← Nazaj na rezultate iskanja

Raziskovalni vir

Anketna raziskava med predsedniki sindikatov podjetij SGS – KS90

Anketa iz leta 2004 med predsedniki podjetniških sindikatov SGS – KS 90.

mag. Mato Gostiša · SGS – KS 90

Kontekst za uporabo

Terenski del raziskave je potekal marca 2004. Vrnjenih je bilo 36 vprašalnikov od 52 sindikatov iz proučevane populacije SGS – KS 90; to ni današnja anketa vseh slovenskih sindikatov.

Na besedilo ↓
ZSDS

mag. Mato Gostiša

Raziskava o delovanju podjetniških sindikatov

Anketna raziskava, katere rezultate in ugotovitve predstavljamo v nadaljevanju, je bila izvedena v sodelovanju s Svetom gorenjskih sindikatov, ki deluje v okviru Konfederacije sindikatov 90 (v nadaljevanju: SGS – KS 90). Namen raziskave je bil čim bolj celovito proučiti sedanje stanje organiziranosti in različnih vidikov delovanja sindikatov na mikro ravni (v podjetjih) in na podlagi ugotovitev oblikovati tudi okvirna priporočila in usmeritve za njihovo delovanje v bodoče. Pri tem so nas zanimali tako notranjeorganizacijski kot tudi vsebinski vidiki delovanja podjetniških sindikatov, posebej pa tudi njihovo sodelovanje s sveti delavcev kot voljenimi delavskimi predstavništvi.

1. Vzorec in način izvedbe ankete

Anketni vprašalnik je bil poslan vsem 52 sindikatom podjetij in zavodov, ki so člani SGS – KS 90, vrnjenih pa je bilo 36 izpolnjenih vprašalnikov, kar povsem zadostuje za reprezentativnost vzorca z vidika proučevane populacije. Od vrnjenih vprašalnikov je samo eden iz sindikata zavoda (osnovne šole), tako da je raziskovalni vzorec sestavljen predvsem iz sindikatov podjetij, kar je pomemben podatek za analizo in interpretacijo dobljenih rezultatov. Rezultati torej odražajo bolj ali manj le stanje v sindikatih s področja gospodarstva.

V SGS – KS 90 so včlanjeni sindikati velike večine kranjskih, pa tudi nekaterih drugih gorenjskih podjetij. Pri tem je mogoče utemeljeno domnevati, da je struktura kranjskega in gorenjskega gospodarstva zelo podobna strukturi celotnega slovenskega gospodarstva. Zato so rezultati te raziskave, čeprav jih ni mogoče absolutno posplošiti na stanje v celotnem slovenskem gospodarstvu, lahko dober možen indikator tudi tega stanja.

Terenski del raziskave je potekal v mesecu marcu 2004. Na anketni vprašalnik, ki so ga prejeli po pošti s strani SGS – KS 90, so odgovarjali predsedniki sindikatov podjetij in zavodov (v nadaljevanju: podjetij), pri čemer ta podjetja spadajo v različne gospodarske dejavnosti in so tudi različno velika. Po velikosti podjetij glede na število zaposlenih je sestava vzorca naslednja:

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

V podjetjih iz vzorca je 76,86 % delavcev zaposlenih v neposredni proizvodnji, 23,14 % pa v strokovnih službah.

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Podatki o izobrazbeni strukturi delavcev v teh podjetjih pa kažejo, da ima 77,48 % zaposlenih strokovno izobrazbo nižjo od V. stopnje (srednja šola), 22,52 % pa višjo od te.

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

2. Analiza rezultatov raziskave

2.1 Podatki o sindikatih

2.1.1. Stopnja sindikaliziranosti in razširjenost sindikalnega pluralizma

Odgovori na vprašane »Koliko in kateri sindikati delujejo v podjetju (organizaciji)?« kažejo, da samo v sedmih podjetjih (19,44 %) iz vzorca deluje več kot en sindikat, in sicer v šestih podjetjih delujeta dva, v enem pa trije različni podjetniški sindikati. Odstotek podjetij iz vzorca (80,56 %), v katerih deluje samo sindikat SGS – KS 90, je torej še višji od odstotka podjetij z enim sindikatom (64 %), kakršnega je med enakim številom podjetij iz celotne Slovenije ugotovila priložnostna raziskava s posveta ZSDSP oktobra 2003, ki smo jo objavili v letošnji aprilski številki Industrijske demokracije.

