
Najnovejša študija »Soodločanje in ekonomska učinkovitost v Evropi« (2005)
Četudi ameriški neoliberalni ekonomski model trenutno velja za močno dominantnega, se bo to morda izkazalo kot napačno v primerjavi z evropsko »stakeholder« (déležniško) ekonomijo. Pregled po posameznih državah EU, namreč pokaže nekatera dejstva, ki skozi kazalce ekonomske učinkovitosti govorijo proti domnevni superiornosti omenjenega modela. Najmočnejše ekonomije je mogoče najti tam, kjer zaposleni uživajo obsežne pravice glede sodelovanja njihovih predstavništev v organih družb, kar močno nasprotuje prevladujočemu mnenju, da soodločanje poslabšuje ekonomsko učinkovitost.
To je glavna ugotovitev najnovejše študije Sigurta Vitolsa, raziskovalca – seniorja v Znanstvenem centru za socialne študije v Berlinu (Wissenschaftscentrum in Belin für Socialforschung - WZB), naročeni s strani Evropskega sindikalnega instituta v Bruslju.
* * *
Za potrebe te študije so bile evropske države razdeljene v dve skupini:
- države s širokimi zakonskimi pravicami zaposlenih do predstavništev v organih družb (AU, CZ, DK, FI, GE, HU, LU, NL, NO, SL, SI, SE)
in
- države s šibkimi pravicami ali brez pravic do takšnih predstavništev (BE, CY, EE, FR, GR, IC, IR, IT, LT, LIE, LV, MT, PO, PT, SP, UK).
Tabela 1: Ekonomska učinkovitost držav EU glede na jakost pravic do predstavništev v organih družb

Skupaj je bilo raziskanih naslednjih devet indikatorjev ekonomske uspešnosti:
- brezposelnost,
- stopnja stavk,
- delovna produktivnost,
- bilanca prodaje,
- tekoči račun,
- realna ekonomska rast,
- izdatki za raziskave in razvoj (R&D),
- »Gini«-koeficient (standardna mera stopnje neenakosti) in
- BCI - »indeks poslovne konkurenčnosti« Svetovnega ekonomskega foruma (to merilo predstavlja menedžersko rangiranje relativne ekonomske privlačnosti 104 držav).
Rezultati so zelo jasni in morda za mnoge tudi presenetljivi: z izjemo ekonomske rasti, so se države z obsežnimi pravicami participacije zaposlenih izkazale bolje kot države brez teh pravic. Taki rezultati ne temeljijo le na »objektivnih« ekonomskih indikatorjih, ampak tudi na subjektivnih mnenjih direktorjev. BCI kaže, da direktorji v celoti ocenjujejo ekonomske pogoje v državah z velikimi pravicami participacije kot boljše od tistih v državah s šibkimi ali nikakršnimi pravicami participacije na upravnem nivoju.
Čeprav, strogo gledano, na podlagi te analize ni mogoče zaključiti, da je obsežno soodločanje nujen pogoj za ekonomski uspeh, bi se vendarle morala postaviti vprašanja v zvezi s trditvijo, da je dobro korporacijsko upravljanje lahko zreducirano na izboljšanje transparentnosti, okrepitev pravic delničarjev in ločitev pozicij predsednika upravnega odbora in odbora izvršnih direktorjev, kot pogosto zahtevajo tuji investitorji. Ekonomska učinkovitost se ne kaže kot dober razlog za reformo nacionalnega sistema korporacijskega upravljanja v Evropi po smernicah anglo-saksonskega modela.
Dodatni razlog za to, da se ne prevzame anglo-saksonskega modela korporacijskega upravljanja, je drugačna organiziranost trgov kapitala v Evropi. Medtem ko v anglo-saksonskih državah (predvsem v ZDA) prevladujejo manjši delničarji, kot na primer pri vzajemnih in pokojninskih skladih, imajo v skoraj vseh podjetjih v kontinentalni Evropi najmanj enega večjega delničarja, to je investitorja, ki poseduje najmanj 5 odstotkov delnic. Na primer v Nemčiji od septembra 2005 le dve DAX-ovi podjetji (30 med največjimi navedenimi nemškimi podjetji) nista imeli večjega delničarja. 8 od teh je celo imelo investitorja, ki je posedoval najmanj 30 odstotkov delnic.
Zaposleni v teh podjetjih sodelujejo v strateškem sprejemanju odločitev preko predstavništva na ravni organov družb. Ta participacija pomaga prečistiti ekstremne zahteve investitorjev po povečanju kratkoročnih povračil za svoj vložek in služi srednje in dolgoročnim interesom po vzdržljivosti podjetja. Na splošno institucionalni investitorji niso odklonilni do soodločanja, pravzaprav se v resnici zdi, da so dolgoročnim investitorjem celo bolj privlačna podjetja z močnim soodločanjem. Glavni zaključek študije, kar zadeva trenutne razgovore o evropskem korporacijskem upravljanju, je, da ni nobenega dobrega razloga za vnašanje negotovosti preko tveganih reform v ta sistem uspešnega »zakona« med ekonomskimi in socialnimi cilji.
