← Nazaj na izbor virov

Avtorska razprava

Vpliv produkcijskih odnosov na ustvarjanje in delitev dodane vrednosti v kapitalizmu

Kako avtor povezuje produkcijska razmerja z ustvarjanjem in delitvijo dodane vrednosti.

dr. Mato Gostiša

Kontekst za uporabo

Avtorsko gradivo je ohranjeno kot datiran strokovni vir. Njegove razlage in razvojne predloge ločite od današnjega besedila predpisov.

Na besedilo ↓
ZSDS

Referat

12. IRDO mednarodna konferenca:

DRUŽBENA ODGOVORNOST IN IZZIVI ČASA 2017: Dodana vrednost kot poslovna informacija z vidika družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja
(Četrtek, 28. september 2017, Maribor, Slovenija)

Objavljeno na: http://www.irdo.si/irdo2017/referati.html. (18. 11. 2017)

VPLIV PRODUKCIJSKIH ODNOSOV NA USTVARJANJE IN DELITEV DODANE VREDNOSTI V KAPITALIZMU

Dr. Mato Gostiša, univ. dipl. iur.

Študijski center za industrijsko demokracijo (ŠCID)

Kranj, Slovenia

scid@siol.com

Povzetek:

Avtor se s to razpravo vključuje v aktualna širša razmišljanja v družboslovju o vzrokih za čedalje bolj vsestransko deviantno delovanje obstoječega (v bistvu še vedno klasičnega »mezdnega«) kapitalizma in o možnih sistemskih poteh za morebitno postopno izgrajevanje želene ekonomsko (še) uspešnejše, obenem pa socialno pravičnejše ter okoljsko odgovornejše družbe. V zvezi s tem predvsem zavrača tezo o apriorni »razredni naravi« zasebne lastnine produkcijskih sredstev, ki naj bi bila po Marxu tudi »temeljni produkcijski odnos«, zaradi česar naj brez odprave zasebne lastnine (in trga) niti ne bi bila mogoča resnejša rekonstrukcija kapitalizma. Nasproti ji postavlja že v osnovi bistveno drugačno »diagnozo« ključnega problema obstoječega kapitalizma in s tem povezanih nujnih sistemskih sprememb. Izvirna »krivca« za sporen mezdni produkcijski odnos med delom in kapitalom, ki je sicer jedro vseh glavnih deviantnosti aktualnega družbenoekonomskega sistema, nista ne zasebna lastnina ne tržni sistem, ampak predvsem veljavna arhaična koncepcija kapitalističnega podjetja, v kateri sicer ni (več) niti elementarne ekonomske in pravne logike, determinira pa celoten sistem korporacijskega upravljanja ter ustvarjanja in (raz)delitve novoustvarjene (dodane) vrednosti. Avtor zato predlaga radikalno preusmeritev raziskovalne pozornosti sodobnega družboslovja na tem področju.

Ključni pojmi: produkcijski odnosi, lastnina produkcijskih sredstev, mezdno razmerje, kvazitrg dela, kapitalistično podjetje, ekonomska demokracija.

THE EFFECT OF RELATIONS OF PRODUCTION ON CREATION AND DISTRIBUTION OF ADDED VALUE IN CAPITALISM

Dr. Mato Gostiša, univ. dipl. iur.

Študijski center za industrijsko demokracijo (ŠCID)

Kranj, Slovenia

scid@siol.com

Summary:

With the present discussion the author engages in broader contemporary sociological reflection on the causes of the increasingly multifaceted deviant functioning of existing (in fact still traditional “wage-labour”) capitalism and on potential systemic pathways towards gradual construction of the desired, economically (more) efficient and at the same time more socially just as well as environmentally responsible society. In this context, the author primarily rejects the thesis on predetermined “class nature” of private ownership of the means of production, which, according to Marx, supposedly represents the “fundamental relation of production” and as a consequence precludes any meaningful reconstruction of capitalism without the abolition of private property (and the market). In contrast, an essentially different “diagnosis” of the vital issue in existing capitalism and of related necessary systemic changes is put forward. The original “culprit” for the controversial wage-labour relation of production between labour and capital, otherwise representing the core of every major deviancy in the current socioeconomic system, is neither private property nor the market system, but principally the operational archaic conception of capitalist enterprise, lacking any kind of elementary economic and legal logic, yet nevertheless determining the entire system of corporate governance as well as production and distribution of generated (added) value. The author therefore proposes a radical shift of scientific attention in this field in modern sociology.

Key terms: relations of production, ownership of the means of production, wage-labour relation, quasi-labour market, capitalist enterprise, economic democracy

Uvod

Produkcijski odnosi in njihove različne oblike so osrednje vprašanje, na katerem klasična sociologija gradi svoje velike dihotomne tipologije družb[1], zlasti najbolj elementarno, to je razlikovanje med razrednimi (antagonističnimi, izkoriščevalskimi) in brezrazrednimi (neantagonističnimi, neizkoriščevalskimi) družbami[2]. Zato je vprašanje, kaj je znotraj vsakokratne celote produkcijskih odnosov tisti »temeljni« produkcijski odnos, ki - če v tem pogledu sledimo Marxovemu historičnemu materializmu - najbolj odločilno determinira posamezne produkcijske načine[3] in zgodovinske »družbene formacije«[4] oziroma družbenoekonomske sisteme v najširšem smislu te besede[5] ter razredne ločuje od brezrazrednih, vsekakor eno ključnih vprašanj tudi v aktualnih razpravah o nadaljnjem ekonomskem in socialnem razvoju človeške civilizacije. Kajti, kot ugotavlja Kržan (2011: 144), kvalitativna sprememba družbene strukture je mogoča le kot sprememba produkcijskih odnosov. In s tem se v celoti strinjamo.

Nadaljnjega družbenega razvoja torej brez jasnega odgovora na gornje vprašanje niti ni mogoče začeti zavestno in načrtno usmerjati proti želenemu in na načelni ravni sicer splošno proklamiranemu družbenorazvojnemu cilju, to je v smeri ekonomsko (še) uspešnejše, hkrati pa socialno pravičnejše in kohezivnejše ter okoljsko odgovornejše družbe. Sedanji kapitalizem, ki je po svojem najglobljem bistvu sicer še vedno klasični »mezdni« kapitalizem, z vsemi svojimi znanimi notranjimi protislovji in čedalje bolj deviantnimi ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi učinki namreč zagotovo ni in ne more biti končna etapa v družbenoekonomskem razvoju človeške civilizacije. Osnovno, kar nas zanima v tej razpravi, je zato predvsem vprašanje,

  • ali je morebiten pomembnejši razvojni preboj v navedeni smeri res možen izključno samo v obliki radikalne preobrazbe kapitalizma - prek odprave zasebne lastnine produkcijskih sredstev in tržnega sistema - v nek popolnoma nov družbenoekonomski sistem, ki po svojem bistvu sploh ne bo več kapitalizem,
  • ali pa je realno možna alternativa tudi neka povsem nova sistemska paradigma kapitalizma kot brezrazrednega in neizkoriščevalskega družbenoekonomskega sistema, temelječega na popolni sistemski enakopravnosti lastnikov dela in kapitala (»ekonomska demokracija«), do katere je mogoče z določenimi korenitejšimi institucionalnimi spremembami sedanjega sistema priti tudi brez poseganja v zasebno lastnino in tržni sistem gospodarjenja na splošno, torej brez zahajanja v kakršnokoli obliko socializma ali drugačnega ne-kapitalizma.