V ugotavljanje razlogov za razmeroma nizek odstotek podjetij iz vzorca, v katerih je uveljavljen sindikalni pluralizem, se v tej raziskavi nismo posebej poglabljali. Vsekakor pa je eden od možnih razlogov tudi morebitno uspešno delovanje sindikatov SGS – KS 90, ki zmanjšuje potrebo po oblikovanju drugih sindikatov v konkretnih podjetjih.

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Iz odgovorov na vprašanje, kateri sindikati poleg sindikata SGS – KS 90 še delujejo v konkretnih podjetjih, je razvidno, da gre v treh primerih za sindikat ZSSS, v dveh primerih za sindikat Neodvisnost – KNSS, v enem primeru za SVIZ in v enem primeru za Sindikat novinarjev Slovenije. Vsi omenjeni sindikati združujejo skupaj 7,60 % vseh sindikaliziranih delavcev v podjetjih iz vzorca. SGS – KS 90 torej v teh podjetjih združuje 92,40 % vsega sindikalnega članstva.

Ugotovljena povprečna stopnja sindikaliziranosti delavcev v podjetjih iz vzorca je 67,52 %, kar je povsem v okviru ocen o povprečni stopnji sindikaliziranosti delavcev v gospodarskih organizacijah v Sloveniji, ki naj bi po teh ocenah znašala med 60 in 70 % (povprečna stopnja sindikaliziranosti delavcev v Sloveniji je sicer, kot vemo, okoli 40%). Samo sindikati SGS – KS 90 pa v teh podjetjih združujejo 62,39 % vseh zaposlenih v konkretnih podjetjih.

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

2.1.2. Izobrazbena struktura članov

Podatki iz ankete kažejo, da je v strukturi članstva sindikatov SGS – KS 90 94,35 % članov z nižjo od V. stopnje strokovne izobrazbe in 5,65 % z višjo stopnjo strokovne izobrazbe od V.

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Iz primerjave s podatki o izobrazbeni strukturi zaposlenih je razvidno, da je odstotek sindikaliziranosti zaposlenih z višjimi stopnjami strokovne izobrazbe bistveno nižji od njihovega odstotka v celotni strukturi zaposlenih (22,52 %), kar pomeni, da je ta kategorija zaposlenih v povprečju slabše sindikalizirana. Sindikatom podjetij bi torej veljalo priporočiti, da skušajo ugotoviti vzroke takšnega stanja in sprejeti ustrezne ukrepe za pridobivanje novega članstva posebej v tej kategoriji zaposlenih.

2.1.3. Struktura članov (modri in beli ovratniki)

Po podatkih iz ankete je 80,62 % članov sindikatov SGS – KS 90 iz neposredne proizvodnje in 19,38 % iz strokovnih služb. Tudi v tem primeru se struktura članov sindikata ne »pokriva« povsem z ugotovljeno strukturo vseh zaposlenih (glej podatke o vzorcu), pri čemer se prav tako ugotavlja odstopanje navzdol pri sindikaliziranosti delavcev strokovnih služb. Tudi v tem pogledu velja sindikatom podjetij enako priporočilo kot pod prejšnjo točko.

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

2.1.4. Gibanje članstva v zadnjem letu

Za proučevanje gibanja članstva v obstoječih sindikatih prav oziroma samo v obdobju zadnjega leta dni smo se odločili zato, ker nas je v zvezi s tem med drugim posebej zanimal tozadevni vpliv novega ZDR, ki je stopil v veljavo nekaj več kot leto dni pred izvedbo te raziskave. (Opomba: iz tega razloga smo ta del vprašalnika sindikata podjetja Gradbinec GIP z 69 člani, ki se je šele lani na novo ustanovil, pri analizi podatkov obravnavali ločeno, pri podatkih o novih članih iz sindikata podjetja Merkur pa smo upoštevali le dejansko v sindikat na novo včlanjeno število delavcev, ne pa tudi primerov prestopov iz drugih sindikatov.) Rezultati ankete so naslednji:

Nove včlanitve (prilivi novega članstva v sindikat)

Iz neposredne proizvodnje

Iz strokovnih služb

163

40

Izstopi

Iz neposredne proizvodnje

Iz strokovnih služb

50

23

Prenehanje članstva iz drugih razlogov (upokojitve, presežki itd.)

