega odstavka 5. člena ZSDU, avtorica pa ga opredeljuje takole: »Načelo zakonskega minimuma in avtonomne dograditve participativnih razmerij pomeni, da zakon določa minimalne pravice, ki jih mora delodajalec zagotoviti delavcem, s (participativnim) dogovorom pa se lahko dogovorijo za širši obseg pravic ter za druge načine in oblike uveljavljanja pravice do sodelovanja pri upravljanju.«

Prav tako bi takšna razlaga lahko pomembno oslabila tudi praktični pomen samega 5. člena ZSDU. Institut participacijskega dogovora je zakonodajalec predvidel prav zato, da bi bilo mogoče zakonski minimum sodelovanja delavcev pri upravljanju prilagoditi posebnostim posamezne družbe ter ga po potrebi tudi vsebinsko nadgraditi za potrebe doseganja ustrezno interesno uravnoteženega upravljanja ter večje zavzetosti zaposlenih kot nosilcev človeškega oziroma - širše - intelektualnega kapitala, s tem pa tudi delovne in poslovne uspešnosti organizacij. Če pa bi bilo mogoče tako ustvarjene dodatne participacijske pravice kadarkoli enostransko odpraviti, bi bila njihova dejanska vrednost in učinkovitost bistveno zmanjšani, institut participacijskega dogovora pa bi v pomembnem delu izgubil svoj praktični smisel.

Takšna razlaga pa ne bi prizadela le dodatnih participacijskih pravic, dogovorjenih v posamezni družbi, temveč bi posegla tudi v samo institucionalno funkcijo participacijskega dogovora kot enega izmed temeljnih instrumentov izvajanja sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju. Posebej izrazite bi bile njene posledice pri tistih vprašanjih, katerih ureditev je pogoj za učinkovito delovanje sveta delavcev in glede katerih ZSDU izrecno predvideva njihovo ureditev v participacijskem dogovoru oziroma celo posebno arbitražno varstvo (zlasti glede materialnih pogojev za delo sveta delavcev po 63. in 65. členu ZSDU). Če bi bilo mogoče tudi te določbe kadarkoli enostransko odpraviti po splošnih pravilih obligacijskega prava, bi bil, kot že rečeno, lahko resno ogrožen že sam učinkovit obstoj sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju v posamezni družbi.

Še več. Takšna razlaga bi pomenila, da zakon s svojim 5. členom spodbuja sklepanje participacijskih dogovorov kot enega ključnih instrumentov razvoja delavske participacije, hkrati pa bi bilo mogoče vse pravice in načine sodelovanja, dogovorjene na tej podlagi, kadarkoli enostransko odpraviti po splošnih pravilih obligacijskega prava. Takšen rezultat bi bilo težko uskladiti z načelom notranje skladnosti pravnega reda, z načelom učinkovitosti pravnih norm ter z ustavno zahtevo po učinkovitem uresničevanju pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju.

Nasprotno pa stališče, da participacijskega dogovora ni mogoče enostransko odpovedati kot celote na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava, ne pomeni njegove nespremenljivosti. Če način njegovega spreminjanja ureja že sam dogovor, je treba spoštovati tako dogovorjeni avtonomni režim; če takšne ureditve nima, pa je treba način njegovega spreminjanja in prenehanja določiti skladno z njegovo pravno naravo, sistemom ZSDU ter temeljnim načelom sodelovanja med delodajalcem in svetom delavcev. Pri tem je bistvenega pomena razlikovanje med obveznimi in fakultativnimi vsebinami participacijskega dogovora. Prve morajo biti zaradi učinkovitega uresničevanja zakonskih participacijskih pravic kontinuirano ustrezno urejene, medtem ko je pri drugih, ki pomenijo avtonomno dogovorjeno nadgradnjo zakonskega minimuma, mogoče predvideti tudi njihovo objektivno utemeljeno enostransko odpoved ob ustreznem pravnem varstvu drugega udeleženca. Prav oblikovanje takšnega diferenciranega režima omogoča potrebno ravnovesje med stabilnostjo in razvojno naravnanostjo sistema soupravljanja na eni ter njegovo prilagodljivostjo spreminjajočim se okoliščinam na drugi strani.

Iz navedenih razlogov rešitev obravnavanega pravnega vprašanja ne predstavlja zgolj odgovora na spor med konkretnima strankama, temveč pomeni pomembno sistemsko razjasnitev pravne narave participacijskega dogovora kot enega temeljnih institutov slovenskega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju.

II. Pravna narava razmerij, ki jih ureja ZSDU

Pravna narava participacijskega dogovora ni samostojno pravno vprašanje, temveč je v celoti odvisna od pravne narave razmerij, ki jih ta pravni akt ureja. Preden je zato mogoče presojati, ali gre za obligacijsko pogodbo ali za poseben avtonomni normativni korporacijsko- /so/upravljavski akt sui generis, je treba najprej odgovoriti na temeljno vprašanje, kakšna pravna razmerja sploh ureja Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju.

To vprašanje je metodološko odločilnega pomena. Pravni akt namreč praviloma prevzame temeljne pravne značilnosti pravnih razmerij, katerih urejanju je namenjen. Če torej ZSDU ureja obligacijska razmerja, bi bilo mogoče tudi participacijski dogovor načeloma presojati po pravilih obligacijskega prava. Če pa ureja posebno vrsto korporacijsko-upravljavskih razmerij, tudi pravnega instrumenta, s katerim se ta razmerja avtonomno urejajo, ni mogoče presojati po pravilih druge pravne panoge zgolj zato, ker nastane na podlagi sporazuma njegovih udeležencev. Pravno naravo posameznega pravnega akta namreč določata predvsem njegov predmet urejanja in njegova funkcija v pravnem sistemu, ne pa zgolj način njegovega nastanka. Zato je odgovor na vprašanje pravne narave participacijskega dogovora mogoče poiskati le z analizo pravne narave razmerij, ki jih ureja ZSDU. Šele na tej podlagi bo mogoče odgovoriti tudi na vprašanje, ali je za njegovo spremembo ali prenehanje sploh mogoče subsidiarno uporabiti splošna pravila OZ.

Iz navedenih razlogov je treba najprej pojasniti razliko med delovnimi in participativnimi razmerji kot dvema vsebinsko in funkcionalno bistveno različnima vrstama pravnih razmerij med delodajalcem in zaposlenimi. Šele na tej podlagi je mogoče opraviti primerjalno analizo obligacijskih in korporacijsko-upravljavskih razmerij ter pravilno opredeliti pravno naravo participacijskega dogovora.

2.1. Delovna in participativna upravljavska razmerja kot dve različni vrsti pravnih razmerij

Ena najpogostejših metodoloških napak pri presoji pravne narave participacijskega dogovora je njegovo enačenje s kolektivno pogodbo oziroma drugimi avtonomnimi pravnimi akti delovnega prava, za katere sicer zakon res določa subsidiarno uporabo splošnih pravil civilnega (torej tudi obligacijskega) prava8. Takšno izhodišče praviloma temelji na domnevi, da so vsa razmerja med delodajalcem in zaposlenimi del istega sistema delovnega prava ter da se zato tudi vsi sporazumni pravni akti, s katerimi se ta razmerja urejajo, po svoji pravni naravi bistveno ne razlikujejo. Posledično se tudi glede participacijskega dogovora pogosto - kot »samoumevno« - posega po pravnih pravilih, ki veljajo za kolektivne pogodbe, vključno s splošnimi pravili OZ o prenehanju trajnih obligacijskih razmerij.

Takšno izhodišče pa spregleduje temeljno okoliščino, da pravni red na ravni gospodarske družbe ne ureja ene same vrste razmerij med delodajalcem in zaposlenimi, temveč dve

8 Prim. prvi odstavek 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki podaja definicijo delovnega razmerja in se glasi: »(1) Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno.«; drugi odstavek 1. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP), ki se glasi: »(2) Za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena s tem ali drugim zakonom, se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava.«. Iz tega izhaja, da so delovanja razmerja pravnosistemsko v osnovi nesporno razumljena kot obligacijska razmerja, vendar z določenimi specifikami, ki jih pač terja varstvo človekovih pravic v teh razmerjih zaradi siceršnje očitne sistemske neenakopravnosti strank - delodajalcev in delojemalcev.

vsebinsko, funkcionalno in sistemsko bistveno različni vrsti družbenoekonomskih oziroma pravnih razmerij. Prva so delovna razmerja, druga pa participativna upravljavska (»soupravljalska«) razmerja. Čeprav obe nastajata med istima temeljnima skupinama subjektov, urejata različna družbena razmerja, sledita različnim ciljem ter temeljita na različnih ekonomskih in pravnih izhodiščih.

Takšno razlikovanje je treba posebej poudariti tudi v zvezi z drugačnimi stališči dela pravne teorije, po katerih naj bi participacijska razmerja sodila v širši normativni sistem kolektivnih delovnih razmerij. Prav na takšno razlago se namreč sklicuje tudi odvetniško pravno mnenje, pridobljeno s strani delodajalca v obravnavanem sporu, ki izrecno zatrjuje, da participacijski dogovor spada v širši normativni sistem kolektivnih delovnih razmerij, pri čemer se opira na komentar ZSDU iz leta 19939. Iz takšne pravnosistemske opredelitve nato izvaja sklep o primerljivosti participacijskega dogovora s kolektivno pogodbo in posledično o dopustnosti smiselne uporabe pravil kolektivnega pogodbenega prava ter subsidiarne uporabe splošnih pravil obligacijskega prava, vključno s 333. členom OZ. Toda po presoji avtorja je prav izhodiščna predpostavka takšnega sklepanja pravnoteoretično vprašljiva.

Dejstvo, da lahko zaposleni pridobi položaj nosilca pravice do sodelovanja pri upravljanju le na podlagi predhodno sklenjenega delovnega razmerja, namreč še zdaleč ne pomeni, da so tudi soupravljalska razmerja že zato delovna razmerja oziroma sestavni del kolektivnega delovnega prava. Obstoj delovnega razmerja je v tem primeru zgolj pravno relevantna »navezna okoliščina« oziroma zakonski pogoj za nastanek dodatnega, po svoji vsebini in pravni naravi povsem drugačnega pravnega razmerja, ne pa tudi podlaga za njegovo avtomatično uvrščanje med delovnopravna razmerja. Iz dejstva, da je posameznik pridobil določeno pravico zaradi svojega statusa zaposlenega, namreč še ne izhaja, da je vsaka pravica, ki mu iz tega statusa pripada, tudi po svoji pravni naravi nujno delovnopravna. Pravno naravo posameznega razmerja določajo predvsem njegov predmet, vsebina, namen in funkcija, ne pa zgolj okoliščina, na podlagi katere je nastalo. Zato tudi soupravljalskih razmerij ni mogoče pravnosistemsko uvrščati med delovna razmerja zgolj zato, ker so njihovi nosilci zaposleni in ker je obstoj delovnega razmerja predpostavka za pridobitev soupravljalskih pravic. Gre za dve različni vrsti pravnih razmerij, ki sta sicer medsebojno povezani, vendar zaradi tega še nista tudi pravno istovrstni. Prav ta razlika pa je odločilnega pomena tudi za presojo pravne narave participacijskega dogovora.

Da ne gre za istovrstna pravna razmerja, pa zelo jasno potrjuje tudi sam ZSDU, ki v petem odstavku 5. člena izrecno določa, da se s participacijskim dogovorom ne urejajo pravice iz delovnega razmerja, plače in tisti pogoji dela, ki se po predpisih urejajo s splošno veljavnimi kolektivnimi pogodbami, v šestem odstavku istega člena pa določa celo ničnost določb dogovora, ki tej prepovedi nasprotujejo. Zakon torej že sam jasno razmejuje predmet urejanja participacijskega dogovora od predmeta urejanja kolektivnih pogodb, kar predstavlja še dodaten močan argument zoper njuno pravnoteoretično enačenje in posledično avtomatično uporabo pravil kolektivnega pogodbenega prava za participacijske dogovore.

Delovna razmerja nastajajo v fazi sklepanja pogodbe o zaposlitvi, ko delodajalec in delavec vlogi delojemalca nastopata kot pogodbeni stranki na trgu dela pri urejanju medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi z »določanjem pogojev menjave dela« kot predmeta delovnega razmerja, ki je sicer zakonsko definirano kot »razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za

9 Prim. Mežnar in drugi (1993: 49, 55).

plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.«10. Participativna upravljavska razmerja pa nastajajo šele po sklenitvi delovnega razmerja, ko zaposleni tudi dejansko vstopijo v produkcijski proces delodajalca in začnejo z opravljanjem dela na podlagi predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, s čimer pridobijo tudi položaj nosilcev ustavne in zakonsko priznane pravice do sodelovanja pri upravljanju gospodarske družbe. V produkcijskih razmerjih v fazi »uporabe dela« kot enega od dveh nepogrešljivih temeljnih produkcijskih dejavnikov (poleg kapitala) namreč ne nastopajo več v vlogi delojemalcev, temveč v vlogi proizvajalcev oziroma enakopravnih soustvarjalcev konkretnega produkta (proizvoda ali storitev) konkretne delovne organizacije (gospodarske družbe, zavoda itd.) ter nosilcev človeškega kapitala kot ključnega produkcijskega dejavnika, s tem pa tudi kot ključni notranji deležniki družbe, ki skupaj z nosilci finančnega kapitala sodelujejo pri uresničevanju skupnega cilja, tj. dolgoročno uspešnega poslovanja družbe ob čim bolj uravnoteženem upoštevanju interesov vseh njenih deležnikov.11 Okvirno vsebino participativnih upravljavskih razmerij v družbi ZSDU v svojem 4. členu opredeljuje takole: »Delavci imajo pravico do individualnega in kolektivnega sodelovanja pri upravljanju, zlasti če gre za soodločanje oziroma vplivanje na vsebino in organizacijo dela ter na določitev in izvajanje aktivnosti, namenjenih izboljševanju delovnih razmer oziroma humanizaciji delovnega okolja in doseganju uspešnega poslovanja družbe.«

Iz navedenega izhaja, da ZDR-1 (vključno tudi z ZKolP) in ZSDU ne urejata iste vrste pravnih razmerij, ampak gre za dve bistveno različni vrsti pravno reguliranih družbenoekonomskih razmerij, v katera vstopajo delavci v svojih različnih družbenih vlogah pri delu in v zvezi z delom. Medtem ko ZDR-1 ureja delovna razmerja med delodajalcem in delavci kot delojemalci na trgu dela, ZSDU ureja interna participativna organizacijska razmerja med delodajalcem in zaposlenimi kot ključnimi notranjimi deležniki gospodarske družbe. Zato ZSDU po svoji pravni naravi ni zgolj poseben delovnopravni predpis, ki dopolnjuje ureditev po ZDR-1, temveč poseben korporacijsko-upravljavski predpis, ki sistemsko dopolnjuje ureditev sistema upravljanja gospodarskih družb po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1). Kar pomeni, da je ZSDU v resnici korporacijskopravni predpis, komplementaren z ZGD-1, in ne delovnopravni predpis, komplementaren z ZDR-1.

Najpomembnejše družbenoekonomske, organizacijske in pravne razlike med obema vrstama razmerij so povzete v Tabeli 1.

Tabela 1: Glavne razlikovalne značilnosti delovnih in soupravljalskih razmerij

Slika iz izvirnega gradiva, stran 10
Kriterij DELOVNA SOUPRAVLJALSKA ločevanja RAZMERJA RAZMERJA tržno-menjalna »poslovna« razmerja notranja »organizacijska« razmerja ( opomba: vzpostavljajo se na »trgu (opomba: vzpostavljajo se v samem Okolje/mesto dela«, in sicer teoretično pred produkcijskem procesu znotraj podjetja vzpostavljanja vstopom delavcev v produkcijski v fazi skupnega ustvarjanja produkta proces delodajalca) po formalni sklenitvi delovnega razmerja)

10 Glej prvi odstavek 4. člena ZDR-1. 11 Več o sodobnem deležniškem modelu korporacijskega upravljanja prim. Edward R. Freeman (1984); Margaret M. Blair in Lynn A. Stout (1999: 247–328).

