← Nazaj na izbor virov

Avtorska razprava

Vloga kadrovskih služb pri uveljavljanju delavske participacije

Vloga kadrovskih služb pri razvoju sodelovanja zaposlenih, s prikazom interesov deležnikov.

mag. Mato Gostiša

Kontekst za uporabo

Avtorsko gradivo je ohranjeno kot datiran strokovni vir. Njegove razlage in razvojne predloge ločite od današnjega besedila predpisov.

Na besedilo ↓
ZSDS

Referat na Dnevih kadrovskih delavcev v Portorožu (12.4.2001)

mag. Mato Gostiša

VLOGA KADROVSKIH SLUŽB PRI UVELJAVLJANJU DELAVSKE PARTICIPACIJE

I. UVOD

Mineva osem let od sprejetja Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju - ZSDU (Uradni list, št. 42/93), s katerim so bile v Sloveniji postavljene tudi ustrezne normativne podlage za uveljavljanje najsodobnejšega sistema delavske participacije pri upravljanju podjetij (delavskega soupravljanja) po vzoru razvitih evropskih držav. Vsebinsko gledano je to zagotovo eden boljših in naprednejših tovrstnih zakonov v Evropi. Žal pa je treba ugotoviti, da njegovo uresničevanje v praksi precej zaostaja za pričakovanji, kar je pravzaprav velika škoda, kajti visoko razvit sistem delavske participacije v sodobnih pogojih gospodarjenja vsekakor predstavlja enega ključnih elementov učinkovitega upravljanja s človeškimi viri kot »glavno konkurenčno prednostjo podjetij«.

Ob analizi vzrokov za takšno stanje prav gotovo ni mogoče zaobiti dejstva, da pri nas, niti v teoriji, niti v praksi zaenkrat še ni dovolj široko prodrlo ustrezno razumevanje pravega ekonomsko-poslovnega bistva delavske participacije. Še vedno se namreč na pravico delavcev do soupravljanja gleda kot na nekakšno “socialno” pravico oziroma zgolj “sindikalno ekonomskopolitično pridobitev delavcev”, ki neutemeljeno posega v avtonomijo in moč odločanja managerjev in lastnikov ter podjetju povzroča le nepotrebne dodatne stroške, zaradi česar lahko samo škoduje poslovni uspešnosti in ne obratno. Logična posledica takega gledanja je seveda pogosto ignorantski, če ne že izrazito odklonilen odnos precejšnjega dela slovenskega managementa do razvoja delavske participacije, ki je seveda iz teh razlogov tudi močno otežen. Precej bolj paradoksalno pa je, da za ta pojav niso imune niti kadrovske službe podjetij, ki so sicer že po svoji strokovni funkciji zadolžene za področje razvoja in motivacije kadrov.

II. DELAVSKA PARTICIPACIJA IN KADROVSKE SLUŽBE

Večina kadrovskih služb v podjetjih tako danes še vedno posveča izjemno veliko pozornost predvsem raznim strokovnim metodam za testiranje sposobnosti in izbiro kadrov, takšnim in drugačnim modelom materialne motivacije, pa tudi (k sreči vse več) sistemu izobraževanja in strokovnega usposabljanja zaposlenih, kar je sicer samo po sebi hvalevredno, vendar pa z vidika nekega zares celovitega “human resource managementa” v pravem pomenu besede brez dvoma odločno premalo. Zlasti ne kaže v tem smislu preveč precenjevati pomena t.i. ekonomske (materialne) motivacije za poslovno uspešnost zaposlenih. Kaj namreč pomaga pridobiti še tako sposobne kadre in jih še tako vrhunsko strokovno usposobiti ter materialno stimulirati, če pa so potem v samem poslovnem procesu “vrženi” v klasični tayloristični sistem organizacije dela in internega komuniciranja (principi stroge delitve dela ter ukazovanja, rigidne kontrole in sankcioniranja), ki avtomatično zaduši velik del njihovih ustvarjalnih potencialov in delovne motivacije? Ves trud v tej smeri je nedvomno lahko zastonj, če v samem poslovnem procesu ljudem preprosto ne znamo dati “dihati” (v smislu ustrezne avtonomije odločanja pri delu) in če ne znamo pridobiti njihove pripadnosti kot pogoja za vsestransko sproščanje njihovih umskih in fizičnih delovnih zmožnosti. Ta cilj pa je praktično nemogoče doseči brez visoko razvitega sistema individualne (neposredne) in kolektivne (predstavniške) participacije zaposlenih na vseh ravneh in na vseh področjih poslovnega odločanja v podjetju, kar je sodobnejša organizacijska znanost že zdavnaj dokazala tudi s številnimi empiričnimi raziskavami.

Delavska participacija pri upravljanju podjetij torej nikakor ni nek zakonsko vsiljeni sistem delavskih pravic brez kakršnekoli teoretične podlage v poslovnih vedah, ki iščejo poti k večji poslovni uspešnosti podjetij, ampak je v resnici le oblika sodobnega (t.i. participativnega) managementa in eden temeljnih poslovnih prijemov s področja neekonomske motivacije zaposlenih za učinkovito razvijanje in sproščanje njihovih človeških potencialov v poslovne namene. Zato je resnično težko razumeti, da mnoge kadrovske službe v naših podjetjih, namesto da bi razvoj sistema delavske participacije v skladu s povedanim sprejele kot eno svojih osrednjih nalog s področja “razvoja kadrov”, ta sistem še vedno tretirajo kot nekaj, s čemer naj se ukvarjajo kar sindikati, medtem ko se same s to problematiko preprosto ne ubadajo.

Morda je razlog omenjenega dejstva v tem, da je delavska participacija pri nas uzakonjena kot “delavska pravica”, kar zagotovo res nekoliko zamegljuje njeno pravo poslovno bistvo. Vendar pa je treba vedeti, da zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju lahko služi le kot dobrodošel institucionalni okvir za hitrejše in učinkovitejše uveljavljanje sodobnih principov participativnega upravljanja v naša podjetja (v tem smislu gre za t.i. razvojni zakon). Drugače pa ta zakon kogentno zagotavlja le nekatere minimalne materialne in druge okvire za uresničevanje delavske participacije, medtem ko je v svojem bistvu predvsem napotilne narave, tako da njegovo pravo vsebino lahko ustrezno realizirajo le konkretni udeleženci poslovnih procesov (lastniki, managerji, zaposleni) ob pravilnem razumevanju te vsebine v praksi. Kjer so se uresničevanja delavske participacije lotili zgolj formalno, torej zgolj po sili in črki zakona, zagotovo od nje v poslovnem smislu ne bodo imeli nobenih koristi.