443

Gibanje članstva (nove včlanitve in prenehanja članstva) generalno

Povečanje

Zmanjšanje

57 (4 podjetja)

Dodatno:

69 – novoustanovljeni sindikat Gradbinec GIP

68 – prestopi iz drugih sindikatov

370 (29 podjetij)

- 57

313

Bistvena ugotovitev, ki izhaja iz rezultatov te raziskave, se nanaša na splošni trend gibanja članstva v anketiranih sindikatih. Podatki v zvezi s tem kažejo, da se je skupno število sindikalnega članstva, upoštevajoč samo prilive zaradi novih včlanitev (ne tudi prestope) in vse vrste »odlivov« članstva (izstopi plus prenehanja članstva iz drugih razlogov), v zadnjem letu zmanjšalo za 313 članov, kar pomeni 5,05 %. (Opomba: Če bi med »prilivi« upoštevali še 69 novih članov v podjetju Gradbinec GIP, bi bil odstotek zmanjšanja nekoliko nižji, t. j. 3,9 %. Še nekoliko nižji pa je odstotek zmanjšanja članstva samo v SGS – KS 90, torej upoštevajoč tudi »priliv« zaradi 68 prestopov iz drugih sindikatov v sindikat SGS – KS 90, in sicer znaša ta odstotek 2,8 %.) Pri tem se je skupno število članov zmanjšalo v 29 anketiranih sindikatih – za skupno 370 članov, povečalo pa le v štirih – za skupno 57 članov (dodatno pa še plus 69 novih članov v Gradbincu GIP in 68 že omenjenih prestopov iz drugih sindikatov). Splošni trend gibanja članstva v sindikatih je torej negativen.

Natančnejša analiza raziskovalnih podatkov pokaže, da gre ugotovljeno skupno zmanjšanje članstva predvsem na račun t. i. prenehanj članstva iz drugih razlogov (prenehanje delovnega razmerja zaradi presežkov delavcev, upokojitve itd.), ki naj bi jih bilo 443 in jih s prilivom novega članstva ni bilo mogoče sproti nadomeščati, kajti na novo so se v zadnjem letu v obstoječe sindikate (brez novoustanovljenega sindikata Gradbinca GIP) včlanili le 203 delavci – od tega 163 iz neposredne proizvodnje in 40 iz strokovnih služb. Če pogledamo podatek o na novo v sindikat včlanjenih delavcih v primerjavi samo z odlivi zaradi izstopov (skupaj 73, od tega 50 iz neposredne proizvodnje in 23 iz strokovnih služb), sicer znaša takšen »čisti« priliv 130 članov ali 2,1 % od števila članstva v anketiranih sindikatih izpred leta dni, vendar pa, kot rečeno, z njim ni mogoče pokriti hkratnega velikega števila prenehanj članstva iz drugih razlogov.

Kar zadeva vpliv novega ZDR, ki naj bi z nekaterimi monopoli in privilegiji samo za člane sindikatov (npr. možnost odloga prenehanja delovnega razmerja zaradi nasprotovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani sindikata, absolutna monopolizacija delavskozastopniških funkcij sindikatov na področju urejanja delovnih razmerij) po pričakovanjih avtorjev zakona povzročil množičen priliv novega članstva v sindikate, pa je mogoče ugotoviti naslednje: Članstvo v sindikatih se lahko kratkoročno povečuje zaradi zelo različnih vzrokov (npr. pričakovanje določenih kriz v posameznem podjetju, ki naj bi jih posamezniki laže premostili s pomočjo sindikata, posamezne uspešne akcije sindikata v podjetju itd.). Toda, tudi če bi celoten v tej raziskavi ugotovljen priliv novega članstva lahko pripisali le vplivu novega ZDR (kar pa seveda ni mogoče), je bil ta v praksi relativno zelo majhen in brez dvoma močno izpod prej omenjenih pričakovanj, saj, kot rečeno, članstvo v sindikatih generalno gledano še vedno upada, poleg tega pa se kljub vsemu še vedno dogajajo tudi izstopi iz sindikatov. Z zakonom torej zagotovo ne bo mogoče tako ali drugače regulirati gibanja članstva v sindikatih. Predvsem pa z ugotovljenimi (morda komaj opazno pozitivnimi) rezultati v tem smislu ni mogoče upravičiti velike sistemske škode, ki jo povzročajo omenjene, do nečlanov sindikatov izrazito diskriminatorne rešitve v novem ZDR, in ki so pravno gledano dodobra izmaličile sistem delovnih razmerij v Sloveniji.

