← Nazaj na rezultate iskanja

Avtorska razprava

Delavsko soupravljanje in participativni management

Razlikovanje med delovnimi in soupravljalskimi razmerji ter povezava s participativnim vodenjem.

mag. Mato Gostiša

Kontekst za uporabo

Avtorsko gradivo je ohranjeno kot datiran strokovni vir. Njegove razlage in razvojne predloge ločite od današnjega besedila predpisov.

Na besedilo ↓
ZSDS

Referat s posveta ZKDS "Kadri za novo tisočletje"

(Radenci, november 1999), revija Kadri, št. 5/99

mag. Mato Gostiša

Participativni management in delavsko soupravljanje:

VLOGA KADROVSKIH SLUŽB PRI RAZVOJU DELAVSKEGA SOUPRAVLJANJA

Sistem delavskega soupravljanja, kakršnega med drugim uveljavlja tudi slovenski zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, je v bistvu le ena izmed konkretnih pojavnih oblik sodobnega koncepta participativnega managementa, katerega cilj je doseganje večje poslovne uspešnosti podjetij. Zato bi moral biti razvoj tega sistema znotraj podjetij vsekakor ena pomembnih nalog kadrovskih služb in ne le skrb sindikatov.

Pri nas so žal še vedno močno zakoreninjene nekatere napačne predstave o pravem poslovnem bistvu sistema delavske participacije pri upravljanju, ki v njem vidijo bodisi “reinkarnacijo” bivšega sistema delavskega samoupravljanja, bodisi specifično obliko sindikalizma. Oboje pa pri managerskih strukturah pogojuje pretežno odklonilen odnos. Za pravilno razumevanje in uresničevanje delavske participacije v praksi bo treba tudi čimprej teoretično jasno razmejiti delovna razmerja kot področje delovanja sindikatov od soupravljalskih razmerij kot področja delovanja svetov delavcev in drugih delavskih predstavništev v podjetjih.

Opredelitev pojma “participativni management”

S pojmom “participativni management (sodelovalno upravljanje)” označujemo tak način upravljanja podjetij, ki omogoča in spodbuja maksimalno vključevanje zaposlenih v vse vidike poslovanja podjetja zaradi učinkovitega sproščanja in angažiranja celotnega človeškega potenciala (kapitala) v smeri doseganja večje poslovne uspešnosti podjetja kot skupnega cilja vseh notranjih udeležencev poslovnega procesa (lastniki, managerji, zaposleni).

Napačno in bistveno preozko je pojmovanje, ki s tem pojmom razume le t.i. participativni stil komuniciranja in vodenja ljudi (angl. leadership) v poslovnem procesu. Participativno komuniciranje in vodenje je le eden od (sicer nujnih) elementov, ne pa sinonim za participativni management, ki je bistveno širši pojem. Zajema namreč tako najrazličnejše oblike organizacijske participacije zaposlenih v podjetju kot tudi najrazličnejše druge organizacijske ukrepe in aktivnosti, s katerimi se ta participacija omogoča in podpira (t.i. podporne mehanizme). Zato imamo v tem primeru dejansko opravka s celovitim managerskim konceptom in ne le z določenim osebnim managerskim stilom.

Celovita koncepcija participativnega managementa predvideva (zaradi ustreznega sinergetskega učinkovanja) hkratno razvijanje vseh treh različnih vrst organizacijske participacije zaposlenih, to pa so:

  1. sodelovanje zaposlenih pri poslovnem odločanju (upravljanju) oz. delavska participacija v ožjem pomenu besede,
  2. lastniška participacija zaposlenih (notranje delničarstvo),
  3. finančna participacija zaposlenih (profit sharing, gain sharing itd).

Osrednjega pomena je prav gotovo sodelovanje zaposlenih pri upravljanju, ki pa lahko vsestransko zaživi le, če je podprto še z ustrezno:

a) participativno organizacijsko strukturo

b) participativno organizacijsko kulturo

c) participativnim stilom komuniciranja z zaposlenimi.

