← Nazaj na rezultate iskanja

Avtorska razprava

Lastništvo zaposlenih, menedžment in uspešnost podjetij na poti k postmoderni organizacijski praksi

Razprava o lastništvu zaposlenih, vodenju in uspešnosti v tedanjem procesu privatizacije.

dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela

Kontekst za uporabo

Razprava in primeri iz leta 1997 so ohranjeni kot avtorski prispevek k razumevanju lastništva zaposlenih. Podatki o privatizaciji in lastniški strukturi opisujejo tedanje razmere.

Na besedilo ↓
ZSDS

Mednarodna konferenca DEZAP: "Lastništvo zaposlenih in uspešnost podjetij", Bled, 23. in 24. 10. 1997

Dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela

LASTNIŠTVO ZAPOSLENIH, MENEDŽMENT IN USPEŠNOST PODJETIJ NA POTI K POSTMODERNI ORGANIZACIJSKI PRAKSI

1. Uvod

Rezultate privatizacije v Sloveniji in sedanjo lastniško strukturo slovenskih podjetij mnogi ocenjujejo kot prvo fazo v procesu lastninjenja. Celo tisti, ki se strinjajo, da je delničarstvo zaposlenih lahko pozitivno v smislu motiviranja zaposlenih in menedžmenta, menijo, da večinsko lastništvo zaposlenih ni in ne more biti končna rešitev privatizacije. Kljub temu, da je večina slovenskih podjetij končala proces lastninjenja, je konec privatizacijske debate še vedno neopredeljen. Verjetno je, da se bo lastniška dilema nadaljevala v upravljalski dilemi: kdo naj, kako in z kakšnimi cilji nadzoruje slovenska podjetja. Namen naslednjega teksta je opozoriti na izsledke raziskav o lastništvu zaposlenih in teoretična spoznanja sodobne organizacijske teorije, ki pričajo v prid temu, da lastništvo zaposlenih v Sloveniji lahko štejemo za komplementarno zavzemanjem za uspešnosti in sodobnim razmeram ustrezno oblikovanje slovenskih podjetij. V tekstu bomo predvsem opozorili na:

  1. Lastništvo zaposlenih kot naraščajoči trend v procesu spreminjanja lastniških oblik;
  2. Povezanost participativnih organizacijskih praks in lastništva zaposlenih kot dejavnika poslovne uspešnosti;
  3. Skladnost koncepta lastništva zaposlenih in postmoderne organizacijske teorije.

2. Lastnišvo zaposlenih kot oblika lastnine

Lastništvo je družbeni fenomen, katerega vsebina in pomen odsevata družbene potrebe, norme in dogovore. Konec 20. stoletja prinaša ponovno potrebo po redefiniranju koncepta lastnine, ker tako dejanske oblike lastnine kot tudi normativna pričakovanja od lastniških konceptov ne ustrezata več obstoječim definicijam. Trend, ki je je najbolj prisoten v debatah o novih oblikah lastništva tako pri teoretikih kot tudi praktikih, je udeležba zaposlenih v kapitalu podjetij (pri dobičku in v delnicah).

Lastništvo zaposlenih postaja danes v celem svetu naraščajoči trend, toda sam pojav ni nov. Lastništvo zaposlenih kot obliko motivacije zaposlenih so poznali v kapitalističnih podjetjih že od začetka razvoja kapitalizma. Prav tako so od začetka kapitalističnega razvoja obstajala kapitalističnim podjetjem alternativne oblike organiziranja - kooperative. Vse večji obseg lastništva zaposlenih danes je posledica zgodovinskega razvoja lastniških razmerij v modernem podjetju: od individualne privatne lastnine preko delničarske lastnine do lastnine zaposlenih. Alan Hyde (1991) v analizi razširjanja lastništva zaposlenih v ZDA trdi, da je fenomen lastništva zaposlenih v devetdesetih potrebno ponovno preučiti zaradi štirih razlogov. Prvič, zaradi dolge in bogate zgodovine vizije gospodarstva, v katerem bi bila podjetja v lasti zaposlenih. Drugič, zaradi spreminjanja narave lastništva zaposlenih: od lastniške oblike, ki je bila vedno na marginah gospodarskih sistemov, lastništvo zaposlenih danes vstopa v “veliki biznis” in postaja pomemben del lastniške strukture velikih in uspešnih podjetij. Tretjič, velika popularnost ESOP-ov v ZDA je odprla realistične možnosti ustvarjanja gospodarstva, v katerem bodo podjetja v veliki meri v lasti zaposlenih. Napovedovalci sprememb lastniških razmerjih v ZDA pričakujejo, da bo do leta 2000 že več kot četrtina podjetij na ameriških borzah v vsaj 15% lasti zaposlenih. (Enak trend, po oceni številnih analiz procesov lastninskega spreminjanja in procesov privatizacije, velja tudi za druge razvite kapitalistične dežele kot tudi za gospodarstva v tranziciji in gospodarstva v deželah v razvoju.) Četrtič, Hyde opozaraja na obsežno akademsko literaturo, ki obravnava lastništvo zaposlenih iz različnih vidikov in z različnimi ugotovitvami ter ponuja podlago za poglobljeno analizo fenomena lastništva zaposlenih na novih osnovah.