V nasprotju s prevladujočimi pogledi znotraj družboslovne teorije je odgovor, ki ga v tej razpravi ponujamo na drugi del tega vprašanja, absolutno pozitiven: »evolucija« obstoječega kapitalizma v smeri popolne demokratizacije tudi ekonomske sfere družbe je vsekakor možna (in tudi nujna), vendar pa ne brez določenih globljih tudi pravno-institucionalnih sprememb, torej zgolj s krepitvijo t. i. prebojnih točk kapitalizma[6] in t. i. »strukturnimi« (davčnimi, fiskalnimi, monetarnimi, delovnopravnimi, socialnimi ipd.) reformami, ki pa se mezdnega produkcijskega odnosa kot dejanskega sistemskega temelja obstoječega družbenoekonomskega sistema v resnici niti ne dotikajo, kaj šele, da bi ga lahko zares spreminjale[7]. Ne problematiziramo torej kapitalizma oziroma kapitalističnega družbenoekonomskega sistema (produkcijskega načina) na splošno, temveč le obstoječi mezdni kapitalizem oziroma mezdnokapitalistični družbenoekonomski sistem (produkcijski način), ki je seveda zgolj eden - in to po mnenju avtorja verjetno daleč najslabši - od možnih sistemskih modelov kapitalizma.[8]

Glavna poanta našega razmišljanja o obravnavani problematiki v tej razpravi pa je predvsem v tem, da izhajamo iz popolnoma drugačne »diagnoze« bistva in sistemskih temeljev tega kapitalizma, kot jo večinoma sprejema prevladujoča družboslovna, zlasti ekonomska (za njo pa tudi pravna) teorija. Ta, kot je znano, kapitalizem z določenimi vsebinsko manj pomembnimi distinkcijami bolj ali manj enotno obravnava kot »družbeno ureditev, temelječo na zasebni lastnini produkcijskih sredstev in svobodnem trgu«. A ti dve inštituciji, ki naj bi bili temelj veljavnega družbenoekonomskega sistema, v resnici sploh nista ključna vzroka za nastanek in obstoj spornega »trga dela« in na njem temelječega mezdnega odnosa med delom in kapitalom kot dejanskega »temeljnega« produkcijskega odnosa in osrednjega mehanizma ekonomskega izkoriščanja dela v obstoječem kapitalizmu.[9] Pravi vzrok je, kot bomo skušali dokazati v tej razpravi, povsem arhaična koncepcija kapitalističnega podjetja[10], ki je ekonomsko in pravno tudi izrazito nelogična in - še zlasti v t. i. v eri znanja ter izjemno hitro naraščajočega produkcijskega pomena »človeškega kapitala« - tudi absolutno nesprejemljiva in bi jo bilo zato nujno čim prej spremeniti.

Nova družbenoekonomska realnost

Sodobno delo namreč vse bolj postaja sinonim za človeški kapital (tj. znanje in zmožnosti, ustvarjalnost ter delovna motivacija in organizacijska pripadnost oziroma »zavzetost« zaposlenih), kajti gole fizične komponente dela na sedanji stopnji tehnološkega razvoja - v primerjavi z umskimi (intelektualnimi) in čustvenimi (emocionalnimi) postajajo produkcijsko vse bolj irelevantne.[11] Dejstvo, da ga današnje bilance podjetij (in s tem ekonomski sistem kot celota) za zdaj (še) ne registrirajo, seveda ne pomeni, da ga v realnosti preprosto sploh ni, in da je njegov obstoj in nesporno ekonomsko učinkovanje mogoče sistemsko preprosto še naprej enostavno ignorirati.[12] Nasprotno.

Človeški kapital je poleg »strukturnega« ključna sestavina t. i. intelektualnega kapitala podjetij, ki po ugotovitvah ekonomistov (npr. Daum, 2003: 4) danes v tržni vrednosti podjetij (tržna vrednost podjetja = finančni kapital + intelektualni kapital[13]) predstavlja v povprečju že okoli 85 % te vrednosti ali celo več. Samo še okoli 15 % te vrednosti torej tvori vloženi lastniški »finančni« kapital (denarna in materialna sredstva podjetij)[14], pa vendarle je danes celoten sistem korporacijskega upravljanja in razdelitve poslovnega rezultata še vedno utemeljen izključno na lastništvu nad »finančnim« kapitalom podjetij, medtem ko lastniki človeškega (in posledično tudi pretežnega dela preostalega intelektualnega) kapitala nimajo nobenih korporacijskih pravic, ampak so sistemsko obravnavani zgolj kot mezdna »delovna sila« in poslovni strošek podjetij.

Ta sistem zato nesporno nima več popolnoma nobene podlage v objektivni družbenoekonomski realnosti 21. stoletja, temveč je že zdavnaj postal popoln sistemski - pravni in ekonomski - arhaizem in anahronizem, ki je med drugim (prav zaradi svojih evidentnih demotivacijskih učinkov na nosilce človeškega kapitala) že začel tudi strogo ekonomsko gledano delovati izrazito retrogradno.

Sporna teza o lastnini kot »temeljnem produkcijskem odnosu«

Zlasti od Marxa naprej je v družboslovju zelo široko uveljavljena teza, da je temeljni produkcijski odnos lastnina produkcijskih sredstev in da zato brez spremembe te lastnine oziroma lastninskega odnosa realno tudi ni mogoča temeljitejša rekonstrukcija sedanjega kapitalizma v smeri brezrazrednega oziroma neizkoriščevalskega družbenoekonomskega sistema. Zasebna lastnina produkcijskih sredstev naj bi bila namreč neposreden temelj izkoriščanja dela po kapitalu. Močnik (2010: 158), denimo, bistvo marksističnega pogleda na to vprašanje jedrnato povzema takole: »Monopol kapitalističnega razreda, se pravi, privatna lastnina produkcijskih sredstev, ločuje delavstvo od produkcijskih sredstev. S tem proizvajalcem onemogoča, da bi sami sprožili proizvodni proces. Proizvajalke in proizvajalci so prisiljeni, da gredo najprej na trg delovne sile, kjer sklenejo mezdno pogodbo – kjer se torej ״prostovoljno״ izročijo kapitalističnemu razredu v izkoriščanje. Z institutom privatne lastnine proizvodnih sredstev država prisilno ločuje proizvajalke in proizvajalce od produkcijskih sredstev in jih potiska na trg delovne sile – torej jih sili, da se podrejajo kapitalu in njegovemu izkoriščanju.«.

Zato Marx generalno rešitev za spremembo (izkoriščevalskih) kapitalističnih produkcijskih odnosov in s tem kapitalizma kot produkcijskega načina vidi prav v odpravi »dosedanjih lastninskih odnosov« oziroma zasebne lastnine[15] in v podružbljanju produkcijskih sredstev[16]. To naj bi, mimogrede, posledično omogočilo tudi odpravo klasične blagovne proizvodnje in delovanja tržnih zakonitosti, ki naj bi jih nadomestila »kontrola družbene produkcije z družbenim vpogledom in načrtovanjem«[17]. Druga ključna značilnost, ki naj bi - v primerjavi z prejšnjimi razrednimi družbami - opredeljevala kapitalizem, naj bi bila namreč blagovna proizvodnja za trg in s tem povezano delovanje zakona ponudbe in povpraševanja[18], torej tržni sistem gospodarjenja.

Zasebna lastnina kapitala in tržni sistem naj bi bila torej ključna sistemska temelja obstoječega kapitalizma, mezdni produkcijski odnos, na katerem sicer stoji (ali pade) ta družbenoekonomski sistem kot celota, pa naj bi bil le njuna logična in neizogibna posledica. »Brezrazredna družba« naj zato niti teoretično ne bi bila možna, dokler bosta pač obstajala zasebna lastnina nad kapitalom in blagovna proizvodnja. In glede tega med marksisti in (neo)klasičnimi ekonomskimi teoretiki pravzaprav ni bistvenih razhajanj. Le da za razliko od prvih slednji zagovarjajo njuno absolutno nedotakljivost. Kajti obstoječi kapitalizem naj bi se, kot trdijo (predvsem t. i. fukuyamisti[19]), zlasti po propadu realnih socializmov dokončno izkazal za ekonomsko absolutno superioren sistem brez konkurence in brez alternative, reševanje njegovih socialnih in drugih negativnih posledic, ki jih sicer priznavajo, pa naj bi bila naloga (socialne) države, ne ekonomskega sistema samega[20].

