← Nazaj na izbor virov

Avtorska razprava

Lastništvo zaposlenih in industrijski odnosi

Ameriške izkušnje lastništva zaposlenih in industrijskih odnosov, predstavljene leta 1997.

dr. Christopher Mackin

Kontekst za uporabo

Zgodovinski referat iz leta 1997 opisuje takratne razmere in izkušnje, med drugim United Airlines. Trditve o poslovnih rezultatih in lastništvu se nanašajo na tedanji primer, ne na današnje stanje podjetij.

Na besedilo ↓
ZSDS

Dr. Chistopher Mackin

LASTNIŠTVO ZAPOSLENIH IN INDUSTRIJSKI ODNOSI

(Referat na mednarodni konferenci DEZAP “Lastništvo za­poslenih in uspešnost podjetij”, Bled, 1997)

Julija 1994 je 55.000 zaposlenih v United Airlines-u pridobilo večinski delež v lastništvu in pomemben upravljalski vpliv nad svojim podjetjem. Ta transakcija in rezultati v naslednjih dveh letih in pol so bili pomembni. Čeprav so poslovni rezultati United-a kompleksni in vključujejo tudi nedavna (januar 1997) sporna pogajanja o tem, kako deliti očiten uspeh družbe, bi danes težko oporekali splošno pozitivni naravi Unitedovega eksperimenta.

Z oglaševanjem v nacionalnem tisku in na televiziji, kjer Unitedovi zaposleni obveščajo potencialne potnike, da “več, kot samo delajo tam”, je United agresivno promoviral nove okoliščine. Marčevska številka Business Week-a (1996) je v zgodbi z naslovnice objavila prve merljive posledice lastništva zaposlenih. Prihodki iz poslovanja na zaposlenega so leta 1995 poskočili za 10 procentov, z dobičkom 8 oziroma 7 %. Za razliko od konkurence, ki se pri doseganju profitov močno zanaša na zmanjševanje delovnih mest, je United dosegel svoj dobiček z večanjem števila delovnih mest. V obdobju dramatičnega krčenja delovnih mest, ko nekateri vodilni napovedujejo “konec ekonomije delovnih mest”, so v Unitedu zaposlovali nove delavce - 7000 novo zaposlenih od časa odkupa.

Verjetno je najmočnejši dokaz nove vidnosti lastništva zaposlenih v zadnjem času prispevek znanega nasprotnika utopistov Georga Willa. V kolumnu z naslovom “Novo poglavje kapitalizma”, z dne 5. decembra 1996, Will citira sindikalne in menedžerske voditelje iz Uniteda in si upa trditi, da bi lastništvo zaposlenih v privatnih podjetjih lahko napovedalo “obetavno novo poglavje v zgodovini kapitalizma ... (ki bi lahko) ... zmanjšalo ne­katere oblike socialnih konfliktov pomembnih za mo­der­ni liberalizem.”

Lastništvo zaposlenih v United Airlines-u

ALPA in na koncu tudi Združenje vzdrževalcev v United Airlinesu sta uvajanje ESOP-a videla kot možnost izstopanja iz okvirov konvencionalnega kolektivnega pogajanja in odpiranje možnosti vpliva na izbiro in nadzor nad menedžmentom podjetja. Sindikati so nakup pogojevali z udeležbo v upravnem odboru in s tem, da zamenjajo najvišje vodstvo podjetja. Jerry Greenwald (novi predsedujoči in direktor) in John Edverdson (novi predsednik upravnega odbora) sta bila izbrana s strani sindikatov, njune strokovne kvalifikacije pa so zagotovile tudi pristanek zunanjih delničarjev.

United Airlines je nenavaden primer “hibridnega” zasebno/javnega podjetja: zaposleni imajo v zasebni lasti 55 % delnic, 45 % delnic je pa v javni lasti. Zaradi statusa večinskega lastnika, zaposleni uživajo privilegiran položaj, ki jim zagotavlja udeležbo v pomembnih stra­teških odločitvah. Delavci preko sindikatov sedijo v upravnem odboru skupaj z eminentnimi poslovnimi strokovnjaki. Zaposleni so lastniki 55 % vrednosti United-a, kar v tem trenutku predstavlja več kot 500 milijonov dolarjev.