Popolnoma jasno je namreč, da resnejše vključevanje zaposlenih v poslovno odločanje naprimer ni izvedljivo v pogojih visoko hierarhične, centralizirane in formalizirane organizacijske strukture podjetja. Zato uvajanje celovite koncepcije participativnega managementa nujno zahteva tudi ustrezne posege v organizacijsko strukturo v smislu njene maksimalne devertikalizacije, decentralizacije in deformalizacije. Podobno velja za organizacijsko kulturo v podjetju, ki jo je treba začeti z načrtnimi posegi spreminjati in graditi v želeni smeri. Spreminjanje obstoječe (npr. avtokratsko obarvane) organizacijske kulture je namreč dokaj zahteven in dolgotrajen proces, ki se ne zgodi sam od sebe. Prav tako si uveljavljanja participativnega managementa ni mogoče predstavljati, ne da bi se temu prilagodil tudi prevladujoči stil komuniciranja med vodji in zaposlenimi na vseh organizacijskih ravneh v podjetju. Razpon različnih managerskih stilov komuniciranja in neposrednega vodenja ljudi v poslovnem procesu namreč lahko sega od skrajno avtoritativnih pa do maksimalno participativnih (slika 1).

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Slika 1: Integralni model participativnega managementa

Bolj poglobljena razprava o gornji tematiki je vsebovana v knjigi istega avtorja “Participativni management” (1996). Tokrat smo se je dotaknili le toliko, kolikor je to potrebno za argumentiranje teze, da je participativni management dejansko poseben in celovit managerski koncept (model), ki predvideva hkratno in usklajeno ukrepanje na zelo različnih organizacijskih področjih in ne le (osebni) managerski stil, odvisen od osebnostnih lastnosti konkretnega managerja.To pa preprosto pomeni, da za uvajanje participativnega upravljalskega modela ni dovolj, da se »spremenijo vodje« (v smislu bolj participativnih kounikatorjev), ampak je potrebno ustrezno spremeniti celoten upravljalsko – komunikacijski sistem v organizaciji (podjetju). V tem smislu pa ima vsekakor zelo pomembno mesto tudi zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) kot ustrezen institucionalni okvir za organizirano vključevanje zaposlenih v poslovno odločanje.

Bistvo sistema delavske participacije

V nadaljevanju tega prispevka se bomo podrobneje posvetili le enemu od zgoraj navedenih vidikov participativnega managementa, to je delavski participaciji v ožjem pomenu besede, se pravi sistemu sodelovanja delavcev pri upravljanju oziroma delavskemu soupravljanju.

Nesporno je torej, da je sistem delavskega soupravljanja treba razumeti kot element in konkretno pojavno obliko sodobnega participativnega managementa, se pravi kot specifičen poslovni model in ne morda kot socialo ali obliko socialnega partnerstva. Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju pa predstavlja le pravni okvir in v tem smislu koristen pripomoček za hitrejše uveljavljanje takšnega modela upravljanja v našo poslovno prakso. Dokler ne bo tako tudi razumljen, zagotovo nima prav nobenih možnosti, da bi v praksi dejansko zaživel tako kot je zamišljen.

To je potrebno poudariti predvsem zato, ker so pri nas še vedno močno zakoreninjene nekatere povsem napačne predstave o bistvu sistema delavskega soupravljanja, in sicer tako na managerski kot tudi na delavski strani. Med našimi managerji so široko prisotne zlasti tri takšne napačne predstave:

a) po prvi pomeni uvajanje sodelovanja delavcev pri upravljanju le prikrito obliko vračanja preživetega sistema delavskega samoupravljanja “skozi stranska vrata”,

b) po drugi gre le za neke vrste “v zakon preoblečeni sindikalizem”, ki le še dodatno omejuje avtonomijo odločanja lastnikov in managerjev ter s tem vsekakor negativno vpliva na poslovno učinkovitost,

c) po tretji pa je človek v poslovnem procesu tretiran le kot »homo oeconomicus« (ekonomski človek) v smislu klasičnega taylorizma, kar pomeni, da naj bi zaposleni v podjetju tudi skozi sistem soupravjanja zasledovali le svoje materialne interese in potrebe (»v zvezi z delom jih tako ali tako zanima le plača«), medtem ko naj bi bile številne njihove osebnostne in societalne potrebe, ki se sicer prvenstveno uresničujejo prav skozi sistem participacije, za njihovo zadovoljstvo pri delu in s tem večjo delovno učinkovitost nepomembne.