In na čereh te apriorne predpostavke so žal večinoma obtičale tudi (do)sedanje družboslovne razprave in polemike o možnostih za temeljitejšo rekonstrukcijo obstoječega kapitalizma. Morebitnih resnejših razmišljanj o tem, da je morda radikalna preobrazba mezdnega v asociativno, se pravi vsestransko enakopravno, »partnersko« produkcijsko razmerje in posledično seveda tudi brezrazreden (neizkoriščevalski) družbenoekonomski sistem realno možen tudi v pogojih zasebne lastnine in tržnega sistema, namreč za zdaj skorajda[21] ni zaslediti.

Problem ločevanja lastninskih in produkcijskih odnosov

Marx je v svojih razmišljanjih očitno povsem spregledal ključne vsebinske distinkcije med lastninskimi in produkcijskimi razmerji kot dvema vrstama v temelju različnih družbenih razmerij (prva so »stvarnopravna«, druga pa »družbenoekonomska«), ki so sicer lahko med seboj tudi povsem nepovezana[22], in je splošno priznano definicijo lastnine oziroma lastninskih razmerij[23] - vsaj v povezavi s produkcijskimi sredstvi[24] - preprosto sprejel tudi kot definicijo produkcijskih razmerij. A upoštevanje teh razlik je ključnega pomena za pravilno »diagnozo« bistva in temeljnega problema obstoječega kapitalizma ter potrebnih sistemskih sprememb. Poglejmo si jih zelo na kratko.

1) Lastnina kot družbeno razmerje, pravno izraženo v obliki lastninske pravice, zagotavlja lastniku neke stvari, pravice ali kakršnekoli druge, lahko tudi nematerialne ekonomske vrednosti, ki je predmet lastnine (v nadaljevanju: stvari), pravico, da to stvar uporablja in z njo - fizično in pravno - razpolaga, kakor tudi, da si prisvaja njene (fizične in/ali ekonomske) plodove.[25] Skratka, lastninska pravica načeloma lastniku zagotavlja »absolutno oblast« nad določeno stvarjo in njenimi plodovi, in sicer »erga omnes« (tj. proti vsem)[26], zato za razliko od produkcijskih nikoli ni zgolj »dvostransko« razmerje. V nobenem, ampak res v nobenem primeru pa lastninska pravica nad katerokoli stvarjo ne vsebuje tudi pravice poseganja v tuje pravne sfere in kakršnegakoli izkoriščanja produktov tuje lastnine, denimo, dela v lasti delavcev in njegovih rezultatov.

Če se torej to izkoriščanje v družbenoekonomskem sistemu vendarle dogaja, potem to zagotovo ni neposredna posledica obstoja zasebne lastnine produkcijskih sredstev same po sebi in lastniške ločenosti nosilcev dela od teh sredstev (pogojev dela). Teza o apriorni »razredni naravi lastnine« je zato povsem neutemeljena.

2) Produkcijski odnosi pa so (dvostranski) družbenoekonomski odnosi med nosilci dveh različnih temeljnih produkcijskih dejavnikov glede načina izvajanja skupne proizvodnje ter razdelitve produkta in kot taki nimajo praktično nobene neposredne zveze z lastnino produkcijskih sredstev. Načeloma so namreč lahko tudi v okviru iste oblike te lastnine zelo različni. Tako so, na primer, v pogojih zasebne lastnine lahko bodisi sužnjelastniški, fevdalni ali mezdnokapitalistični, torej izkoriščevalski, bodisi (ob že omenjeni predpostavki uvedbe nove koncepcije podjetja in posledično tudi temeljnega produkcijskega odnosa) asociativni oziroma partnerski, torej ekonomsko demokratični in neizkoriščevalski. Po drugi strani pa so, kot nazorno dokazuje že omenjeni azijski produkcijski način[27], lahko tudi v pogojih »nezasebne« lastnine produkcijskih sredstev izrazito razredni in izkoriščevalski.

Takšna ali drugačna oblika lastnine produkcijskih sredstev sama po sebi zato (še) ni nikakršen »produkcijski« odnos, in ga tudi v ničemer ne prejudicira, še manj neposredno vzpostavlja. Šele konkretni produkcijski odnosi so torej tisti, ki vzpostavljajo (bolj ali pa manj izrazito) izkoriščevalski ali pa lahko tudi povsem neizkoriščevalski produkcijski način. Njihovo dejansko vsebino pa določa (šele) vsakokratna »družbena pogodba«[28], ne oblika lastnine in/ali (ne)obstoj trga že kar a priori. In to je brez dvoma ključna točka za razumevanje bistva delovanja kateregakoli »produkcijskega načina«. Bistvo aktualnega kapitalizma je torej specifičen mezdni produkcijski odnos, ki pa bi bil v enakih pogojih (zasebna lastnina in tržni sistem) lahko že v temelju tudi povsem drugačen.

Ekonomska logika proizvodnje in produkcijski odnosi

Jedra problema, ki je predmet te razprave, torej nikakor ne gre iskati ne v zasebni lastnini ne v tržnem sistemu, temveč v eklatantnem neskladju med konkretno pravno regulacijo produkcijskih odnosov in izrazito asociativno elementarno ekonomsko logiko proizvodnje, ki jo, denimo, Samuelson in Nordhaus (2002: 214) lepo pojasnjujeta takole: »Proizvodnja je skupinsko delo. Motorna žaga je sama po sebi neuporabna, če želimo požagati drevo. Prav tako ni nič vreden delavec s praznimi rokami. Skupaj pa lahko delavec in žaga prav lepo požagata drevo. Z drugimi besedami: produktivnost enega dejavnika, kot je delo, je odvisna od razpoložljive količine drugega dejavnika, s katerim dela. […] To pomeni, da je nemogoče reči, koliko outputa je proizvedel en sam ločen proizvodni dejavnik. Različni inputi vzajemno delujejo. Sir William Petty je to ubesedil takole: »Delo je oče proizvoda in zemlja je njegova mati. Ne moremo reči, kateri je bolj pomemben za spočetje otroka: mati ali oče. Prav tako je nemogoče reči, koliko outputa je ustvaril en sam ločen input.« [29]

Dejanski vzrok za izkoriščevalsko naravo vseh t. i. razrednih »produkcijskih načinov«, vključno z mezdnokapitalističnim, je torej v resnici v neenakem pravno-sistemskem obravnavanju obeh ekonomsko sicer enakovrednih in medsebojno absolutno soodvisnih temeljnih produkcijskih dejavnikov (»soproducentov«) in konkretnih pravic iz naslova lastnine (lastninskih upravičenj) nad njima. Povedano drugače, sistemski problem ni v polnem priznavanju zasebne lastnine nad produkcijskimi sredstvi, ampak v hkratnem nepriznavanju enakih, tj. popolnih lastninskih upravičenj tudi nad delom, ki jih pravni sistem njegovim nosilcem (še danes) a priori preprosto odreka[30] in jih ekonomsko in pravno povsem neutemeljeno preprosto prenaša na lastnike produkcijskih sredstev[31]. Zato tudi rešitve ne kaže iskati v tem, kako morda lastnikom kapitala v celoti ali deloma odvzeti njihova »normalna« lastninska upravičenja, temveč v tem, kako tudi nosilcem dela priznati enaka, tj. normalna oziroma (po)polna lastninska upravičenja nad njihovim delom (zlasti glede upravljanja z lastnim delom v produkcijskih procesih in prisvajanja njegovih dejanskih rezultatov), ki jih danes nimajo.