Če bomo torej hoteli pri nas ujeti korak z najsodobnejšimi trendi na področju razvoja ”human resource managementa”, bo vsekakor treba čimprej radikalno spremeniti tudi odnos do delavske participacije. Prve poklicane za to so prav gotovo kadrovske službe podjetij, v katerih resor ta problematika sicer prvenstveno tudi sodi, in ki s svojim strokovnim angažiranjem na tem področju lahko tudi največ koristnega prispevajo. Predpogoj pa je seveda, kot rečeno, dobro poznavanje teorije delavske participacije in pravilno razumevanje njenega pravega poslovnega bistva, čemur se bomo zato v nadaljevanju nekoliko podrobneje posvetili.

III. TEORETIČNA UTEMELJITEV POSLOVNEGA BISTVA DELAVSKE PARTICIPACIJE

Vpliv delavske participacije na poslovno uspešnost podjetij se v sodobni organizacijski znanosti proučuje predvsem z dveh temeljnih vidikov, in sicer z vidika učinkovitosti korporacijskega upravljanja ter z vidika zagotavljanja čim višje stopnje delovne motivacije zaposlenih. Zato tudi teoretično podstat sistema delavske participacije lahko najdemo predvsem v:

1. korporacijski teoriji o družbeno odgovornem /interesno ravnotežnem/ upravljanju podjetij,

2. motivacijskih teorijah.

Za neposredno utemeljevanje vloge in nalog kadrovskih služb pri razvoju delavske participacije so seveda bistvenega pomena predvsem t.i. motivacijske teorije, vendar pa je potrebno zaradi celovitosti predstavitve obravnavane tematike vsaj na kratko preleteti tudi korporacijskoupravljalske vidike sistema delavske participacije.

A. TEORIJA INTERESNO RAVNOTEŽNEGA UPRAVLJANA

1. Klasično razumevanje družbenega poslanstva podjetja in poslovne uspešnosti

Teorija interesno ravnotežnega upravljanja gospodarskih družb izhaja iz novejše »koncepcije podjetja kot skupnosti déležnikov«. Sodobna organizacijska znanost v svetu namreč vse bolj opušča klasično lastniško koncepcijo podjetja, ki je temeljila na podmeni, da je podjetje izključno »ekonomski subjekt«, katerega edino družbeno poslanstvo je uresničevanje ekonomskih (profitnih) interesov njegovih lastnikov. Stara paradigma upravljanja, ki je danes v svetu že bolj ali manj preživeta, zato izhaja iz absolutne zveličavnosti interesov lastnikov v primerjavi z vsemi drugimi interesi v gospodarski družbi (“interesni monizem”) in trdi, da:

  • podjetje upravljajo izključno lastniki v svojem interesu,
  • so managerji le agenti lastnikov, ki vodijo posle podjetja v njihovem imenu in za njihov račun,
  • so delavci v poslovnem procesu le izvajalci delovnih nalog in ukazov managerjev, za kar (edino) so tudi plačani,
  • je edino merilo poslovne uspešnosti višina profita, ki ga ustvari podjetje svojim lastnikom.

Bolj ali manj razumljiva posledica takšnega (zastarelega) pojmovanja družbenega poslanstva podjetja in poslovne uspešnosti je tudi a priori odklonilen odnos do sistema delavske participacije pri upravljanju oziroma delavskega soupravljanja. Gledano skozi takšna “očala” se namreč kakršnokoli sodelovanje delavcev pri upravljanju dejansko zdi popolnoma brez logične ekonomskoteoretične osnove in odveč, torej nepotrebno, nesmiselno in celo poslovno škodljivo. Vloge v podjetju so jasno razdeljene in vsak naj opravlja le tisto, ki mu pripada. Lastniki in managerji naj upravljajo in vodijo posle, delavci pa naj delajo tisto, za kar so plačani, medtem ko naj se v upravljanje in vodenje ne vtikajo.

Opisano razumevanje obravnavane problematike, ki je žal pri nas zaenkrat še zelo močno razširjeno, nas torej logično pripelje do zaključka, da je zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju nekakšen teoretično nedomišljen sistemski tujek v pogojih pravega tržnega (zasebnolastniškega) gospodarstva, uresničevanje delavske participacije v praksi pa nekakšno “nujno zlo”, ki ga je pač treba tolerirati (v pravem pomenu besede) zgolj po sili zakona.

2. Sodobno razumevanje družbenega poslanstva podjetja in poslovne uspešnosti

Novejše koncepcije podjetja in korporacijskega upravljanja, med katerimi vse več zagovornikov dobiva zlasti že omenjena »koncepcija podjetja kot skupnosti déležnikov«, pa na vprašanje temeljnega družbenega poslanstva podjetja in definicije poslovne uspešnosti gledajo popolnoma drugače.

Podjetje se namreč danes pojmuje kot »družbenoekonomski subjekt«, katerega družbeno poslanstvo je zadovoljevanje interesov različnih družbenih entitet, imenovanih déležniki oziroma udeleženci organizacije (ang. stakeholders), pri čemer je profitni interes lastnikov le eden izmed relevantnih družbenih interesov, ki se zadovoljujejo v podjetju oziroma preko podjetja. Déležniki oziroma udeleženci organizacije (podjetja) so vse tiste družbene skupine, ki so s svojimi interesi posredno ali neposredno vezane na podjetje oziroma udeležene v podjetju (opomba: odtod tudi pojem “deležniki”). V grobem jih lahko razdelimo na notranje (lastniki, managerji, zaposleni) in zunanje (kupci, dobavitelji, lokalna in širša družbena skupnost itd.) déležnike.

Bistvo novega pojmovanja družbenega poslanstva podjetja in poslovne uspešnosti je v tem, da je v današnjih pogojih gospodarjenja lahko na daljši rok uspešno le podjetje, ki s svojim poslovanjem poleg interesov lastnikov v ustrezni meri hkrati zadovoljuje tudi interese zaposlenih, okolja (kupci, dobavitelji, družbena skupnost) ter seveda tudi lastne interese “personificiranega kapitala” (zlasti akumulacija za razvoj itd.) - skratka interese vseh déležnikov. Pri tem seveda ne gre za nikakršen “ekonomski altruizem”, ampak za imperativ, ki ga objektivno narekujejo sodobni pogoji gospodarjenja. Ti so namreč danes bistveno drugačni kot pred petdeset ali sto leti.