Pojmovanje delavskega soupravljanja kot nekakšne “nadgradnje sindikalnega boja z zakonskimi sredstvi” pa je v veliki meri še vedno prisotno tudi na delavski strani. Prav na tej osnovi se sveti delavcev pogosto še vedno (zelo zgrešeno) tretirajo zgolj kot nekakšna podaljšana roka sindikata v podjetju in “borbeni organ” delavcev za obrambo elementarnih pravic iz delovnega razmerja zoper “izkoriščevalske” delodajalce.

Vse te napačne predstave o bistvu sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju seveda zelo negativno vplivajo na hitrejše uveljavljanje tega sistema v praksi in porajajo skrajno neproduktivne diskusije o tem, ali je ZSDU dal delavcem preveč ali premalo participacijskih pravic.

Poslovni in neposlovni cilji delavske participacije

V približno sto letih svojega razvoja je organizacijska znanost (znanost o organizaciji in managementu) postopno dograjevala svoje poglede na pomen človeškega dejavnika v organizaciji. Danes lahko rečemo, da velik pomen človeškega dejavnika za poslovno uspešnost organizacije v teoriji ni več sporen. Vse bolj splošno je uveljavljeno prepričanje, da so v današnjih pogojih gospodarjenja glavna konkurenčna prednost organizacije (podjetja) predvsem ljudje - izobraženi, zadovoljni in pripadni delavci, ki so voljni v njej razvijati svoje človeške potenciale in hkrati prispevati k njeni rasti. Za današnjo organizacijo je torej ključno, da na zaposlene ne gleda več kot na strošek, ampak kot na pomemben vir. In v tem se skriva tudi jedro pravilnega razumevanja poslovnega bistva razvijanja čim višje stopnje delavske participacije.

Po spoznanjih sodobne organizacijske teorije in prakse se z vključevanjem zaposlenih v proces poslovnega odločanja v podjetju (tako na individualni kot na kolektivni ravni) zagotavlja uresničevanje treh temeljnih ciljev, ki v končni posledici vodijo k večji poslovni uspešnosti, in sicer (slika 2):

1. zadovoljstvo zaposlenih v delovnem procesu

2. pripadnost zaposlenih podjetju

3. stabilnost notranjega poslovnega okolja preko interesno ravnotežnega upravljanja.

Učinki individualne in kolektivne participacije zaposlenih: izvirni diagram.
Besedilo prikaza

VEČJA POSLOVNA

USPEŠNOST PODJETJA

ZADOVOLJSTVO PRIPADNOST INTERESNO

ZAPOSLENIH ZAPOSLENIH RAVNOTEŽNO

PRI DELU PODJETJU UPRAVLJANJE

Individualna participacija Kolektivna participacija

PARTICIPACIJA ZAPOSLENIH PRI UPRAVLJANJU

Slika 2: Učinki individualne in kolektivne participacije zaposlenih v podjetju

1. Vse raziskave kažejo, da možnost zaposlenih za kreativno vključevanje v sprejemanje poslovnih odločitev, tako tistih v zvezi z opravljanjem lastnega dela kot tudi tistih, ki zadevajo dogajanje v podjetju kot celoti, že sama po sebi predstavlja pomemben element njihovega počutja in zadovoljstva pri delu. Ugotavljanje stopnje participativnosti (avtonomija pri delu, vključenost v odločanje ipd.) na individualni in kolektivni ravni v podjetju je zato redna sestavina vseh novejših tovrstnih raziskav. Poleg tega pa razvitost sistema soupravljanja pomembno vpliva na zadovoljstvo zaposlenih tudi posredno. Preko tega sistema imajo namreč odprto možnost konkretnega vplivanja na različne vidike “kakovosti svojega delovnega življenja” v podjetju, od katerega je seveda delovno zadovoljstvo neposredno odvisno.