2.2. Notranja organiziranost sindikatov

2.2.1. Število sindikalnih zaupnikov z delovnopravno imuniteto

Rezultati odgovorov na vprašanje »Koliko ima vaš sindikat uradno imenovanih (in s strani vodstva) priznanih sindikalnih zaupnikov z delovnopravno imuniteto?« so bili naslednji:

  1. konkretno število zaupnikov so navedli v 28 podjetjih, pri čemer je bil razpon odgovorov od 1 do 19 zaupnikov;
  2. da nimajo uradno imenovanih in priznanih zaupnikov, je odgovorilo 8 respondentov.

Natančnejša analiza odgovorov pokaže, da je med 28 podjetij pod točko a) v resnici samo 15 takšnih, v katerih imajo več kot enega uradno imenovanega in priznanega sindikalnega zaupnika, kajti nekateri respondenti so vse člane izvršnega odbora (IO) sindikata šteli kot sindikalne zaupnike. Vse druge odgovore pod to točko je treba zato v bistvu prišteti k odgovorom pod točko b), ki zajemajo situacije, ko je sindikalni zaupnik s priznano delovnopravno imuniteto le predsednik sindikata podjetja.

Relevantnost zgoraj navedenih podatkov pa močno relativizira dejstvo, da je kar v osmih od 15 podjetij, v katerih naj bi bilo več sindikalnih zaupnikov, v odgovorih navedeno število sindikalnih zaupnikov enako številu članov izvršnega odbora konkretnih sindikatov. V vseh teh primerih obstaja velika verjetnost, da respondenti ne ločijo vsebine pojmov sindikalni zaupnik in član izvršnega odbora sindikata, tako da je dejansko število »pravih« sindikalnih zaupnikov v resnici verjetno bistveno manjše kot izhaja iz odgovorov na konkretno anketno vprašanje.

Ne glede na precejšnjo stopnjo nezanesljivosti gornjih podatkov pa je mogoče v zvezi z vprašanjem števila uradno imenovanih in priznanih sindikalnih zaupnikov ugotoviti naslednje:

V skladu z določbo 208. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR) so sindikalni zaupniki (njihovo število v posameznem podjetju oziroma pri delodajalcu se določi v skladu s posebej dogovorjenimi ali v kolektivni pogodbi določenimi kriteriji) uradni zastopniki sindikata v razmerju do delodajalca. Prav iz tega razloga jim zakon (210. člen ZDR) zagotavlja t. i. delovnopravno imuniteto. (Opomba: Novi ZDR je žal delovnopravno imuniteto sindikalnih zaupnikov skrčil zgolj na varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, medtem ko so prej veljavni delovnopravni predpisi zagotavljali varstvo tudi pred zniževanjem plače, disciplinskimi postopki itd.) To pomeni, da so sindikalni zaupniki ljudje, ki se lahko (in morajo) izpostavljati v imenu sindikata v zvezi z zagotavljanjem in varstvom pravic delavcev znotraj podjetij, pri čemer člani IO sindikata seveda niso istočasno kar avtomatično vsi tudi sindikalni zaupniki.

Načeloma je torej mogoče zagovarjati tezo: več ko ima določen sindikat sindikalnih zaupnikov, bolj je lahko učinkovit. Ne gre samo za to, da se v primeru večjega števila sindikalnih zaupnikov breme zastopniške odgovornosti, ki sicer leži le na predsedniku sindikata, porazdeli na več oseb, ampak je mogoče na ta način konkretno reševanje delovnopravnih problemov članov tudi ustrezno približati posameznim nivojem in področjem v organizacijski strukturi podjetja in s tem povečati tudi učinkovitost delovanja. Samo en človek (predsednik sindikata) težko učinkovito obvladuje vse parcialne probleme posameznih organizacijskih enot ali struktur zaposlenih v podjetju, zlasti v večjih in organizacijsko ter kadrovsko močneje strukturiranih podjetjih, medtem ko lahko v primeru večjega števila uradnih sindikalnih zaupnikov le-ti samostojno rešujejo te probleme neposredno z vodstvi posameznih enot oziroma področij.

Zgolj na podlagi zgoraj ugotovljenih povprečnih podatkov je seveda težko oceniti ali je sedanje število sindikalnih zaupnikov v podjetjih zadostno ali ne. Zdi pa se, da precejšen del sindikatov temu vprašanju zaenkrat vendarle posveča premalo pozornosti. Na ta zaključek napotujejo zlasti konkretni podatki o podjetjih z več kot 150 zaposlenimi (med njimi so celo takšna z več kot 300 zaposlenimi), ki imajo še vedno samo enega sindikalnega zaupnika, to je predsednika sindikata.