Za vzpostavitev ekonomsko učinkovitega in pravičnega (neizkoriščevalskega) družbenoekonomskega sistema namreč v resnici ni niti najmanjše potrebe po tem, da bi morala biti oba temeljna produkcijska dejavnika v lastniškem smislu nujno tudi »personalno združena«, torej postavljena pod absolutno pravno kontrolo lastnikov enega ali drugega od njiju (mezdni kapitalizem, komunizem). Treba bi bilo le ekonomsko logiko proizvodnje dosledno prenesti tudi v veljavno pravno-institucionalno ureditev ter popolnoma izenačiti lastninski pravici nad delom in kapitalom, torej pravni sistem uskladiti z objektivno ekonomsko realnostjo.

Problem pravne zasnove kapitalističnega podjetja

Za razumevanje jedra deviantnosti v delovanju aktualnega kapitalizma in možnih sistemskih alternativ je, kot že rečeno, ključnega pomena predvsem razumevanje bistva sporne koncepcije kapitalističnega podjetja, ki je danes (s takšnimi ali drugačnimi za bistvo obravnavane problematike irelevantnimi niansami) uzakonjena v vseh obstoječih kapitalističnih družbenih ureditvah. Gre za t. i. koncepcijo podjetja kot »pravno personificiranega (zgolj) kapitala«[32], katere logična posledica je seveda na drugi strani potem res lahko le »samoumevno« sistemsko obravnavanje dela kot navadnega »tržnega blaga«. Kajti druge sistemske opcije pod temi pogoji sploh niti ni. Pravo (ne trg![33]) namreč s to koncepcijo status »podjetja« in s tem delodajalca - povsem umetno in v nasprotju z osnovno ekonomsko logiko - priznava izključno kapitalu (in njegovim lastnikom) kot zgolj enemu od temeljnih produkcijskih dejavnikov. Čeprav je jasno, da kapital in delo drug brez drugega ekonomsko nista sposobna ustvariti ničesar in da je, če ponovimo, produkcija že po definiciji proces ustvarjanja nove vrednosti v odnosih »popolne vzajemne soodvisnosti« (ne pa medsebojne kupoprodaje!) med delom in kapitalom.[34]

Gospodarska družba/korporacija kot pravna oblika kapitalističnega podjetja naj bi bila po tej koncepciji izključno le »združba« kapitala in njegovih lastnikov, ustanovljena s ciljem ustvarjanja njihovih dobičkov, kar naj bi bilo njeno edino družbeno poslanstvo[35]. Od tod tudi zloglasni t. i. profitni motiv gospodarjenja kot bojda edino možno učinkovito gonilo družbenoekonomskega sistema. Delavci in njihovo delo torej po tej koncepciji niso integralna sestavina kapitalističnega podjetja (?), ampak so z njim le v pogodbenem delovnem razmerju, zato tudi nimajo nobenih korporacijskih pravic (upravljanje, delitev poslovnih rezultatov), ampak te pripadajo izključno lastnikom kapitala - domnevno edinim »podjetnikom« [36], ki skladno z navedeno pravno logiko hkrati veljajo tudi za izključne »lastnike podjetij«[37]. Delo je pač, kot rečeno, navadno tržno blago, ki ga podjetje - enako kot vse druge potrebne produkcijske inpute - enostavno kupi na trgu[38]. To seveda pomeni, da pravni sistem že a priori in ekonomsko povsem neutemeljeno razdeli lastnike obeh temeljnih produkcijskih dejavnikov na »delodajalce« (kupce delovne sile) in »delojemalce« (prodajalce delovne sile), s čimer je v celoti pojasnjen tudi nastanek t. i. trga dela in na njem temelječega mezdnega produkcijskega odnosa med delom in kapitalom kot osnovnega sistemskega »defekta« obstoječega kapitalizma.

Sklepne ugotovitve

In to je pravzaprav tudi vsa (ne nova) »znanost« o nastanku in bistvu mezdnokapitalističnega produkcijskega načina. Za zaključek naj torej izpostavimo le tiste ključne ugotovitve, v katerih se v naših razmišljanjih o obravnavani problematiki oddaljujemo od prevladujoče - tako marksistične kot (neo)klasične ekonomske (in pravne) - teorije.

1. Ni res, da sta trg dela in iz njega izhajajoče mezdno delovno oziroma produkcijsko razmerje med »delodajalci« in »delojemalci« samoumevna in neizogibna posledica tržnega sistema gospodarjenja, torej delovanja nekakšnih »čistih ekonomskih mehanizmov«, in da je zato edina alternativa aktualnemu mezdnemu kapitalizmu lahko le takšna ali drugačna oblika socializma. Ob morebitni uzakonitvi drugačne, t. i. partnerske koncepcije kapitalističnega podjetja[39], za uveljavitev katere teoretično (tudi) v pogojih zasebne lastnine in blagovne proizvodnje sicer ni prav nikakršnih ovir[40], bi bil lahko sporni institut trga dela, ki sicer še zdaleč ni nujna integralna sestavina tržnega gospodarstva, preprosto odpravljen (vsaj v funkciji regulatorja produkcijskih in razdelitvenih razmerij), antagonistično mezdno, tj. navadno menjalno oz. »kupoprodajno« produkcijsko razmerje pa nadomeščeno z asociativnim (partnerskim) razmerjem med lastniki obeh temeljnih produkcijskih dejavnikov. S tem bi bili vzpostavljeni tudi temeljni pogoji za uveljavitev sistema »ekonomske demokracije« kot povsem nove sistemske paradigme kapitalizma, ki seveda nujno predpostavlja popolnoma nov model tudi vseh drugih produkcijskih razmerij tako v fazi ustvarjanja (proizvodnje) kot tudi v fazi razdelitve nove oziroma dodane vrednosti.[41] Raziskovalno pozornost družboslovja, zlasti ekonomije in prava, bi zato vsekakor kazalo čim prej preusmeriti predvsem v proučevanje in izgrajevanje omenjenega, v temelju spremenjenega modela kapitalističnega podjetja.

2. Trg dela je v resnici tipičen »kvazitrg« in kot tak sploh niti ne sodi v »pravo« tržno gospodarstvo, ampak je v njem pravzaprav popoln sistemski tujek. Ne samo, da bi tržni sistem gospodarjenja lahko učinkovito opravljal svojo sistemsko vlogo tudi brez tega kvazitrga, temveč bi pravzaprav samo na ta način sploh lahko deloval zares »normalno« in sistemsko nedeviantno.

Kot prvo, menjava na tem trgu niti približno ni ne svobodna in tudi ne ekvivalentna, čeprav naj bi bilo po ekonomski teoriji oboje ključni pogoj za »normalno« delovanje kateregakoli trga. Če je namreč delavec vanjo prisiljen iz eksistenčnih razlogov, je »svoboda« menjave seveda le teoretična floskula. In če je plača (mezda) delavca kot rezultat te menjave enaka tržni ceni delovne sile (tj. zgolj protivrednosti inputa dela) oz. mejnemu produktu dela, ki sicer odraža le njegovo mejno koristnost za podjetnika in njegov dobiček, ne pa dejanskega »neto produkta« (outputa) dela, je seveda tudi brez sklicevanja na Marxa jasno, da dohodek delavca ni ekvivalent njegovemu dejanskemu prispevku k produktu. Delo je tako - za razliko od zemlje ter lastniškega in upniškega kapitala - v mezdnem kapitalizmu edini produkcijski faktor, ki svojim lastnikom v produkciji in razdelitvi ne prinaša nobenega ekonomskega donosa na input. In v tem se pravzaprav skriva (sicer ideološko skrbno prikrit) mehanizem izkoriščanja dela v aktualnem modelu kapitalizma.