Danes, v “eri znanja” in vse večjega pomena “človeškega kapitala” za konkurenčnost podjetij, so lahko zares uspešna le še podjetja, ki znajo maksimalno zadovoljiti interese svojih zaposlenih in prek tega angažirati celoten njihov ustvarjalni potencial za dosego svojih poslovnih ciljev. Nadalje danes, v “kraljestvu potrošnikov”, podjetja ne morejo več posiljevati kupcev s svojimi izdelki tako kot v obdobju masovne proizvodnje, ampak se morajo, obratno, vsestransko in tekoče prilagajati interesom in željam svojih kupcev. Prav tako se podjetja danes, v obdobju “političnega potrošnika”, ne morejo več, tako kot so se lahko še pred nekaj desetletji, požvižgati na varstvo okolja, principe etičnega poslovanja in druge elemente t.i. družbene odgovornosti podjetij, če se ne želijo soočiti s potrošniškimi bojkoti svojih izdelkov in podobnimi širšimi družbenimi reakcijami, ki so zanje lahko tudi poslovno usodne itd.

3. Nova filozofija korporacijskega upravljanja

Podjetje, ki torej ni sposobno v ustrezni meri zadovoljevati interesov vseh svojih ključnih notranjih in zunanjih déležnikov (ne samo lastnikov), v današnjih pogojih gospodarjenja objektivno ne more biti več dolgoročno poslovno uspešno. Pretirano favoriziranje profitnega interesa lastnikov v procesu poslovnega odločanja pa je lahko za podjetje celo usodno. In na tem spoznanju temelji tudi t.i. teorija interesno ravnotežnega upravljanja, ki se v sodobni praksi zagotovo najbolj nazorno manifestira predvsem skozi kriterije »evropskega modela poslovne odličnosti« (na podobnih principih pa temeljijo tudi kriteriji Baldridgeove nagrade v ZDA in Demingove nagrade za poslovno odličnost na Japonskem).

Interesno ravnotežno upravljanje torej pomeni, da mora biti sistem upravljanja (sprejemanja poslovnih odločitev) v podjetju zasnovan tako, da je pri vseh pomembnejših poslovnih odločitvah zagotovljeno ustrezno, pravočasno in hkratno upoštevanje interesov vseh ključnih déležnikov, in sicer:

1. interesov lastnikov;

2. interesov zaposlenih;

3. lastnih interesov podjetja kot “personificiranega kapitala” (po teoriji podjetja kot namembnega premoženja), ki so lahko različni tako od interesov lastnikov kot tudi od interesov zaposlenih, po svoji temeljni funkciji pa jih zastopajo managerji;

4. interesov okolja (kupci, dobavitelji, družbena skupnost).

Nobeden izmed navedenih interesov ne more biti povzdignjen v nekakšen “nadinteres”, ampak je vsaka pomembnejša posamična poslovna odločitev v podjetju lahko le “rezultanta” vseh navedenih relevantnih interesov, kar je mogoče grafično prikazati tudi v obliki t.i. upravljalskega kvadrata (glej sliko!).

Grafični prikaz iz izvirnega gradiva; besedilo je navedeno tudi pod prikazom.
Besedilo prikaza

LASTNI INTERESI PODJETJA (zastopniki so managerji)INTERESI LASTNIKOVKAPITALA

UPRAVLJANJEPODJETJA

INTERESIOKOLJAINTERESIZAPOSLENIH

Slika: Upravljalski kvadrat

4. Novo razumevanje bistva delavske participacije

V luči opisanega pojmovanja interesnih in upravljalskih razmerij v podjetju se pokaže tudi pravo razumevanje bistva sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju (delavske participacije v ožjem pomenu besede) v sodobnem podjetju.

Zaposleni (“človeški kapital”) so danes nesporno glavni faktor konkurenčnosti podjetij, pogoj za sproščanje tega potenciala pa je njihovo zadovoljstvo pri delu in v zvezi z delom. Stopnja le-tega je seveda odvisna od stopnje zadovoljenosti njihovih potreb in interesov (materialnih, societalnih in osebnostnih) v poslovnem procesu oziroma v sferi dela, ti pa se lahko organizirano artikulirajo in uveljavljajo le skozi sistem delavskega soupravljanja v podjetju. Brez razvitega sistema individualne in kolektivne participacije zaposlenih pri upravljanju danes torej ni več mogoče zagotoviti interesno ravnotežnega in poslovno uspešnega upravljanja podjetij.

Zato je skrajni čas, da se pri nas končno preneha delavsko soupravljanje obravnavati kot nekakšno “nujno zlo” in nepotreben privesek klasičnemu sistemu lastniškega upravljanja, ki le omejuje avtonomijo poslovnega odločanja lastnikov in managerjev ter s tem škoduje poslovni uspešnosti. V razvitem svetu se danes delavska participacija razume kot »nujni pogoj« (conditio sine qua non) doseganja večje poslovne uspešnosti sodobnega podjetja in ne več kot »nujno zlo«. Odnos do delavske participacije zato postaja eden ključnih pokazateljev naprednosti managementa v konkretnem podjetju.

B. DELAVSKA PARTICIPACIJA SKOZI TEORIJO MOTIVACIJE

1. Delovne potrebe - kakovost delovnega življenja – zadovojstvo - motivacija

Kakovost delovnega življenja je pojem, ki se v poslovno - organizacijskih vedah vse bolj uveljavlja, zajema pa v bistvu vse tisto, kar vpliva na višjo ali nižjo stopnjo možnosti zadovoljevanja različnih (materialnih, osebnostnih in societalnih) potreb ljudi v sferi dela in s tem seveda tudi na njihovo delovno zadovoljstvo ter v končni posledici na njihovo delovno motivacijo. Načeloma velja: VEČJA KOT JE MOŽNOST ZADOVOLJEVANJA RAZLIČNIH POTREB V SFERI DELA, VIŠJA JE KAKOVOST DELOVNEGA ŽIVLJENJA, S TEM PA STA VEČJA TUDI DELOVNO ZADOVOLJSTVO IN DELOVNA MOTIVACIJA ZAPOSLENIH.