V zvezi s tem bi torej veljalo vsem, zlasti pa večjim sindikatom podjetij priporočiti:

  • da posebej proučijo ustreznost sedanjega števila uradno priznanih sindikalnih zaupnikov, upoštevajoč skupno število zaposlenih in število članov ter konkretno organizacijsko in kadrovsko strukturo podjetja
  • ter se po potrebi z delodajalcem dogovoriti za povečanje njihovega števila, tako da bo zagotovljeno ustrezno »pokrivanje« celotne strukture članstva in zaposlenih nasploh v zgoraj opisanem smislu.

Sindikalnim centralam pa velja priporočilo, da skušajo ob prvih naslednjih spremembah in dopolnitvah ZDR dodatno normativno okrepiti delovnopravno imuniteto sindikalnih zaupnikov še z varstvom pred morebitnimi drugimi šikanoznimi ukrepi s strani delodajalca (zniževanje plače, spreminjanje pogodbe o zaposlitvi glede delovnega mesta, disciplinski postopki itd.), kajti zgolj varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v smislu 113. člena ZDR zagotovo ne zagotavlja dovolj vsestranskega varstva pred različnimi možnimi oblikami delovnopravnega šikaniranja.

2.2.2. Kriteriji za določanje sindikalnih zaupnikov

Na vprašanje »Po kakšnih kriterijih so določni sindikalni zaupniki, če jih imate?« so bili odgovori naslednji:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. vsak zaupnik pokriva eno organizacijsko enoto

12

  1. vsak zaupnik pokriva več organizacijskih enot

6

  1. vsak zaupnik pokriva določeno poklicno skupino delavcev

3

  1. vsak zaupnik pokriva določeno število delavcev

1

  1. drugo (navedite) – vsebina vseh odgovorov je bila,
    da predsednik pokriva celotno podjetje OZ. vse enote

4

Dejstvo pa je, da so ti podatki, upoštevajoč ugotovitve iz prejšnje točke o spornem razumevanju pojma sindikalni zaupnik med respondenti (opomba: tudi pri tem vprašanju so med drugim obkroževali zelo različne odgovore celo tisti, ki so sicer navajali, da imajo le enega sindikalnega zaupnika – predsednika) v analitične namene bolj ali manj neuporabni. Zato smo posebej analizirali le tistih sedem vprašalnikov, kjer so respondenti odgovorili, da imajo več sindikalnih zaupnikov in je iz odgovorov hkrati nedvoumno razvidno, da le-teh niso preprosto enačili s člani IO sindikata. Odgovori teh pa so se razpršili med ponujene opcije takole:

  1. = 4
  2. = 1
  3. = 1
  4. = 1
  5. = 0

Tudi iz teh odgovorov je jasno razvidno, da so konkretni respondenti pravilno razumeli bistvo pojma sindikalni zaupnik v zgoraj pojasnjenem smislu in to institucijo tudi v praksi pravilno uresničujejo. Sindikalni zaupniki naj bi bili namreč bolj ali manj samostojno delujoči zastopniki določenih zaokroženih interesnih skupin delavcev (po posameznih organizacijskih enotah, po poklicih in drugih podobnih kriterijih). Kakorkoli že interpretiramo gornje podatke, je dejstvo, da je v naših sindikatih institucija sindikalnih zaupnikov odločno preslabo razvita, bolj ali manj nesporno. Gre namreč za enega od zelo pomembnih možnih ukrepov za učinkovitejše zaznavanje in uresničevanje najrazličnejših specifičnih interesov posameznih struktur sindikalnega članstva, ki je vsekakor eden od temeljnih pogojev za povečanje učinkovitosti podjetniških sindikatov nasploh in posledično tudi za njihovo številčno krepitev.

2.2.3. Kriteriji za sestavo IO sindikata

Z vprašanjem »Po kakšnih kriterijih je določena struktura IO sindikata?« smo želeli preveriti, v kolikšni meri se v podjetniških sindikatih skuša interesna struktura članstva zajeti oziroma upoštevati tudi skozi ustrezno strukturo njihovih izvršnih odborov. Odgovori na to vprašanje so bili med ponujene opcije porazdeljeni takole:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. struktura IO odraža organizacijsko strukturo podjetja

22 (73,33 %)

  1. struktura odraža poklicno strukturo članstva

4 (13.33 %)

  1. pravila določajo samo št. članov IO, ne pa tudi kriterijev
    za sestavo IO

3 (10 %)

  1. drugo – nimajo izvršnega odbora (Opomba: Tudi dejstvo, da šest respondentov na to vprašanje ni odgovorilo, pripisujemo predvsem temu, da je med sindikati iz vzorca nekaj izrazito majhnih, tako da verjetno sploh nimajo oblikovanega IO, ampak volijo le predsednika sindikata.)