Kot drugo, ne produkcija kot prva ne razdelitev kot tretja faza gospodarskega procesa že po svoji naravi nista »menjava« (kupoprodaja). Ta namreč ničesar ne ustvarja in ničesar ne razdeli. Produkcija pa je, kot že rečeno, proces ustvarjanja nove (ne le menjave že obstoječih) vrednosti, in sicer v odnosih popolne vzajemne soodvisnosti (ne medsebojne menjave) med delom in kapitalom, pri čemer se ne ve, koliko je k produktu prispeval vsak od njiju. Še najmanj pa to seveda lahko ve oziroma ugotovi trg s svojim mehanizmom ponudbe in povpraševanja. Če naj bi bil torej produkt (ekonomsko pravično) razdeljen, tako kot je bil tudi ustvarjen, te naloge preprosto ni mogoče sistemsko naložiti trgu. Nujno bo uveljaviti nek povsem nov mehanizem razdelitve, ki bo znal vsaj približno oceniti relativne prispevke dela in kapitala ter njegovih lastnikov k produktu.

In kot tretje, teza o trgu dela kot »nepogrešljivi sestavini tržnega gospodarstva« temelji na popolnoma nesprejemljivi filozofski predpostavki, da je delo »blago«, ki se lahko prodaja ločeno od človeka. Delo je namreč neločljivo od človeka, in če prodaš delo, prodaš človeka, zaradi česar nekateri teoretiki ekonomske demokracije o mezdnem delovnem razmerju upravičeno govorijo kot o »suženjstvu za določen čas«[42]. Že Filadelfijska deklaracija MOD iz leta 1944 je zato tudi pravno prepovedala delo obravnavati kot tržno blago[43]. Na trgu dela se torej danes v resnici opravlja prepovedana menjava.

Predvsem pa človek ni nikakršen homo oeconomicus, ampak pri delu in v zvezi z delom poleg materialnih uresničuje tudi številne svoje osebnostne in societalne potrebe in interese, česar pa mezdno delo ne omogoča, vsaj ne v polni meri. In dokler bo tako, pač niti teoretično ne bo moč razpravljati o tem, da ekonomija služi človeku, namesto obratno.

3. Popoln sistemski paradoks pa je, da na drugi strani lastniški kapital, vložen v podjetje, ki bi to seveda moral biti, v resnici nikoli ni tržno blago in tudi sploh nima svoje tržne cene[44]. Ko se na trgu prodajajo deleži podjetij, je v njihovi ceni namreč že vsebovana tudi celotna vrednost t. i. intelektualnega, tj. človeškega in strukturnega kapitala, dobiček kot dohodek lastnikov tega kapitala pa v resnici ni tržna cena ničesar. Trditev (neo)klasične ekonomske teorije o sistemsko popolnoma enakopravni obravnavi vseh produkcijskih dejavnikov (dela, zemlje in lastniškega ter upniškega kapitala), ki da so v tržnem gospodarstvu brez izjeme vsi tržno blago, dohodki njihovih lastnikov pa njihova objektivna tržna cena, je torej popoln teoretični konstrukt. Za lastniški kapital namreč ne velja nič od tega. To pa pomeni, da je mezdni kapitalizem pravzaprav ne samo v segmentu t. i. trga dela, temveč tudi kot celota v resnici »kvazitržen« sistem.

4. Ni se torej mogoče strinjati s stališčem, da naj bi (bila) sistemska vloga države v kapitalizmu bistveno drugačna kot v prejšnjih razrednih družbenoekonomskih sistemih, ker da naj bi jo v kapitalizmu pač nadomestilo delovanje »čistih ekonomskih mehanizmov«. Tudi v kapitalizmu je bila namreč očitno država tista, ki je s svojo zakonsko prisilo, tj. prek uzakonitve zgoraj omenjene sporne koncepcije kapitalističnega podjetja (ne pa z institutom privatne lastnine![45]), posredno uveljavila točno določen tip (izkoriščevalskih) produkcijskih odnosov.

Ker je torej trg dela in posledično mezdni produkcijski odnos s svojim pravom oz. zakonodajo »umetno« ustvarila država, ga lahko (izključno) le država z istim instrumentom[46] tudi ustrezno spremeni v obravnavani smeri. In to brez kakršnikoli negativnih, zlasti pa ne kakih »apokaliptičnih« posledic za tržni sistem na splošno, pred kakršnimi sicer vseskozi svari neoklasična ekonomska teorija in s tem (žal za zdaj še nadvse učinkovito) odvrača pozornost od »dejanskih« sistemskih problemov aktualnega kapitalizma. Osnovna predpostavka in pogoj za takšne pravne posege pa je seveda dosledno izhajanje iz že navedene elementarne ekonomske logike proizvodnje, katera ne dopušča kakršnegakoli omejevanja polnih lastninskih upravičenj bodisi nad delom bodisi nad kapitalom v škodo lastnikov enega ali drugega, ampak le njuno popolno pravno izenačitev. A po svojem bistvu bo to še vedno čisto pravi »kapitalistični produkcijski način«.

Citirana literatura:

Bergant, Živko (2017) Ustrezna delitev presežne dodane vrednosti kot pogoj ekonomske demokracije. Ekonomska demokracija, str. 4 - 7. ŠCID - Študijski center za industrijsko demokracijo. Kranj.

Bohinc, Rado (2016) Družbena odgovornost. Založba FDV. Ljubljana.

Čarni, Ludvik (1968) Diskusija o azijskem produkcijskem načinu. Sodobnost (1963), letnik 16, številka 3, str. 320 - 331. Povzeto po: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-M1DFMX94/2f99c194-5283.../PDF (20. 6. 2017).

Daum, Juergen H. (2003) Intangible Assets and Value Creation, John Wiley and Sons Ltd. United Kingdom. Uporabljeni sklic povzet po: https://books.google.si/books?id=pCc_PlGPqqsC&printsec=frontcover&hl=sl&source=gbs_ge_summary_r&cad=0#v=onepage&q&f=false (22. 7. 2017)

Friedman, Milton (2011) Kapitalizem in svoboda (orig. Capitalism and Freedom), Soleco d.o.o., Ljubljana (Prvič izdano: The University of Chicago, 1962, 1982, 2002).

Galbraith, John Kenneth (2010) Ekonomika nedolžne prevare. Resnica našega časa. (orig. The Economics of Innocent Freud. Truth for Our Time.), Družba Piano d.o.o. in Mladina d.d., Ljubljana. Prvi natis v izvirniku: New York, 2004.

Gostiša, Mato (2017) Ekonomska demokracija v 21. stoletju. ŠCID. Kranj.

Horvat, Srečko (2014) Kje smo 25 let po »koncu zgodovine«?Mladina, št. 25/2014. Mladina, časopisno podjetje d.d., Ljubljana. Povzeto po: http://www.mladina.si/157777/kje-smo-25-let-po-koncu-zgodovine/ (24. 7. 2008).

Kanjuo Mrčela, Aleksandra (1999) Lastništvo in ekonomska demokracija. FDV. Ljubljana.

Korsch, Karl (1986) Osrednje točke materialističnega pojmovanja zgodovine, Filozofski vestnik, letn. 7, št. 1- 2/1986, strani 164 - 207. Filozofski inštitut ZRC SAZU, Ljubljana.

Kovač, Bogomir (1984) Marxovo razumevanje produkcijskega načina, Filozofski vestnik, letnik 5, št. 1- 2/1984, strani 123 - 148. Filozofski inštitut ZRC SAZU, Ljubljana.

Kovač, Bogomir (1984a) Nekatera protislovja blagovne produkcije in jugoslovanska politična ekonomija socializma. Časopis za kritiko znanosti, št. 67/1984, str. 3 - 5. Ljubljana.

Kržan, Marko (2011) K teoriji prehoda med produkcijskimi načini. Teorija in praksa, letnik 48, št. 1, str. 144 - 161. FDV, Ljubljana.

Marx, Karl in Engels, Friedrich (1848) Komunistični manifest. Prvič izdano 1848. Povzeto s spretne strani: https://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1840s/manifesto/index.htm (20. 6. 2017).