Nadalje, študija daje sindikatom dobre argumente v podporo izgrajevanju »doma zraslega« evropskega modela korporacijskega upravljanja, ki teži k zdravemu ravnovesju ekonomskih in socialnih ciljev. Soodločanje je za Evropo pozitivna institucija, ki ne vpliva negativno na uspešnost podjetij, saj povečuje koristnost delavcev. V toliki meri, kot se je soodločanje izkazalo za uspešnega v mnogo različnih nacionalnih kontekstih, bi se moralo razširiti po Evropi.
Norbert Kluge, strokovnjak za soodločanje in vodja projekta SEEUROPE v Evropskem sindikalnem inštitutu za raziskave, izobrazbo, zdravje in varnost (ETUI-REHS) v Bruslju.
Sigurt Vitols, strokovnjak za korporacijsko upravljanje in mednarodne finančne trge, koordinator Nemške mreže za korporacijsko upravljanje in višji raziskovalec v Znanstvenem centru za socialne študije v Berlinu.
VIR: http://www.etui-rehs.org/workers_participation/reports/report_92_prospects_for_trade_unions_in_the_evolving_european_system_of_corporate_governance (14.1.2006)
* * *
Zgoraj je povzetih nekaj glavnih ugotovitev študije, v nadaljevanju pa zaradi izjemnega pomena te študije njene rezultate predstavljamo še nekoliko bolj podrobno.
Študija je rezultat novega načina za merjenje vpliva participacije zaposlenih na ravni organov družb na ekonomsko učinkovitost. Uporablja namreč državo, ne gospodarsko družbo, kot glavno enoto analize in proučuje razmerja med močjo oziroma razvitostjo omenjene participacije in ekonomsko uspešnostjo.
Raziskovalno populacijo je predstavljalo 25 držav - članic EU (»EU-25«), ki so bile razdeljene v dve skupini glede na moč pravic do delavske participacije na ravni organov družb. Skupina držav s širokimi tovrstnimi pravicami, v katerih te obstajajo tudi za zasebni sektor gospodarstva, vključuje naslednje države: Avstrija, Češka, Danska, Finska, Nemčija, madžarska, Luxemburg, Nizozemska, Slovaška, Slovenija in Švedska. Skupina držav z omejenimi tovrstnimi pravicami, v katerih te pravice obstajajo le v državnem sektorju gospodarstva, oziroma ne vključujejo pravice glasovanja, oziroma formalnih pravic sploh ni, vključuje naslednje države: belgija,Ciper, Estonia, Francija, Grčija, Irska, Italija., Latvija, Litva, Malta, Poljska, Portugalska, Španija, in Velika Britanija.
Tabela: Primerjava nacionalne ekonomske učinkovitosti v Evropi
Variable učinkovitosti (ponderirano povprečje) | Skupina I: države z močno participacijo | Skupina II: države s šibko participacijo ali brez nje |
Stopnja brezposelnosti (2004) v % delovne sile | 8.0 | 8.2 |
Trgovinska bilanca (dobrin oz. blaga) v % od BDP (letno povprečje za 5 let 1999 – 2003) | 3.9 | - 2.0 |
Tekoča proračunska bilanca v % od BDP (letno povprečje za 5 let 1999 – 2003) | 1.0 | - 0.8 |
Produktivnost dela na uro (2003) | 101.0 | 95.0 |
BCI (Indeks poslovne konkurenčnosti) | 6.8 | 19.9 |
Izdatki za R & R v % od BDP, ca. 2000 | 2.4 | 1.6 |
Stopnja stavk (št. dni na 100 delavcev) letno povprečje 2000 - 2002 | 9.7 | 104.8 |
»Gini« koeficient | 0.259 | 0.321 |
Realna rast BDP (letno povprečje za 5 let 1999 – 2004) | 1.6 | 2.4 |
Viri: EUROSTAT, World Competitiviness Report, OECD, EIRO Online, Luxemburg Income Study.
Tabela prikazuje povprečne rezultate (ponderirano povprečje z upoštevanjem velikosti držav) obeh skupin držav po različnih indikatorjih »nacionalne ekonomske učinkovitosti«. Razlika v teh povprečjih je zares osupljiva. Z izjemo rasti BDP, ima skupina držav z močnimi oziroma širokimi participacijskimi pravicami zaposlenih na ravni organov družb konsistentno in signifikantno boljše rezultate kot skupina držav s šibkimi oziroma omejenimi tovrstnimi pravicami ali brez njih.