2. Kot rečeno, danes v organizacijski teoriji ni več sporno, da lahko podjetje uspešno uresničuje svoje poslovne cilje le, če je zagotovljena ustrezna pripadnost zaposlenih tem ciljem. Stopnja pripadnosti zaposlenih podjetju je v glavnem odvisna od stopnje njihove identifikacije (poistovetenja) s cilji, strategijo in rezultati podjetja, ki lahko pomembno vpliva na njihovo prizadevnost pri uresničevanju teh ciljev ter pripravljenost na napore. Končni cilj ustvarjanja pripadnosti zaposlenih podjetju preko procesa poistovetenja je doseči stanje, ko bodo vsi zaposleni od najvišje do najnižje organizacijske ravni zavestno, torej brez prisile, prevzemali obveznosti in sprejemali zadolžitve v poslovnem procesu ter jih uresničevali kot svoje lastne, torej po svojih najboljših močeh. Instrumentov, metod in organizacijskih prijemov za vzgajanje pripadnosti zaposlenih podjetju je več (npr. posebni simboli in slogani, specifične ceremonije in rituali itd.), najpomembnejša pri tem pa je prav gotovo čim višja stopnja participacije zaposlenih pri poslovnem odločanju, kajti temeljni pogoji visoke pripadnosti so prav gotovo predvsem:

  • seznanjenost z dolgoročnimi, srednjeročnimi in kratkoročnimi poslovnimi cilji na vseh ravneh (delovno mesto, ožja organizacijska enota, podjetje kot celota),
  • možnost vplivanja na postavljanje in uresničevanje ciljev,
  • medsebojno zaupanje med nadrejenimi in podrejenimi na vseh ravneh.

Vse to je namreč mogoče doseči v glavnem le preko razvitega sistema delavske participacije.

3. Tretji pomemben poslovni cilj, ki ga je mogoče doseči predvsem preko kolektivnih oblik delavskega soupravljanja, je zagotovitev t.i. interesno ravnotežnega upravljanja podjetij. Sistem voljenih delavskih predstavništev v podjetju in njihovih zakonskih pristojnosti glede možnosti vplivanja na sprejemanje pomembnih poslovnih odločitev v podjetju namreč omogoča ustrezno in pravočasno upoštevanje kolektivnih interesov zaposlenih kot enega ključnih notranjih udeležencev oziroma déležnikov (angl. stakeholders) poslovnega procesa. To pa je lahko bistvenega pomena za ustvarjanje in vzdrževanje stabilnega notranjega poslovnega okolja kot enega temeljnih pogojev uspešnega poslovanja. Če so namreč s posamezno pomembnejšo poslovno odločitvijo v podjetju resneje prizadeti interesi kateregakoli od treh ključnih notranjih déležnikov podjetja (lastniki , managerji, zaposleni) lahko pride do hujših motenj v poslovanju in s tem zanesljivo tudi do negativnih posledic za poslovno uspešnost.

Na podlagi povedanega lahko še enkrat rečemo, da je glavno bistvo razvijanja sistema delavskega soupravljanja v prizadevanjih za doseganje večje poslovne uspešnosti. Seveda pa ni mogoče trditi, da je večja poslovna uspešnost podjetij edini cilj uveljavljanja sodelovanja delavcev pri upravljanju, ampak se seveda z njim v večji ali manjši meri zasledujejo tudi drugi - neposlovni cilji, zlasti:

  • humanistični,
  • splošno demokratizacijski,
  • etični (participacija omogoča razvoj človekove osebnosti, s čemer je tesno

povezano uveljavljanje človekovega dostojanstva).

Kljub temu pa ni dvoma, da so poslovni cilji primarni, zaradi česar si upamo trditi, da je treba osnovno teoretično podstat celotnemu sistemu delavskega soupravljanja iskati prav v spoznanjih organizacijske teorije.

Individualne in kolektivne oblike delavske participacije

Tako v teoriji, kot tudi na podlagi ZSDU ločimo glede na način uresničevanja dve temeljni ravni in obliki delavske participacije, in sicer:

1. individualno (neposredno) in

2. kolektivno (predstavniško).