Milost, Franko (2007) Računovodstvo človeških zmožnosti. Univerza na Primorskem, Fakulteta za management Koper. Koper.

Močnik, Rastko (2010) Delovni razredi v sodobnem kapitalizmu. Mirovni inštitut. Ljubljana. Povzeto po: http://www.mirovni-institut.si/data/tinymce/Publikacije/postfordizem/MI_politike_postfordizem_149-202_mocnik.pdf (10. 5. 2017).

Roos, Johan, Roos Göran, Edvinsson Leif in Dragonetti, Nikola C. (2000) Intelektualni kapital: krmarjenje po novem poslovnem svetu, Ljubljana: Inštitut za intelektualni kapital.

Rutar Tibor (2016) Komunistični manifest ob obletnici objave. Inštitut za delavske študije. Povzeto po: http://www.delavske-studije.si/tibor-rutar-komunisticni-manifest-ob-obletnici-objave-21-2-1848/ (18.5. 2017)

Samuelson, Paul A. in Nordhaus, William D. (2002) Ekonomija (izv. Economics, Sisteenth Edition), Naklada Mate, GV Založba, Ljubljana (prva izd. The McGraw-Hill Companies, inc., 1998).

Smith, Adam (2010) Bogastvo narodov – Raziskava o naravi in vzrokih bogastva narodov (orig. An Inquiry into the Nature and Causes of the Wealth of Nations), Studia humanitatis, Ljubljana (Prvič izdano: 1776).

Urbas,Uroš (2017) Slovenski državljan je zaradi krize izgubil 43.000 evrov. Delo, priloga Kapital, str. 5-7. ČZP Delo. Ljubljana.

Drugi viri:

Stvarnopravni zakonik RS, Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13.

The Declaration of Philadelphia (1944) International Labour Organisation (ILO). Dostopno: http://www.ilo.org/dyn/normlex/en/f?p=1000:62:0::NO:62:P62_LIST_ENTRIE_ID:2453907:NO#declaration (22. 7. 2017).

  1. Po Kržan, 2011: 249. ↑

  2. Kriterij, ki ga v tej razpravi uporabljamo za tovrstno dihotomno kategorizacijo družb, je (ne)obstoj kakršnekoli oblike ekonomsko neutemeljenega prilaščanja produkcijskih rezultatov dela s strani lastnikov drugega temeljnega produkcijskega dejavnika, tj. produkcijskih sredstev. Zato tudi s tem povezanega in v nadaljevanju večkrat uporabljenega pojma »(ne)enakost« ne gre razumeti v smislu »ekonomske (ne)egalitarnosti«, temveč le v smislu »ekonomske (ne)enakopravnosti«, ki pa je, kot bo pojasnjeno, neposredno pogojena s »pravno (ne)egalitarnostjo«. ↑

  3. Pojma produkcijski način kot integralno celoto produktivnih sil in produkcijskih odnosov Marx sam ni natančneje opredelil. »Pri Marxu bomo zaman pričakovali eno samo opredelitev ali celo definiranje produkcijskega načina. […] Produkcijski način je v politični ekonomiji najbližji opredelitvi ekonomskega sistema …«. (Kovač, 1984: 125 - 128) ↑

  4. »Formacija je celotnost vseh procesov in odnosov v družbi na določeni stopnji zgodovinskega razvoja, ki jo opredeljuje le zanjo karakteristični produkcijski način.« (Čarni, 1968: 320) ↑

  5. Zaradi poenostavitve teksta bomo kot sinonim tako za pojem »produkcijski način«, kakor tudi za vso množico drugih ne povsem jasno definiranih pojmov, ki jih za označevanje na njem temelječih družbenih sistemov uporablja Marx (npr. »formacije družbene produkcije«, »ekonomske epohe«, »zgodovinske epohe produkcije«, »družbene formacije«, »ekonomske družbene formacije«, »ekonomske strukture družbe« itd.) v tej razpravi - zlasti v njenem drugem delu, kjer se praktično povsem odmikamo od marksistične ekonomske analize - uporabljali tudi pojem »družbenoekonomski sistem« (v najširšem pomenu te besede). ↑

  6. Kot ugotavlja Kovač (1984a: 4), o t. i. prebojnih točkah kapitalističnega produkcijskega načina, ki naj bi nakazovale morebitne možnosti za njegovo preseganje (»točke prehoda k novi obliki produkcije«), govori že Marx v tretji knjigi Kapitala (in delno v Grundrissih), in sicer naj bi bile to delavske združene tovarne, delniška lastnina in kreditni sistem, vendar te ideje sam ne razvije naprej. Tudi danes se v tem smislu veliko razpravlja zlasti o vzpostavljanju novih oblik korporacijske lastnine in delavskih oziroma kapitalsko-delavskih korporacij ter finančne participacije zaposlenih in podobnih ukrepov v smeri postopne krepitve sistemskega položaja nosilcev dela, kar naj bi postopno privedlo do novega, drugačnega družbenoekonomskega sistema. (Več o tem, na primer, v Bohinc 2016: 80, 170). ↑

  7. Avtor dvomi, da bi bilo v realnosti mogoče brez objektivne ekonomske podlage in brez škode za ekonomsko učinkovitost pravno spreminjati zasebno lastnino nad kapitalom, na primer, v »deljeno«, »skupno« ali pa v »družbeno« lastnino. Dosedanji socialistični eksperimenti tej skepsi brez dvoma pritrjujejo. Zgolj morebitno njihovo »vzporedno« razvijanje pa bo v neki dogledni prihodnosti težko, če sploh kdaj lahko, privedlo do prevlade nad zasebno in s tem do spremembe same »narave« sedanjega kapitalizma. Prav tako dvomi, da bi, na primer, razvoj raznih oblike delavske participacije, katerega sicer močno podpira, lahko morda kar »samodejno« odpravile mezdni produkcijski odnos tudi brez radikalnega pravnega (institucionalnega) posega vanj, kajti še tako široke »soupravljalske« pravice - vsaj v končni fazi - nujno treščijo v zid »lastninske pravice nad podjetjem«, na kateri zdaj (ob sedanji koncepciji »podjetja« pravno tudi povsem logično) temeljijo ključne korporacijske odločitve. Sistemska izenačitev pravic iz dela in kapitala je torej v tem primeru le navidezna. ↑

  8. Avtor kot popolnoma neznanstveno zavrača danes precej razširjeno t. i. tezo o »koncu zgodovine« (po znamenitem eseju Francisa Fukuyame z naslovom Konec zgodovine, objavljenem leta 1989), po kateri naj bi se spričo izjalovitve socializmov sedanji kapitalizem dokončno potrdil kot - ekonomsko in politično - absolutno superioren družbeni sistem brez konkurence in brez alternative. ↑

  9. Bistvo in glavna značilnost kapitalizma na splošno je podjetniški način tržne proizvodnje, ki sicer še zdaleč ni neizogibno pogojen z »mezdnim« odnosom med delom in kapitalom, ne zasebna lastnina in trg. Zasebna lastnina produkcijskih sredstev obstaja že od razpada praskupnosti dalje; trgi pa, kot ugotavlja Galbraith (2010: 16), igrajo pomembno vlogo v gospodarski zgodovini človeštva vsaj od izuma kovanega denarja, ki ga pripisujejo Lidijcem v 8. stoletju pr. n. št.. Torej ne eno ne drugo nikakor ni šele »izum« kapitalizma in zato tudi ne more biti niti njegovo bistvo niti njegov temeljni »problem«. ↑

  10. Gre za t. i. koncepcijo podjetja kot »pravno personificiranega (zgolj finančnega) kapitala«, ki jo bomo podrobneje analizirali v posebnem poglavju. ↑