Posamezne raziskovane spremenljivke vključujejo naslednje:
1. Stopnja brezposelnosti v 2004 po poročilu EUROSTAT-a. Skupina z močnimi participacijskimi pravicami je imela povprečno stopnjo brezposelnosti 8 odstotkov, skupina s šibkimi pravicami pa je imela višjo stopnjo brezposelnosti, to je 8.2.
2. Trgovinska bilanca (dobrin oz. blaga), merjena kot izvoz minus uvoz dobrin oz. blaga, glede na bruto domači proizvod (BDP). Pozitivna trgovinska bilanca držav velja v celoti kot znak močnejše mednarodne konkurenčnosti v primerjavi z državami z negativno tovrstno bilanco. Države z močno participacijo so imele v povprečju močno bilanco, in sicer 3.9 odstotka od BDP (povprečje letnega stanja za pet let od 1999 do 2003), medtem ko so države s šibko participacijo dosegle primerjalno bistveno slabši rezultat, in sicer s poveprečno negativno trgovinsko bilanco v višini – 2 odstotka od BDP.
3. Tekoča proračunska bilanca v % od BDP velja za širše merilo konkurečnosti držav od bilance trgovine v dobrinah oz. blagu. To merilo vključuje trgovino tako s storitvami kot z dobrinami, prav tako pa tudi fiskalne prihodke in transferje. Tekoča proračunska bilanca je bila v državah z močno participacijo 1 odstotek od BDP (letno povprečje za 5 let 1999 – 2003), v drugi primerjalni skupini držav pa bistveno šibkejša, to je – 0.8 odstotka od BDP.
4. Produktivnost dela na uro v letu 2003 je bila v »močni« skupini držav pomembno višja kot v drugi skupini (101.0 versus 95.3). To je izračunano kot indeks, pri katerem 100 predstavlja povprečno produktivnost v »EU-15« državah v tem letu.
5. Indeks poslovne konkurenčnosti - BCI (Business competitiveness index), razvit s strani Svetovnega ekonomskega foruma (World Economic Forum) v okviru globalnega poročila o konkurenčnosti 2004 – 2005. To je preprosto ponderirano povprečje dveh komponent »korporacijske operacije in strategija« ter »kvaliteta nacionalnega poslovnega okolja«. To so rangi več kot 100 različnih držav, temelječi na obširni letvici ocen poslovnih vodij (menedžerjev, direktorjev). Nižja ko je dosežena ocena, bolj konkurenčna je konkretna država v očeh direktorjev, pri čemer je najboljša možna ocena 1, najslabša pa 104. Ponderirano povprečje ocen držav z močno participacijo je 6.8, tistih s šibko participacijo pa pomembno slabše, to je 19.9.
6. Intenziteta R & R (raziskav in razvoja), je znesek denarja, porabljenega v državi za raziskave in razvoj glede na BDP. Višja raven izdatkov za R & R nasplošno velja kot pozitivna za ekonomsko učinkovitost države, kajti R & R je nujen za razvoj novih, inovativnih izdelkov in storitev. Lisbonska strategija namenja visoko prioriteto rasti R & R izdatkov v Evropi. Intenziteta R & R je bistveno višja v državah z močno participacijo v primerjavi z državami s šibko participacije ali brez le-te (2.4 odstotka versus 1.6 odstotka od BDP).
7. Stopnja stavk, merjena skozi povprečno letno število delovnih dni, izgubljenih zaradi stavk na 1000 zaposlenih v obdobju 2000 – 2002. To je statistika, v kateri se kažejo najmočnejše razlike med državami z močno in državami s šibko participacijo – 9.7 dni za prvo skupino versus 104.8 dni za drugo skupino, to je v grobem desetkratna razlika.
8. »Gini« koeficient, ki je merilo neenakosti v distribuciji dohodkov med nacionalno populacijo. Novejši koeficienti za večino EU držav o dostopni v Luxemburg Income Survey. Precej nižja številka za države z močno participacijo kaže, da je dohodkovna enakost v tej skupini držav mnogo večja kot v skupini držav s šibko participacijo ali brez nje.
9. Rast BDP je pravzaprav edina spremenljivka, na osnovi katere države s šibko participacijo ali brez nje učinkujejo bolje kot države z močno participacijo je. Prve so imele 2.4 odstotno rast BDP (letno povprečje za 5 let od 1999 do 2004), druge pa 1.6 odstotno.
Prikazanega seveda ni mogoče interpretirati kot dokaz, da močne participacijske pravice v uvodoma navedenem smislu »povzročajo« višjo ekonomsko učinkovitost v prvi skupini držav. Vsekakor pa ponuja zanimiv dokaz, da močna participacija zaposlenih na ravni organov družb ni v nasprotju z močno nacionalno ekonomsko učinkovitostjo.
Vir: Sigurd Vitols (2005: 21 – 24): Prospekts for Trade Unions in teh Evolving European System of Corporate Governance. Brussels: ETUI-report.