Individualna (neposredna) participacija delavcev v procesu poslovnega odločanja je z vidika zgoraj opredeljenih poslovnih ciljev ravno tako pomembna kot kolektivna, čeprav jo v praksi pogosto in neupravičeno nekoliko zanemarjamo. Kot že naziv pove, z individualno participacijo razumemo tiste oblike in načine sodelovanja zaposlenih pri poslovnem odločanju, ki jih zaposleni uresničujejo kot posamezniki pri svojem delu. Gre za najrazličnejše prijeme, s katerimi skuša sodobna organizacijska praksa preko dodeljevanja čim večje avtonomije pri delu maksimalno aktivirati zaposlene k njihovemu dejansko angažiranemu in kreativnemu vključevanju v delovni proces. V tem smislu se v svetu precej široko eksperimentira zlasti z uvajanjem različnih t.i. participativnih skupin (avtonomne delovne skupine, krožki kakovosti, R&R skupine itd.) ter z uporabo različnih metod bogatitve dela (vertikalno in horizontalno delegiranja pristojnosti, širitev dela itd.). Individualna oziroma neposredna participacija zaposlenih je torej omejena na vprašanja, povezana z organizacijo in načinom opravljanja dela na posameznem delovnem mestu in v ožji organizacijski enoti.

Skozi oblike kolektivne (predstavniške) participacije pa se zaposleni vključujejo v proces poslovnega odločanja na ravni podjetja kot celote, in sicer preko izvoljenih delavskih predstavništev. Naš ZSDU pozna tri vrste delavskih predstavništev, in sicer:

1. svet delavcev

2. predstavniki delavcev v nadzornem svetu družbe

3. delavski direktor kot predstavnik delavcev v upravi družbe.

Predmet kolektivne delavske participacije so poslovna vprašanja, od katerih je odvisna poslovna uspešnost podjetja kot celote in uresničevanje kolektivnih interesov zaposlenih v tem okviru.

Razmejitev med delovnimi in soupravljalskimi industrijskimi razmerji

Bistvenega pomena za pravilno razumevanje sistema delavskega soupravljanja v smislu posebnega upravljalskega modela je tudi dosledno in jasno razlikovanje notranje organizacijskih (so)upravljalskih razmerij, v katerih kolektivne interese zaposlenih zastopajo svet delavcev in druga voljena delavska predstavništva, od kolektivnih delovnih razmerij, v katerih interese organiziranih delavcev zastopa(jo) sindikat(i). Gre namreč za dve popolnoma različni (tako po vsebini, kot tudi po subjektih in načinih urejanja) vrsti industrijskih razmerij, ki med seboj praktično nimata skoraj nič skupnega (dualizem industrijskih razmerij).

Prav nepoznavanje teh razlik in vsesplošno mešanje soupravljanja s sindikalizmom je eden glavnih razlogov za prej obravnavane napačne predstave o bistvu delavske participacije ter za velike težave, s katerimi se praksa srečuje pri poskusih razmejevanja med delovnimi področji svetov delavcev in sindikatov v podjetjih. Ena od praktičnih posledic omenjenih nejasnosti pa je med drugim tudi napačna pravna kategorizacija normativne ureditve delavskega soupravljanja (ZSDU) v sistem delovnopravnih predpisov, namesto v sistem korporacijskega prava, kamor po svoji vsebini dejansko sodi.

Jasno razlikovanje med vlogo, funkcijami in delovnim področjem svetov delavcev na eni ter vlogo, funkcijami in delovnim področjem sindikatov znotraj podjetja na drugi strani je izjemno pomembno tudi z vidika vodstev in strokovnih (zlasti kadrovskih) služb v podjetju. Vodstvo, ki želi korektno in konstruktivno sodelovati z vsemi delavskimi predstavništvi v podjetju, tako sindikalnimi kot voljenimi (participativnimi), mora seveda točno vedeti s kom naj se o čem na delavski strani pogovarja, da bo potem tisto, kar bo dogovorjeno, tudi dejansko držalo. Sedanja zmeda, ko se na tem področju ne ve »kdo pije, kdo plača«, zanesljivo ne koristi nikomur – ne delavcem pri celovitem in učinkovitem uresničevanju njihovih različnih potreb in interesov v zvezi z delom (materialnih, osebnostnih in societalnih), ne benevolentnim vodstvom podjetij pri poskusih kvalitetnega vključevanja zaposlenih v prizadevanja za večjo poslovno uspešnost podjetij v skupnem interesu.