  11. Pojma sodobno delo in človeški kapital zato v nadaljevanju te razprave zavestno uporabljamo kot sopomenki. Ne govorimo torej o delu »in« človeškem kapitalu, kot to zasledimo v večini sodobnih razprav na to temo, temveč o delu »oziroma« človeškem kapitalu, kajti omenjene intelektualne in emocionalne komponente dela seveda niso – tako kot »delovna sila« – nikakršen »primarni« produkcijski dejavnik v smislu učenja klasične ekonomske teorije, temveč so »izveden« produkcijski dejavnik, enako kot (finančni) kapital. ↑

  12. Prav to dejstvo med drugim zelo nazorno kaže na ogromen razkorak med objektivno družbenoekonomsko realnostjo in veljavno pravno ureditvijo družbenoekonomskega sistema, vključno z veljavnimi računovodskimi predpisi, ki smo mu priča v danem trenutku. ↑

  13. V Roos et al. 2000: 21. ↑

  14. »[…] računalniško podjetje IBM ima v svoji bilanci sredstev za približno 30 milijard dolarjev neoprijemljivega premoženja (intangible assets). To niso tovarne, stroji ali zemlja, to so znanje, ideje, človeški kapital. […] Živimo v svetu, v katerem narašča pomen neoprijemljivega premoženja.« (Zakrajšek, v Urbas 2017: 7) ↑

  15. »V tem smislu lahko strnejo komunisti svojo teorijo v izrazu: odprava privatne lastnine. […] Komunistična revolucija je najradikalnejši prelom s tradicionalnimi lastninskimi odnosi; …« (Marx in Engels: Komunistični manifest). Čeprav bi bilo lahko podrobnejše dokazovanje uvodoma omenjene Marxove teze o lastnini produkcijskih sredstev kot temeljnem produkcijskem odnosu, katere sam sicer ni nikjer izrecno zapisal v tako decidirani obliki, seveda lahko predmet obširne samostojne teoretične razprave, bomo zaradi omejitve s prostorom za zdaj ostali le pri citirani in v tem smislu vsekakor zelo značilni (in tudi nazorni) misli obeh utemeljiteljev marksizma. ↑

  16. »[…] brž ko stoji kapitalistični način produkcije na lastnih nogah, dobi nadaljnje podružbljanje dela in nadaljnja preobrazba zemlje in drugih produkcijskih sredstev v družbeno izkoriščana, torej skupna produkcijska sredstva, in zato nadaljnja ekspropriacija privatnih lastnikov, novo obliko.« (Marx, v Korsch 1986: 195) ↑

  17. »Boj za zakonsko omejitev delovnega časa je […] dejansko zadeval veliki spor, spor med slepo vlado zakonov ponudbe in povpraševanja, iz česar sestoji politična ekonomija buržoazije, in kontrolo družbene produkcije z družbenim vpogledom in načrtovanjem, iz česar sestoji politična ekonomija delavskega razreda.« (Marx, v Korsch 1986: 185) ↑

  18. »V vseh predkapitalističnih družbah so lahko vladajoči razredi izkoriščali zgolj z rabo neposrednega nasilja, politično-vojaške prisile […]; medtem ko v kapitalizmu za pričetek izkoriščanja zadošča že ״nemi pritisk ekonomskih razmer״, tj. dejstvo, da so neposredni producenti razlaščeni in da morajo za svoje preživetje na trg delovne sile, v produkcijski proces, ki ga nadzoruje nekdo drug, lastnik.« (Rutar, 2016) ↑

  19. Izraz povzet po Horvat, 2014. ↑

  20. Tako, na primer, Kračun in Festić (2006: 154) sicer izrecno ugotavljata, da velike socialne razlike brez dvoma »načenjajo družbeno integriteto« in v končni posledici delujejo neproduktivno. A, kot pravita, »proučevanje razdelitve pokaže, da v tržnem gospodarstvu zakonito nastajajo razlike med ljudmi«. Iz česar seveda logično sledi, da je morebitno blaženje teh razlik lahko pač domena socialne funkcije države, kar je zato znotraj neoklasične ekonomske teorije tudi bolj ali manj splošno sprejeta teza. ↑

  21. Relativno redki so avtorji, ki, kot na primer D. Ellerman (po Kanjuo Mrčela, 1999:161), zagovarjajo tezo, da temeljni problem aktualnega kapitalizma ni zasebna lastnina, temveč nesprejemljivo »najemno (mezdno) razmerje« oziroma »najemna delovna pogodba«. ↑

  22. V t. i. azijskem produkcijskem načinu, ki sicer nesporno sodi med izkoriščevalske, na primer, razredna struktura družbe in izkoriščanje ne temeljita na zasebni lastnini produkcijskih sredstev in z njo tudi nimata praktično nobene zveze. ↑

  23. »Najsplošneje je lastnina stanje v razmerjih med ljudmi glede stvari. […] Postane s pravnimi predpisi varovano razmerje, torej pravno razmerje - pojavi se lastninska pravica.« (Bohinc, 2016: 73) ↑

  24. »Kar je značilno za komunizem, ni odprava lastnine na sploh, temveč odprava buržoazne lastnine.« (Marx in Engels: Komunistični manifest) ↑

  25. »Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon.« (37. člen SPZ RS) ↑

  26. Lastnina produkcijskih sredstev kot družbeno razmerje torej v resnici ni reducirana zgolj na odnos med njihovimi lastniki in nelastniki (delavci), ki z njimi delajo v produkcijskih procesih. ↑

  27. »[…] c) azijski produkcijski način pa nasprotno temelji na družbeni skupnosti kot naravni, ״božanski״ (Marx) predpostavki družbene produkcije, kjer je družbena skupnost lastnik produkcijskih sredstev (zemlje), posameznik pa je z zemljo povezan samo prek posredovanja skupnosti.« (Kovač, 1984: 135) ↑

  28. S pojmom »družbena pogodba« (lahko tudi družbeni dogovor) v tej razpravi razumemo kompleten sistem družbenih odnosov, ki so tako ali drugače pravno urejeni - bodisi z veljavnimi pravnimi predpisi bodisi z običaji (»običajno pravo«) ali splošno sprejetimi moralnimi in drugimi načeli ter vrednotami neke družbe. ↑

  29. Vse to seveda v celoti velja tudi v tržnem sistemu gospodarjenja. Zato ni jasno, od kod pravzaprav ideja (neo)klasičnih ekonomistov, da se pač v tržnem gospodarstvu tudi produkcija samodejno (?) naenkrat spremeni kar v navaden menjalni proces, produkcijski (proizvodni in razdelitveni) odnosi pa v navadna menjalna razmerja. ↑

  30. Nosilcem oziroma »naravnim lastnikom« dela kot produkcijskega faktorja v sužnjelastništvu lastninska pravica pravno sploh ni priznana (niti nad lastno osebo), v fevdalizmu in kapitalizmu pa zgolj deloma in nepopolno. V kapitalizmu, denimo, lastninska pravica nad delom sicer osebno svobodnih delavcev tako še vedno obsega le polno pravico razpolaganja (svobodne prodaje), ne pa tudi polne pravice do prisvajanja njegovega celotnega outputa oziroma dejanskega prispevka k produktu. Prav tako - glede na t. i. direktivno in disciplinsko oblast delodajalcev - tudi ne pravice so upravljanja z lastnim delom v produkcijskih procesih. ↑

  31. Kolikor je namreč skladno s povedanim pod prejšnjo opombo lastninska pravica nad delom pravno-sistemsko »okrnjena« (konkretno glede pravice do prisvajanja celotnega lastnega outputa oziroma produkta), toliko je pač na drugi strani lastninska pravica nad produkcijskimi sredstvi »hipertrofirana« (predimenzionirana) in presega »normalna« lastninska upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice in o katerih smo podrobneje govorili v naslednjem poglavju. Oboje pa seveda ustvarja hudo anomaličen pravni sistem. ↑