Slika iz izvirnega gradiva, stran 11
plača kot tržna cena dela in drugi skupno /so/upravljanje delovnih in pogoji »tržne menjave« dela kot poslovnih procesov z namenom Predmet oziroma produkcijskega faktorja, določeni v uravnoteženega upoštevanja interesov vsebina obliki medsebojnih pogodbenih vseh deležnikov pri ključnih odločitvah pravic in obveznosti iz delovnega razmerja dvostranska vzajemno obveznostna tristranska razmerja razmerja med delojemalci in med ključnimi notranjimi deležniki Udeleženci delodajalci kot (edinimi) subjekti na podjetja in udeleženci sistema trgu dela/delovne sile kot ene od prvin korporacijskega upravljanja z zakonsko produkcijskega procesa priznanimi pristojnostmi – družbeniki, menedžment, zaposleni 12 objektivno antagonistična razmerja asociativna razmerja (opomba: diametralno nasprotni cilji (opomba: vsi deležniki imajo isti cilj, tj. kupcev in prodajalcev glede višine čim večja »skupna« poslovna Cilji udeležencev plač kot »tržne cene delovne sile« in uspešnost, ki omogoča učinkovito drugih pravic iz delovnega razmerja, uresničevanje tudi specifičnih interesov ki predstavljajo »stroške dela«) vsakega izmed njih) delovnopravne (individualne in sodelovalne metode istosmernega Način urejanja kolektivne) pogodbe z možnostjo delovanja (informiranje, skupno uporabe industrijskih bojev posvetovanje, soodločanje itd.) pristojni organi družbe:  predstavniki socialnih partnerjev - ob sodelovanju v njih Odločevalci delodajalca in delojemalcev na zastopanih predstavnikov podlagi doseženega soglasja volj delavcev, ali  ob predpisanem vključevanju in sodelovanju sveta delavcev /iz/voljena delavska predstavništva sindikati, organizirani na podlagi (svet delavcev, predstavniki delavcev v Zastopnik prostovoljnega članstva kot zastopniki NS/UO, delavski direktor) kot delavcev interesov delavcev v vlogi zastopniki interesov delavcev v vlogi »delojemalcev« »notranjih deležnikov«

12 ZSDU z vključitvijo tudi delavcev kot ključne skupine notranjih deležnikov družbe/delodajalca v upravljanje brez dvoma predstavlja zametek uvajanja t. i. teorije deležnikov v normativno ureditev sistema sodobnega korporacijskega upravljanja, vendar pa pri tem (zaenkrat še) ni povsem dosleden, ker kot udeleženca tega de facto deležniškega modela upravljanja na drugi strani šteje kar delodajalca kot enoten pravni subjekt, čeprav teorija obravnava kot samostojni deležniški skupini z različnimi parcialnimi interesi znotraj družbe/delodajalca kot pravne osebe (poleg zaposlenih) tudi družbenike in menedžment. To se sicer pravno gledano jasno odraža tudi v vsebini zakonsko opredeljenih pristojnosti posameznih organov vodenja in nadzora družb, iz katerih jasno izhaja, da menedžment v tem sistemu nima zgolj vloge »agenta« družbenikov kot vlagateljev finančnega kapitala, temveč ima tudi vlogo in pristojnosti varuha dolgoročnih interesov obstoja in uspešnega delovanja družbe kot take (in sicer po potrebi tudi zoper kratkoročne interese družbenikov po finančnem izčrpavanju družbe v obliki prekomerne razdelitve bilančnih dobičkov). Poleg tega pa se interesne razlike med menedžmentom in družbeniki izrazito kažejo tudi skozi t. i. agentski problem kot osrednji problem sedanje institucionalne ureditve korporacijskega upravljanja. A v te razlike med omenjenima skupinama notranjih deležnikov se ZSDU ne spušča. Iz teh razlogov je njegova opredelitev (kolektivnega) sodelovanja delavcev pri upravljanju družb kot zgolj »dvostranskega« pravnega razmerja (med delodajalcem na eni in kolektivom zaposlenih na drugi strani) teoretično irelevantna, njen izvor pa bo natančneje pojasnjen še v poglavju 2.3..

Vir: Gostiša, Mato (2024: 5)

Prav zaradi bistveno različne pravne narave razmerij, ki jih urejata ZDR-1 in ZSDU, pa tudi njuna temeljna avtonomna pravna instrumenta – kolektivna pogodba in participacijski dogovor – nista medsebojno primerljiva pravna instituta. Kolektivna pogodba je namenjena avtonomnemu urejanju delovnih razmerij med delodajalci in delojemalci na trgu dela, participacijski dogovor pa avtonomnemu urejanju participativnih korporacijsko- soupravljavskih razmerij med delodajalcem in zaposlenimi kot notranjimi deležniki družbe. Njuna pravna narava se zato ne določa glede na dejstvo, da oba nastaneta sporazumno, temveč glede na pravno naravo razmerij, katerih urejanju sta namenjena.

Iz tega razloga tudi ni dopustno delovnopravnih pravil, ki veljajo za kolektivne pogodbe, avtomatično prenašati na participacijske dogovore, kar velja tudi za vprašanje njihovega prenehanja in morebitne subsidiarne uporabe 333. člena OZ. Za celovitejši odgovor na obravnavano pravno vprašanje pa je treba opraviti še dodatno presojo, ali participacijski dogovor po svoji pravni naravi sploh sodi med pravne institute, za katere bi lahko prišla kakorkoli v poštev morebitna subsidiarna uporaba splošnih pravil obligacijskega prava, vključno s 333. členom OZ. Prav to pa je predmet nadaljnje analize.

2.2. Obligacijska (dolžniška) pravna razmerja kot predmet urejanja OZ

Za potrebe navedene presoje je treba najprej ugotoviti, katere vrste pravnih razmerij sploh ureja Obligacijski zakonik. Njegov predmet urejanja so obligacijska pravna razmerja, ki jih zakon na posameznih mestih označuje tudi kot dolžniška razmerja (med drugim tudi v 333. členu OZ, ki govori o prenehanju trajnih dolžniških razmerij). Že iz samega zakonskega besedila zato izhaja, da uporaba te določbe predpostavlja predhodno ugotovitev, da pravno razmerje, katerega prenehanje se presoja, po svoji pravni naravi sploh predstavlja obligacijsko razmerje.

Obligacijska razmerja so pravna razmerja inter partes, katerih bistveno vsebino predstavljajo konkretne medsebojne pravice in obveznosti njihovih udeležencev. Njihovo bistvo je v tem, da je ena stranka (upnik) upravičena od druge stranke (dolžnika) zahtevati določeno izpolnitev (terjatev), slednji pa jo je dolžan opraviti (dolg). Predmet njihovega urejanja so individualna pravna razmerja med nosilci konkretnih upravičenj in zavez, katerih pravni položaj je določen z njunimi medsebojnimi zahtevki in dolžnostmi. Namen takšnih razmerij je ureditev in pravno varstvo individualnih premoženjskih ali osebnih interesov udeležencev, ne pa organizacija delovanja določene pravne skupnosti ali izvrševanje upravljavskih funkcij znotraj nje. V skladu s tem je temeljna pravna funkcija obligacijskega prava ustvarjanje okvira za nastanek, spreminjanje, prenehanje in sodno varstvo teh relativnih pravnih razmerij. Pravni učinki obligacijskih pravnih aktov so zato usmerjeni neposredno v vzpostavitev, spremembo ali ugasnitev terjatev in dolgov (kot specifičnih izpolnitvenih ravnanj: dati, storiti, opustiti, dopustiti), ne pa v urejanje statusnega položaja subjektov ali organizacije njihovega skupnega delovanja v okviru določene pravne skupnosti. Obligacijska razmerja praviloma nastajajo na podlagi avtonomno oblikovane volje njihovih udeležencev, ki lahko v okviru prisilnih predpisov, ustavnih načel in morale svoje medsebojne pravice in obveznosti praviloma uredijo po lastni presoji. Zato Obligacijski zakonik temelji predvsem na načelu avtonomije volje ter vsebuje pretežno dispozitivna pravna pravila, ki veljajo le, če udeleženci posameznega vprašanja niso uredili drugače oziroma če zakon glede posameznega vprašanja ne določa drugače.

Za opredelitev pravne narave posameznega pravnega akta zato ni odločilno zgolj dejstvo, da je nastal sporazumno, temveč predvsem predmet pravnih razmerij, ki jih ureja, njegova pravna funkcija in pravni učinki, ki jih ustvarja. Če je njegov namen urediti konkretne medsebojne pravice in obveznosti njegovih udeležencev, gre praviloma za obligacijskopravni institut. Če pa njegov namen ni urejanje takšnih razmerij, temveč organizacija izvrševanja statusnih oziroma upravljavskih pravic znotraj določene pravne skupnosti, njegova pravna narava praviloma ni obligacijskopravna zgolj zato, ker nastane sporazumno. Prav s tega vidika je treba presojati tudi pravno naravo razmerij, ki jih ureja ZSDU.

2.3. Korporacijsko-soupravljavska razmerja po ZSDU

Iz značilnosti obligacijskih (dolžniških) pravnih razmerij, opredeljenih v prejšnjem poglavju, izhaja, da je za presojo pravne narave razmerij, ki jih ureja ZSDU, odločilno vprašanje, ali ta zakon ureja konkretna medsebojna upniško-dolžniška razmerja med njegovimi udeleženci ali pa organizacijo izvrševanja upravljavskih pravic znotraj gospodarske družbe. Po presoji avtorja velja slednje. ZSDU namreč ne ureja medsebojnih izpolnitvenih obveznosti med pravnimi subjekti, temveč posebno vrsto korporacijsko-soupravljavskih pravnih razmerij, katerih bistveni namen ni izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, ampak vključevanje zaposlenih v enoten sistem korporacijskega /so/upravljanja gospodarske družbe.13 Za razliko od praviloma linearnih upniško-dolžniških razmerij so to statusna, institucionalna in organizacijska razmerja, ki urejajo položaj ter medsebojno delovanje več udeležencev znotraj enotnega sistema upravljanja gospodarske družbe. Predmet teh razmerij zato ni menjava pravno priznanih koristi med posameznimi subjekti, temveč izvrševanje upravljavskih pravic in dolžnosti posameznih ključnih notranjih deležnikov v okviru organiziranega sistema korporacijskega /so/upravljanja gospodarske družbe.

Korporacijskopravno razmerje po svoji naravi ni homogen pojem, temveč obsega dve temeljni skupini pravnih razmerij, in sicer premoženjska ter upravljavska14. Korporacijsko- upravljavska razmerja predstavljajo tisti del korporacijskih razmerij, ki ne ureja ekonomskih upravičenj družbenikov - nosilcev kapitala, temveč organizacijsko-statusna razmerja v zvezi z oblikovanjem in izvrševanjem upravljavskih pravic znotraj gospodarske družbe. Avtorica Plavšak (2015; poglavje 3.2.1.)15 korporacijsko razmerje opredeljuje kot razmerje med družbo in njenimi družbeniki oziroma delničarji (v nadaljevanju: družbeniki16) ter poudarja, da njegova vsebina niso le premoženjska, temveč tudi upravljavska upravičenja. Kot navaja: »Za

13 Izraz »korporacijsko /so/upravljanje« je v tej razpravi uporabljen kot skupni pojem za enoten sistem upravljanja gospodarske družbe, ki zajema tako korporacijsko upravljanje družbenikov po ZGD-1 kot korporacijsko soupravljanje zaposlenih po ZSDU. Po presoji avtorja ne gre za dva vzporedna sistema upravljanja iste gospodarske družbe, temveč za dve neločljivo povezani sestavini enotnega sistema sodobnega korporacijskega upravljanja. 14 Prim. odločba USRS, opr. št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09 z dne 1. 10. 2009 (citat iz 17. točke obrazložitve): »[3] Delničar ni lastnik družbe v stvarnopravnem smislu, temveč mu pripadata obe skupini splošnih korporacijskih pravic, to so upravljavske in premoženjske pravice (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 in št. U-I-66/08 z dne 11. 12. 2008, Uradni list RS, št. 121/08 in OdlUS XVII, 73).« 15 V spletno objavo članka na https://www.podjetjeindelo.si/literatura/PID101D201504V2PS227PE227N1/- vpogledano dne 10. 7. 2026. 16 Izraz družbeniki, ki zajema tudi delničarje, se v tej razpravi uporablja za nosilce finančnega kapitala družbe, ki so tudi formalni člani družbe po veljavnem ZGD-1. Delavci oziroma zaposleni kot nosilci človeškega in (širše) intelektualnega kapitala družbe, ki skupaj s finančnim tvori t. i. produkcijsko osnovo družbe (opomba: po t. i. Edvinssonovi formuli tržne vrednosti podjetij je »tržna vrednost = finančni kapital + intelektualni kapital«), niso člani družbe, so pa vsekakor konstitutivni člani korporacijske skupnosti v smislu stakeholder teorije, ki jim ustava na tej podlagi do sodelovanja v sistemu upravljanja korporacije, in sicer in sicer »na način in pod pogoji, ki jih določa zakon«. Se pravi, priznava jim položaj korporacijsko-upravljavskih upravičencev (poleg družbenikov in skupaj z njimi).

korporacijsko razmerje je značilno, da so njegova vsebina korporacijske pravice udeležencev tega razmerja. Korporacijsko razmerje obstaja med družbo in delničarji, če je družba organizirana kot delniška družba, oziroma družbeniki, če je družba organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo. [...] Delničar ima v razmerju do družbe skup korporacijskih upravičenj (pravic), za katera ZGD-1 uporablja izraz delnica. Navadna (redna) delnica vključuje dve vrsti upravičenj delničarja v razmerju do družbe (primerjaj 176. člen ZGD-1): 1. upravljavska upravičenja, …; 2. premoženjska upravičenja, …«.17

Iz navedenega izhaja, da je upravljavsko razmerje le ena od dveh konstitutivnih sestavin širšega korporacijskega razmerja, čemur je mogoče v celoti pritrditi. Ni pa mogoče prezreti, da tako opredeljena korporacijsko-upravljavska razmerja po veljavnem ZGD-1 zajemajo le razmerja med družbo in družbeniki kot nosilci finančnega kapitala. Ob tem se zato zastavlja vprašanje, na kakšni pravni podlagi bi bilo mogoče iz kroga nosilcev korporacijskih upravljavskih pravic izključiti zaposlene kot nosilce človeškega oziroma širše intelektualnega kapitala, ki skupaj z nosilci finančnega kapitala soustvarjajo fizični in ekonomski produkt gospodarske družbe ter jim prav zaradi tega Ustava Republike Slovenije zagotavlja posebno pravico do sodelovanja pri upravljanju. To pravico zaposleni črpajo neposredno iz ustave in ZSDU, ne pa iz pogodbe o zaposlitvi. Že iz tega razloga je po svoji pravni naravi ni mogoče šteti za delovnopravno, temveč za posebno korporacijsko-upravljavsko pravico.