Iz teh razlogov bi bilo tako v naši teoriji kot v naši praksi resnično potrebno čimprej dokončno opraviti z načelnim razmejevanjem med »sindikalizmom in soupravljanjem«. Podrobnejša obravnava te zahtevne problematike, ki je sicer predmet več samostojnih strokovnih člankov istega avtorja v revijah Pravna praksa in Industrijska demokracija, bi vsekakor bistveno presegla prvotno začrtane okvire tega prispevka. Zato v nadaljevanju navajamo le nekaj ključnih tez (brez natančnejše argumentacije), ki predstavljajo podlago za razjasnjevanje nakazane problematike.

1. Izvirni greh velikega dela naše teorije in pretežnega dela naše prakse je prav v tem, da vsa različna industrijska razmerja, v katera vstopajo ljudje v sferi dela, meče v isti koš in jih presoja skozi ista “očala”, to je skozi očala večnega nasprotja med interesi dela in kapitala. V resnici je to nasprotje interesov dela in kapitala značilno samo za en del industrijskih razmerij, in sicer tistih, ki jih imenujemo “delovna razmerja” (med delodajalci in delojemalci na trgu dela) in v katerih interese delavcev zastopa sindikat. Drugi del industrijskih razmerij, ki jih bomo skrajšano imenovali (notranja) “soupravljalska” razmerja, pa je po svoji naravi asociativen, saj imajo vsi notranji udeleženci poslovnega procesa (lastniki, managerji, zaposleni) isti (skupni) cilj, to je večja poslovna uspešnost podjetja, kajti samo znotraj poslovno uspešnega podjetja lahko vsak izmed njih realizira svoje specifične interese.

Bistvo “teorije dualizma industrijskih razmerij v sferi dela” je v kratkem naslednje: Ločimo dva različna vidika pojma podjetje, skladno s tem dve različni vlogi, v katerih nastopajo ljudje v sferi dela (opomba: s specifično vlogo delavcev - notranjih delničarjev se v tej razpravi ne ukvarjamo), posledično pa to pomeni tudi dve vsebinsko povsem različni vrsti industrijskih razmerij. Ta opredelitev je shematsko prikazana v tabeli 1.

I.

II.

2 RAZLIČNA VIDIKA PODJETJA

Podjetje kot pravna oseba in delodajalec na trgu dela

Podjetje kot organizacija, v kateri se odvija nek poslovni proces

2 RAZLIČNI VLOGI LJUDI V SFERI DELA

Delojemalci (»prodajalci delovne sile«) na trgu dela

Ustvarjalna in societalna bitja ter kot notranji

udeleženci poslovnega procesa

ključni produkcijski tvorec

2 RAZLIČNI VRSTI INDUSTRIJSKIH RAZMERIJ V SFERI DELA

Delovna razmerja

Notranja participativna upravljalska razmerja (»soupravljalska razmerja«)

Tabela 1: Podlage za ločevanje delovnih in soupravljalskih razmerij

2. Vse je torej odvisno od zornega kota opazovanja, se pravi od tega, ali opazujemo podjetje “od zunaj” ali “od znotraj”.

a)

Če opazujemo podjetje “od zunaj”, torej z vidika trga dela, na katerega prihaja podjetje kot pravna oseba v svojstvu delodajalca (“kupca delovne sile”), istočasno pa tudi delavce opazujemo v svojstvu delojemalcev (“prodajalcev delovne sile”) na istem trgu, imamo na tej relaciji opravka s t.i. delovnimi razmerji kot

. tržnimi

. dvostranskimi (delojemalci - delodajalci)

. pogodbenimi in

. po vsebini antagonističnimi

industrijskimi razmerji, ki imajo vse značilnosti objektivno pogojenega nasprotja interesov med “kupcem” in “prodajalcem” na kateremkoli trgu (trg blaga in storitev, trg kapitala, trg dela).

b)

Če pa podjetje opazujemo “od znotraj”, torej kot organizacijo, v kateri poteka nek delovni in poslovni proces – če torej točko opazovanja preselimo v sam organizacijski proces znotraj podjetja - istočasno pa zaposlene opazujemo v vlogi ustvarjalnih in societalnih bitij, pomembnega produkcijskega tvorca in enega od ključnih notranjih udeležencev tega poslovnega procesa (poleg lastnikov in managerjev), pa imamo na relaciji med omenjenimi notranjimi udeleženci poslovnega procesa opravka z

. notranjeorganizacijskimi

. tristranskimi (lastniki, managerji, zaposleni) in

. asociativnimi (sodelovalnimi)

industrijskimi razmerji, ki so vsebinsko pogojena predvsem z dejstvom, da imajo lastniki, managerji in zaposleni kot soudeleženci (in zato tudi soupravljalci) istega poslovnega procesa tudi isti cilj - čim večjo poslovno uspešnost skupnega delovanja v podjetju.