Različnih znanstvenih teorij, ki se ukvarjajo s preučevanjem in definiranjem različnih potreb ljudi v sferi dela ter s tem povezano delovno motivacijo, je zelo veliko. Med najbolj znane teoretike s tega področja zagotovo sodijo zlasti Maslow, Herzberg, Mc Gregor, Likert, Alderfer, Reddin, Vroom in še nekateri, ki so na različne načine, vendar pa znanstveno nesporno dokazali že omenjeno povezavo “potrebe - kvaliteta delovnega življenja - delovno zadovoljstvo - motivacija”. Vendar pa je za nek nazoren shematski prikaz najrazličnejših potreb in interesov zaposlenih v sferi dela ter pomena delavske participacije v tem okviru po našem mnenju najprimernejši t.i. Alardtov koncept kakovosti delovnega življenja, ki je bil med drugim uporabljen tudi v znani raziskavi Fakultete za družbene vede v Ljubljani o kakovosti delovnega življenja v Sloveniji iz leta 1996, in na katerega se bomo v nadaljnjem razmišljanju o tej tematiki oprli tudi mi.

Po tem konceptu obstajajo v osnovi tri vrste potreb in s tem povezanih interesov (pojem “interes” bi lahko definirali tudi kot težnjo po zadovoljitvi določene potrebe) ljudi pri delu in v zvezi z delom (skrajšano: v sferi dela), in sicer so to:

  1. potrebe “imeti” (materialne potrebe in potrebe po varnosti);
  2. potrebe “ljubiti” (societalne potrebe oziroma potrebe po pripadnosti in spoštovanju, ki izvirajo iz bistva človeka kot družbenega bitja);
  3. potrebe “biti” (osebnostne potrebe po samopotrjevanju oziroma samouresničevanju z delom in osebnostni rasti).

Če v nekoliko dopolnjeni in prilagojeni obliki uporabimo tudi nekatere indekse oziroma kazalce, ki se v že omenjeni in v nekaterih drugih raziskavah uporabljajo za “popis” kakovosti delovnega življenja, bi grobi shematski prikaz vsebine tega pojma izgledal nekako tako kot je prikazano na shemi “kazalci kakovosti delovnega življenja”.

S H E M A ! ! !

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

KAKOVOST DELOVNEGA ŽIVLJENJA

(Shematski prikaz vsebine pojma)

POTREBE “IMETI”

Kazalniki zadovoljevanja materialnih potreb in potreb po varnosti

1. Osebne materialne potrebe (materialne potrebe v ožjem smislu)

a) plača in drugi osebni prejemki iz dela

b) ugodnosti oziroma “dodatki” k plači

  • subvencionirana prehrana med delom
  • subvencioniran prevoz na delo
  • uporaba počitniških kapacitet podjetja
  • pomoč pri reševanju stanovanjskih problemov
  • šport, kultura, rekreacija
  • socialne pomoči
  • uporaba službenega avtomobila
  • druge materialne ugodnosti, ki jih podjetje zagotavlja svojim zaposlenim

2. Materialne potrebe v zvezi z opravljanjem dela

a) Tehnološki in organizacijski pogoji opravljanja dela, ki vplivajo na počutje pri delu:

  • primernosti delovnih prostorov (velikost, oprema, urejenost, klimatske razmere itd.)
  • primernost tehnologije (stroji in orodja)
  • ergonomska ureditev delovnih mest
  • organizacija delovnega procesa

b) Drugi pogoji dela, ki vplivajo na počutje pri delu:

  • delovni čas (trajanje, razporeditev, fleksibilnost, odmori, itd.)
  • urejenost prevozov na delo
  • prehrana med delom (možnost, kvaliteta, stroški, čas)
  • dopusti in odsotnosti (trajanje, razporeditev, omogočanje)
  • možnost izhodov v primeru potrebe
  • možnost za rekreacijo med delom in podobno.

3. Potrebe po varnosti

  1. fizična varnost pri delu
  2. zaposlitvena varnost
  3. socialna varnost
  4. pravna varnost glede pravic iz delovnega razmerja

POTREBE “LJUBITI”

Kazalniki zadovoljevanja societalnih potreb po pripadnosti in spoštovanju

a) Obveščenost

  • o dogajanjih v podjetju
  • o poslovnih rezultatih podjetja
  • o perspektivah podjetja

b) Medsebojni odnosi in sistem internega komuniciranja v podjetju

  • možnost organiziranega soodločanja oziroma participacije zaposlenih pri odločanju o delu in poslovanju na kolektivni ravni (delavsko soupravljanje)
  • horizontalno komuniciranje in odnosi s sodelavci
  • vertikalno komuniciranje in odnosi z nadrejenimi (vodstveni odnosi, stil vodenja)
  • način reševanja konfliktov na delovnem mestu in širše v organizaciji
  • specifični slogani, obredi, rituali ipd. v organizaciji
  • poznavanje poslanstva in vizije ter identifikacija s cilji podjetja (pripadnost zaposlenih podjetju)
  • razvitost “etičnega managementa” (etičnost, moralnost, poštenje, pravičnost, zakonitost delovanja, zlasti pri ravnanju z zaposlenimi v podjetju

c) Priznanja, profesionalne nagrade in možnosti statusnega (vertikalnega) napredovanja

d) Druge oblike organizacijske participacije zaposlenih, zlasti finančne in lastniške (udeležba zaposlenih pri dobičku podjetja oziroma »profit sharing«, notranje lastništvo zaposlenih)

e) Ugled dela

POTREBE “BITI”

Kazalniki zadovoljevanja osebnostnih potreb po samopotrjevanju oziroma samouresničevanju z delom in osebnostni rasti

a) Zanimivost in ustvarjalnost dela, ki se v mikroorganizaciji delovnega procesa zagotavlja predvsem z ukrepi “širitve” in “bogatitve” dela (job enlargement; job enrichment), kaže pa se predvsem skozi:

  • raznovrstnost nalog v okviru delovnega mesta
  • manjšem obsegu t.i. rutinskih opravil
  • možnosti invencij in inovacij
  • dovzetnosti organizacije za ustvarjalne ideje in iniciative zaposlenih in podobno

b) Zahtevnost dela (fizična in psihična), ki načeloma ne sme biti niti prenizka (delo ni več izziv), niti previsoka (psihofizična preobremenitev delavca), in odgovornost pri delu

c) Svoboda in samostojnost (avtonomija) pri delu oziroma možnost t.i. individualne participacije (odločanje in soodločanje o vsebini , pogojih in načinu opravljanja dela)

d) Možnosti za učenje (izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje)

e) Možnosti strokovnega (horizontalnega) napredovanja

K O N E C S H E M E ! ! !