Kljub temu pa ZSDU v tem pogledu predstavlja pomemben razvojni premik. Po isti sistemski logiki, po kateri ZGD-1 ureja korporacijsko-upravljavska razmerja med družbo in družbeniki, ZSDU ureja korporacijsko-soupravljavska razmerja med družbo oziroma delodajalcem in zaposlenimi kot drugo skupino ključnih notranjih deležnikov gospodarske družbe. S tem veljavna ureditev sicer še ne vzpostavlja polno razvitega deležniškega (angl. stakeholder) modela korporacijskega upravljanja, v katerem bi bila korporacijska razmerja oblikovana neposredno med vsemi ključnimi notranjimi deležniki gospodarske družbe kot pravne osebe, nedvomno pa pomeni njegov pomemben normativni zametek.18

Iz tega izhaja tudi pomembna sistemska posledica. Korporacijsko upravljanje družbenikov po ZGD-1 in korporacijsko soupravljanje zaposlenih po ZSDU nista dva ločena ali vzporedna sistema upravljanja iste gospodarske družbe, temveč dve med seboj neločljivo povezani sestavini enotnega sistema sodobnega korporacijskega /so/upravljanja (glej Sliko 1). Prvi ureja položaj in upravljavska upravičenja družbenikov kot nosilcev finančnega kapitala, drugi pa položaj in upravljavska upravičenja zaposlenih kot nosilcev človeškega oziroma intelektualnega kapitala, pri čemer oba skupaj tvorita normativni okvir izvrševanja upravljavskih funkcij znotraj iste gospodarske družbe. Razumevanje sodelovanja delavcev pri upravljanju kot integralne sestavine celovitega sistema korporacijskega upravljanja jasno

17 Plavšakova korporacijska razmerja obravnava v okviru veljavnega pozitivnopravnega modela ZGD-1 kot razmerja med družbo in njenimi družbeniki oziroma delničarji. V tej razpravi je ta opredelitev sprejeta kot izhodišče za nadaljnjo sistemsko razlago, po kateri ZSDU po enaki normativni logiki ureja korporacijsko- soupravljavska razmerja med družbo (delodajalcem) in zaposlenimi kot drugo skupino ključnih notranjih deležnikov gospodarske družbe poleg družbenikov. 18 V tej razpravi je primerjava opravljena na ravni veljavnega pozitivnopravnega modela ZSDU, ki razmerja sodelovanja delavcev pri upravljanju oblikuje kot razmerja med družbo (delodajalcem) in zaposlenimi. Takšna ureditev po presoji avtorja, kot je bilo že omenjeno v opombi pod črto št. 10 zgoraj, še ne predstavlja v celoti razvitega deležniškega (angl. stakeholder) modela korporacijskega upravljanja, v katerem bi bila korporacijska razmerja vzpostavljena neposredno med vsemi ključnimi notranjimi deležniki gospodarske družbe kot pravne osebe. Nedvomno pa pomeni njegov pomemben normativni zametek, saj kot posebno skupino ključnih notranjih deležnikov poleg družbenikov že priznava tudi zaposlene ter jim iz tega naslova zagotavlja ustavno in zakonsko pravico do sodelovanja pri upravljanju.

izhaja tudi iz Načel korporativnega upravljanja OECD (G20/OECD Principles of Corporate Governance 2023), ki sodelovanje zaposlenih izrecno obravnavajo kot del sistema korporacijskega upravljanja ter poudarjajo, da je obseg njihovega sodelovanja odvisen od zakonodaje in prakse posamezne države. Ta dokument OECD kot najvišji mednarodni standard na obravnavanem področju namreč ne govori o "sodelovanju zaposlenih z družbo", ampak izrecno uporablja termin "sodelovanje zaposlenih v korporativnem upravljanju", mehanizme sodelovanja zaposlenih pa izrecno umešča »v okvir korporativnega upravljanja«19, kar ne dopušča nobenega dvoma o obravnavani pravnosistemski kategorizaciji delavske participacije pri upravljanju po ZSDU v področje korporacijsko-/so/upravljavskih pravnih razmerij v družbi.

Takšno razumevanje potrjuje tudi pozitivnopravna institucionalna ureditev organov vodenja in nadzora gospodarskih družb. Predstavniki zaposlenih v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru ter delavski direktor niso nosilci posebnega ali vzporednega sistema upravljanja, temveč kot enakopravni člani organov družbe skupaj s predstavniki družbenikov sodelujejo pri izvrševanju istih upravljavskih pristojnosti in soodločajo o upravljanju iste gospodarske družbe. Prav v dvopartitno sestavljenih organih vodenja in nadzora se zato korporacijsko upravljanje družbenikov in korporacijsko soupravljanje zaposlenih dokončno združita in prepleteta v enoten sistem odločanja o upravljanju gospodarske družbe. To predstavlja enega najmočnejših pozitivnopravnih argumentov, da ZGD-1 in ZSDU ne urejata dveh ločenih sistemov upravljanja istega subjekta, temveč dve medsebojno povezani sestavini enotnega sistema sodobnega korporacijskega /so/upravljanja.

Pravna razmerja, ki jih ureja ZSDU, zato po svoji naravi niso usmerjena v izpolnjevanje medsebojnih pogodbenih obveznosti njihovih udeležencev, temveč v organizacijo in izvrševanje upravljavskih pravic ter dolžnosti posameznih ključnih notranjih deležnikov znotraj enotnega sistema korporacijskega /so/upravljanja. Posamična obligacijska obveznost je praviloma usmerjena v izpolnitev, korporacijsko-soupravljavska razmerja pa niso vzpostavljena zaradi posamezne izpolnitve, temveč zaradi trajne organizacije in delovanja sistema korporacijskega /so/upravljanja. Njihov neposredni cilj zato ni prenos premoženjskih ali drugih pravno priznanih koristi med udeleženci razmerja, temveč zakonito in učinkovito delovanje sistema korporacijskega /so/upravljanja ob sodelovanju zaposlenih kot ustavno in zakonsko priznanih nosilcev pravice do soupravljanja. Zato medsebojna razmerja udeležencev tega sistema že po svoji funkciji niso upniško-dolžniška oziroma obligacijska razmerja.

Slika 1: Sistem korporacijskopravnih razmerij po veljavnem pravu

19 G20/OECD Principles of Corporate Governance 2023, poglavje VI.D.3 – Mechanisms for employee participation should be permitted to develop, str. 49 (citat): »Stopnja sodelovanja zaposlenih pri korporativnem upravljanju (podčrtal M.G.) je odvisna od nacionalne zakonodaje in prakse ter se lahko razlikuje tudi med posameznimi družbami. V okviru korporativnega upravljanja lahko mehanizmi sodelovanja zaposlenih družbam prinašajo neposredne koristi, posredno pa tudi koristi zaradi večje pripravljenosti zaposlenih za vlaganje v podjetju specifična znanja in spretnosti.«

Slika iz izvirnega gradiva, stran 16

Da ne gre za obligacijska, temveč za korporacijsko-soupravljavska razmerja, potrjuje tudi sama sistematika ZSDU. Ta ne prepušča ureditve sodelovanja delavcev pri upravljanju prosti pogodbeni avtonomiji njegovih udeležencev, temveč sam določa obvezni institucionalni okvir, temeljne oblike sodelovanja, minimalni obseg participacijskih pravic ter osnovna pravila njihovega izvrševanja. Participacijski dogovor zato predstavlja avtonomno normativno konkretizacijo zakonsko vzpostavljenega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju, v delu fakultativnih vsebin pa tudi njegovo nadgradnjo, ne pa oblikovanja novega obligacijskega razmerja med njegovima podpisnikoma. Gre torej za normativni instrument konkretizacije in razvoja sistema korporacijskega /so/upravljanja v posamezni gospodarski družbi.20

Pri tem pa je posebej pomembno tudi dejstvo, da institucionalno korporacijsko- soupravljavsko razmerje med delodajalcem in zaposlenimi, ki svoje kolektivne participacijske pravice uresničujejo prek sveta delavcev, nastane neposredno na podlagi zakona (ex lege), in sicer z izvolitvijo sveta delavcev kot njihovega predstavniškega organa. Za nastanek tega razmerja torej ni potrebno niti soglasje delodajalca niti sklenitev participacijskega dogovora. Z izvolitvijo sveta delavcev se namreč neposredno aktivira zakonsko urejen sistem medsebojnih soupravljavskih pravic in obveznosti, ki jih delodajalec ni prostovoljno prevzel s pogodbo, temveč mu jih nalaga zakon. Obstoj tega razmerja in izvrševanje z njim povezanih zakonskih obveznosti zato nista odvisna od njegove vsakokratne volje. Dokler obstaja svet delavcev in so izpolnjene zakonske predpostavke za njegovo delovanje, delodajalec iz tega razmerja ne more enostransko izstopiti oziroma ga odpraviti z izjavo o odpovedi. Prav v tem se kaže ena bistvenih razlik med institucionalnim korporacijsko-soupravljavskim in običajnim

20 Načelo zakonskega minimuma iz 5. člena ZSDU omogoča, da delodajalec in svet delavcev s participacijskim dogovorom zakonsko ureditev sodelovanja delavcev pri upravljanju podrobneje uredita ali razširita, ne moreta pa z njim poseči v zakonsko zagotovljeno jedro participacijskih pravic. Participacijski dogovor zato ne ustvarja novega pravnega sistema, temveč konkretizira in razvija zakonsko vzpostavljeni sistem korporacijskega /so/upravljanja v posamezni gospodarski družbi.

trajnim obligacijskim razmerjem, katerega obstoj praviloma temelji na avtonomno izraženi volji njegovih udeležencev. Ta razlika pa je, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, odločilnega pomena tudi za presojo pravne narave participacijskega dogovora in dopustnosti njegove enostranske odpovedi kot celote. Na tej sistemski podlagi se pokaže tudi bistvena razlika med participacijskim dogovorom in obligacijsko pogodbo. Medtem ko obligacijska pogodba ustvarja, spreminja ali ukinja konkretne medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank kot nosilk obligacijskega razmerja, participacijski dogovor normativno ureja organizacijo, pogoje in način delovanja ter razvoj sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju kot sestavnega dela enotnega sistema korporacijskega /so/upravljanja v posamezni gospodarski družbi. Njegove določbe zato niso namenjene zgolj podpisnikoma dogovora, temveč učinkujejo v okviru celotnega sistema korporacijskega /so/upravljanja, katerega sestavni del predstavljajo.

Iz navedenega izhaja, da pravna razmerja, ki jih ureja ZSDU, po vseh bistvenih kriterijih, opredeljenih v prejšnjem poglavju, sodijo med korporacijsko-soupravljavska in ne med obligacijska pravna razmerja. Ključne razlikovalne značilnosti obeh vrst pravnih razmerij so povzete v Tabeli 2. Ta primerjalna analiza pa predstavlja metodološko izhodišče za nadaljnjo presojo pravne narave participacijskega dogovora kot temeljnega avtonomnega pravnega instrumenta sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju, ki je predmet naslednjega poglavja.

Tabela 2: Primerjalni prikaz bistvenih razlik med obligacijskimi (dolžniškimi) pravnimi razmerji po OZ in korporacijsko-soupravljavskimi pravnimi razmerji po ZSDU

Razlikovalni kriterij Obligacijska (dolžniška) pravna razmerja po OZ Korporacijsko-soupravljavska pravna razmerja po ZSDU
Predmet urejanja Konkretne medsebojne pravice in obveznosti udeležencev obligacijskega razmerja Organizacija ter pogoji in način izvrševanja upravljavskih pravic, dolžnosti in postopkov delavskega soupravljanja kot sestavnega dela sistema korporacijskega /so/upravljanja
Temeljna pravna funkcija Ureditev in pravno varstvo individualnih pravnih interesov udeležencev Zagotavljanje zakonitega in učinkovitega delovanja sistema korporacijskega /so/upravljanja
Pravni položaj udeležencev Upniško-dolžniško razmerje med nosilci konkretnih pravic in obveznosti Korporacijsko-soupravljavsko razmerje med družbo (delodajalcem) in zaposlenimi kot »soproducenti« in ključnimi notranjimi deležniki gospodarske družbe
Pravni učinki avtonomnega pravnega instrumenta Nastanek, sprememba ali prenehanje konkretnih medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank Organizacija, konkretizacija in razvoj sistema korporacijskega /so/upravljanja v posamezni gospodarski družbi
Temeljni avtonomni pravni instrument Obligacijska pogodba Participacijski dogovor
Normativna podlaga Obligacijski zakonik (OZ) Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) kot integralni del korporacijskega prava

III. Pravna narava participacijskega dogovora

Analiza v prejšnjem poglavju je pokazala, da ZSDU ureja posebno vrsto korporacijsko- upravljavskih pravnih razmerij. Iz tega izhaja, da tudi participacijski dogovor kot temeljni avtonomni pravni instrument njihovega urejanja po svoji pravni naravi ne more biti obligacijska pogodba. V nadaljevanju bo zato obravnavano vprašanje, kakšna je njegova pravna narava in kakšne pravne posledice iz nje izhajajo glede njegove spremembe in prenehanja.

3.1. Dvostranski način nastanka ne določa pravne narave participacijskega dogovora

Iz dosedanje analize izhaja, da je participacijski dogovor po 5. členu ZSDU namenjen normativni konkretizaciji in razvoju zakonsko vzpostavljenega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju kot sestavnega dela enotnega sistema korporacijskega /so/upravljanja gospodarske družbe. Že zato njegove pravne narave ni mogoče enačiti z obligacijsko pogodbo zgolj zato, ker nastane na podlagi sporazuma med delodajalcem in svetom delavcev.

To izhaja tudi iz ustaljene civilnopravne teorije, ki pravne posle razvršča glede na njihove pravne učinke. Poleg zavezovalnih in razpolagalnih pozna tudi korporacijske pravne posle, katerih bistvo ni ustvarjanje obligacijskih pravic in obveznosti, temveč nastanek, sprememba ali prenehanje korporacijskopravnih razmerij.21 Sporazumna oziroma dvostranska oblika nastanka zato sama po sebi še ne določa pravne narave posameznega pravnega akta. Ta je odvisna predvsem od njegove funkcije v pravnem sistemu, predmeta urejanja in pravnih učinkov, ki jih ustvarja.

To seveda ne pomeni, da participacijski dogovor ne ustvarja medsebojnih pravic in obveznosti njegovih udeležencev. Nasprotno, ustvarja jih številne. Vendar po svoji pravni naravi to niso obligacijske izpolnitvene pravice in obveznosti v smislu OZ, temveč organizacijske (statusne) oziroma korporacijsko-upravljavske pravice in dolžnosti, katerih namen ni izpolnjevanje obligacijskega razmerja med podpisnikoma, ampak zagotovitev organizacije, delovanja in nadaljnjega razvoja sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju v posamezni gospodarski družbi. Prav v tej bistveni razliki je eden od ključnih razlogov, zaradi katerih participacijskega dogovora ni mogoče enačiti z obligacijsko pogodbo zgolj zato, ker nastane sporazumno in vsebuje tudi določene medsebojne pravice ter obveznosti njegovih udeležencev.