  32. »Po splošni teoriji podjetja je podjetje personificirani kapital, ki je naložen v gospodarsko funkcijo in pridobi pravno subjektiviteto z organizacijo v gospodarsko družbo kot njegovo statusno obliko.« (Bohinc, 2016: 98) ↑

  33. Trg sam po sebi je namreč le družbeno-sistemsko povsem nevtralen »operacijski sistem«, ki s svojim zakonom ponudbe in povpraševanja načeloma pač lahko tako ali drugače ovrednoti vse, kar mu je z vsakokratno »družbeno pogodbo« naloženo oziroma prepuščeno v vrednotenje, pa čeprav gre morda za nekaj, kar - tako kot, na primer, delo - že po svoji naravi sploh ni »blago«. Urejanje in določanje konkretnih - mezdnih ali pa nemezdnih - družbenih (produkcijskih) odnosov je torej popolnoma izven njegove domene. ↑

  34. Glede njune večje ali manjše »ekonomske pomembnosti« pa že A. Smith (2010: 83) ugotavlja, da na daljši rok »delodajalec potrebuje delavca tako kot potrebuje delavec njega, vendar delodajalčeva potreba ni tako neodložljiva«. Zgolj večja preživetvena trdoživost lastnikov pa kajpak ne more biti sistemsko relevantno dejstvo. ↑

  35. »Korporacija je instrument delničarjev, ki so njeni lastniki. […] V tržnem gospodarstvu obstaja s strani podjetja ena sama samcata odgovornost – uporabljati svoje resurse na način, da maksimira svoje dobičke …«. (Friedman, 2011: 12-13) ↑

  36. »Podjetništvo«, ki naj bi menda teoretično opravičevalo samodejni pravni status lastnikov kapitala tudi kot »lastnikov podjetij« z izključnimi korporacijskimi pravicami, je v resnici zelo širok pojem (podjetniška ideja, ustanovitvena iniciativa in tveganje, upravljanje in poslovodenje itd.) in ga niti približno ni mogoče enačiti zgolj s tveganjem. Tveganje s finančnim kapitalom pa samo po sebi v resnici ni prav nič večje in ekonomsko relevantnejše od tveganja s človeškim kapitalom. Portfeljski vlagatelji, na primer, zlasti v sodobnih pogojih ločitve lastništva in upravljanja, tako še zdaleč niso (vsaj ne nič bolj kot delavci) »podjetniki«. Predvsem pa: podjetništvo je (neprenosljiva) osebnostna lastnost ljudi, ne lastnost kapitala, pri čemer pa ta niti približno ni samoumevno vezana ravno na osebo lastnikov kapitala. Nasprotno - korporacijski kapital je danes v glavnem povsem »brezoseben«, samostojni podjetniki in nosilci enoosebnih družb ter družinskih podjetij pa so, kot ugotavlja Galbraith (2010: 33-37), bolj nekakšna »tradicija in romantika« iz ekonomskih učbenikov, »toda ne stvarnost«. Lastniki kapitala kot podjetniki so torej v resnici bolj izjema kot pravilo, t. i. agentska teorija (prenos podjetništva - kot logično neprenosljive osebnostne lastnosti - na menedžment ob istočasni ohranitvi vseh korporacijskih pravic iz tega naslova) pa je seveda povsem nesmiseln pravni konstrukt, izumljen za namene teoretičnega opravičevanje njihovega sedanjega sistemsko privilegiranega statusa. . ↑

  37. To je zagotovo ena najhujših aktualnih pravno-teoretičnih »prevar«, brez (pomoči) katere bi se seveda sesula tudi celotna (neo)klasična ekonomska teorija kapitalizma. Pravne osebe - v danem primeru gospodarske družbe/korporacije - namreč v resnici, enako kot fizične osebe, sploh ne morejo biti predmet lastnine, ampak so lahko le same lastnice svojega premoženja. Ključni del tega premoženja pa je sicer intelektualni kapital v »lasti« delavcev. A t. i. kapitalske dobičke iz tega naslova si kot domnevni »lastniki podjetij« danes enostavno v celoti prisvajajo kar lastniki finančnega kapitala, kar je zagotovo naravnost nepojmljiva pravna in posledično ekonomska anomalija. ↑

  38. Ta koncepcija korporacije kot pravne osebe je iz tega razloga sicer tudi v direktnem nasprotju s temeljnimi načeli pravne teorije same. Status pravne osebe je namreč mogoče načeloma priznati določeni tvorbi šele, ko ima zagotovljen celoten materialni in personalni substrat, ki je potreben za to, da je sposobna tudi dejansko opravljati svoje predvideno družbeno poslanstvo (v danem primeru produkcijski proces). Kapital in njegovi lastniki (brez dela in njegovih lastnikov) tega seveda niso sposobni, pa vendar jim pravni sistem kljub temu priznava status pravne osebe. ↑

  39. Konkretno gre za teoretično koncepcijo podjetja kot /enako/pravne partnerske združbe (skupnosti) dela oz. človeškega kapitala in finančnega kapitala ter njunih lastnikov, ki bi že v osnovi v celoti in v vseh pogledih izenačila njihov pravni položaj v družbenoekonomskem sistemu, korporacijske pravice (upravljanje in udeležba pri poslovnih rezultatih - dobičku ali izgubi) pa bi bile porazdeljene skladno z dejanskimi prispevki enih in drugih k produktu. (Več o tem v Gostiša, 2017: 145 - 151) ↑

  40. Jasno je seveda, da bodo morale biti za dejansko uveljavitev te koncepcije v praksi izpolnjene določene predpostavke, ki zahtevajo svoj čas, tako da je ta koncepcija za zdaj lahko šele teoretična vizija, vendar pa realno uresničljiva v doglednem času. Osnovna od teh predpostavk je brez dvoma predvsem institucionalizacija intelektualnega kapitala tudi v bilancah podjetij, kjer ga zdaj (še) ni. To pa, ker gre za »neotipljivi« kapital, seveda zahteva ustrezno stopnjo razvitosti t. i. računovodstva človeških zmožnosti, ki pa je za zdaj še v povojih, a še zdaleč ne več popolna neznanka (več o tem, na primer, v Milost, 2007). ↑

  41. Podrobneje o vsebini pojma in konceptu ekonomske demokracije v Gostiša 2017: 27 - 29, več o obrisih novega modela delitve presežne dodane vrednosti kot pogoju ekonomske demokracije pa v Bergant 2017: 4. ↑

  42. Na primer David Ellerman (v Kanjuo Mrčela, 1999: 163). ↑

  43. Prvo izmed temeljnih načel, določenih v točki I/a. te deklaracije, se glasi: »delo ni blago« (angl. labour is not a commodity). ↑

  44. V zvezi s tem opozarjamo na bistveno razliko med lastniškim in upniškim (posojilnim) kapitalom. Slednji za razliko od prvega seveda ima svojo tržno ceno - obresti. Trditev, da je tržna cena lastniškega kapitala pač »pričakovani dobiček«, pa je seveda ekonomski nesmisel. ↑

  45. Glejte že navedene citate iz Močnik, 2010: 158 in Rutar, 2016. ↑

  46. Kar pravo zagreši, lahko (in more) edinole pravo tudi odpravi(ti). Kdo in kako kreira pravo, pa se ve. ↑

Podatki o viru in pripravi

Izvorni naslov: Vpliv produkcijskih odnosov na ustvarjanje in delitev dodane vrednosti v kapitalizmu.

Uredniška in oblikovna priprava prikaza: 29. 10. 2026. Datum vira je naveden posebej.

Celotno besedilo izbranega izvirnika je ohranjeno. Pri pretvorbi so preverjeni besedilo, opombe in prikazi. Arhivske oznake strani so po potrebi odstranjene; datum in posebnosti vira ostajajo navedeni nad besedilom.

← Nazaj na izbor