3. Uspešnost lastništva zaposlenih?

“Ko propade podjetje v konvencionalni lasti, novinarji ne ugotavljajo, da je za to krivo tradicionalno korporacijsko lastništvo; ko pa se zapre ali slabo posluje podjetje v lasti zaposlenih, pa novinarji pogosto pišejo o lastništvu zaposlenih kot krivcu.”

Rosen in Young (1991)

O tem, kakšen vpliv ima lastništvo zaposlenih (in druge oblike ekonomske demokracije) na poslovanje podjetij govorijo izsledki številnih raziskav in analiz. Ena najbolj znanih študij primerjalne uspešnosti podjetij v lasti zaposlenih je obsežna raziskava, ki jo je leta 1987 opravil U.S. General Accounting Office (ameriški vladni urad za plačilni promet). Raziskava je zajela obsežen vzorec 106 podjetij z in 106 podjetij brez lastništva zaposlenih. Kot merilo uspešnosti so upoštevali dobiček in produktivnost. Rezultati študije so pokazali, da glede dobičkonosnosti med podjetji z in brez lastništva zaposlenih ni bilo statistično pomembne razlike (čeprav je bil v podjetjih v lasti zaposlenih del dobičkov pred merjenjem uporabljen za nakup delnic za zaposlene). Glede produktivnosti se je izkazalo, da so najvišjo produktivnost dosegli v podjetjih, v katerih je bilo lastništvo zaposlenih kombinirano z visoko stopnjo participacije zaposlenih v odločanju. S tem je potrjena trditev, da samo lastništvo ne determinira uspešnosti podjetja.

Hanson in Watson (v Jenkins in Poole, 1990) poročata o študiji vpliva delitve dobička na uspešnost podjetja. V vzorcu študije je bilo 382 britanskih podjetij, od katerih je v 107 obstajal načrt delitve dobička. Ugotovitve študije so pokazale, da so imela podjetja z načrti delitve dobička boljše rezultate od podjetij, ki načrtov za delitev dobička niso imela. To se je še posebej iskazalo pri primerjanju rasti prodaje. Toda, avtorja sta opozorila, da je večjo uspešnost v analiziranih podjetjih lahko povzročil tudi določen stil vodenja.

Ramsay et al (v Jenkins in Poole, 1990) poročajo o izsledkih “Glasgowške raziskave”, v kateri je bilo analizirano uvajanje načrtov nakupa delnic za zaposlene v 356 podjetij in izdelano 35 študij primerov. Ugotovitve raziskave so bile, da majhni prispevki s strani podjetij in iz tega izhajajoče majhne finančne koristi za zaposlene v analiziranih načrtih ne bodo prispevali k pozitivnim spremembam odnosa do dela, ampak nasprotno - lahko spodbujajo instrumentalne orientacije do podjetja in dela. Načrti za nakup delnic so bili uvajani v podjetja vglavnem na pobudo najvišjega vodstva z namenom ustvarjanja in povečevanja lojalnosti in identifikacije zaposlenih s podjetjem. Analiza udeležencev in teh, ki se niso udeležili načrtov, je pokazala, da je bila udeležba v glavnem odvisna od višine plače zaposlenega. Osnovni motiv za udeležbo je bil finančne (denarna korist), ne pa ideološke narave (identifikacija s podjetjem): zaposleni so načtre ocenejvali glede na raven finančne koristi in tveganja in zaradi njih niso spremenili svojega odnosa do podjetja. Raziskovalci niso opazili, da bi finančni načrti imeli vpliv na večjo participacijo zaposlenih ali zmanjševanje moči menedžmenta. Sindikalni predstavniki načrtom niso nasprotovali, ker jih niso ocenjevali kot grožnjo obstoječim postopkom kolektivnega pogajanja.

Blairova (1995:313-315) poroča o rezultatih nekaterih študij uspešnosti podjetij v lasti zaposlenih ali uvajanja programov delitve dobička ali participacije zaposlenih v podjetja v konvencionalni lasti. Conte in Svejnar sta v raziskavi v podjetjih s ESOP-i leta 1990 ugotovila, da so bile participativne institucije, ki so v podjetjih kombinirane z lastništvom zaposlenih, prispevale k povečanju uspešnosti poslovanja. Kruse in Martin sta leta 1990 naredila “metaanalizo” 16-tih študij delitve dobička. V analizo je bilo vključenih 42 podatkovnih sklopov. 6% rezultatov je vsebovalo negativno oceno vpliva delitve dobička na uspešnost podjetja, 60% je pa kazalo pozitiven in statistično signifikanten vpliv. Kruse je za tem analiziral še 500 ameriških javnih podjetij, v katerih so uvedli delitev dobička zaposlenim. Ugotovil je, da je bil rezultat uvajanja delitve dobička enkratni skok v produktivnosti (za 4-5%) brez kasnejših padcev in negativnih sprememb.