Posledično vprašanja spremembe, dopolnitve ali prenehanja participacijskega dogovora ni mogoče avtomatično presojati po pravilih OZ. Neposredna uporaba 333. člena OZ bi bila dopustna šele po predhodni ugotovitvi, da obravnavano razmerje po svoji pravni naravi predstavlja trajno dolžniško razmerje; morebitna analogna uporaba te določbe pa zahteva samostojno presojo pogojev, obravnavanih v poglavju 3.4. Ker pa njegova funkcija ni urejanje obligacijskih izpolnitvenih razmerij, temveč normativna ureditev organizacije, delovanja in razvoja sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju, ga je treba obravnavati kot poseben

21 Glede klasifikacije pravnih poslov na zavezovalne, razpolagalne in korporacijske pravne posle prim. Juhart, M., Plavšak N. (ur.) (2003: 152); glej tudi Ovčak Kos M. (2024), ki v zvezi s tem pravi (citat iz poglavja 2.1.): »Po merilu pravnih posledic, ki jih povzročijo pravni posli, se ti delijo na zavezovalne pravne posle, ki povzročijo nastanek obligacijskih pravic in obveznosti, na razpolagalne pravne posle, ki povzročijo prenos obligacijskih, stvarnih in drugih premoženjskih pravic (npr. prenos lastninske pravice) ter na korporacijske pravne posle, ki povzročijo nastanek, spremembo oziroma prenehanje korporacijskopravnega razmerja.«

avtonomni normativni korporacijsko-upravljavski akt sui generis. Posledično vprašanj njegove spremembe, dopolnitve in prenehanja ni mogoče presojati po pravilih OZ, temveč izhajajo neposredno iz pravne narave participacijskega dogovora ter iz sistema, namena in določb ZSDU kot njegovega matičnega pravnega predpisa. Le takšna razlaga omogoča dosledno rešitev obravnavanega vprašanja tako v primerih, ko posamezni participacijski dogovor ta vprašanja ureja s svojimi avtonomnimi določbami, kakor tudi v primerih, ko takšne ureditve ne vsebuje in je treba odgovor poiskati s sistemsko in namensko razlago ZSDU, ne da bi že vnaprej predpostavili obstoj pravne praznine.

Tudi terminologija, ki jo uporablja ZSDU, ni brez interpretativnega pomena. Če bi želel zakonodajalec participacijski dogovor urediti kot obligacijskopravno pogodbo med delodajalcem in svetom delavcev, bi brez težav uporabil pojem pogodbe, kakor ga uporablja Obligacijski zakonik za tipične obligacijskopravne pravne posle oziroma delovnopravna zakonodaja pri institutu kolektivne pogodbe. Namesto tega je zavestno uzakonil nov pravni institut pod nazivom participacijski dogovor. Takšna terminološka izbira sama po sebi sicer še ne določa njegove pravne narave, vendar tudi ni brez interpretativnega pomena. V povezavi z institucionalnim položajem sveta delavcev, vsebino pravic in obveznosti, ki jih ureja, ter funkcijo tega akta v sistemu ZSDU predstavlja dodaten sistemski argument, da zakonodajalec participacijskega dogovora ni razumel kot klasične obligacijske pogodbe, temveč kot poseben avtonomni normativni akt sistema korporacijskega upravljanja.

3.2. Vsebina in zakonska funkcija participacijskega dogovora po ZSDU

Če torej participacijski dogovor po svoji pravni naravi ni obligacijska pogodba, se postavlja vprašanje, kako ga je treba pravno opredeliti. Po presoji avtorja gre za poseben avtonomni normativni korporacijsko-upravljavski akt sui generis, ki ga ZSDU predvideva kot temeljni instrument konkretizacije in razvoja zakonskega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju v posamezni gospodarski družbi.

Takšna njegova pravna narava izhaja že iz samega 5. člena ZSDU. Ta ne določa, da delodajalec in svet delavcev sklepata pogodbo v obligacijskopravnem pomenu besede, temveč da lahko s participacijskim dogovorom podrobneje uredita način uresničevanja sodelovanja delavcev pri upravljanju ter dogovorita tudi širši obseg participacijskih pravic, kot ga zagotavlja zakon. Že zakon torej participacijskemu dogovoru priznava funkcijo avtonomnega normativnega urejanja korporacijsko-upravljavskih razmerij.

Če natančneje analiziramo že uvodoma citirani določbi njegovega prvega in drugega odstavka, lahko ugotovimo, da naj bi se po intenciji zakona s participacijskim dogovorom urejale predvsem štiri vsebine oziroma sklopi vprašanj, in sicer:

1. podrobnejša ureditev uresničevanja tistih participacijskih pravic, ki jih določa že zakon (npr. vsebina in način uresničevanja pravic iz 88., 89. in 90. člena zakona); 2. ureditev vseh tistih vprašanj, glede katerih že zakon odkazuje oziroma napotuje na participacijski dogovor (npr. drugi odstavek 63. člena, drugi in tretji odst. 65. člena; tretji odst. 100. člena); 3. morebitni drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju poleg tistih, ki jih določa že zakon; 4. morebitne dodatne ali večje soupravljalske (participacijske) pravice delavcev kot jih določa že zakon. Sistemski namen in pomen participacijskega dogovora kot avtonomnega korporacijskopravnega akta je torej v tem, da po eni strani omogoča dograjevanje in

prilagajanje posameznih zakonskih rešitev konkretnim razmeram v posameznem podjetju, po drugi strani pa je z njim mogoče zakon tudi nadgraditi v smislu dodatnih oziroma večjih participacijskih pravic in drugačnih participacijskih načinov.

Pravno naravo participacijskega dogovora je v tem smislu mogoče ponazoriti tudi s primerjavo s statutom kot temeljnim avtonomnim normativnim aktom, ki ureja notranjo organizacijo in delovanje določene pravne skupnosti oziroma organizacije. Participacijski dogovor namreč po svoji funkciji ni primerljiv predvsem s kolektivno pogodbo delovnega prava, katere predmet je urejanje delovnih razmerij, temveč prej z akti, ki normativno urejajo institucionalni ustroj, pristojnosti in medsebojna razmerja udeležencev določenega sistema upravljanja. Povedano drugače, participacijski dogovor je po svoji vsebini in funkciji nekakšen dogovorno sprejet »statut« sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju družbe kot integralne sestavine celovitega sistema korporacijskega upravljanja. Pri tem seveda ne gre za statut gospodarske družbe v formalnem statusnopravnem pomenu po ZGD-1, temveč za funkcionalno primerjavo, ki nazorno izraža njegovo posebno institucionalno in normativno naravo. Dejstvo, da se takšen akt sprejema sporazumno med delodajalcem in svetom delavcev, zato samo po sebi še ne pomeni, da ga je mogoče pravno enačiti z običajno obligacijsko pogodbo in zanj neposredno uporabljati pravila o prenehanju trajnih dolžniških razmerij.

V zvezi z našo razpravo o /ne/dopustnosti prenehanja celotnega participacijskega dogovora z odpovedjo pa je treba ob tem posebej opozoriti zlasti tudi na dejstvo, da je participacijski dogovor že po samem zakonu deloma (konkretno glede ureditve vprašanj iz 1. in 2. točke zgoraj) »obvezen« akt, kar jasno izhaja iz kogentne norme drugega odstavka 5. člena ZSDU. V tem smislu je, kot že rečeno, kot pogoj za učinkovito funkcioniranje sveta delavcev in nasploh sistema delavske participacije po tem zakonu še posebej nepogrešljiva predvsem ureditev višine razpoložljivih finančnih sredstev in ureditev drugih »materialnih« pogojev za potrebe njegovega dela. To v celoti potrjuje tudi določba 66. člena tega zakona, ki za primer, če se delodajalec in svet delavcev o teh vprašanjih ne moreta sporazumeti22, neposredno določa pristojnost arbitraže v tem sporu, čeprav gre za tipičen t. i. interesni spor, za katerega bi bil sicer potreben predhodni arbitražni dogovor med strankama. Če je torej ureditev določenih vsebin s participacijskim dogovorom zakonsko zapovedana, se zdi trditev, da lahko vsaka stranka sklenjeni dogovor v tem delu kadarkoli odpove kar na podlagi 333. člena OZ, vsekakor tudi v nasprotju z načelom razumnega preudarka.23

Iz navedenega izhaja še pomembna sistemska ugotovitev. ZSDU v delu, v katerem ureditev posameznih vprašanj izrecno prepušča oziroma nalaga participacijskemu dogovoru, ni zasnovan kot povsem samozadosten normativni sistem, temveč predpostavlja svojo ustrezno avtonomno dopolnitev na ravni posamezne družbe. Participacijski dogovor je zato v delu zakonsko obligatornih vsebin nujni sestavni del celovite pravne ureditve sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju, ne zgolj njen fakultativni dodatek. Čeprav sam ne ustanavlja institucionalnega soupravljavskega razmerja, ki nastane neposredno na podlagi zakona, je konstitutiven za njegovo konkretno normativno ureditev v tistih vprašanjih, katerih

22 Kar je v praksi pogost primer, kajti svet delavcev, ki mu ZSDU v drugem odstavku 7. člena izrecno prepoveduje uporabo stavke ali drugih oblik sindikalnega boja pri svojem delovanju, za razliko od sindikatov v resnici nima - razen moči argumentov - nobene dejanske »pogajalske moči« in je v odnosu do delodajalca v izrazito neenakopravnem položaju. Zato se z delodajalcem res lahko samo »dogovarja«, ne more pa se z njim »pogajati« v pravem pomenu te besede glede vzpostavitve vzajemnega obligacijskega razmerja. 23 Lex semper intendit, quod convenit rationi (zakon vedno namerava tisto, kar ustreza razumnemu preudarku, oziroma, kar je skladno z razumom).

podrobnejšo ureditev zakon zahteva oziroma predvideva. V tem smislu je njegovo funkcijo mogoče primerjati tudi s funkcijo posebnega avtonomnega »zakona« sistema soupravljanja v posamezni družbi, pri čemer gre seveda za funkcionalno oznako normativnega akta in ne za njegovo formalno izenačevanje z zakonom. Enostranska odprava že veljavnega participacijskega dogovora brez ustrezne nadomestitve njegovih obligatornih vsebin bi zato pomenila zavestno ustvarjanje normativne praznine v že vzpostavljenem institucionalnem sistemu, čeprav bi zakonsko razmerje, katerega konkretizaciji so te določbe namenjene, še naprej obstajalo. Takšna razlaga bi bila v nasprotju z notranjo sistemsko logiko ZSDU in njegovo temeljno funkcijo zagotavljanja učinkovitega uresničevanja ustavne pravice do sodelovanja delavcev pri upravljanju.

3.3. Dva različna pravna režima spreminjanja in prenehanja vsebin participacijskega dogovora

Iz navedene razlike med obveznimi in fakultativnimi vsebinami participacijskega dogovora pa izhaja še ena pomembna pravna posledica, in sicer, da zanje veljata tudi dva različna pravna režima spreminjanja oziroma prenehanja veljavnosti. To zlasti velja za pogoje dopustnosti enostranske odpovedi posameznih določb dogovora ter za predmet in obseg morebitnega arbitražnega odločanja. Prav te razlike je treba dosledno upoštevati pri oblikovanju ustrezne avtonomne ureditve spreminjanja in prenehanja veljavnosti participacijskega dogovora.

3.3.1. Spreminjanje obveznih vsebin participacijskega dogovora

Iz obveznega značaja teh vsebin izhaja, da konkretne določbe participacijskega dogovora, ki jih urejajo, sicer niso nespremenljive, vendar ne morejo prenehati veljati brez njihove ustrezne nadomestitve. Glede na spreminjajoče se potrebe učinkovitega delovanja sveta delavcev in drugih delavskih predstavništev ter organizacijske in ekonomske razmere v družbi jih mora biti mogoče ustrezno prilagajati. Bistvena omejitev je le v tem, da takšno spreminjanje ne sme povzročiti normativne praznine, zaradi katere bi bilo ogroženo učinkovito uresničevanje zakonskih participacijskih pravic. Pri obveznih vsebinah torej načelo kontinuitete njihove veljavnosti ne pomeni nespremenljivosti konkretnih dogovorjenih rešitev, temveč zahtevo po njihovem neprekinjenem in vsebinsko ustreznem normativnem urejanju.

Pri teh vprašanjih zato predmet morebitnega interesnega spora med delodajalcem in svetom delavcev ni vprašanje, ali je ustrezna ureditev sploh potrebna, temveč kakšna naj bo njena konkretna vsebina. Prednost ima seveda sporazumno urejanje, vendar zagotovitev potrebnih pogojev za izvajanje zakonskih pravic ne more biti v celoti odvisna od pripravljenosti obeh udeležencev za sklenitev sporazuma. Na zakonsko rešitev tega problema v 66. členu ZSDU je bilo opozorjeno že zgoraj. Po enaki sistemski logiki pa je mogoče z ustreznim arbitražnim sporazumom, v mejah pravno dopustne arbitražnosti, predvideti tudi arbitražno odločanje o drugih spornih obveznih vsebinah participacijskega dogovora.

V teh primerih je bistvo arbitražnega odločanja v nadomestitvi manjkajočega sporazuma udeležencev o konkretni normativni rešitvi. Zato arbitraža v okviru predmeta spora ne more biti omejena zgolj na izbiro med predlogoma obeh udeležencev, temveč mora imeti možnost oblikovati tudi drugačno, objektivno ustreznejšo rešitev. Pri tem mora izhajati iz razvojne intencije ZSDU po zagotavljanju čim višje objektivno dosegljive in pravno dopustne ravni sodelovanja delavcev pri upravljanju, ki ne povzroča nesorazmernih obremenitev delodajalca oziroma prekomernega poseganja v njegove legitimne interese. Upoštevati mora torej dejanske potrebe učinkovitega uresničevanja zakonskih funkcij, pravic in pristojnosti

delavskih predstavništev ter organizacijske in ekonomske možnosti delodajalca, pri vprašanjih iz 63. in 65. člena ZSDU pa tudi zakonska merila iz 66. člena.

3.3.2. Spreminjanje in odpoved fakultativnih vsebin participacijskega dogovora

Bistveno drugačen je pravni položaj fakultativnih vsebin participacijskega dogovora, s katerimi udeleženca avtonomno določata dodatne načine sodelovanja delavcev pri upravljanju oziroma širše participacijske pravice od zakonsko zagotovljenih. Ker ZSDU njihove uvedbe ne zahteva, je odločitev o njihovem ustanavljanju načeloma prepuščena sporazumu obeh udeležencev. Enako velja tudi za njihove prostovoljne spremembe in dopolnitve. Arbitraža zato ne more zgolj na podlagi enostranske pobude enega od udeležencev samostojno ustanavljati novih fakultativnih pravic ali spreminjati obstoječih, o katerih udeleženca nista dosegla sporazuma.

Vendar pa iz fakultativne narave teh vsebin še ne izhaja, da je tudi njihova poznejša veljavnost lahko povsem odvisna od vsakokratne volje enega od udeležencev. Ko je namreč določena dodatna participacijska pravica sporazumno priznana, postane sestavni del veljavne normativne ureditve soupravljanja v družbi. Če bi jo lahko eden od udeležencev nato kadarkoli in brez vsebinsko utemeljenih razlogov enostransko odpravil, bi bila njena pravna stabilnost zgolj navidezna, institut participacijskega dogovora pa bi v pomembnem delu izgubil svoj razvojni pomen. Takšna ureditev bi omogočala nenehno spreminjanje že dosežene ravni sodelovanja delavcev pri upravljanju glede na trenutna stališča ali poslovne usmeritve posameznega poslovodstva, kar bi bilo težko združljivo z institucionalno naravo participacijskega dogovora in razvojno intencijo ZSDU.

Po drugi strani pa tudi fakultativne participacijske pravice ne morejo biti absolutno nespremenljive oziroma trajno nedotakljive. Zaradi bistveno spremenjenih okoliščin lahko posamezna že dogovorjena rešitev izgubi svoj prvotni namen ali pa njeno nadaljnje izvrševanje postane nesorazmerno obremenjujoče za legitimne interese enega od udeležencev. Zato je po presoji avtorja pravno in vsebinsko ustrezna rešitev, da se z avtonomno ureditvijo participacijskega dogovora dopusti enostranska odpoved posameznih fakultativnih določb, vendar le ob izkazanih objektivno utemeljenih razlogih. Ti morajo biti takšni, da nadaljnje izvrševanje konkretne določbe v nespremenjeni obliki nesorazmerno posega v legitimne interese udeleženca, ki jo odpoveduje, ali da je določba zaradi bistveno spremenjenih okoliščin izgubila svoj prvotni namen oziroma smisel. Zgolj spremenjena volja ali subjektivno nestrinjanje z že dogovorjeno rešitvijo sama po sebi ne moreta predstavljati zadostne podlage za njeno odpoved.