Kriterij ločevanja

DELOVNA

RAZMERJA

SOUPRAVLJALSKA RAZMERJA

1

Okolje

tržna

notranja organizacijska

2

Udeleženci

dvostranska

(delojemalci – delodajalci)

tristranska

(lastniki, managerji, zaposleni)

3

Cilji udeležencev

antagonistična

asociativna

4

Način urejanja

delovnopravne pogodbe z možnostjo uporabe industrijskih bojev

sodelovalne metode skupnega delovanja (skupno posvetovanje, skupno odločanje)

5

Zastopnik delavcev

sindikat

svet delavcev, predst. delavcev v NS, delavski direktor

6

Vsebina

plača in drugi pogoji “kupoprodaje delovne sile”

organizacija dela in poslovanja za doseganje boljše poslovne uspešnosti

Tabela 2: Glavne značilnosti delovnih in soupravljalskih razmerij

3.

Grafični prikaz iz izvirnega gradiva; besedilo je navedeno tudi pod prikazom.
Besedilo prikaza

D E L A V C I INDUSTRIJSKA RAZMERJAV VLOGI DELOJEMALCEV IN EKONOM- V VLOGI USTVARJALNIH IN SOCIETALNIH SKIH BITIJ (»PRODAJALCEV DELOVNE BITIJ TER PRODUKCIJSKEGA TVORCA SILE NA TRGU DELA«) V POSLOVNEM PROCESU ANTAGONISTIČNA SFERA ASOCIATIVNA SFERA RAZMERIJ RAZMERIJ med delom in kapitalom med notranjimi udeleženci poslovnega procesa (»delovna razmerja«) (»soupravljalska razmerja«)

SINDIKAT SVET DELAVCEV

kot zastopnik interesov kot zastopnik interesov

NA TRGU ZNOTRAJ POSLOVNEGA

DELA PROCESA V ORGANIZACIJI

Na osnovi navedenih (in vsekakor ogromnih) razlik med obema obravnavanima vrstama industrijskih razmerij postane tudi bolj ali manj jasno zakaj npr. delovna razmerja v imenu delavcev ureja sindikat, ki razpolaga tudi s pravico do stavke in drugimi “borbenimi” sredstvi in metodami delovanja, v notranjih soupravljalskih razmerjih pa interese zaposlenih zastopa svet delavcev, ki mu je izrecno prepovedana pravica do stavke in uporabe drugih oblik sindikalnega boja, kar je glede na povedano tudi edino logično.

Slika 3: Vloga in zastopanje delavcev v različnih industrijskih razmerjih v sferi dela

Iz povedanega (kot ena bistvenih) izhaja tudi ugotovitev, da se delovni področji sindikata(ov) in sveta delavcev v podjetju v osnovi ne prekrivata, ampak se dopolnjujeta in nadgrajujeta. Ljudje v sferi dela namreč zadovoljujejo različne vrste potreb (poleg materialnih tudi številne osebnostne in societalne) in šele hkratno delovanje sindikalnih in voljenih (participativnih) delavskih predstavništev lahko v tem smislu dejansko pokrije celoto. Zato istočasni obstoj in delovanje sindikatov in svetov delavcev znotraj podjetij sistemsko ne bi smelo biti niti teoretično, niti praktično vprašljivo. Nekatere dileme o vprašljivosti »različnih kanalov delavskega vpliva«, ki se od časa do časa pri nas močno aktualizirajo (zlasti v zvezi z morebitnimi spremembami ZSDU), pa so lahko le rezultat skrajno površnega poznavanja in razumevanja sodobnih industrijskih razmerij v sferi dela.