1 (3,33 %)

Ugotovimo torej lahko, da pretežna večina podjetniških sindikatov vendarle skuša strukturo IO tako ali drugače uskladiti s strukturo članstva, kar naj bi pri delovanju tega organa zagotovilo ustrezno »pokritost« različnih interesov znotraj članstva. Zdi pa se, da se v to vprašanje, ki je sicer lahko zelo velikega pomena za identifikacijo članstva z njegovim vodstvom in s tem za generalno uspešnost delovanja sindikata ter njegovo privlačnost za potencialne nove člane, prav posebej intenzivno ne poglabljajo. Pretežna večina (dobrih 73 %) se jih pri tem namreč zadovoljuje le s preprostim »kopiranjem« organizacijske strukture (organizacijskih enot) podjetja v IO sindikata, čeprav ni nujno (zlasti v večjih organizacijah), da se interesi članstva oblikujejo ravno po tem kriteriju. Bistveno močnejša homogenizacija različnih interesnih skupin znotraj sindikalnega članstva pogosto nastaja na podlagi povsem drugih skupnih značilnosti in popolnoma neodvisno od organizacijske strukture podjetja (npr. na podlagi poklicne pripadnosti, starosti, spola, izobrazbe itd.).

Priporočljivo bi torej bilo, da bi vsi sindikati temeljito proučili interesno strukturo svojega članstva po vseh zgoraj navedenih kriterijih in značilnostih ter skladno s tem ponovno preverili in po potrebi tudi ustrezno korigirali sedanjo sestavo svojih izvršnih odborov.

2.2.4. Kvalifikacijska struktura članov IO

Iz odgovorov na vprašanje »Kakšna je kvalifikacijska struktura članov IO vašega sindikata?« izhaja, da ima 86,74 % članov IO sindikata strokovno izobrazbo do V. stopnje (srednja šola), 13,26 % pa višjo od te.

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Primerjava z ugotovljeno izobrazbeno strukturo sindikalnega članstva nasploh pokaže, da izobrazbena struktura članov IO ustrezno odraža tovrstno strukturo članstva, oziroma da je odstotek višje izobraženih članov IO celo nekoliko višji kot odstotek višje izobraženih članov sindikata nasploh. Kljub temu pa bi veljalo v sindikatih podjetij težiti k temu, da se tovrstna struktura članov IO še izboljša v prid višje izobraženih članov (vsaj do odstotka, ki bi bil enak odstotku le-teh v celotni strukturi zaposlenih, to je 22,52 %), in sicer iz dveh razlogov: prvič zaradi večje učinkovitosti delovanja IO in sindikatov v celoti in drugič zaradi posledično večje »vabljivosti« le-teh za potencialno včlanjevanje te kategorije zaposlenih v sindikat.

2.2.5. Notranja organizacijska fleksibilnost v sindikatih podjetij

Odgovori na vprašanje »Kakšne oblike dela (poleg IO in zaupnikov) imate v sindikatu razvite z namenom učinkovitejšega zaznavanja in uveljavljanja interesov različnih skupin oziroma struktur članstva?« so bili naslednji:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. sekcije članov po posameznih poklicnih skupinah

1

  1. sekcije članov po drugih kriterijih (mladi delavci, ženske, invalidi itd.)

1

  1. enote sindikata v posameznih organizacijskih enotah

7

  1. drugo (navedite): komisije IO, sindikalni poverjeniki
    v poslovnih enotah

2

  1. nimamo takšnih oblik dela znotraj sindikata podjetja

23

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Odgovori kažejo, da je notranja organizacijska fleksibilnost podjetniških sindikatov zaenkrat izjemno šibka, kar velja tudi za večino sindikatov v večjih in organizacijsko ter kadrovsko precej strukturiranih podjetjih, ki so kot taki brez dvoma tudi sami notranjeinteresno precej strukturirani. Kljub vse večji notranji interesni raznolikosti med različnimi skupinami znotraj sindikalnega članstva, ki je sicer značilna tudi za interesno strukturo zaposlenih nasploh, podjetniški sindikati v veliki meri še naprej delujejo predvsem le v oblikah, ki so sicer primerne za notranjeinteresno bolj ali manj homogene sindikalne organizacije.