Pri tem gre za objektivno presojo utemeljenosti posega v že veljavno normativno ureditev, ne zgolj za presojo smotrnosti njenega nadaljnjega ohranjanja z vidika udeleženca, ki jo želi odpraviti. Zato je treba poleg razlogov za odpoved upoštevati tudi njene posledice za legitimne interese drugega udeleženca ter za ohranjanje in nadaljnji razvoj dosežene ravni sodelovanja delavcev pri upravljanju. Dokazno breme glede obstoja objektivno utemeljenih razlogov za odpoved mora biti na tistem udeležencu, ki želi doseči prenehanje oziroma spremembo že dogovorjene pravice.

3.3.3. Različna funkcija in obseg arbitražnega odločanja

Iz navedenih razlik med obveznimi in fakultativnimi vsebinami participacijskega dogovora izhajata tudi dva vsebinsko različna predmeta arbitražnega odločanja. Pri obveznih vsebinah

je predmet interesnega spora vprašanje, kakšna konkretna normativna ureditev je potrebna za učinkovito uresničevanje zakonskih participacijskih pravic. Arbitraža lahko zato v okviru svoje pristojnosti nadomesti manjkajoče soglasje udeležencev in samostojno določi ustrezno rešitev. Pri fakultativnih vsebinah pa njen predmet ni oblikovanje novih nadstandardnih pravic, temveč izključno presoja utemeljenosti enostranske odpovedi posamezne že obstoječe določbe in določitev njenih pravnih posledic.

V primeru spora o odpovedi fakultativne določbe so zato možne tri različne arbitražne odločitve. Če je odpoved v celoti objektivno utemeljena, arbitraža odloči o prenehanju veljavnosti odpovedane določbe brez nadomestitve. Če je odpoved neutemeljena, jo zavrne in ohrani dotedanjo določbo v veljavi. Če pa ugotovi, da je odpoved le delno utemeljena, lahko v okviru predmeta spora in ugotovljenih razlogov za odpoved določi ustrezno spremenjeno nadomestno rešitev, ki v največji možni meri ohranja namen in bistveno vsebino dotedanje participacijske pravice, obenem pa odpravlja tiste njene elemente, zaradi katerih je bila odpoved delno utemeljena.

Prav v zadnjem primeru pride do izraza posebna, vendar strogo omejena ustvarjalna funkcija arbitraže pri fakultativnih vsebinah. Ta namreč ne odloča o tem, kakšno novo fakultativno pravico bi bilo nasploh smotrno uvesti, temveč zgolj o tem, kako v objektivno upravičenem obsegu prilagoditi že obstoječo pravico spremenjenim okoliščinam. Tudi pri takšnem odločanju mora upoštevati razvojno intencijo ZSDU in načelo zagotavljanja čim višje objektivno dosegljive ter pravno dopustne ravni soupravljanja, vendar ob doslednem spoštovanju omejitev, ki izhajajo iz predmeta odpovedi in ugotovljenih razlogov za njeno delno utemeljenost. Izven tega primera arbitraža brez soglasja obeh udeležencev nima pristojnosti za samostojno ustvarjanje ali spreminjanje fakultativnih pravic.

Takšno razlikovanje predpostavlja tudi ustrezno pravno podlago za arbitražno odločanje. ZSDU v 66. členu neposredno ureja posebno arbitražno pristojnost glede tam navedenih vprašanj, za širši krog interesnih sporov o vsebini participacijskega dogovora in za spore o odpovedi njegovih fakultativnih določb pa je treba predvideti izrecen arbitražni sporazum, kolikor gre za spore, ki jih je po zakonu dopustno predložiti arbitraži. Sama institucionalna pravna narava participacijskega dogovora namreč še ne pomeni, da je arbitraža že na podlagi ZSDU pristojna za samostojno odločanje o vseh njegovih vsebinah. Zato je treba razlikovati med pristojnostmi, ki jih arbitraži neposredno priznava zakon, in tistimi, ki jih lahko v zakonsko dopustnih mejah dodatno dogovorita udeleženca participacijskega dogovora.

3.3.4. Načelo kontinuitete veljavnosti dogovorjene ureditve

Pomemben sestavni del tako zasnovanega sistema je tudi načelo kontinuitete veljavnosti participacijskega dogovora oziroma njegovih posameznih določb. Njegova bistvena funkcija je preprečevanje normativnih praznin in pravne negotovosti med postopki spreminjanja oziroma odpovedi dogovorjenih rešitev. Pri obveznih vsebinah je to načelo neposredno povezano z zahtevo po neprekinjenem zagotavljanju pogojev za učinkovito uresničevanje zakonskih pravic. Pri fakultativnih vsebinah pa pomeni pomembno varstvo pred tem, da bi odpoved posamezne že priznane pravice učinkovala, še preden bi bilo v predvidenem arbitražnem postopku odločeno o njeni sporni utemeljenosti.

Ustrezna avtonomna ureditev mora zato zagotoviti, da v primeru spora dotedanje določbe ostanejo v veljavi do sporazumne uveljavitve nove rešitve oziroma do ustrezne arbitražne odločitve, po potrebi tudi po izteku dogovorjenega odpovednega roka. S tem se preprečuje, da

bi lahko eden od udeležencev med trajanjem spora enostransko vzpostavil novo dejansko stanje in drugega postavil pred izvršeno dejstvo. Takšna rešitev ne izključuje možnosti objektivno utemeljenih sprememb ali odpovedi, temveč zagotavlja njihovo izvedbo po vnaprej dogovorjenem pravnem postopku in ob ustreznem varstvu legitimnih interesov obeh udeležencev.

Načelo kontinuitete pa ima poleg preprečevanja normativnih praznin še drugo, prav tako pomembno varovalno funkcijo. Preprečuje namreč, da bi lahko delodajalec kot dejansko močnejši udeleženec soupravljavskega razmerja z enostransko odpravo dotedanje dogovorjene ureditve bistveno poslabšal pogajalski položaj sveta delavcev in ga tako posredno prisilil v pristajanje na zanj manj ugodne nove rešitve. Ta nevarnost je posebej izrazita pri določbah, ki urejajo materialne, organizacijske in finančne pogoje za delovanje sveta delavcev. Če bi lahko delodajalec te pogoje najprej enostransko odpravil, nato pa njihovo ponovno zagotovitev pogojeval s sprejetjem drugih, zanj ugodnejših sprememb participacijskega dogovora, bi bila resno ogrožena svoboda odločanja sveta delavcev pri oblikovanju nove avtonomne normativne ureditve. Posebej pomembno je pri tem dejstvo, da svet delavcev za razliko od sindikatov po drugem odstavku 7. člena ZSDU ne sme uporabljati metod sindikalnega boja in zato ne razpolaga s primerljivimi sredstvi pogajalskega pritiska na delodajalca. Kontinuiteta veljavnosti dogovorjene ureditve do njene sporazumne spremembe oziroma ustrezne arbitražne odločitve zato ni namenjena zgolj pravni stabilnosti sistema, temveč tudi preprečevanju zlorabe dejanske pogajalske premoči ter varovanju avtonomije volje obeh udeležencev pri njegovem nadaljnjem normativnem urejanju. To sicer še ne pomeni, da bi bila vsaka sklenitev manj ugodnega novega dogovora v takšnih okoliščinah že sama po sebi obremenjena s pravno upoštevno napako volje v smislu obligacijskega prava, nedvomno pa gre za sistemsko tveganje, ki ga mora ustrezna normativna ureditev preprečevati.

Iz vseh navedenih razlogov je mogoče skleniti, da posebna pravna narava participacijskega dogovora ne narekuje njegove absolutne nespremenljivosti, temveč potrebo po takšnem avtonomnem režimu njegovega spreminjanja in prenehanja veljavnosti, ki upošteva različni naravi obveznih in fakultativnih vsebin, zagotavlja kontinuiteto učinkovitega izvajanja zakonskih participacijskih pravic ter dopušča objektivno utemeljeno prilagajanje že dosežene ravni soupravljanja.

3.4. Primerjalnopravna potrditev posebne pravne narave participacijskega dogovora

Pravilnost navedene razlage potrjuje tudi primerjalnopravna ureditev sporazuma o sodelovanju delavcev pri upravljanju evropske delniške družbe (SE). Tudi ta sporazum namreč nastaja med poslovodstvom družbe in posebnim pogajalskim telesom delavcev, ustanovljenim neposredno na podlagi zakona, njegov namen pa ni ustanovitev pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju, temveč konkretizacija načina njenega izvrševanja. Če sporazum ni sklenjen, se ne šteje, da je pravica delavcev prenehala, ampak nastopi zakonski rezervni režim sodelovanja delavcev. To že samo po sebi kaže, da sporazum ni izvor participacijskih pravic, temveč instrument njihove institucionalne ureditve.

Da vprašanje pravne narave takšnega sporazuma v nemški pravni teoriji nikakor ni obravnavano kot samoumevno obligacijskopravno vprašanje, potrjuje že monografija Antje Hoops (2009), ki je v celoti posvečena sporazumu o sodelovanju delavcev pri upravljanju evropske delniške družbe. Monografija sistematično obravnava njegov nastanek, udeležence

sporazuma, vsebino, meje participacijske avtonomije ter razmerje sporazuma do korporacijskopravne organizacije evropske delniške družbe. To izrecno potrjuje tudi Volker Rieble v razpravi Dogovorjeno sodelovanje delavcev pri upravljanju v evropski delniški družbi (SE) – od statusa k pogodbi24. Že naslov njegovega osrednjega poglavja Pravna narava: normativni sporazum o strukturi soodločanja po pravu o ureditvi podjetja25 jasno izraža temeljno avtorjevo izhodišče, da sporazuma o sodelovanju delavcev pri upravljanju ni mogoče obravnavati kot običajne civilnopravne pogodbe, temveč kot normativno organizacijsko ureditev sistema delavske participacije.

Rieble svoje stališče utemeljuje predvsem s tremi argumenti. Prvič, sporazum ne nastaja med dvema zasebnopravnima subjektoma, ki bi svobodno urejala svoje premoženjske interese, temveč med poslovodstvom družbe in posebnim pogajalskim telesom, katerega obstoj, sestavo, pristojnosti in pogajalski mandat določa zakon. Drugič, predmet sporazuma ni izmenjava vzajemnih civilnopravnih izpolnitev, ampak organizacija sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju, zlasti ureditev pristojnosti predstavniških organov delavcev, način obveščanja, posvetovanja in – kadar je dogovorjena – tudi soudeležbe delavcev v organih družbe. Tretjič, sporazum učinkuje normativno, saj vzpostavlja trajno organizacijsko ureditev delovanja sistema delavske participacije, katere učinki niso omejeni le na podpisnika sporazuma, temveč zavezujejo celotno organizacijo in vse nosilce participacijskih funkcij.

Čeprav ureditev evropske delniške družbe ni neposredno uporabljiva za razlago ZSDU, je primerjava z institutom participacijskega dogovora po 5. členu ZSDU metodološko utemeljena. V obeh primerih gre za zakonsko predviden sporazum med poslovodstvom in zakonsko ustanovljenim predstavniškim organom delavcev, katerega funkcija ni ustvarjanje obligacijskega razmerja med pogodbenima strankama, temveč konkretizacija in organizacijska izvedba zakonsko urejenega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju. Primerjalnopravna analiza tako dodatno potrjuje že predstavljeno stališče, da pravne narave participacijskega dogovora po ZSDU ni mogoče presojati zgolj po formalnem dejstvu, da nastane s sporazumom dveh subjektov, temveč predvsem glede na njegovo funkcijo, predmet urejanja in normativne učinke v sistemu sodelovanja delavcev pri upravljanju.

3.5. Pravne posledice odsotnosti izrecne ureditve odpovedi in nedopustnost analogne uporabe 333. člena OZ

Ugotovljena pravna narava participacijskega dogovora kot posebnega avtonomnega normativnega korporacijsko-upravljavskega akta sui generis zahteva ustrezno metodološko izhodišče tudi pri presoji njegovega spreminjanja in prenehanja. Dejstvo, da ZSDU enostranske odpovedi tega dogovora izrecno ne ureja, namreč samo po sebi še ne pomeni, da gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s pravili obligacijskega prava. Takšno sklepanje bi že v izhodišču predpostavilo prav tisto, kar bi bilo treba šele dokazati, tj. da sistemska ureditev ZSDU ne daje odgovora na obravnavano vprašanje in da je participacijski dogovor glede možnosti svojega prenehanja bistveno primerljiv s trajnim dolžniškim razmerjem. Presoja mora zato izhajati iz dveh temeljnih tez:

1) Odsotnost izrecne določbe ZSDU o enostranski odpovedi participacijskega dogovora ne pomeni pravne praznine, ki bi sama po sebi terjala priznanje pravice do takšne

24 Orig. Vereinbarte Mitbestimmung in der Europäischen AG – from status to contract. 25 Orig. Rechtsnatur: Betriebsverfassungsrechtliche normative Mitbestimmungsstrukturvereinbarung.

odpovedi. Odgovor je treba najprej poiskati znotraj sistema ZSDU, upoštevaje institucionalno funkcijo dogovora in zakonsko ureditev reševanja sporov iz tega zakona.

2) Tudi če bi glede posameznih vprašanj spreminjanja ali prenehanja participacijskega dogovora ugotovili pravno praznino, je ni dopustno zapolniti z analogno uporabo 333. člena OZ, ker soupravljavsko razmerje in trajno dolžniško razmerje nista bistveno podobna prav v tistih lastnostih, ki so odločilne za ureditev njunega prenehanja.

3.5.1. Odsotnost izrecne določbe še ni pravna praznina

Pravne praznine ni mogoče zatrjevati zgolj z ugotovitvijo, da zakon ne vsebuje posebnega člena o odpovedi participacijskega dogovora, ampak je treba pred tem preizkusiti, ali pravno rešitev omogoča povezana razlaga njegovih določb, temeljnih načel in namena. Zlasti ni mogoče iz odsotnosti izrecnega odpovednega upravičenja sklepati, da je zakon pomanjkljiv prav zato, ker takšnega upravičenja ne priznava.

ZSDU sodelovanja delavcev pri upravljanju namreč ne prepušča vsakokratni pogodbeni volji delodajalca in sveta delavcev, temveč vzpostavlja institucionalni sistem njegovega uresničevanja, participacijski dogovor pa je instrument konkretizacije in razvoja tega sistema. Njegovo spreminjanje je treba zato obravnavati kot vprašanje prilagajanja normativnega okvira soupravljanja, ne kot vprašanje prostega izstopa iz medsebojnega dolžniškega razmerja. Pri tem ureditev vprašanj, ki sodijo med obvezne vsebine participacijskega dogovora, obravnavane v poglavju 3.2., temelji na zakonski zahtevi in ni prepuščena povsem prostovoljni odločitvi obeh udeležencev.