Vloga kadrovskih služb pri razvoju sistema delavskega soupravljanja

Če sprejmemo tezo, da je delavsko soupravljanje pravzaprav le oblika sodobnega participativnega managementa s ciljem doseganja večje poslovne uspešnosti podjetja, se seveda kar sama od sebe ponuja tudi misel, da bi moral biti razvoj sistema delavskega soupravljanja na podlagi določil ZSDU logično tudi interes in ena od nalog kadrovskih služb v podjetjih. Zato se zdi, da je izključni razlog, da temu žal zaenkrat pri nas še zdaleč ni tako, predvsem v napačnem razumevanju pravega poslovnega bistva tega sistema, o čemer smo zgoraj prav zato tudi nekoliko obširneje razpravljali. Dokler bo razvoj sistema delavskega soupravljanja tretiran kot nekakšna “sindikalna zadeva”, ne pa kot resno poslovno vprašanje in vse bolj tudi imperativ bodočega razvoja upravljalskih sistemov pri nas, žal v tem smislu tudi ni pričakovati pomembnejših premikov. To pa gre vsekakor le v škodo konkurenčne sposobnosti naših podjetij.

Zelo koristno bi torej bilo, če bi naša kadrovska stroka čimprej začela delavsko participacijo obravnavati kot eno pomembnejših oblik nematerialne motivacije zaposlenih v okviru »human resource managementa« in jo kot tako sprejela v področje dejavnosti in nalog kadrovskih služb v naših podjetjih. Vloga kadrovskih služb pri razvoju sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju (individualne in kolektivne delavske participacije) v tem primeru seveda ne bi smela ostati omejena le na nekakšno dobrohotno pomoč sindikatom pri izvedbi volilnih postopkov za svet delavcev in vzpostavljanju drugih temeljnih mehanizmov delovanja tega sistema. Kadrovske službe bi pravzaprav morale postati glavni nosilec in agens razvoja čim kvalitetnejšega sistema delavskega soupravljanja na vseh ravneh znotraj posameznih podjetij. To pa seveda zahteva popoln preobrat v dosedanjem načinu razmišljanja o tej problematiki.

Strokovno proučevanje, razvijanje in implementacija različnih oblik in načinov delavske participacije ter metod delovanja obstoječih delavskih predstavništev v podjetjih bi torej morala biti prej skrb kadrovskih služb kot pa sindikatov. Možnih konkretnih nalog kadrovskih služb v tem smislu pa je seveda lahko ogromno, tako da jih na tem mestu niti ne kaže poskušati natančneje naštevati in opredeljevati. Če se bodo kadrovske službe morda v bodoče res lotile na ta način obravnavati sistem sodelovanja delavcev pri upravljanju, bodo brez dvoma zelo hitro same ugotovile kaj vse lahko na tem področju storijo za hitrejši nadaljnji razvoj.

Zaključna misel

Osnovne ideje participativnega managementa kot najsodobnejšega trenda na področju upravljanja podjetij tudi pri nas že nekaj časa niso več novost in se razveseljivo hitro širijo. Prav presenetljivo pa je, kako počasi jih uvajamo v konkretno prakso. Temu pa se ne nazadnje niti ni čuditi, če tudi tako odlično orodje kot ga v tem smislu predstavlja veljavni zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) ostaja zaradi prevladujočega nerazumevanja njegovega poslovnega bistva še vedno skoraj povsem neizkoriščeno.

Čeprav se verjetno v tem trenutku zdi še hudo heretično, pa ni izključeno, da bomo v bližnji bodočnosti vendarle namesto sedaj običajnega: »kjer je slabo razvito delavsko soupravljanje, imajo slab sindikat«, ugotavljali: »kjer je slabo razvito delavsko soupravljanje, imajo slabo vodstvo in kadrovsko službo«.

Podatki o viru in pripravi

Izvorni naslov: Delavsko soupravljanje in participativni management.

Uredniška in oblikovna priprava prikaza: 29. 10. 2026. Datum vira je naveden posebej.

Celotno besedilo izbranega izvirnika je ohranjeno. Pri pretvorbi so preverjeni besedilo, opombe in prikazi. Arhivske oznake strani so po potrebi odstranjene; datum in posebnosti vira ostajajo navedeni nad besedilom.

← Nazaj na izbor