Če bodo torej želeli v bodoče povečati svojo učinkovitost pri uresničevanju najrazličnejših interesov svojega članstva in s tem posredno tudi svojo privlačnost za potencialne nove člane, bodo morali sindikati na ravni podjetij bistveno povečati svojo notranjo organizacijsko fleksibilnost v smislu razvijanja najrazličnejših oblik dela, ki bodo zagotavljale ustrezno zaznavanje interesov tudi posameznih skupin njihovega članstva. Samo na ta način je namreč mogoče potem načrtovati tudi ustrezne aktivnosti za učinkovito uresničevanje vseh teh interesov. Izgrajevanje identitete celotnih podjetniških sindikatov zgolj na podlagi nekakšnih »interesnih povprečij« ali na podlagi preprostega istovetenja celotnega sindikata zgolj z interesi prevladujoče skupine članov ob istočasnem zanemarjanju interesov »marginalnih« skupin znotraj njihovega članstva je lahko z vidika težnje po krepitvi sindikalnega članstva na daljši rok pogubno. Resnično interno homogene skupine zaposlenih, sedanjih ali potencialnih članov sindikata, so namreč zaradi procesa vse večji nadaljnje interesne strukturacije »najemne delovne sile« vse manjše. Zato bodo verjetno v bodoče lahko prosperirali le sindikati, ki bodo sposobni ustrezno zaznavati in uveljavljati interese vseh teh, razmeroma majhnih skupin zaposlenih.

2.2.6. Akcijska samostojnost posameznih notranjih oblik dela

Vprašanje »Če imate takšne oblike dela, kakšna je njihova samostojnost pri delovanju?« je neposredno povezano s prejšnjim vprašanjem, njegov namen v anketi pa je bil ugotoviti potencialno učinkovitost delovanja različnih zgoraj obravnavanih notranjih oblik dela pri uresničevanju različnih specifičnih interesov članstva. Utemeljeno je namreč predpostavljati, da bi bila s tega vidika priporočljiva tudi čim večja akcijska samostojnost obravnavanih oblik dela oziroma možnost, da poskušajo same ažurno reševati zaznano problematiko neposredno z menedžmentom, ob posredovanju (centralnega) IO sindikata pa le takrat, kadar je to potrebno.

Odgovori na to vprašanje so bili naslednji:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. lahko le razpravljajo o specifični problematiki, ki zadeva konkretno interesno skupino članov

1

  1. ugotovljeno problematiko lahko poskušajo tudi samostojno reševati neposredno z menedžmentom

5

  1. ugotovljeno problematiko lahko rešujejo le posredno preko IO sindikata

12

Respondenti očitno niso bili dovolj pozorni na neposredno povezanost tega vprašanja s prejšnjim (kar je seveda napaka vprašalnika, ne respondentov), tako da so nanj odgovarjali tudi nekateri, ki so zgoraj odgovorili, da nimajo razvitih obravnavanih posebnih oblik dela znotraj sindikata. Ker pa se večina teh »spornih« odgovorov po vsej verjetnosti skriva med odgovori pod točko c), je mogoče skupne rezultate odgovorov na to vprašanje kljub temu šteti kot relevantne. Kažejo pa brez dvoma na to, da le v peščici sindikatov obravnavanim posebnim oblikam dela priznavajo tudi določeno stopnjo akcijske samostojnosti v prej navedenem smislu.

2.2.7. Mnenja respondentov o primernosti večje
notranje organizacijske fleksibilnosti sindikatov

Z vprašanjem »Če takšnih oblik dela nimate razvitih, ali bi po vašem mnenju lahko povečale učinkovitost vašega sindikata pri uveljavljanju avtentičnih interesov članstva?« smo želeli preveriti zavedanje o potrebi po ustrezni notranjeorganizacijski prenovi sindikatov v obravnavanem smislu in podporo tej usmeritvi med predsedniki sindikatov podjetij, ki so bili naši respondenti. Rezultati odgovorov so:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. da, ker interesom nekaterih skupin članstva zaenkrat
    posvečamo premalo pozornosti

8 ali 33,33 %

  1. ne, ker nam že sedanji sistem notranje organiziranosti zagotavlja zadostno občutljivost za različne specifične interese znotraj članstva

16 ali 66,67 %

Ker je med odgovori pod točko b) brez dvoma precejšnje število odgovorov najmanjših sindikatov iz tega vzorca, kjer tovrstna notranja organizacijska razvejanost dejansko ni potrebna, lahko ocenimo, da je zavest o potrebi in podpora ideji o razvijanju obravnavanih novih oblik dela znotraj podjetniških sindikatov med predsedniki že dokaj močno prisotna. To pa je vsekakor dobra podlaga za morebiten začetek ustreznih usmerjenih akcij s strani sindikalnih central.