Gates in Saghir (1995:6) poročata o analizi literature o lastništvu zaposlenih (ESOP, kooperative in druge oblike lastništva zaposlenih), ki sta jo do leta 1994 opravila D.L. Kruse in J.R. Blasi.[1] Analiza je obsegala podatke 51 študij - 25 o stališčih in obnašanju zaposlenih in 26 o produktivnosti in profitabilnosti podjetij z lastništvom zaposlenih. Na osnovi prvih 25 študij sta avtorja ugotovila naslednje:

  1. Da lastništvo zaposlenih ne izboljša avtomatično stališč in obnašanja zaposlenih;
  2. Da lastništvo zaposlenih pogosto izboljša ali ne vpliva na stališča in obnašanje zaposlenih, redko pa ima negativen vpliv.
  3. Na različna stališča in obnašanje skoraj vedno vpliva lastniški status zaposlenega, ne pa velikost lastniške udeležbe.
  4. Če zaposleni meni, da v podjetju lahko sodeluje v odločanju, ima to - ne glede na obstoj lastništva zaposlenih - pozitiven vpliv na stališča zaposlenih.
  5. Kljub možnim koristim od večje participacije v odločanju, lastništvo zaposlenih ne povzroča avtomatično večje participacije.
  6. Potreba ali želja po sindikalnem zastopanju se ne zmanjša v podjetjih z lastništvom zaposlenih.

Ugotovitve Krusa in Blasija na osnovi analize 26 študij o produktivnosti in profitabilnosti podjetij z lastništvom zaposlenih so v skladu s prej omenjenimi ugotovitvami:

  1. Lastništvo zaposlenih ne poveča avtomatično produktivnosti ali profitabilnosti podjetja.
  2. Lastništvo zaposlenih pogosto poveča ali ne vpliva na produktivnost in profitabilnost podjetja, redko pa ima negativen vpliv.

Znana je ugotovitev Paula Blumberga, avtorja Industrijske demokracije (1968), da v družboslovju skoraj ni primera takšne konsistentnosti ugotovitev, ki velja za raziskave posledic povečevanja moči zaposlenih: skorajda ni raziskave, ki ne bi povdarila, da se zaradi povečanja moči delavcev pri odločanju poveča zadovoljstvo pri delu in se na splošno pojavijo različne druge koristne posledice. Veliko avtorjev zastopa stališče, da že sama participativna organizacijska kultura ima pozitivnen vpliv na uspešnost poslovanja. Številne raziskave so dokazovale pozitiven vpliv participativnega vodenja na uspešnost poslovanja, ne glede na lastniško strukturo podjetij. Toda novejše raziskave, kot smo videli vztrajajo na kombinaciji lastništva in participacije: participacijo zaposlenih v odločanju in participacijo v ekonomskih rezultatih poslovanja imajo za nerazdružljivo kombinacijo, ki prispeva k uspešnejšem poslovanju. Z vidika zaposlenih participacija v odločanju brez finančne participacije lahko prispeva k izboljšavam, od katerih bodo finančne koristi imeli drugi. Samo finančna participacija pa po drugi strani lahko spodbuja instrumentalno razmerje in ne prispeva k večjem zadovoljstvu na delovnem mestu.

Nemogoče je dati enoznačno oceno vpliva lastništva zaposlenih na uspešnost poslovanja podjetja. Čeprav je lastništvo eden pomembnih dejavnikov v podjetju, samo sprememba lastniške oblike ne bo imela direktnega in avtomatičnega vpliva na poslovanje podjetja. Možno je govoriti o dejavnikih ali pogojih uspešnosti lastništva zaposlenih. Lastništvo zaposlenih lahko različno funkcionira v različnih pogojih in je v odvisnosti od različnih dejavnikov lahko bolj ali manj uspešna lastniška oblika. Poenostavljeno apriorno zavzemanje ali zavračanje lastništva zaposlenih zakrije na eni strani probleme, ki bi jih bilo potrebno proučevati (in odpraviti) ali po drugi strani zakrije dejanski potencial lastništva zaposlenih. Alan Hyde (1991) v analizi uspešnosti lastništva zaposlenih obravnava le-tega na nivoju individualnih podjetij. Njegova analiza temelji na predpostavki, da je nemogoče dati enoznačno oceno uspešnosti lastništva zaposlenih. Kritizira tako “vedno” kot “nikoli” teorije, ki trdijo, da je lastništvo zaposlenih optimalna rešitev za vsa podjetja, oziroma, da v nobenem primeru ne more biti uspešno. Hyde ima oba ekstrema ima poenostavitve. Meni, da bo največje in najvidnejše izboljšave lastnišvo zaposlenih prispevalo v podjetjih, v katerih so pred uvajanjem te lastniške oblike obstajali nezaupanje in slabe komunikacije med zaposlenimi in menedžmentom. V takšnih podjetjih bo uvajanje lastništva in kontrole zaposlenih lahko izboljšalo komunikacije, povečalo medsebojno zaupanje in na ta način izboljšalo možnosti uspešnega poslovanja. Po drugi strani bo uvajanje lastništva zaposlenih v podjetjih z že visoko notranjo učinkovitostjo lahko prispevalo k določenim prihrankom, toda po mnenju Hydea, ne bo povzročilo velikih skokov v produktivnosti.