Tudi v United-u imajo svoje probleme. Najvztrajnejši je razmerje med podjetjem in Združenjem kabinskega osebja (AFA - Association of Flight Attendants). Združenje kabinskega osebja zastopa skoraj 16.000 zaposlenih. Člani AFA se še niso pridružili ESOP-u zaradi stroškov, ki bi jih to povzročilo, kot tudi zaradi pomembnega razhajanja z menedžmentom United-a glede zaposlovanja novih prekomorskih delavcev z nižjo plačo in krajšim stažem.

Sedanji problemi v United-u so vezani na uspešnost in različna tolmačenja pogojev nove ureditve. Direktor United-a Greenwald je komentiral uspešnost podjetja z naslednjimi besedami: “Nihče ni verjel, da bomo tako uspešni v tako kratkem času.” V sporočilu vsem za­poslenim ob zastoju pogajanj, je Greenwald poudaril svoje zaupanje v lastništvo zaposlenih: “100 % se zavzemam za lastništvo zaposlenih v United-u....če bomo kot podjetje v lasti zaposlenih propadli, menim, da bo to zaradi podcenjevanja časa, ki je potreben za prehod od United-a iz preteklosti v podjetje kakšno bi želeli, da bi United postal. Za to prevzemam odgovornost.”

V premišljevanju o ideji lastništva zaposlenih se znanstveniki upravičeno izogibajo posameznim primerom. Pozornost namenjeno United-u bi bilo potrebno enakomer­-nej­­še razdeliti, da bi se odgovorilo na nekatera pomembna vprašanja. V preteklih 20. letih se je razvila skromna raziskovalna specializacija na področju lastništva zaposlenih. Ugotovitve raziskav so v glavnem pozitivne in kažejo na komparativne prednosti pri rasti prodaje, produktivnosti in profitabilnosti podjetij v lasti zaposlenih, ki uporabljajo participativne menedžerske tehnike v primerjavi z podjetji v konvencionalnem lastništvu.

Mogoče je najbolj izzivalna ugotovitev o prednosti podjetij v lasti zaposlenih, ki imajo participativni menedžment v primerjavi z podjetji, ki imajo samo participativno prakso. Ugotovljeno je, da so kulturni, organizacijski cilji v večini visoko uspešnih participativnih delovnih organizacijah usmerjeni v ustvarjanje “psihološkega občutka lastništva” med zaposlenimi, ne da bi zaposleni pridobili “dejanske” lastniške pravice ali privilegije. Raziskava Kardasa (1994) v državi Washington je ugotovila 5 % višjo rast prodaje in 13 % višjo stopnjo zaposlovanja v participativnih, visoko uspešnih ESOP podjetjih v primerjavi z participativnimi, visoko uspešnimi podjetji brez lastništva zaposlenih. Iz tega lahko sklepamo, da so zaposleni sposobni razlikovati med “psihološkim” in “dejanskim” lastništvom in, da bodo najboljše rezultate pokazali v delovnih okoljih, kjer jih bodo dejansko nagrajevali.

Kritiki ESOP-ov pogosto podarjajo, da “dejansko” pogosto ni zadosti dejansko. Opozarjajo na določila ESOP zakonodaje, ki dovoljujejo lastnikom zasebnega podjetja, v katerem se uvede ESOP, da obdržijo glasovalne pravice za vsa, razen za nekaj ključnih delničarskih vprašanj, in na ta način ustvarijo lastništvo brez zadostnega vpliva. Kritika, ki se ne nanaša na javna podjetja, niti na podjetja, kjer so zaposleni sindikalno organizirani, je upravičena. Mogoče bo kombinacija raziskovalnih rezultatov, ki kažejo večjo uspešnost participativnega lastništva zaposlenih in dokaj odprte razprave o ESOP-ih počasi prakso ESOP-ov pomikala v bolj participativni smeri. Zastopniki ESOP-ov, ki upoštevajo legitimnost kritike, se zoperstavljajo obvezni regulaciji glasovanja in participacije. Trdijo, da bo najboljši pritisk za spreminjanje prišel iz samih podjetij, ko bodo menedžerji in lastniki ugotovili, da večja demo­-kratičnost na delovnem mestu ni nekompatibilna z organizacijsko učinkovitostjo.