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Shema: Kazalniki kakovosti delovnega življenja (M. Gostiša)

Prikazana shema nekaterih glavnih elementov kakovosti delovnega življenja, od katere je kot rečeno odvisno delovno zadovoljstvo zaposlenih, seveda še zdaleč ni popolna. Ob podrobnejšem teoretskem poglabljanju v to tematiko bi bilo vsekakor mogoče še marsikaj dodati, morda kaj tudi odvzeti ali spremeniti oziroma drugače razvrstiti. Gre namreč za zelo razvejano tematiko, ki so jo različne družboslovne znanstvene discipline že dodobra osvetlile z različnih vidikov. Zato jo lahko štejemo zgolj kot enega možnih prikazov, ki pa je vsekakor zelo uporaben za argumentiranje v kontekstu specifične problematike, ki jo obravnavamo v tej razpravi.

Iz prikazane sheme je namreč mogoče zelo nazorno razbrati zlasti dejstvo, da plača (in “dodatki” k plači) še zdaleč ni edini, pa tudi ne vedno najpomembnejši element delovnega zadovoljstva zaposlenih in s tem povezane delovne motivacije, kakor se pri nas še vedno pogosto napačno razmišlja, ampak da ljudje v sferi deli v resnici zadovoljujeo še celo vrsto drugih pomembnih osebnostnih in societalnih potreb.

Kakšen je »ponder« pomena posamezne izmed zgoraj navedenih vrst potreb na »skupno« delovno zadovoljstvo zaposlenih je seveda težko reči. Vendar pa je ključnega pomena ugotovitev, da vse tri skupine potreb šele tvorijo celoto, od katere sta odvisna kvaliteta delovnega življenja in delovno zadovoljstvo ter s tem optimalna delovna motivacija. Če je katerakoli od teh skupin potreb zaposlenih v podjetju zanemarjena, sistem motivacije ne more biti celovit in optimalen, oziroma je v nekem smislu »invaliden«.

2. Omejeni učinki ekonomske motivacije

Kot smo že omenili, se namreč pri nas še vedno zelo pogosto močno precenjuje pomen t.i. ekonomske motivacije zaposlenih za poslovno uspešnost. Posledice tega se kažejo zlasti v pretiranem ukvarjanju, malodane obsedenostjo, z uvajanjem najrazličnejših modelov “stimulativnega” plačnega sistema in drugih oblik materialnega nagrajevanja v naših podjetjih kot bolj ali manj izključnim načinom, s katerim se poskuša reševati problem motiviranja zaposlenih. Istočasno pa se popolnoma zanemarjajo številne možnosti t.i. neekonomske motivacije preko učinkovitega zadovoljevanja različnih societalnih in osebnostnih potreb zaposlenih v sferi dela, ki sicer v zadnjem času postajajo vse pomembnejše. To je tudi eden glavnih razlogov, zaradi katerih se v večini naših podjetij tudi še niso dodobra zavedli ogromnega motivacijskega potenciala, ki se med drugim skriva tudi v razvoju različnih oblik individualne in kolektivne participacije zaposlenih v procesih poslovnega odločanja. Brez visoko razvite organizacijske participacije zaposlenih je namreč praktično nemogoče “pokriti” zadovoljevanje pretežnega dela njihovih osebnostnih in societalnih potreb.

Velikega pomena plače in drugih materialnih ugodnosti za delovno zadovoljstvo in motivacijo zaposlenih seveda ni mogoče zanikati. Vendar pa je organizacijska znanost že zdavnaj dokazala tudi močno omejen domet zgolj ekonomskih oblik motiviranja zaposlenih. V tem smislu je zlasti pomemben prispevek t.i. motivacijskih teorij (Maslow, Herzberg, Mc Gregor, Alderfer, Vroom itd.), ki so vse po vrsti nesporno ugotovile, da človek v sferi dela ni zgolj nekakšen “homo oeconomicus” (tako so ga tretirale tayloristične teorije), ki dela le zato, da bi zaslužil za (čim boljše) preživetje, ampak da ljudje z delom in v zvezi z delom poleg materialnih zadovoljujejo tudi celo vrsto drugih svojih pomembnih (osebnostnih in societalnih) potreb. Prav težnja ljudi po zadovoljevanju različnih potreb v sferi dela pa je bistvo delovne motivacije. Stopnja zadovoljenosti različnih potreb v sferi dela namreč določa (skupno) stopnjo delovnega zadovoljstva kot ključnega dejavnika, od katerega je odvisna uspešnost ljudi pri delu.

V kontekstu obravnavane tematike velja še posebej izpostaviti ugotovitve t.i. Herzbergove motivacijske teorije iz sredine petdesetih let prejšnjega stoletja. Frederick Herzberg je ugotovil, da določene delovne okoliščine (ekstrinzični oziroma vzdrževalni dejavniki ali higieniki) povzročajo nezadovoljstvo, če so odsotne, a da njihova prisotnost ne povzroča zadovoljstva. Druga vrsta dejavnikov pa izvira neposredno iz dela (intrinzični dejavniki) in ti učinkujejo kot pravi motivatorji. Sem spadajo zlasti: samo delo, doseganje rezultata, odgovornost, priznanje, napredovanje, rast in lasten razvoj.

Zanimiva in za nekatere silno presenetljiva je namreč Herzbergova (znanstveno dokazana) ugotovitev, da plača spada med t.i. higienike in ne med motivatorje. To pomeni, da je “slaba” plača lahko razlog hudega delovnega nezadovoljstva in demotiviranosti za delo, medtem ko nasprotno “primerna” plača običajno ni razlog za posebno zadovoljstvo in njeno morebitno nadaljnje poviševanje niti približno nima za posledico tudi sorazmernega povečevanja delovne motivacije pri istem delu. “Primerna” plača (merila “primernosti” plače za določeno delo si izoblikuje vsak posameznik sam, ko jo primerja s plačami sodelavcev, plačami delavcev za sorodno delo v drugih podjetjih itd.) je le nekakšen “zunanji” pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko pri delu sploh pridejo do izraza in začnejo delovati pravi “motivatorji”. (Opomba: Pojem “primerna” plača namesto “dobra” ali “zadovoljiva” plača uporabljamo namenoma, kajti dejstvo je, da nihče seveda s svojo dejansko plačo nikoli ni zadovoljen do te mere, da si ne bi želel še višje. Vendar pa, kot rečeno, na neki točki motivacijski učinek poviševanja plače za isto delo začne ugašati, v ospredje pa stopijo osebnostne in societalne potrebe kot morebitni motivatorji.)