Blairova (1995) ugotavlja, da je uspešnost lastništva zaposlenih odvisna od strukture kapitala v podjetju: če je za podjetje pomembnejše investirati v fizični kapital, delo je pa nespecializirano in enostavno, bo bolj učinkovita tradicionalna kapitalistična oblika organiziranja. Če pa za podjetje najpomembnejše investirati v človeški kapital, medtem ko je fizični kapital nespecializiran, bo bolj učinkovita organizacija v lasti in z nadzorom delavcev. Blairova opozaraja na ugotovitve Piora in Sabela o tem, da smo v industrijskih družbah priče trendu spreminjanja ekonomij, baziranih na masovni proizvodnji (polkvalificirano delo in za določeno proizvodnjo specilizirani stroji), k novem modelu, za katerega so značilni: visoko specializirani zaposleni, fleksibilna oprema in specifični, uporabnikom prilagojeni izdelki. Nekateri avtorji določajo panoge ali dejavnosti, za katere naj bi lastništvo zaposlenih bilo primerna lastniška oblika, toda za to ni potrditve v organizacijski praksi, kjer najdemo uspešna podjetja v lastništvu zaposlenih v praktično vseh panogah in dejavnostih. Enako velja za nekatere druge lastnosti podjetij, kot so velikost, struktura delovne sile itd..

4. (Post)modernost[2] in koncept lastništva zaposlenih

“Medtem ko modernistična organizacijska teorija išče enega ali najboljši model učinkovitosti, utemeljen na znanosti, postmoderna organizaciojska teorija išče praktično in ekološko uporaben set predstav učinkovitosti, ki vsebujejo niz videnja in skrbi različnih skupin. Te skupine so konceptualizirane kot déležniki.” (Gephard, Thatchenkery, Boje, 1996:362-363)

Obdobje, v katerem živimo, je označeno z mnogimi izzivi in problemi, ki zahtevajo nove rešitve: ekonomska, ekološka, politična in družbena vprašanja na koncu devetdesetih povzročajo nujno iskanje alternativ temu, kar je ponujal modernizem - uspeh, moč in znanje pridobivajo nov pomen in zahtevajo protuuteži: harmonijo, sodelovanje in čutenje. Novi ali z modernističnimi orodji nerešeni problemi (zaostrena mednarodna gospodarska konkurenca, problemi glede staranja populacije in brezposelnosti, potreba po redefiniranju socialne države..) zahtevajo redefinicijo razvoja organizacij.

Nekateri organizacijski teoretiki ponujajo črnogledo vizijo organizacijskega razvoja: postmoderno organizacijo vidijo kot absolutno dominantno nad posamezniki in skupinami - organizacijo, ki zanika vsak človeku prijazen namen, ki se postavi nad udeležence organizacije in jih vsrka in izniči. Takšna vizija najde ilustracijo v procesih rekonstrukcije, “hujšanja” podjetij (posebej, toda ne samo v ZDA). Masovna odpuščanja delavcev, ki so že kontraproduktivna glede uspešnega organiziranja dela, ki so v konfliktu z dognanji sodobne organizacijske teorije, deklarirane orientacije podjetij, želja zaposlenih, sindikatov, politikov - kažejo, da so udeleženci organizacije ujeti v krog, iz katerega se kljub nestrinjanju ne znajo in ne morejo izvleči.

Robert P. Gephart (1996) kot ilustracijo postmoderne organizacijske podobe omenja prozo sodobnega avtorja Williama Gibsona. Zaposleni v Gibsonovi organizaciji so “postljudje”, katerih možgani so direktno računalniško povezani z organizacijo, v kateri delajo: organizacija ima popolno oblast in neubogljive zaposlene lahko ubije. Organizacije in njihovo okolje prežemajo kriminal, brezčutno nasilje, fragmentacija in nesmisel. Gephardova radikalna vizija razkriva posthumanost in nemoč človeka v vseh organizacijskih vidikih: menedžement, ki ima brezmejno kontrolo nad procesi, ki jih ne razume in ne more kotrolirati; komunikacije, ki postajajo nesmisleni tokovi simbolov, ki so sporočila ne pa informacije; politizacija organizacij, v kateri so cilji imanentni organizaciji, ne pa ljudem v njej. Postmoderna organizacija tako postaja človeški produkt, nad katerim človek izgublja ne samo kontrolo, toda tudi vsako možnost razumevanja in smislenega sodelovanja. Vez med organizacijo in človekom postaja skrajnje prisilna - prisila nima nobene racionalne ali emocionalne osnove, je samo način preživetja.