Takšno razumevanje podpira tudi zakonska ureditev reševanja soupravljavskih sporov. Po 99. členu ZSDU spore med svetom delavcev in delodajalcem razrešuje arbitraža, po 104. členu pa njena odločitev nadomesti njun dogovor. Posebej poveden pa je glede tega 66. člen, po katerem lahko vsak od udeležencev, če se ne sporazumeta o vprašanjih iz 63. in 65. člena, zahteva arbitražno odločitev, pri kateri se upoštevata ekonomski položaj družbe in potrebe sveta delavcev. Zakon torej za ta vprašanja predvideva tudi vsebinski mehanizem nadomestitve neuspešnega sporazumevanja, kar hkrati pomeni, da ta vprašanja šteje kot ključni pogoj za učinkovito delovanje sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju, ki mora biti tako ali drugače urejeno s tem avtonomnim pravnim aktom, in sicer po potrebi tudi mimo soglasja volj udeležencev. Iz tega izhaja, da veljavnih rešitev glede teh vprašanj ni mogoče enostransko odpraviti brez zagotovitve ustrezne nadomestne ureditve.

Iz te zakonske ureditve torej izhaja pomemben sistemski argument: nesoglasje o pogojih delovanja soupravljavskega sistema se razrešuje znotraj tega sistema in samo po sebi ne ustvarja pravice enega udeleženca, da enostransko odpravi njegov avtonomni normativni okvir. Arbitražna ureditev zato podpira razlago, po kateri je treba spore o vsebini oziroma spremembah participacijskega dogovora, za katere zakon določa arbitražno pristojnost, razreševati v arbitražnem postopku, ne pa njihove rešitve nadomestiti z enostransko odpovedjo na podlagi pravila iz nekega povsem drugega pravnega režima, konkretno iz režima trajnih dolžniških razmerij.

Pri tem pa je treba razlikovati med arbitražno pristojnostjo, ki jo neposredno določa ZSDU, in širšo pristojnostjo, ki jo lahko udeleženca participacijskega dogovora posebej dogovorita. Zlasti iz 66. člena ZSDU namreč ni mogoče samodejno izpeljati splošne pristojnosti arbitraže za samostojno vsebinsko urejanje vseh vprašanj participacijskega dogovora. Za odločanje o

drugih interesnih sporih glede njegovih obveznih vsebin ter o utemeljenosti odpovedi posameznih fakultativnih določb je zato treba predvideti ustrezen arbitražni sporazum, kolikor gre za spore, ki jih je po zakonu dopustno predložiti arbitraži. Predmet in obseg takšnega odločanja pa morata upoštevati različno pravno naravo obveznih in fakultativnih vsebin ter omejitve arbitražne pristojnosti, podrobneje pojasnjene v poglavju 3.3.

Za takšen sklep ni treba dokazovati, da je zakonodajalec zavestno opustil posebno določbo o odpovedi. Zadostuje ugotovitev, da molka zakona ni dopustno razlagati izolirano od ureditve, katere sestavni del je. Prav tako iz morebitne neurejenosti posameznega vprašanja spreminjanja dogovora še ne izhaja neurejenost, ki bi jo bilo treba odpraviti prav s priznanjem možnosti odpovedi njegove celote.

3.5.2. Odsotnost pogojev za analogno uporabo 333. člena OZ

Neposredna uporaba 333. člena OZ predpostavlja obstoj trajnega dolžniškega razmerja. Ker participacijski dogovor kot celota ureja institucionalna korporacijsko-soupravljavska razmerja, ta predpostavka ni izpolnjena. Zgolj njegova sporazumna sklenitev in časovno neomejeno trajanje za drugačen sklep ne zadoščata.

Prav tako ne zadoščata za zakonsko analogijo. Kot poudarja Ustavno sodišče v 22. točki obrazložitve odločbe št. Up-148/17-22 z dne 12. 4. 2018, se morata urejeni in neurejeni primer ujemati v bistvenih lastnostih, ki predstavljajo ratio legis pravne ureditve. Odločilen je njun skupni interesni oziroma vrednostni temelj, ne zgolj zunanja podobnost. Prav takšne bistvene podobnosti pa v obravnavanem primeru ni. Odpoved trajnega dolžniškega razmerja razvezuje udeleženca medsebojne izpolnitvene vezi, odpoved participacijskega dogovora kot celote pa posega v organizacijo, postopke in pogoje izvrševanja zakonsko vzpostavljenega sistema soupravljanja ter s tem v pravni položaj kolektiva zaposlenih. Njene posledice torej presegajo medsebojno razmerje podpisnikov. Pravila, namenjenega prenehanju dolžniške vezi, zato ni dopustno prenesti na odpravo takšnega institucionalnega okvira.

Tega ne spremeni morebiten obstoj posameznih izpolnitvenih oziroma denarnih zahtevkov na podlagi participacijskega dogovora. Pravna narava posameznega zahtevka ni istovetna pravni naravi celotnega razmerja. Iz obveznosti zagotavljanja sredstev za delovanje sveta delavcev tako ni mogoče izpeljati pravice do odpovedi celotne normativne ureditve soupravljanja.

Enakega rezultata ni mogoče doseči niti s pravno analogijo, torej s sklicevanjem na splošna načela pravnega reda. Splošne zahteve po možnosti prilagajanja trajnih razmerij ni mogoče enačiti s splošno pravico do njihove enostranske odprave. Pri participacijskem dogovoru je treba možnost prilagajanja uskladiti z njegovo institucionalno funkcijo in kontinuiteto izvrševanja participacijskih pravic.

Navedeno pa ne izključuje možnosti, da udeleženca s posebno avtonomno ureditvijo participacijskega dogovora določita pogoje in postopek spreminjanja oziroma odpovedi njegovih posameznih določb, upoštevaje različno pravno naravo obveznih in fakultativnih vsebin, kot je bilo podrobneje pojasnjeno v poglavju 3.3. Zlasti je mogoče predvideti objektivno utemeljeno enostransko odpoved posameznih fakultativnih določb ob ustreznem pravnem varstvu drugega udeleženca. Vendar pravna podlaga za takšno odpoved ni neposredna ali analogna uporaba 333. člena OZ, temveč posebej dogovorjeni avtonomni režim spreminjanja in prenehanja veljavnosti posameznih določb participacijskega dogovora.

3.5.3. Pomen za obravnavani primer

V obravnavanem primeru se tako dopolnjujeta dve samostojni podlagi za zavrnitev enostranske odpovedi celotnega participacijskega dogovora. Prva je njegova izrecna avtonomna ureditev, katere zavezujoči pomen je bil pojasnjen že v poglavju 1.2. Druga izhaja iz njegove pravne narave in sistema ZSDU, ki ne dajeta podlage za neposredno ali analogno uporabo 333. člena OZ za takšno odpoved. Spor o njenem učinkovanju je zato treba razrešiti v predvidenem arbitražnem postopku ob upoštevanju obeh podlag, pri čemer nadaljnjo veljavnost dotedanje ureditve do odločitve arbitraže izrecno zagotavlja tudi sam participacijski dogovor.

Pri tem je treba poudariti, da se obravnavani spor nanaša na odpoved participacijskega dogovora kot celote, ne pa na vprašanje dopustnosti spreminjanja ali odpovedi posameznih njegovih določb. Slednje ureja že sam konkretni participacijski dogovor, katerega določbe je treba pri presoji konkretnega spora tudi neposredno upoštevati. Nova, v poglavju 3.3 razvita koncepcija različnih pravnih režimov spreminjanja in prenehanja obveznih ter fakultativnih vsebin zato ne spreminja pravne presoje obravnavane enostranske odpovedi celotnega dogovora, temveč predstavlja podlago za ustreznejše prihodnje avtonomno urejanje te problematike.

IV. Sklepne ugotovitve

Izvedena analiza po presoji avtorja utemeljuje naslednje temeljne sklepe:

1. Participacijski dogovor iz 5. člena ZSDU po svoji pravni naravi ni obligacijska pogodba, temveč poseben avtonomni normativni korporacijsko-upravljavski akt sui generis, namenjen urejanju trajnega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju kot enega izmed temeljnih elementov korporacijskega /so/upravljanja družbe s strani njenih ključnih deležnikov. Njegove pravne narave zato ni mogoče presojati zgolj po načinu njegovega nastanka, temveč predvsem glede na predmet, namen, funkcijo in pravne učinke razmerij, ki jih ureja. Njegov namen ni predvsem urejanje medsebojnih obligacijskih interesov njegovih udeležencev oziroma izmenjava njihovih pravic in obveznosti, temveč oblikovanje normativnega in organizacijskega okvira za učinkovito izvajanje sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju v interesu družbe in kolektiva zaposlenih. Takšno pravno kvalifikacijo dodatno potrjuje tudi izrecna zakonska razmejitev predmeta urejanja participacijskih dogovorov in kolektivnih pogodb v petem in šestem odstavku 5. člena ZSDU, ki predstavlja pomemben argument proti avtomatičnemu uvrščanju korporacijsko-soupravljavskih razmerij med kolektivna delovna razmerja in posledičnemu prenašanju pravil kolektivnega pogodbenega prava na participacijske dogovore.

2. Takšno pravno naravo potrjuje že institucionalni položaj sveta delavcev po ZSDU kot zakonsko ustanovljenega predstavniškega organa, ki ni pogodbeni partner delodajalca, temveč njegov institucionalni soupravljavski sogovornik pri izvrševanju zakonsko urejenega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju. Svet delavcev ni samostojen pravni subjekt in ni nosilec lastnih premoženjskih ali drugih materialnopravnih interesov, temveč zakonsko ustanovljen predstavniški organ zaposlenih za kolektivno izvrševanje njihove ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju. Pri izvrševanju svojih pristojnosti zato ne uresničuje lastnih interesov, temveč interese zaposlenih, ki jih predstavlja. Participacijski dogovor zato ni namenjen urejanju obligacijskega razmerja med dvema nosilcema lastnih pravnih interesov. Ne ureja:

• lastnih premoženjskih interesov sveta delavcev,

• njegovih lastnih organizacijskih interesov,

• ali individualnih interesov njegovih posameznih članov, temveč ustvarja pravni okvir za učinkovito izvajanje njegove zakonsko določene predstavniške in soupravljavske funkcije.

Na takšno razumevanje kaže tudi sama terminologija ZSDU, ki dosledno uporablja izraz participacijski dogovor in ne pogodba. To v zakonu ni naključje, temveč odraža tudi vsebinsko razliko med obema pravnima institutoma. Pogodba praviloma pomeni pravni instrument usklajevanja različnih oziroma nasprotujočih si pravnih interesov pogodbenih strank z vzajemno izmenjavo pravic in obveznosti, medtem ko participacijski dogovor pomeni sporazumno konkretizacijo in nadaljnji razvoj zakonsko vzpostavljenega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju. Njegov namen zato ni predvsem uskladitev različnih interesov njegovih udeležencev, temveč skupno oblikovanje pravil za učinkovito izvajanje zakonsko urejenega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju. Že zato participacijskega dogovora ni mogoče enačiti s pogodbo v obligacijskopravnem pomenu besede.

3. Tudi pravice sveta delavcev ter z njimi povezane obveznosti delodajalca po svojem bistvu niso obligacijskopravne narave. Njihov namen ni varstvo interesov udeležencev participacijskega dogovora, temveč zagotavljanje organizacijskih, materialnih in postopkovnih pogojev za učinkovito korporacijsko soupravljanje. Takšno razumevanje potrjuje tudi ureditev iz 6. člena ZSDU, ki neposredno uporabo participacijskega dogovora povezuje predvsem z dolžnostjo delodajalca, da zagotavlja pogoje za njegovo izvrševanje, medtem ko svetu delavcev nalaga dolžnost spoštovanja sprejetega institucionalnega okvira izvajanja sodelovanja pri upravljanju.

4. Tudi če participacijski dogovor formalno nastane kot sporazum dveh udeležencev, njegova vsebina, funkcija, pravni učinki in način izvrševanja jasno kažejo, da ni instrument uresničevanja njunih medsebojnih interesov, temveč instrument organizacije korporacijskega soupravljanja v interesu družbe in kolektiva zaposlenih. Prav zaradi njegove funkcije ga po njegovi pravni naravi ni mogoče enačiti z obligacijsko pogodbo.

5. Participacijski dogovor tudi po strukturi pravic in obveznosti njegovih udeležencev ne izpolnjuje bistvenih značilnosti dvostranskega vzajemnega (sinalagmatičnega) obligacijskega razmerja. Eden njegovih bistvenih elementov je namreč obstoj medsebojno povezanih in vsaj funkcionalno ekvivalentnih pravic ter obveznosti pogodbenih strank (načelo ekvivalence). Pri participacijskem dogovoru takšne strukture ni mogoče zaznati. Delodajalec se zavezuje predvsem k zagotavljanju organizacijskih, materialnih in finančnih pogojev za delovanje sveta delavcev, ne da bi bil upravičen pričakovati kakršnokoli funkcionalno ekvivalentno pogodbeno protidajatev sveta delavcev. Ta namreč ne opravlja storitev za delodajalca niti ne prevzema pogodbenih obveznosti v njegovo korist, temveč izvršuje svojo z zakonom določeno predstavniško in soupravljavsko funkcijo. Odsotnost načela ekvivalence zato predstavlja dodaten sistemski argument, da participacijskega dogovora ni mogoče pravno opredeliti kot obligacijsko pogodbo.

6. Pravni razlog (causa) obveznosti, ki jih delodajalec prevzema oziroma konkretizira s participacijskim dogovorom, zato ni ustvarjanje vzajemnega obligacijskega razmerja med njegovima udeležencema, temveč zagotavljanje pogojev za učinkovito izvajanje sistema korporacijskega soupravljanja, ki ga kot cilj zasleduje že sam ZSDU. To potrjujejo tudi določbe 6. in 65. člena ZSDU, iz katerih izhaja, da zakon delodajalcu nalaga zagotavljanje

pogojev za izvrševanje participacijskega dogovora in financiranje delovanja sveta delavcev ne zaradi uresničevanja interesov sveta delavcev kot njegovega "pogodbenega partnerja", temveč zaradi učinkovitega delovanja zakonsko vzpostavljenega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju.

7. Če enemu od udeležencev pravnega razmerja ni mogoče pripisati niti lastnega materialnopravnega interesa niti ekvivalentne pogodbene protidajatve, temveč opravlja zgolj z zakonom določeno institucionalno funkcijo v interesu pravne skupnosti, je takšno razmerje že po svojem bistvu težko opredeliti kot obligacijsko razmerje v klasičnem pomenu besede. To še dodatno potrjuje, da participacijski dogovor ni pravni instrument urejanja individualnih interesov njegovih udeležencev, temveč pravni instrument organizacije in razvoja sistema korporacijskega soupravljanja.

8. Iz navedenega izhaja, da vprašanja enostranske odpovedi participacijskega dogovora kot celote ni mogoče presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava o odpovedi trajnih pogodbenih razmerij. Takšna odpoved namreč ne posega predvsem v pravni položaj njegovih udeležencev, temveč odpravlja celoten avtonomno vzpostavljeni normativni okvir izvajanja korporacijskega soupravljanja, vključno z določbami, ki zagotavljajo nujne pogoje za učinkovito uresničevanje zakonskih participacijskih pravic. To je v neposrednem nasprotju z namenom in smislom (ratio legis) ZSDU. Navedeno pa ne pomeni, da je nedopustno tudi spreminjanje ali prenehanje veljavnosti posameznih določb participacijskega dogovora pod pogoji, ki izhajajo iz njihove različne pravne narave in ustrezne avtonomne ureditve te problematike.