Če torej velja ugotovitev o zelo omejenih učinkih zgolj ekonomske motivacije preko zadovoljevanja materialnih potreb, je seveda jasno, da je mogoče uspešen sistem motiviranja zaposlenih izgraditi le tako, da ga skušamo v čim večji meri nadgraditi tudi z različnimi ukrepi neekonomske motivacije preko čim popolnejšega zadovoljevanja tudi osebnostnih in societalnih potreb ljudi v sferi dela. In kot rečeno je eden najpomembnejših ukrepov v tem smislu zagotovo maksimalen razvoj najrazličnejših oblik individualne in kolektivne participacije zaposlenih v procesih poslovnega odločanja znotraj podjetja. Seveda tudi glede tega velja, da to ne more biti edini in zveličaven ukrep v tej smeri, vsekakor pa je lahko eden najpomembnejših.

Kakšni so torej lahko pozitivni učinki visoko razvite delavske participacije v obravnavanem smislu?

Najprej je treba celoten sistem participacije zaposlenih pri poslovnem odločanju razdeliti na dve osnovni področji, in sicer na:

a) individualno (neposredno) participacijo in

b) kolektivno (predstavniški) participacijo,

kajti konkretni motivacijski učinki ene in druge vrste participacije so različni. Kot bomo videli v nadaljevanju, gre v osnovi za to, da se z individualno participacijo lahko učinkovito zadovoljujejo zlasti temeljne osebnostne, s kolektivno participacijo pa predvsem temeljne societalne potrebe ljudi v sferi dela..

3. Motivacijski pomen individualne (neposredne) participacije zaposlenih

Kot že ime pove, le-ta pomeni možnost zaposlenih, da lahko kot posamezniki v čim večji meri soodločajo ali celo samostojno odločajo o vprašanjih dela na svojem delovnem mestu in v ožji organizacijski enoti (npr. organizacija delovnega mesta, opredeljevanje delovnih ciljev, način opravljanja delovnih nalog, organizacija dela v ožji organizacijski enoti ipd.). Gre torej za preseganje klasične tayloristične organizacije dela, ki je temeljila na strogo hierarhičnih principih ukazovanja, nadzorovanja in kaznovanja, preko uvajanja čim večje avtonomije zaposlenih pri delu, ki edina lahko omogoča zares kreativno udejstvovanje posameznika v delovnem procesu ter optimalno sproščanje vseh njegovih delovnih potencialov v produktivne namene. Brez tega samo delo posamezniku pač ne more biti izziv in element motivacije.

Za razvoj individualne (neposredne) participacije zaposlenih sodobna organizacijska praksa uporablja nekatere preizkušene prijeme, ki pa so pri nas žal še vse premalo uveljavljeni (določen del odgovornosti za to je zagotovo tudi na kadrovskih službah podjetij). Gre zlasti za:

  • uvajanje različnih t.i. participativnih skupin (avtonomne delovne skupine, projektni timi, krožki kakovosti, R&R skupine ipd.);
  • uporaba ukrepov za obogatitev dela (ang. job enrichment), zlasti pa vertikalno in horizontalno delegiranje pristojnosti ter zmanjševanjem hierarhičnih nivojev odločanja in s tem za širitev pristojnosti odločanja ter odgovornosti posameznikov pri delu;
  • uvajanje participativnih metod komuniciranja med nadrejenimi in podrejenimi delavci v poslovnem procesu z ustreznim usposabljanjem vodij;
  • povečevanje avtonomije zaposlenih glede izrabe delovnega časa;
  • opuščanje klasične kontrole s strani nadrejenih in uvajanje samokontrole, zlasti timov, in tako naprej.

Z vsem povedanim smo želeli poudariti predvsem naslednje: Brez visoko razvite individualne (neposredne) participacije zaposlenih, ki se navzven izraža predvsem v visoki stopnji njihove avtonomije in odgovornosti pri delu, si je praktično nemogoče zamisliti učinkovito zadovoljevanje njihovih osebnostnih potreb po samopotrjevanju oziroma samouresničevanju z delom. Klasični tayloristični principi ukazovanja, stroge kontrole in sankcioniranja zaposlenih v delovnem procesu tega preprosto ne omogočajo. Brez zadovoljenosti tovrstnih osebnostnih potreb pri delu, ki so vsekakor eden ključnih vzvodov t.i. neekonomske motivacije, pa nadalje ni mogoče doseči ustrezne stopnje (skupnega) delovnega zadovoljstva zaposlenih kot pogoja za njihovo uspešno delo.

4. Motivacijski pomen kolektivne (predstavniške) participacije zaposlenih

Skozi oblike kolektivne (predstavniške) participacije pa se zaposleni vključujejo v proces poslovnega odločanja na ravni podjetja kot celote, in sicer preko izvoljenih delavskih predstavništev (svet delavcev, predstavniki delavcev v nadzornem svetu, delavski direktor). Predmet kolektivne delavske participacije so poslovna vprašanja, od katerih je odvisna poslovna uspešnost podjetja kot celote in uresničevanje kolektivnih interesov zaposlenih v tem okviru.

Z vidika potreb zaposlenih v sferi dela in njihove delovne motivacije je možnost kolektivne participacije v procesih poslovnega odločanja v podjetju izjemnega pomena predvsem za zadovoljevanje njihove societalne potrebe po pripadnosti.

Pripadnost zaposlenih podjetju je pojem, o katerem danes vsi in vsevprek govorijo kot o enem glavnih pogojev za doseganje večje poslovne uspešnosti podjetij v sodobnih pogojih gospodarjenja, a njegovo bistvo le malokdo zares razume. Običajno ga mešajo s pojmom lojalnost (zvestoba) podjetju, kar pa je nekaj povsem drugega. Ni namreč nujno, da je lojalen delavec podjetju tudi osebno (emocionalno) pripaden. Lojalen delavec je vsakdo, ki dosledno izpolnjuje delovne in druge predpisane obveznosti v zvezi z delom ter se odpoveduje slehernemu ravnanju, ki bi lahko škodovalo podjetju, vendar pa od njega nihče ne pričakuje, da se bo tudi osebno identificiral s cilji podjetja in se zanje tudi samoiniciativno angažiral. Vseeno mu je, četudi ga v podjetju samo “komandirajo”, le da je za to plačan. Zato je mogoče lojalnost zaposlenih po potrebi tudi kupiti z denarjem, pripadnosti pa nikoli.