Drugi organizacijski teoretiki (zastopniki manj pesimističnih videnj prihodnega razvoja organizacij) uporabljajo pojem postmoderne organizacije za organizacije, ki se razvijajo kot ustrezen in ljudem prijazen odgovor na potrebe sodobnega časa. Tako ima Clegg za postmoderne “nove fleksibilne, prilagodljive, mrežne organizacijske oblike, ki nastajajo (na začetku na Japonskem) kot posledica turbulentnih stresov globalnega kapitalizma.” (v Calton in Kurland, 1996:168) Nove organizacije temeljijo na post-birokratskih principih decentralizacije, komunikacije, zaupanja in medovisnosti. Rešitve problemov in doseganje organizacijskih ciljev potekajo v nenehnem kolektivnem procesu, ki postaja bistvo organizacije. Organizacije tako “postajajo glagoli namesto samostalnikov.” (Calton in Kurland, 1996:170) V devedesetih odmneven organizacijski koncept déležnikov je način preseganja dosedaj veljavnih konceptov organizacije, moči in ekskluzivnosti pravic (vključno z lastniškimi pravicami). Koncept presega definicije podjetja kot organizacije, v kateri ima-jo določena-e skupina-e suverenost. Podjetje déležnikov je podjetje pozitivne moči - inkluzivna organizacija, katere lasten obstoj je odvisen od okolja. Podjetje postane prostor srečevanja medodvisnih interesov in akterjev, ki so enakopravni in opolnomočeni.. S konceptom deležnikov se organizacijska teorija odmika od “lastniškega koncepta” in se bliža konceptu podjetja kot “skupnosti”, edino, da to skupnost razširja zunaj meja notranjih udeležencev - zaposlenih. Pomemben kulturni in koncepcijski premik je v smeri od kapitalskega k humanističnem videnju podjetja.

Postmoderno podjetje deležnikov zahteva spremenjen način vodenja: menedžment naj bi omogočal okolje ustrezno skupnemu delovanju vseh udeležencev. Stopil naj bi iz vloge agenta v vlogo soudeleženca. Menedžersko delovanje naj bi bilo manj podobno monologu in bolj komunikacijam z ostalimi “koavtorji” dejavnosti, ki poteka v podjetju. Organizacijska teorija s konceptom déležnikov institucionalizira načela feministične organizacijske teorije. Pri opredelitvi menedžerske vloge pa organizacijska teorija soglaša s tistimi, ki povdarjajo pomen, vlogo in stil menedžmenta kot dejavnike uvajanja in uspešnosti lastništva zaposlenih. Ena najbolj nespornih ugotovitev v analizah lastništva zaposlenih je ta, da ima na obseg, obliko, vsebino in kvaliteto lastništva zaposlenih velik vpliv stil vodenja v podjetju. Številne raziskave opozarjajo, da je že uvajanje lastništva zaposlenih v konvencionalnih kapitalističnih podjetjih odvisno od stališča, ki ga imajo do te oblike lastništva najvišji vodilni: “Ne glede na to, koliko je lastništvo zaposlenih uspešno, ne bo nikoli široko razširjeno, če najvišji vodilni ne bodo prepričani, da ga lahko uporabijo pri doseganju svojih ciljev.” (Young, 1991:112)

Vodilni so v podjetju eden najbolj pomembnih ustvarjalcev organizacijske kulture in stil vodenja je povezan z obliko organizacijske kulture. Uvajanje lastništva zaposlenih bo lažje v podjetju, v katerem je vodenje participativno, in če je temu ustrezna tudi organizacijska kultura. To pa ne pomeni, da lastništva zaposlenih ne moremo najti v podjetjih z avtoritarnim vodstvom ali zelo pogosto v podjetijih z vodstvom, ki ga lahko opišemo kot benevolentno paternalistično. Uvajanje lastništva zaposlenih ne moremo imeti za indikator večje participativnosti. Toda v podjetjih, v katerih obstaja lastništvo zaposlenih je njegova kvaliteta odvisna od stila vodenja. Analize so pokazale, da bo lastništvo zaposlenih največ pozitivnih rezultatov prineslo v podjetih, v katerih je združeno s participativno kulturo in participativnim načinom vodenja. Nekateri nameni uvajanja lastništva zaposlenih (večja identifikacija zaoposlenih s podjetjem, uspešnejše poslovanje, večja demokracija na delovnem mestu in tako naprej) bodo doseženi samo v podjetjih, v katerih bo lastništvo zaposlenih spremljala tudi participativna oraganizacijska kultura. V nasprotnem primeru bodo zaposleni lastništvo percipirali kot enkratno finančno nagrado ali pa v najboljšem primeru kot obliko varčevanja. Takšen pomen lastništva zaposlenih pa ne more imeti pomembnih posledic na stališča zaposlenih do podjetja, na njihov način dela in obnašanja na delovnem mestu.

V podjetjih, ki so bila predmet privatizacije ali spreminjanja lastniške oblike v deželah v tranzicji je menedžment imel nedvomno pomebno vlogo pri izbiri modela (kjer je bilo to mogoče) in izvajanju lastniške transformacije. Stil menedžmenta bo zagotovo tudi v slovenskih podjetjih vplival na kvaliteto in potencialno uspešnost lastništva zaposlenih po opravljeni lastniški transformaciji.