9. Posebej pomemben sistemski argument zoper dopustnost enostranske odpovedi participacijskega dogovora kot celote izhaja iz dejstva, da institucionalno soupravljavsko razmerje med delodajalcem in zaposlenimi nastane ex lege z izvolitvijo sveta delavcev, ne pa na podlagi prostovoljne pogodbene zaveze delodajalca. Participacijski dogovor tega razmerja ne ustanavlja, temveč je v delu zakonsko obligatornih vsebin nujni sestavni del njegove celovite normativne ureditve. Ključna je zato razlika med pravico spreminjati vsebino te ureditve in pravico enostransko odpraviti samo normativno ureditev zakonsko obligatornih vprašanj. Prva nedvomno obstaja, druga pa že po sami naravi zakonsko vzpostavljenega soupravljavskega razmerja ne more biti prepuščena enostranski volji delodajalca. Takšna odprava brez ustrezne nadomestitve bi pomenila zavestno ustvarjanje normativne praznine v institucionalnem sistemu, katerega obstoj ni odvisen od volje njegovih udeležencev, obenem pa bi lahko postala sredstvo nedopustnega pogajalskega pritiska na svet delavcev. Prepoved enostranske odpovedi celotnega participacijskega dogovora zato ne ustvarja nedopustne trajne pogodbene vezanosti, temveč varuje kontinuiteto zakonsko vzpostavljenega sistema soupravljanja in njegove nujne normativne ureditve. Določbe konkretnega participacijskega dogovora, obravnavanega v tej razpravi, ki prepovedujejo odpoved celote in hkrati omogočajo spreminjanje posameznih določb, predstavljajo neposredno avtonomno normativno izrazitev prav te sistemske logike.

10. Celotna opravljena analiza kaže, da je pri pravni presoji spreminjanja in prenehanja participacijskega dogovora treba izhajati iz njegove posebne institucionalne funkcije ter razlikovanja med njegovimi obveznimi in fakultativnimi vsebinami. Ker je njegov temeljni namen zagotoviti trajno, stabilno in učinkovito normativno ureditev sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju kot sredstva za uresničevanje ustavne pravice zaposlenih iz 75. člena Ustave Republike Slovenije, enostranska odpoved njegove celotne vsebine na podlagi 333. člena OZ, dokler v družbi obstaja svet delavcev, ni dopustna. To pa ne izključuje možnosti

spreminjanja oziroma odpovedi posameznih njegovih določb, pri čemer je treba upoštevati bistvene razlike med obema navedenima skupinama vsebin.

Pri obveznih vsebinah, katerih ureditev je potrebna za učinkovito uresničevanje zakonskih participacijskih pravic, mora biti njihova ustrezna normativna ureditev zagotovljena kontinuirano. Konkretne dogovorjene rešitve je mogoče spreminjati, vendar ne smejo prenehati veljati brez ustrezne nadomestitve. Če udeleženca o potrebnih spremembah ne dosežeta sporazuma, lahko v mejah zakonsko določene oziroma posebej dogovorjene arbitražne pristojnosti o njih odloči arbitraža, ki v okviru predmeta spora nadomesti manjkajoče soglasje in oblikuje ustrezno normativno rešitev. Pri tem mora upoštevati dejanske potrebe učinkovitega izvajanja zakonskih participacijskih pravic ter organizacijske in ekonomske možnosti delodajalca.

Pri fakultativnih vsebinah, ki pomenijo avtonomno dogovorjene dodatne načine sodelovanja delavcev pri upravljanju oziroma širše participacijske pravice od zakonsko zagotovljenih, pa je njihovo ustanavljanje in prostovoljno spreminjanje načeloma prepuščeno soglasju obeh udeležencev. Vendar fakultativnost njihove uvedbe še ne pomeni, da je mogoče že priznane pravice kasneje poljubno enostransko odpraviti. Zato je pravno in vsebinsko ustrezna rešitev, da se z avtonomno ureditvijo participacijskega dogovora omogoči odpoved posameznih fakultativnih določb le ob objektivno utemeljenih razlogih, ob ustreznem varstvu interesov drugega udeleženca in stabilnosti dosežene ravni soupravljanja. Če drugi udeleženec odpovedi nasprotuje, lahko o njeni utemeljenosti na podlagi ustreznega arbitražnega sporazuma odloča arbitraža. Ta lahko odpovedi v celoti ugodi, jo zavrne ali pa v primeru njene delne utemeljenosti v okviru predmeta spora in ugotovljenih razlogov za odpoved ustrezno prilagodi že obstoječo pravico, pri čemer mora v največji možni meri ohraniti njen namen in bistveno vsebino. Izven tega primera pa brez soglasja obeh udeležencev ne more samostojno ustanavljati ali spreminjati fakultativnih pravic.

Tako zasnovan sistem spreminjanja in prenehanja posameznih določb participacijskega dogovora zagotavlja potrebno ravnovesje med pravno stabilnostjo, razvojno naravnanostjo in prilagodljivostjo sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju. Pri tem je bistveno tudi načelo kontinuitete veljavnosti spornih določb do sporazumne uveljavitve novih rešitev oziroma do ustrezne arbitražne odločitve, ki preprečuje nastajanje normativnih praznin in enostransko vzpostavljanje izvršenih dejstev med trajanjem spora.

Takšno temeljno izhodišče glede nedopustnosti enostranske odpovedi participacijskega dogovora kot celote vsebujejo tudi končne določbe konkretnega participacijskega dogovora, predstavljenega v uvodnem delu tega prispevka. V konkretnem primeru predstavljajo neposredno zavezujočo avtonomno ureditev načina njegovega spreminjanja in prenehanja, ki jo je treba spoštovati že na podlagi načel iz 2. in 3. člena OZ, če bi participacijskemu dogovoru hipotetično pripisali obligacijsko naravo. Hkrati pa vsebinsko izražajo tudi temeljno rešitev, do katere vodi sistemska razlaga pravne narave participacijskega dogovora in ZSDU, tj. nedopustnost njegove enostranske odpovedi kot celote na podlagi 333. člena OZ. Pri tem pa je treba konkretno veljavno ureditev spreminjanja in odpovedi posameznih določb razlikovati od v tej razpravi razvitega predloga njene nadaljnje normativne izpopolnitve.

11. Ker ZSDU vprašanja spreminjanja in prenehanja participacijskega dogovora ne ureja izrecno in celovito, različne razlage v praksi povzročajo resno pravno negotovost. Zaradi zagotavljanja pravne varnosti, enotne uporabe prava ter stabilnega razvoja sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju bi bilo zato po presoji avtorja smiselno, da Državni zbor

Republike Slovenije sprejme ustrezno zakonsko dopolnitev oziroma pojasnitev veljavne ureditve v smislu temeljnih stališč, predstavljenih v tej razpravi. Pri tem bi bilo treba poleg nedopustnosti enostranske odpovedi participacijskega dogovora kot celote posebej urediti tudi različna pravna režima spreminjanja in prenehanja njegovih obveznih ter fakultativnih vsebin, ustrezne pogoje in postopek odpovedi posameznih fakultativnih določb ter predmet in meje arbitražnega odločanja. S tem bi bila odpravljena sedanja pravna negotovost in dodatno okrepljena pravna stabilnost tega temeljnega avtonomnega pravnega instrumenta korporacijskega soupravljanja.

Literatura

• Blair, Margaret M., Stout, Lynn A. (1999): A Team Production Theory of Corporate Law. Virginia Law Review, let. 85, št. 2, str. 247–328, Charlottesville, VA: Virginia Law Review Association.

• Edvinsson Leif: Developing Intellectual Capital at Skandia. Long Range Planning, 30(3).London, str. 366−373.

• Franca, Valentina (2008): Vloga in položaj managementa pri delavskem soupravljanju v gospodarskih družbah. Magistrsko delo. Koper: Fakulteta za management Univerze na Primorskem.

• Freeman, R. Edward (1984): Strategic Management: A Stakeholder Approach. Boston: Pitman Publishing Inc.

• Gostiša, Mato (2024): ZSDU je del sodobnega korporacijskega, ne delovnega prava. Ekonomska demokracija, let. 28, št. 1, str. 3-8. Kranj: ŠCID.

• Hoops, Antje (2009): Die Mitbestimmungsvereinbarung in der Europäischen Aktiengesellschaft (SE). Forum Arbeits- und Sozialrecht, Bd. 33. Herbolzheim: Centaurus Verlag & Media, https://doi.org/10.1007/978-3-86226-370-7.

• Juhart, Miha, Plavšak, Nina (red.) (2003): Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem. 1. knjiga: Splošni del (1. do 189. člen). Ljubljana: GV Založba.

• Mežnar, Drago in drugi (1993): Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju: s komentarjem. Ljubljana: Gospodarski vestnik, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti.

• Plavšak Nina (2015): Pripojitev s povečanim finančnim vzvodom, Podjetje in delo, št. 2/2015, str. 227.

• OECD (2023): G20/OECD Principles of Corporate Governance, OECD Publishing, Paris.

• Ovčak Kos, Maja (2024): Uvod v pogodbeno pravo – izbrane teme. Nova Gorica: Založba Univerze v Novi Gorici.

• Rieble, Volker (2009): Vereinbarte Mitbestimmung in der Europäischen AG – from status to contract. Ritsumeikan Law Review – International Edition, št. 26, str. 209–241. Dostopno tudi na: https://www.ritsumei.ac.jp/acd/cg/law/lex/rlr26/Volker%20RIEBLE-2.pdf.

Pravni viri

• Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, s spremembami).

• Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09 z dne 1. 10.2009 (Uradni list RS, št. 83/2009 in OdlUS XVIII, 40).

• Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-148/17-22 z dne 12. 4. 2018, ECLI:SI:USRS:2018.148.17. Dostopno na: https://www.us-rs.si/sl/zadeve-in- odlocitve/odlocitve/up-14817 (vpogled: 12. 10. 2026).

• Obligacijski zakonik (OZ) (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami).

• Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) (Uradni list RS, št. 21/13, s spremembami).

• Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP) (Uradni list RS, št. 43/06 in 45/08 – ZArbit).

• Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) (Uradni list RS, št. 42/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZArbit).

• Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami).

Oktober, 2026

Priloga:

• Vzorčni predlog končne določbe participacijskega dogovora o spreminjanju in

prenehanju njegovih določil

PRILOGA!

VZORČNI PREDLOG končne določbe participacijskega dogovora o spreminjanju in prenehanju njegovih določil

Na podlagi pravnih izhodišč in ugotovitev, razvitih v tej razpravi, je v nadaljevanju podan predlog konkretne avtonomne pravne ureditve spreminjanja in prenehanja veljavnosti posameznih določb participacijskega dogovora, ki ob upoštevanju različne pravne narave njegovih obveznih in fakultativnih vsebin zagotavlja potrebno stabilnost in kontinuiteto sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju, hkrati pa omogoča njegovo objektivno utemeljeno prilagajanje spreminjajočim se okoliščinam. Predlagana vzorčna določba z obrazložitvijo je namenjena neposredni uporabi oziroma ustrezni prilagoditvi pri sklepanju in spreminjanju participacijskih dogovorov v praksi.

I. Predlog besedila določbe

… člen

(1) Dogovor je sklenjen za nedoločen čas, veljati pa začne z dnem, ko ga na podlagi sklepov poslovodstva družbe in sveta delavcev podpišeta pooblaščena predstavnika obeh udeležencev.

(2) Določbe dogovora, ki se nanašajo na njegove obvezne vsebine po drugem odstavku 5. člena ZSDU, lahko prenehajo veljati le pod pogojem, da je hkrati zagotovljena njihova ustrezna nadomestna ureditev. Med takšne vsebine sodijo:

a) podrobnejša ureditev načina uresničevanja participacijskih pravic, ki jih določa že

ZSDU, kolikor je ta potrebna za njihovo učinkovito izvajanje v družbi; b) ureditev vprašanj, glede katerih ZSDU izrecno zahteva ali predpostavlja dogovorno

ureditev oziroma je ta nujna za učinkovito uresničevanje zakonskih participacijskih pravic, zlasti še glede zagotavljanja materialnih, finančnih in drugih pogojev za delovanje sveta delavcev in drugih izvoljenih delavskih predstavništev.

(3) Spremembe in/ali dopolnitve (v nadaljevanju: spremembe) dogovora udeleženca sprejemata sporazumno ali prek arbitraže, oblikovane po določilih ZSDU, ki jo s tem dogovorom pooblaščata tudi za reševanje morebitnih drugih interesnih sporov o vsebini tega dogovora poleg tistih iz 66. člena ZSDU ter sporov o veljavnosti in prenehanju njegovih določil zaradi podane odpovedi. Ta določba velja kot pisni arbitražni sporazum v smislu 10. člena Zakona o arbitraži (ZArbit).

(4) Arbitraža pri odločanju o vprašanih iz prejšnjega odstavka ni vezana na konkretno predlagane rešitve udeleženca, ki je sprožil arbitražni postopek, temveč mora izhajati iz razvojne intencije določil prvega in drugega odstavka 5. člena ZSDU po avtonomnem zagotavljanju čim višje objektivno dosegljive in pravno dopustne ravni sodelovanja delavcev pri upravljanju, ki ne povzroča nesorazmernih obremenitev delodajalca oziroma prekomernega poseganja v njegove legitimne interese. Pri tem upošteva dejanske potrebe učinkovitega uresničevanja zakonskih funkcij ter pravic in pristojnosti sveta delavcev in drugih delavskih predstavništev ter organizacijske in ekonomske možnosti delodajalca.

(5) Vsak udeleženec ima pravico dati drugemu udeležencu kadarkoli pobudo za spremembe dogovora z obrazloženim predlogom konkretnih sprememb, drugi udeleženec pa se je dolžan na pobudo odzvati s pristankom na začetek pogajanj o predlaganih spremembah v roku 15 delovnih dni.

(6) Če se drugi udeleženec ne odzove skladno s prejšnjim odstavkom ali če začeta pogajanja niso zaključena s sporazumom v 45 dneh od prejema pobude, ima udeleženec, ki je predlagal spremembe dogovora, pravico te spremembe, če se nanašajo na obvezne vsebine iz drugega odstavka tega člena, uveljavljati prek arbitraže.

(7) Enostranska odpoved določil dogovora, ki urejajo obvezne vsebine iz drugega odstavka tega člena, ni mogoča, vsak od udeležencev pa lahko s 6-mesečnim odpovednim rokom pisno odpove posamezne določbe o fakultativnih vsebinah tega dogovora, ki skladno s prvim in drugim odstavkom 5. člena ZSDU urejajo morebitne dodatne načine sodelovanja delavcev pri upravljanju oziroma širše participacijske pravice od zakonsko določenih. Če drugi udeleženec odpovedi nasprotuje, lahko v 60 dneh od vročitve odpovedi zahteva, da o njeni utemeljenosti odloči arbitraža, pri čemer je dokazno breme na strani udeleženca, ki je odpoved podal.

(8) Enostranska odpoved posameznih fakultativnih določb dogovora se zaradi zagotavljanja potrebne stabilnosti normativnih okvirov delovanja sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju družbe šteje kot utemeljena le, če so zanjo izkazani objektivno pogojeni razlogi, zaradi katerih njeno nadaljnje izvrševanje v nespremenjeni obliki nesorazmerno posega v legitimne interese udeleženca, ki jo odpoveduje, ali če je zaradi bistveno spremenjenih okoliščin izgubila svoj prvotni namen oziroma smisel. Pri odločanju o utemeljenosti odpovedi arbitraža upošteva tudi posledice predlagane odpovedi za legitimne interese drugega udeleženca ter za ohranjanje in nadaljnji razvoj dosežene ravni sodelovanja delavcev pri upravljanju.

(9) Arbitraža pri odločanju o odpovedi posamezne fakultativne določbe dogovora presodi, ali je odpoved v celoti utemeljena, neutemeljena ali delno utemeljena, in glede na ugotovljeno sprejme eno od naslednjih odločitev:

1. če je odpoved v celoti utemeljena, ji ugodi in odloči, da odpovedana določba preneha veljati brez nadomestitve z novo rešitvijo; 2. če je odpoved neutemeljena, jo zavrne in odloči, da odpovedana določba ostane v celoti v veljavi; 3. če je odpoved delno utemeljena, ji delno ugodi in v okviru predmeta spora ter ugotovljenih razlogov za odpoved spremeni rešitev, ki nadomesti dotedanjo določbo, pri čemer mora zagotoviti, da nova ureditev v največji možni meri ohranja namen in bistveno vsebino dotedanje participacijske pravice, obenem pa odpravlja tiste njene elemente, zaradi katerih je bila odpoved spoznana za delno utemeljeno.