Pripadnost je mogoče pridobiti oz. privzgojiti le z vseobsežno organizacijsko integracijo zaposlenih v podjetje, ki jim omogoča tudi občutek “psihološke lastnine” podjetja. Bistvo pripadnosti je namreč v tem, da se zaposleni tudi osebno identificirajo (poistovetijo) s cilji in rezultati podjetja, kar seveda vsekakor pomembno vpliva na njihovo prizadevnost pri uresničevanju teh ciljev in pripravljenost za “dodatne” napore. Končni cilj ustvarjanja pripadnosti je doseči stanje, ko bodo vsi zaposleni v podjetju, od najvišje do najnižje organizacijske ravni zavestno, torej brez prisile, prevzemali obveznosti in sprejemali zadolžitve v poslovnem procesu ter jih uresničevali kot svoje lastne, torej po svojih najboljših močeh. Zato eno najbolj posrečenih definicij pripadnosti vsekakor predstavlja slogan: “Naš cilj je podjetje, v katerem bodo vsi zaposleni razmišljali kot lastniki!” (John Case, Podjetje poslovnih ljudi, 1993). Pri tem ni pomembno ali so res (tudi ekonomski) latniki, gre za že omenjeni občutek »psihološke lastnine«.

Tudi pripadnost zaposlenih podjetju je torej izredno pomemben motivacijski moment. Če uporabimo še nekatere druge misli avtorja zgoraj citiranega slogana, bi lahko bistveno razliko med “lojalnimi” mezdnimi delavci v taylorističnem podjetju in “pripadnimi” delavci v sodobnem participativnem podjetju našli predvsem v treh elementih, in sicer:

  1. kakovost proizvodov in storitev - s pomočjo eskadrona nadzornikov in (zgolj) “lojalnih” delavcev je mogoče zagotavljati neko minimalno obvezno kakovost, toda kaj je z vrhunsko kakovostjo (zero defect, six sigma), ki je odvisna od malce dodatnega in samoiniciativnega napora delavcev, katerega pa nadzorniki ne morejo zagotoviti, ampak jo je mogoče od delavcev “iztisniti” le z ustrezno motivacijo, temelječo na njihovi pripadnosti;
  2. inovacije - uspešno vpeljati inovacije pomeni navaditi se, kako delati bolje, ceneje in hitreje (sposobnost uvajanja inovacij je na sodobnem trgu ena največjih konkurenčnih prednosti podjetja), pri čemer poslušni mezdni delavci niso vajeni učenja in dajanja novih idej;
  3. interes za celoto - “lojalen” mezdni delavec skrbi le za svoje delo v ožjem pomenu besede, medtem ko ga funkcioniranje podjetja kot celote ne zanima in zato izven svojega običajnega delokroga ne prispeva niti idej, niti dodatnih naporov za doseganje večje skupne poslovne uspešnosti.

Instrumentov, metod in organizacijskih prijemov za “vzgajanje” pripadnosti zaposlenih podjetju je več (npr. simboli, specifične ceremonije, obredi, rituali, slogani itd.), temeljni pogoji visoke pripadnosti pa so predvsem:

  • seznanjenost z dolgoročnimi, srednjeročnimi in kratkoročnimi poslovnimi cilji na vseh organizacijskih ravneh (delovno mesto, delovna skupina, ožja organizacijska enota, podjetje);
  • možnost vplivanja oziroma soodločanja pri postavljanju in tekočem uresničevanju teh ciljev;
  • zaupanje in partnerstvo med nadrejenimi in podrejenimi na vseh ravneh.

Vse to pa je mogoče realizirati izključno le skozi razvit sistem kolektivne (predstavniške) delavske participacije pri upravljanju podjetja. Ljudje smo pač lahko pripadni le nečemu, kar štejemo za svoje oziroma naše (vsaj v smislu “psihološke lastnine”), in česar pomemben sestavni del se počutimo v smislu medsebojne soodvisnosti. To pomeni, da nam mora biti priznan status aktivnega udeleženca (subjekta) v družbeni skupini oziroma organizaciji, ki ji “pripadamo” - cilji skupine oziroma organizacije morajo biti vsaj deloma odvisni tudi od nas in našega prispevka in obratno. Če je to podjetje, je popolnoma jasno, da je iluzorno pričakovati pripadnost od delavcev, ki so v podjetju tretirani zgolj kot »pogodbena najeta mezdna delovna sila«.

Iz teh razlogov lahko na podlagi povedanega glede motivacijskih učinkov kolektivne (predstavniške) delavske participacije pridemo do zelo podobnega zaključka kot smo ga oblikovali v zvezi z motivacijskimi učinki individualne (neposredne) delavske participacije, in sicer: Brez visoko razvite kolektivne participacije pri poslovnem odločanju ni mogoče zagotoviti visoke pripadnosti zaposlenih podjetju, kar pomeni, da podjetje ni sposobno ustrezno zadovoljiti njihovih temeljnih societalnih potreb v sferi dela, s tem pa tudi ne doseči ustrezne stopnje njihovega delovnega zadovoljstva in z njim povezane delovne motivacije. Sledeč Herzbergovi metodi delitve motivacijskih dejavnikov bi lahko pripadnost zaposlenih podjetju torej na vsak način uvrstili med zelo pomembne ekstrinzične (vzdrževalne) dejavnike oziroma higienike.

Morda naj le kot zanimivost navedemo podatek, da so anketiranci (521 članov svetov delavcev iz 54 podjetij) v okviru raziskave »Vpliv delavske participacije na poslovno uspešnost« med dejavniki, ki po njihovem mnenju vplivajo na višjo pripadnost zaposlenih podjetju, na lestvici od 1 do 5 ocenili »možnost vplivanja na dogajanje v podjetju« (kolektivno delavsko participacijo) precej oziroma nadpovprečno visoko, to je z oceno 3,61. To je še zlasti indikativno, če upoštevamo dejstvo, da je bila »visoka plača« kot faktor pripadnosti v tej zvezi ocenjena samo malenkost višje, in sicer z oceno 3,69. Pomen kolektivne delavske participacije za pripadnost zaposlenih podjetju so torej anketiranci uvrstili praktično v isti rang s pomenom visoke plače, kar je vsekakor precej zgovoren podatek. (Največji pomen so, samo kot zanimivoste, anketiranci v obravnavanem smislu pripisali »odnosom s sodelavci« - 4,45, takoj za tem pa »varnosti zaposlitve« - 4,19 in »odnosom z nadrejenimi« - 4,07.)

V kontekst učinkovitega doseganja obravnavanega cilja (vsestranska integracija zaposlenih v organizacijo) bi vsekakor lahko uvrstili tudi razvoj drugih oblik organizacijske participacije zaposlenih, zlasti finančno (udeležba zaposlenih pri dobičku družbe oziroma profit sharing) in lastniško (notranje delničarstvo), vendar bi podrobnejše zahajanje tudi na to področje že preseglo okvire tematike tega poglavja.