Tisti postmodernisti, ki verjamejo v možnost preživetja organizacije, ki bo slonela na humanističnih principih, zahtevajo in verjamejo v korenite epistemološke in ontološke spremembe kot osnovo novih organizacijskih praks: “Postmoderni menedžment in organizacijska teorija zahtevata rekonstrukcijo organizacij skozi obnovitev občutka harmonije in ravnotežja v človeškem rodu, naših institucijah in naših teorijah.” (Gephard, Thatchenkery, Boje, 1996:364) Radikalno spremenjen način, na katerega mislimo o organizacijah in definiramo načine bivanja, bo dovolil preživetje organizacijskih praks, ki bodo obstajale in funkcionirale za ljudi. Za takšne organizacije naj bi bilo značilno “ploščata” organizacijska struktura in “razbijanje hierarhij” (Peters), “fleksibilna specializacija” (Piore, Sabel), “visoka vključenost” (Levine), “samoupravni timi” (Lower) in “kolaborativni sistemi upravljanja” (Heckscher). Pomembna vrednota postmoderne organizacije je zaupanje. Bolj pomembni od birokratskih pravil postajajo principi - razlogi, ki stojijo za pravili.

Ideje o novem načinu reševanja sodobnih problemov so prisotne med analitiki že desetletja. Leta 1967 je svetovalec ameriškega predsednika Kenedyja menil, da se problema revščine “ne da odpraviti z dobronamernimi odločitvami oddaljenih uradnikov”, ampak da ga je potrebno premagati “z metodami, ki same po sebi krepijo pomen in sodelovanje posameznikov, v njihovi zavesti in v realnosti. Pot, po kateri se to lahko doseže, pelje, vsaj na politični fronti, k decentralizaciji. Skupnosti in privatne skupine je potrebno spodbujati k temu, da spet prevzamejo večjo odgovornost”, kar “omogoča intimnejše osebne kontakte in neposredno sodelovanje in kontrolo.” (v Jacoby, 1985:317)

Lastništvo zaposlenih je v skladu s takšno filozofijo večje participativnosti in samoodgovornosti posameznikov, ki se iz neaktivnih in odvisnih spremenijo v aktivne in neodvisne. Pri tem pa so potrebne sočasne spremembe na normativnem in praktičnem področju. Potrebno je verjeti, da so ljudje sposobni razmišljati, tvegati, odločati in ustvarjati praktične pogoje (bančne, finančne, organizacijske), da se potencialne sposobnosti izkažejo v praksi. Lastništvo zaposlenih je ekonomski korelat redefiniranega političnega koncepta državljansva, ki od državljanov v zamenjavo za določene pravice zahteva večjo samoodgovornost, aktivnost in dejavnejšo udeležbo v javnem življenju. Zaradi tega lastništva zaposlenih ne gre vpenjati v preživele koncepte, ampak v prihodnost usmerjene rešitve.

5. Perspektive lastništva zaposlenih v Sloveniji

Argumenti za in proti zaposlenim ali zunanjim lastnikom so danes v Sloveniji praktično enaki kot pred leti, ko se je začela debata glede optimalnega načina lastninjenja. Gre za spor, ki redko temelji na strokovnih in znanstvenih argumentih. Apriorno zastopanje lastništva zaposlenih je manj glasno, ker je splošna družbena klima obrnjena k radikalnim spremembam, na lastništvo zaposlenih pa se pogosto gleda kot na kontinuiteto prejšnjega sistema. Nevarnost apriornega zavzemanja za lastništvo zaposlenih je v tem, da ne spodbuja reševanja problemov, vezanih na lastništvo zaposlenih.

Apriorni nasprotniki lastništva zaposlenih uporabljajo kot argumenta proti lastništvu zaposlenih podobnost lastništva zaposlenih s prejšnjim, neuspešnim sistemom delavskega samoupravljanja in potrebo po koreniti spremembi in prevzemanju konceptov in institucij kapitalističnega tržnega gospodarstva. V Sloveniji se lahko odločimo za več kot eno različico kapitalizma - v razvitem kapitalističnem svetu obstajajo tudi drugačne zgodbe o uspehu od tiste, v kateri so glavne besede borza in investicijske družbe. Obstajajo uspešna gospodarstva, v katerih je del poslovne kulture narediti vse prej kot odpustiti zaposlene.[3] Nekateri menijo, da je takšna alternativa za Slovenijo “samomorilska”[4] (D. Mramor v Repovž, 1997). Toda, slovenska zgodovina, pričakovanja in vrednostne usmeritve prebivalstva, kot tudi dognanja sodobne organizacijske teorije kažejo nasprotno. Uporaba definicij: “Kapitalistični tržni sistem temelji na tem, da ljudje v podjetje vložijo svoje prihranke in nastavijo menedžment, ki naj bi ga upravljal.” (Mramor v Repovž, 1997) ni relevantna za razvite kapitalistične sisteme, ker sugerira, da se menedžerska revolucija ni nikoli zgodila. Ni relevantna niti za Slovenijo, ker bi iz nje lahko napačno sklepali, da so zunaji lastniki v slovenskih podjetjih slovenski varčevalci, ki so svoje prihranke vložili v podjetja in imajo sedaj težave z notranjimi lastniki, ki jim ne pustijo nadzorovati njihovega kapitala...