(10) Izven primerov delno utemeljene odpovedi iz tretje točke prejšnjega odstavka arbitraža ni pristojna za samostojno urejanje fakultativnih vsebin dogovora brez soglasja obeh udeležencev.

(11) V primeru spora glede predlagane spremembe ali odpovedi posameznih določb tega dogovora ostanejo dotedanje določbe v celoti v veljavi in se uporabljajo do uveljavitve sporazumno sprejetih novih rešitev oziroma do pravnomočne odločitve arbitraže tudi po morebitnem poteku odpovednega roka.

II. Obrazložitev

1. Namen in temeljna izhodišča predlagane ureditve

Namen predlagane določbe je zagotoviti pravno stabilen, vendar hkrati dovolj prilagodljiv sistem avtonomnega urejanja sodelovanja delavcev pri upravljanju družbe prek participacijskega dogovora (v nadaljevanju: PDog) po 5. členu Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU). Izhaja iz posebne pravne narave tega dogovora kot avtonomnega pravnega akta, ki ga ni mogoče preprosto enačiti s kolektivno pogodbo delovnega prava oziroma ga obravnavati kot običajno obligacijsko pogodbo. PDog namreč ni namenjen predvsem urejanju medsebojnih izpolnitvenih obveznosti delodajalca in sveta delavcev kot dveh pogodbenih strank, temveč konkretizaciji, organizaciji in nadaljnjemu razvoju zakonskega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju kot korporacijskopravnega razmerja. Gre za poseben avtonomni normativni akt sui generis, s katerim se urejajo institucionalna razmerja med delodajalcem in zaposlenimi kot nosilci ustavno in zakonsko priznane pravice do sodelovanja pri upravljanju družbe. Povedano drugače, gre za dogovorno sprejet »statut« sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju družbe kot integralne sestavine celovitega sistema korporacijskega upravljanja.

Ta pravica temelji na 75. členu Ustave RS, ZSDU pa določa načine in pogoje njenega uresničevanja. Pri tem sodelovanje zaposlenih pri upravljanju ni zgolj vprašanje delovnih razmerij, temveč sestavni del širšega sistema korporacijskega upravljanja družbe. Zato je treba tudi pravno naravo in učinke PDog presojati predvsem glede na njegovo posebno institucionalno funkcijo ter namen ZSDU, ne pa avtomatično po splošnih pravilih obligacijskega prava.

Iz tega izhaja tudi pomembna razlika glede možnosti njegove enostranske odpovedi. Neposredna uporaba 333. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odpoved trajnih dolžniških razmerij, bi lahko omogočila, da bi eden od udeležencev enostransko odpravil celotno avtonomno ureditev soupravljanja, četudi ta vsebuje določbe, brez katerih zakonskega sistema ni mogoče učinkovito izvajati. Takšna razlaga bi bila po izhodiščih obravnavane pravne razprave težko združljiva s posebno naravo PDog in namenom ZSDU. Predlagana določba zato vprašanja spreminjanja in odpovedi PDog ne prepušča morebitni subsidiarni uporabi splošnih pravil OZ, ampak ga ureja izrecno in celovito. S tem pomembno zmanjšuje pravno negotovost ter tveganje sporov o tem, po kakšnem postopku in pod kakšnimi pogoji lahko posamezne dogovorjene rešitve prenehajo veljati.

2. Razlikovanje med obveznimi in fakultativnimi vsebinami dogovora

Osrednje izhodišče predlagane ureditve je razlikovanje med dvema vsebinskima sklopoma PDog, ki izhaja iz prvega in drugega odstavka 5. člena ZSDU. Obvezne vsebine zajemajo predvsem podrobnejšo ureditev uresničevanja zakonsko priznanih participacijskih pravic ter ureditev vprašanj, ki jih zakon izrecno prepušča oziroma predvideva za dogovorno konkretizacijo in so nujna za učinkovito delovanje sistema soupravljanja. Sem sodijo zlasti materialni, finančni, organizacijski in drugi pogoji za delovanje sveta delavcev ter ustrezna izvedbena ureditev njegovih zakonskih pravic in pristojnosti.

Pri teh vprašanjih bistvo avtonomnega dogovarjanja ni v tem, ali bodo zakonske pravice sploh zagotovljene, temveč kako bodo zagotovljene v konkretni družbi. Zato je temeljno pravilo predlagane določbe, da dogovorna ureditev obveznih vsebin ne more prenehati veljati, dokler ni hkrati zagotovljena ustrezna nadomestna ureditev. S tem se preprečuje nastajanje normativnih praznin, ki bi lahko ovirale ali celo onemogočile učinkovito izvajanje zakonskih pristojnosti delavskih predstavništev.

Fakultativne vsebine pa predstavljajo dodatno, nadstandardno ureditev sodelovanja delavcev pri upravljanju, ki presega neposredno zagotovljene zakonske pravice oziroma načine sodelovanja. Njihovo uvajanje je prepuščeno avtonomnemu sporazumevanju udeležencev PDog. Prav možnost takšnega nadgrajevanja je ena bistvenih razvojnih značilnosti ZSDU, ki temelji na načelu zakonskega minimuma in avtonomne dograditve participacijskih razmerij. Zakon torej ne določa najvišje dopustne ravni soupravljanja, temveč omogoča njeno nadaljnje razvijanje glede na potrebe in posebnosti posamezne družbe. Različna pravna narava obeh skupin vsebin zahteva tudi različno ureditev njihovega spreminjanja oziroma prenehanja veljavnosti.

3. Spreminjanje obveznih vsebin in vloga arbitraže

Pri obveznih vsebinah predlagana določba omogoča vsakemu udeležencu, da kadarkoli predlaga njihove spremembe. Prednost ima sporazumno urejanje, zato je drugi udeleženec dolžan pristopiti k pogajanjem v določenem roku. Če sporazum ni dosežen, lahko o spornih vprašanjih odloči arbitraža. Takšna rešitev je posebej pomembna zato, ker zagotavljanje zakonskih pogojev soupravljanja ne more biti v celoti odvisno od pripravljenosti obeh udeležencev za sklenitev sporazuma. ZSDU podobno rešitev izrecno predvideva že v 66. členu glede vprašanj iz 63. in 65. člena.

Pri odločanju arbitraža ni vezana na konkretno predlagano rešitev posameznega udeleženca. Njena naloga je po predlagani avtonomni ureditvi zagotoviti čim višjo objektivno dosegljivo in pravno dopustno raven sodelovanja delavcev pri upravljanju, ki ne povzroča nesorazmernih obremenitev delodajalca oziroma prekomernega poseganja v njegove legitimne interese. To pomeni, da arbitraža ne išče zgolj najnižjega še sprejemljivega standarda izvajanja zakonskih pravic, temveč takšno ureditev, ki glede na dejanske potrebe delavskih predstavništev ter organizacijske in ekonomske možnosti družbe omogoča njihovo kar najbolj učinkovito delovanje.

Arbitraža lahko zato zahtevani spremembi ugodi v celoti ali delno oziroma v mejah predmeta spora določi tudi drugačno, objektivno ustreznejšo rešitev. Zahtevo pa lahko zavrne, če zanjo ni zadostnih objektivnih razlogov oziroma če dotedanja ureditev že ustrezno zagotavlja učinkovito izvajanje zakonskih pravic. Bistvo takšnega odločanja je uravnoteženje dejanskih potreb soupravljanja z legitimnimi interesi učinkovitega in racionalnega poslovanja družbe, pri čemer zakonsko zagotovljenih pravic ni dopustno znižati pod predpisani minimum.

Poseben pomen ima tudi izrecni arbitražni sporazum, vsebovan v predlagani določbi PDog. Njegov namen je, da udeleženca že vnaprej dogovorita pristojnost arbitraže za reševanje predvidenih sporov in se tako izogneta potrebi po sklepanju posebnega arbitražnega sporazuma ob vsakem neuspešnem pogajanju. To je pomembno zlasti pri tistih interesnih sporih, za katere ZSDU sam ne določa izrecne pristojnosti arbitraže, vendar je mogoče takšno pristojnost dogovoriti v mejah pravno dopustne arbitražnosti.

Pri tem je treba razlikovati med pravico udeleženca do sprožitve arbitražnega postopka in pravico do uveljavitve konkretne predlagane rešitve. Arbitraža namreč pri obveznih vsebinah ni zgolj razsodnik med različnimi predlogi udeležencev, temveč lahko v okviru predmeta spora samostojno oblikuje objektivno najprimernejšo ureditev, ki nadomesti njun manjkajoči sporazum. Pri fakultativnih vsebinah pa je njena pristojnost bistveno ožja, saj je predmet odločanja izključno utemeljenost odpovedi že obstoječe določbe in določitev njenih pravnih

posledic. Zato tudi splošnih meril arbitražnega odločanja o obveznih vsebinah ni mogoče neposredno uporabljati za samostojno spreminjanje ali ustvarjanje fakultativnih pravic.

4. Spreminjanje in odpoved fakultativnih vsebin

Bistveno drugačna je predlagana ureditev fakultativnih vsebin PDog. Izhodiščno pravilo je, da lahko udeleženca nove fakultativne pravice ustanavljata in obstoječe prostovoljno spreminjata samo sporazumno. Arbitraža torej ne more na zahtevo enega udeleženca samostojno ustvarjati novih nadstandardnih participacijskih pravic, ki jih drugi udeleženec ni sprejel.

Ko pa je določena fakultativna pravica enkrat sporazumno priznana, postane sestavni del veljavne normativne ureditve soupravljanja. Zato njene nadaljnje veljavnosti ni primerno prepustiti zgolj vsakokratni volji enega udeleženca. Takšna ureditev bi omogočala enostransko odpravljanje že dosežene ravni delavske participacije brez vsebinsko utemeljenih razlogov, kar bi bistveno zmanjšalo stabilnost in praktični pomen PDog. Po drugi strani pa tudi že priznane fakultativne pravice ne morejo biti popolnoma nespremenljive. Njihovo nadaljnje izvajanje lahko zaradi spremenjenih okoliščin postane nesorazmerno obremenjujoče za enega od udeležencev ali izgubi svoj prvotni namen.

Predlagana določba zato dopušča enostransko odpoved posameznih fakultativnih določb, vendar pod strogimi vsebinskimi pogoji. Enostranska odpoved je utemeljena le, če so izkazani objektivni razlogi, zaradi katerih nadaljnje izvrševanje določbe v nespremenjeni obliki nesorazmerno posega v legitimne interese udeleženca, ki jo odpoveduje, ali če je določba zaradi bistveno spremenjenih okoliščin izgubila svoj prvotni namen oziroma smisel. To je osrednje materialnopravno pravilo celotne predlagane ureditve fakultativnih vsebin. Zgolj sprememba poslovne politike, subjektivno nestrinjanje z že dogovorjeno rešitvijo ali splošno prizadevanje za zmanjšanje obsega participacijskih pravic sami po sebi ne morejo zadostovati za njeno odpravo.

Pri presoji je treba upoštevati tudi posledice odpovedi za interese drugega udeleženca in nadaljnji razvoj dosežene ravni soupravljanja. V primeru spora mora objektivno utemeljenost odpovedi izkazati tisti udeleženec, ki želi doseči prenehanje dotedanje določbe. Takšna porazdelitev dokaznega bremena je logična, saj prav odpovedujoči udeleženec zahteva poseg v že veljavno, predhodno sporazumno sprejeto ureditev.

5. Tri možne odločitve arbitraže o odpovedi fakultativne določbe

Pri odločanju o sporni odpovedi arbitraža presoja tri možne položaje. Če ugotovi, da je odpoved v celoti utemeljena, ji ugodi in odloči o prenehanju veljavnosti odpovedane določbe brez nadomestitve z novo rešitvijo. Če ugotovi, da je odpoved neutemeljena, jo zavrne in ohrani dotedanjo določbo v veljavi. Če pa ugotovi, da je odpoved delno utemeljena, lahko dotedanjo rešitev ustrezno spremeni in določi nadomestno ureditev, ki odpravlja objektivno ugotovljene razloge za odpoved, hkrati pa v največji možni meri ohranja namen in bistveno vsebino že priznane participacijske pravice.

Prav zadnja možnost pomeni posebno in strogo omejeno ustvarjalno pristojnost arbitraže pri fakultativnih vsebinah. Arbitraža namreč ne ustvarja novih pravic po lastni presoji, temveč zgolj ustrezno prilagaja že obstoječo pravico v obsegu, ki ga narekuje delna utemeljenost njene odpovedi. Takšna rešitev omogoča razumno prilagajanje že dosežene ravni

soupravljanja spremenjenim okoliščinam, ne da bi bila njegova vsebina prepuščena samovoljnemu enostranskemu zmanjševanju ali popolni nespremenljivosti.

6. Zagotavljanje kontinuitete veljavnosti dogovorjenih rešitev

Za pravno stabilnost PDog je bistveno tudi pravilo, da sporne določbe ostanejo v veljavi in se uporabljajo do sporazumne uveljavitve nove ureditve oziroma do učinkovanja ustrezne arbitražne odločitve. Sama pobuda za spremembo, podana odpoved ali začetek arbitražnega postopka zato ne smejo omogočiti, da bi eden od udeležencev med trajanjem spora enostransko vzpostavil novo dejansko stanje in drugega postavil pred izvršeno dejstvo.

To pravilo je posebej pomembno pri materialnih in organizacijskih pogojih delovanja sveta delavcev, saj bi lahko njihovo začasno prenehanje povzročilo težko popravljive posledice za izvajanje zakonskih pristojnosti. Hkrati pa je pomembno tudi za fakultativne vsebine, ker zagotavlja, da se o utemeljenosti sporne odpovedi odloči po predvidenem postopku, preden nastopijo njeni pravni učinki.

7. Sklepna utemeljitev

Predlagana ureditev je zasnovana kot kompromis med tremi zahtevami: pravno stabilnostjo, razvojno naravnanostjo in potrebno prilagodljivostjo sistema soupravljanja. Obvezne vsebine morajo biti zagotovljene kontinuirano, ker pomenijo izvedbeni pogoj uresničevanja zakonskih pravic. Fakultativne vsebine se ustvarjajo sporazumno, njihova poznejša enostranska odprava pa je dopustna samo ob objektivno utemeljenih razlogih in ustreznem pravnem varstvu.

Arbitraža ima pri obeh skupinah vsebin različno funkcijo: pri obveznih zagotavlja ustrezno konkretizacijo zakonskih pravic, pri fakultativnih pa predvsem varuje stabilnost že dogovorjenih rešitev ter omogoča njihovo upravičeno spremembo ali odpravo. S tem PDog ne postaja nespremenljiv akt, temveč trajen in prilagodljiv normativni temelj soupravljanja v družbi.

Takšna ureditev po eni strani preprečuje pravno negotovost in morebitne enostranske posege v doseženo raven delavske participacije, po drugi pa delodajalcu zagotavlja možnost, da zahteva objektivno utemeljene prilagoditve tudi tistih nadstandardnih rešitev, ki so bile sprejete sporazumno. Njena temeljna prednost je torej v tem, da nobeden od udeležencev ni prisiljen v trajno ohranjanje objektivno neustreznih rešitev, hkrati pa nobeden nima neomejene pravice do enostranskega odpravljanja že vzpostavljenega sistema soupravljanja.

← Nazaj na izbor