5. Zaključna misel o motivacijskih učinkih delavske participacije

Če torej zelo v grobem povzamemo ugotovitve dosedanje razprave o motivacijskih učinkih delavske participacije pri upravljanju, bi jih lahko strnili v naslednjo misel:

Individualna (neposredna) participacija zaposlenih v poslovnem procesu, ki se navzven odraža predvsem v stopnji njihove avtonomije in odgovornosti pri delu, je eden ključnih pogojev za učinkovito zadovoljevanje njihovih osebnostnih potreb po samopotrjevanju oziroma samouresničevanju z delom, kolektivna (predstavniška) participacija zaposlenih pri sprejemanju poslovnih odločitev v podjetju pa eden ključnih pogojev za učinkovito zadovoljevanje njihovih societalnih potreb po pripadnosti. Oboje skupaj (sistem delavske participacije kot celota) pa predstavlja pomemben vzvod t.i. neekonomske motivacije zaposlenih. Zato je pravzaprav dejansko zelo težko razumljivo, da kadrovske službe v naših podjetjih, ki sicer pokrivajo področje motivacije, zaenkrat posvečajo ukrepom za hitrejši in vsestranski razvoj delavske participacije v svojih podjetjih tako malo pozornosti.

IV. GLAVNE NALOGE KADROVSKIH SLUŽB PRI RAZVOJU DELAVSKE PARTICIPACIJE

Na osnovi vsega povedanega lahko torej le ponovno poudarimo začetno misel, da bi moral razvoj različnih oblik delavske participacije pri poslovnem odločanju čimprej postati tudi ena od najpomembnejših funkcij kadrovskih služb na področju »razvoja kadrov«. S tem povezanih komkretnih nalog je seveda lahko ogromno in jih je praktično nemogoče taksativno našteti. Naj zato zgolj zelo okvirno navedemo nekaj osnovnih možnih tovrstnih nalog:

1.

Naloge na področju ustvarjanja pogojev za optimalen razvoj individualne (neposredne) participacije zaposlenih:

  • dajanje pobud upravi za postopno spreminjanje organizacijske strukture podjetja v smislu njene čim večje devertikalizacije, decentralizacije in deformalizacije;
  • vgrajevanje ukrepov v smislu »bogatitve dela« (predvsem delegiranje pristojnosti za sprejemanje odločitev v delovnem procesu na nižje nivoje) v mikroorganizacijo delovnega procesa, zlasti preko sistemizacije delovnih mest;
  • uvajanje sodobnih timskih oblik dela (avtonomne delovne skupine, projektni timi itd)
  • uvajanje rednih tematskih pogovorov v »participativnih« skupinah o pomembnejših poslovno-organizacijskih vprašanjih (okolje, kakovost, varnost, novosti v stroki, izboljšave v delovnem procesu itd.), pri čemer so lahko za zgled t. i. krožki kakovosti in R&R skupine, ki jih poznajo zlasti na Japonskem in v ZDA;
  • namestitev posebnih nabiralnikov za pobude, predloge in vprašanja zaposlenih;
  • uveljavljanje rednih oblik neposrednih srečanj vodilnih delavcev z zaposlenimi (sestanki, razgovori, zbori itd.);
  • uvajanje participativnega stila vodenja in komuniciranja z ljudmi v delovnem procesu preko ustreznega izobraževanja in usposabljanja vodij.

2.

Naloge na področju razvoja kolektivne (predstavniške) participacije zaposlenih:

  • vzpostavljanje učinkovitega sistema obveščanja zaposlenih v podjetju z uporabo najrazličnejših sodobnih komunikacijskih orodij;
  • strokovna pomoč pri vzpostavljanju sistema delavskih predstavništev v podjetju (volilni postopki ipd.);
  • planiranje sredstev za izobraževanje delavskih predstavnikov za učinkovito opravljanje soupravljalskih funkcij (opomba: zakon zagotavlja vsakemu članu SD pet delovnih dni letno za izobraževanje!) v okviru siceršnjega programa kadrovskega izobraževanja v podjetju in striktno zagotavljanje uresničevanja te pravice delavskim predstavnikom v praksi;
  • skrb za izobraževanje managementa o sistemu delavske participacije;
  • skrb za zagotavljanje materialnih pogojev za delovanje delavskih predstavništev v podjetju (prostori, administrativna opravila, finančna sredstva itd.) vsaj v okviru zakonsko določenih minimumov;
  • podpora svetom delavcev pri zagotavljanju doslednega uresničevanja določil ZSDU in preprečevanju ter odpravljanju morebitnih kršitev le-teh;
  • intenzivno vključevanje svetov delavcev v pripravo in izvajanje programov in strategij za vseh strokovnih področjih, ki jih pokrivajo kadrovske službe (kadrovsko planiranje, kadrovanje, strokovno izobraževanje in usposabljanje, sistem nagrajevanja in napredovanja itd.);
  • zagotavljanje strokovnega svetovanja in pomoči delavskim predstavništvom za učinkovitejše izvajanje vseh njihovih aktivnosti ter razvijanje drugih oblik vsestranskega sodelovanja z njimi.

In še bi lahko naštevali takšne in drugačne možne naloge kadrovskih služb pri razvoju čim bolj celovitega sistema delavske participacije v podjetjih, vendar je to verjetno povsem odveč. Če bo, in ko bo, enkrat dovolj široko prodrlo splošno spoznanje o pomenu delavske participacije za večjo poslovno uspešnost podjetij, se bodo namreč stvari v tem pogledu nedvomno začele odpirati same po sebi. Nekatere naprednejše kadrovske službe vse zgoraj predlagano (in še več) v praksi kot nekaj samoumevnega uresničujejo že sedaj, ne da bi jih bilo treba k temu posebej pozivati in jih opozarjati na njihove konkretne funkcije na obravnavanem področju. Upamo lahko le, da bo takšno delovanje kadrovskih služb čim prej postalo tudi splošen trend.

Podatki o viru in pripravi

Izvorni naslov: Vloga kadrovskih služb pri uveljavljanju delavske participacije.

Uredniška in oblikovna priprava prikaza: 29. 10. 2026. Datum vira je naveden posebej.

Celotno besedilo izbranega izvirnika je ohranjeno. Pri pretvorbi so preverjeni besedilo, opombe in prikazi. Arhivske oznake strani so po potrebi odstranjene; datum in posebnosti vira ostajajo navedeni nad besedilom.

← Nazaj na izbor