Medtem ko poteka teoretična razprava, novi slovenski lastniki že opravljajo svoje nove vloge v podjetjih. Različne skupine lastnikov se združujejo in poskušajo skupno bolje uveljavljati svoje interese. Investicijske družbe in državni skladi na eni strani ter notranji lastniki na drugi strani formirajo interesne koalicije: zunaji lastniki določajo pravila skupnega nastopanja v podjetjih, notranji pa organizirajo klube in združenja, da bi enotno glasovali na skupščinah. Osnovna področja sporov med skupinami sta delitev dobička in udeležba v nadzornih svetih podjetij. Obe skupini obtožujejta druga drugo, da zastopa kratkoročne interese in, da je v najboljšem interesu podjetij (in posledično tudi družbe) onemogočiti nasprotno stran.

Primeri, ko investicijske družbe tožijo podjetja, ker ne izplačujejo dividend, kažejo, da so zaenkrat notranji lastniki bolj pripravljeni varovati dolgoročne interese podjetij in se odpovedovati dividendam (in tudi plačam), da bi zagotovili obstoj podjetja (in svojih delovnih mest). Manjše število investicijskih družb pa je finančno zadosti močnih, da bi lahko razmišljalo dolgoročno in ne zahtevalo izplačevanja dividend. Zaenkrat podatki kažejo, da se investicijske družbe (ki nimajo drugih virov zaslužka in imajo likvidnostne težave) obnašajo dezinvesticijsko in vztrajajo na izplačevanju dividend, medtem ko zaposleni lastniki (zaradi skrbi za dolgoročni obstoj podjetij in s tem lastnih delovnih mest) pristajajo na neizplačevanje dividend in omejevanje ravni plač.

Prva delitev na zunanje in notranje lastnike se bo verjetno v prihodnje spreminjala, ko se bodo razjasnili interesi različnih podskupin dveh prvotno nastalih skupin. Udeleženci v notranjih odkupih niso bili samo zaposleni, ampak tudi bivši zaposleni (upokojenci in drugi, ki so podjetje zapustili) in družinski člani zaposlenih. Medtem ko lahko pričakujemo, da bodo družinski člani trajno imeli enake interese kot zaposleni, bodo upokojenci in še posebej drugi bivši zaposleni (ki so lahko zaposleni tudi v konkurenčnih podjetjih) verjetno kmalu imeli interese, ki bodo drugačni od interesov zaposlenih lastnikov. Upokojenci so specifična skupina lastnikov - pogosto so na podjetje emocionalno navezani zaradi časa in odrekanj iz preteklosti, nekateri (posebej v manjših krajih) pa imajo tudi otroke zaposlene v podjetju. Toda, istočasno so upokojenci v slabem materialnem položaju in bodo zaradi tega lahko zainteresirani za čim višje dividende in tudi za prodajo delnic. Tako bodo “zunanji notranji” lastniki bližje interesom investicijskih družb za svobodno trgovanje z delnicami in izplačevanje dividend, kot se bodo pripravljeni solidarizirati z zaposlenimi v njihovem zavzemanju za obstoj podjetja. Lahko pričakujemo, da bodo nekateri veliki skladi ali/in investicijske družbe podpirali dolgoročno usmerjeno držo notranjih lastnikov. Tako se bodo sedaj obstoječe koalicije v prihodnje spreminjale. Ker imajo vse obstoječe lastniške skupine v večini primerov premajhen odstotek delnic, da bi same nadzorovale podjetja, je malo verjetno, da bodo koalicije izgubile na pomenu.

Na obseg lastništva v Sloveniji bo, tako kot drugje v svetu, vplivalo veliko različnih dejavnikov. Če bodo podjetja z lastništvom zaposlenih pokazala dobre poslovne rezultate, bo to pozitivno vplivalo na vse, ki imajo vpliv na eventualno razširjanje te lastniške oblike (managerji, politiki, zaposleni, sindikati, javnost). Smer vpliva lastništva zaposlenih v slovenskih podjetjih bo odvisna tudi od motivov, ki so utemeljevali izbiro tovrstne metode lastniške spremembe. Lastništvo zaposlenih v nekaterih primerih manj odseva prosto izbiro podjetij in bolj splet okoliščin in pomankanje alternative (tujega in domačega kapitala). Pomankanje alternativ bo tudi v prihodnje definiralo lastniško strukturo dela slovenskih podjetij. V primerih že dosedaj uspešnih podjetij, ki so bila prisotna na svetovnih trgih in navajena na zahteve mednarodne konkurence, bo verjetno lastništvo zaposlenih motivacijo in dosedanjo vezanost zaposlenih na podjetje še povečalo in s tem vplivalo na doseganje optimalnih poslovnih rezultatov. Tudi v primerih podjetij, v katerih so se organizacijske spremembe, zaradi pritiska iz okolja (izguba trgov, nujnost racionalizacije poslovanja, ukinitev ugodnih kreditov), začele že pred procesom lastninjenja, bodo lastništvo zaposlenih lahko uporabili v smeri motiviranja zaposlenih za višjo učinkovitost in s tem boljše rezultate. V neuspešnih podjetjih je lastništvo zaposlenih lahko dejavnik prenove in mobilizacije moči v smeri izboljšanja poslovanja. V primerih do sedaj neuspešnih podjetij, v katerih so se za notranje lastninjenje odločali, da bi ohranili sedanje stanje (vodilno ekipo, število zaposlenih, organizacijo dela), čeprav to ogroža dolgoročno uspešnost in/ali obstoj podjetja, je ta odločitev napačna in bo lastništvo zaposlenih (kot nadaljevanje slabe prakse samoupravljanja) pripomoglo k propadu podjetja.