Redistribucija bogastva

Končni in relativno nedvoumni izziv, ki ga lastništvo zaposlenih postavlja pred industrijske odnose, nas vrača k skrbem Williama Sylvisa in senatorja Russella Longa glede razdelitve bogatstva v družbi. Povečanje cene delnic v ameriškem gospodarstvu je ustvarilo enormno bogatstvo za delničarje in lahko se upravičeno sprašujemo, kako naj bi se to bogastvo smisleno razdelilo. Argument, da so ameriški delavci že udeleženi v tem bogatstvu skozi različne pokojninske načrte je v veliki meri zavajajoč. Dejstvo je, da sta delničarstvo in bogatstvo v ameriški družbi radikalno skoncentrirana. To se ni pomembneje spremenilo z indirektimi oblikami pokojninskih načrtov, ki v nobenem primeru ne zagotavljajo vpliva zaposlenih, kakršnega najdemo še posebej v sindikalno organizairanem delu podjetij v lasti zaposlenih.

Poleg usmerjanja bogastva k tem, ki so prvotno odgovorni za njegovo nastajanje v podjetjih, lastništvo zaposlenih omogoča transparentnost procesa ustvarjanja bogatstva. Če je pravilno oblikovano, lastništvo zaposlenih povezuje kolektivne napore s kolektivnimi rezultati. Če lastništvu zaposlenih pripisujemo pozitiven potencial znotraj razprav o industrijskih odnosih, potem ta potencial ne najdemo samo na ravni učinkovitosti in uspešnosti v primerjavi z drugimi oblikami inovacij na delovnem mestu, temveč tudi v njegovi sposobnosti redefiniranja same narave delovnega razmerja in strukture modernega podjetja.

Redistribucija bogastva

Končni in relativno nedvoumni izziv, ki ga lastništvo zaposlenih postavlja pred industrijske odnose, nas vrača k skrbem Williama Sylvisa in senatorja Russella Longa glede razdelitve bogastva v družbi. Povečanje cene delnic v ameriškem gospodarstvu je ustvarilo enormno bogastvo za delničarje in lahko se upravičeno sprašujemo, kako naj bi se to bogastvo smiselno razdelilo. Argument, da so ameriški delavci že udeleženi v tem bogastvu skozi različne po­-kojninske načrte je v veliki meri zavajajoč. Dejstvo je, da sta delničarstvo in bogastvo v ameriški družbi radikalno skoncentrirana. To se ni pomembneje spremenilo z indirektimi oblikami pokojninskih načrtov, ki v nobenem primeru ne zagotavljajo vpliva zaposlenih, kakršnega naj­demo še posebej v sindikalno organiziranem delu podjetij v lasti zaposlenih.

Poleg usmerjanja bogastva k tem, ki so prvotno odgovorni za njegovo nastajanje v podjetjih, lastništvo za­poslenih omogoča transparentnost procesa ustvarjanja bogastva. Če je pravilno oblikovano, lastništvo zapos­lenih povezuje kolektivne napore s kolektivnimi rezultati. Če lastništvu zaposlenih pripisujemo pozitiven potencial znotraj razprav o industrijskih odnosih, potem ta potencial ne najdemo samo na ravni učinkovitosti in uspešnosti v primerjavi z drugimi oblikami inovacij na delovnem mestu, temveč tudi v njegovi sposobnosti redefiniranja same narave delovnega razmerja in strukture modernega podjetja.

Podatki o viru in pripravi

Izvorni naslov: Lastništvo zaposlenih in industrijski odnosi.

Uredniška in oblikovna priprava prikaza: 29. 10. 2026. Datum vira je naveden posebej.

Celotno besedilo izbranega izvirnika je ohranjeno. Pri pretvorbi so preverjeni besedilo, opombe in prikazi. Arhivske oznake strani so po potrebi odstranjene; datum in posebnosti vira ostajajo navedeni nad besedilom.

← Nazaj na izbor