Literatura

Blair, M.M. 1995: Ownership and control: Rethinking Corporate Governance for the Twenty First Century. The Brookings Institution, Washington

Blasi, J.S. 1988: Employee Ownership: Revolution or Ripoff? Cambridge, Mass.: Balinger

Boye, D.M., Gephard, R.P., Thatchenkery, T.J. 1996: Postmodern Management and Organization Theory. London: Sage Publications

Calton, J.M., Kurland, N.B. 1996: A Theory of Stakeholder Enabling: Giving Voice to an Emerging Postmodern Praxis of Organizational Discourse, v Boye D.M., Gephard, R.P., Thatchenkery, T.J. 1996: Postmodern Management and Organization Theory. London: Sage Publications

Ellerman, D. 1994. Property and Contract in Economics: The Case for Economic Democracy. Cambridge: Blackwell

Gates, J.R, Saghir J. 1995: Employee Stock Ownership Plans: Objectives, Design Options and International Experience

Hyde, A. 1991. In Defence of Employee Ownership (neobjavljen tekst)

Jacoby, H. 1985: Birokratizacija svijeta. Zagreb: Globus

Jenkins, G.,Poole, M. 1990: New forms of Ownership: Management and Employment, London: Routledge

Manager, 1995. Management in lastniki podjetij. Ljubljana

Mygind, N. 1994: Employee Ownership and Privatization in Eastern Europe - opportunities and barriers. (referat na 7. konferenci Mednarodnega združenja ekonomije samoupravljanja, Portorož)

Oakeshott, R. 1990. The Case for Workers' Co-ops. London:Macmillan

Poole, M. and Jankins, G. 1990. The Impact of Economic Democracy: Profit- Sharing and Employee Shareholding Schemes. London: Routledge.

Repovž, M. 1997: Zgledovanje po Nemčiji bi bilo samomorilsko.(Delo, 11.oktobra)

Rosen C. in Young, K.M. 1991. Understanding Employee Ownership. Ithaca: ILR Press

  1. Avtorja opozarjata na doloèene pomankljivosti glede enovitosti in rigoroznosti metodologije v analiziranih {tudijah. ↑

  2. Postmodernizem lahko razumemo kot družbeno obdobje (ki sledi modernizmu)?, kot kulturno gibanje - redefinicijo družbe (ki pomeni drugaènost in prekinitev s preteklostjo, ne pa nujno napredek) ali pa umetniški ali kulturni stil (ki na nov naèin odseva modernizem). (Gephard, Thatchenkery, Boje, 1996:2) ↑

  3. V intervjuju v Delu, dne 11. Oktobra 97 dr. Dušan Mramor kot primer uspešnega funkcioniranja lastniškega nadzora nad podjetji omenja primer IBM-a. Isto podjetje je prav zaradi tega lastniškega nadzora prišlo na Newsweek-ov seznam podjetij, ki so masovno odpušèala delavce (v IBM-u je bilo odpušèenih 60.000 ljudi): na naslovnici Newsweeka februarja 1996 so menedžerji velikih ameriških podjetij, ki so zaradi pritiska zunanjih delnièarjev masovno zmanjševali obseg zaposlenih poimenovani “korporacijski ubijalci” (corporate killers). ↑

  4. Argument, da je nemški model neprimeren za Slovenijo zaradi tega, ker se Slovenija z Nemèijo ne more “niti približno primerjati niti po kapitalu podjetij niti po sodobnosti tehnologije, kakovosti vodenja ali vpletenosti v svetovne gospodarske tokove” ne upošteva, da sta Nemèija in Japonska (z razvojnim modelom podobnim nemškemu) od poražencev druge svetovne vojne postali svetovni velesili prav zaradi modela “socialnega tržnega gospodarstva” ali “humanega kapitalizma”. Modela nista nastala kot posledica gospodarske uspešnosti, prav nasprotno - bila sta vzrok uspešnosti. ↑

Podatki o viru in pripravi

Izvorni naslov: Lastništvo zaposlenih, menedžment in uspešnost podjetij na poti k postmoderni organizacijski praksi.

Uredniška in oblikovna priprava prikaza: 29. 10. 2026. Datum vira je naveden posebej.

Celotno besedilo izbranega izvirnika je ohranjeno. Pri pretvorbi so preverjeni besedilo, opombe in prikazi. Arhivske oznake strani so po potrebi odstranjene; datum in posebnosti vira ostajajo navedeni nad besedilom.

← Nazaj na izbor