2.2.8. Mnenja respondentov o splošnozastopniški (ne)legitimiteti sindikatov

Percepcijo problema splošnozastopniške legitimitete sindikatov, na katerega opozarja teorija, smo želeli med predsedniki sindikatov podjetij preveriti z vprašanjem »Ali po vašem mnenju vaš sindikat glede na število in strukturo članstva ter svojo notranjo organiziranost lahko s polno legitimnostjo in dovolj učinkovito zastopa interese celotnega kolektiva, torej tudi nečlanov sindikata?«. Rezultati odgovorov so naslednji:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. da, brez dvoma

21 ali 58,33 %

  1. ne, ker določenih struktur zaposlenih s svojim članstvom ne pokrivamo in njihovih specifičnih interesov zato ne poznamo dovolj dobro

4 ali 11.11 %

  1. ne v popolnosti

11 ali 30,56 %

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Za ugotovitev razlogov, zaradi katerih je več kot polovica respondentov trdno prepričanih v nespornost splošnozastopniške legitimitete njihovih sindikatov, bi bilo vsekakor potrebno separatno v tej skupini podjetij natančneje analizirati stopnjo sindikaliziranosti delavcev, notranjo organiziranost in druge elemente, ki lahko eventualno utemeljujejo takšno prepričanje. Vendar pa bi to močno preseglo cilje te raziskave. Bistvenega pomena pri tem je namreč predvsem ugotovitev, da je vendarle precej visok tudi odstotek (41,67 %) tistih, ki se jim zdi »sposobnost« in upravičenost njihovih sindikatov za celovito zastopanje dejanskih interesov vseh zaposlenih, torej tudi nečlanov sindikata, v konkretnih kolektivih v praksi sporna. To namreč vsekakor daje razmišljanjem o problematiki splošnozastopniške (ne)legitimitete sindikatov, spornosti sedanjega absolutnega monopola sindikatov nad urejanjem delovnih razmerij v imenu vseh zaposlenih in potrebi po vstopu svetov delavcev kot voljenih delavskih predstavništev (poleg sindikatov) tudi na področje urejanja delovnih razmerij tudi precej močno empirično podporo.

2.3. Sodelovanje z drugimi sindikati

V podjetjih iz vzorca samo v sedmih delujeta dva ali trije različni podjetniški sindikati. Kljub temu bomo v nadaljevanju navedli dobljene rezultate in jih tudi na kratko komentirali.

2.3.1. Odnosi med različnimi podjetniškimi sindikati

Odgovori na vprašanje »Kakšni so po vaši oceni odnosi med različnimi sindikati v vašem podjetju?« so bili naslednji:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. izrazito sodelovalni pri uresničevanju
    skupnih interesov kolektiva

5

  1. tekmovalni, a po potrebi tudi sodelovalni

1

  1. izrazito rivalski in nesodelovalni

1

Odgovori kažejo na to, da v podjetjih izrazito prevladujejo konstruktivni odnosi med različnimi sindikati, kar je seveda tudi predpogoj za učinkovito funkcioniranje sistema sindikalnega pluralizma. Kljub temu pa očitno v praksi obstajajo tudi primeri izrazito rivalskih in nesodelovalnih odnosov, ki seveda lahko le škodujejo učinkovitemu uresničevanju interesov najširšega kroga delavcev.

3.3.2. Oblike medsindikalne koordinacije

Respondenti so na vprašanje »Ali imate razvite ustrezne oblike medsindikalne koordinacije v podjetju za enotnejše nastopanje v razmerju do delodajalca?«, odgovorili takole:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. ne

1

  1. da, vendar le po potrebi

4

  1. da, imamo redno obliko medsindikalne koordinacije

0

  1. z drugimi sindikati oblikujemo le skupno pogajalsko
    skupino za sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe

1

  1. drugo (opišite): sindikalni svet

1

Praksa zaenkrat očitno še ni zaznala potrebe po stalnejših oblikah medsindikalne koordinacije, kamor bi lahko uvrstili le odgovor po točko d), ko je v podjetju oblikovan poseben sindikalni svet. Ob morebitni uveljavitvi t. i. partnerskega modela delovanja delavskih predstavništev (sindikalnih in voljenih) pa bo oblikovanje ustreznih »delavskih koordinacij« znotraj podjetij vsekakor postalo neizogibno.

2.3.3. Vpliv sindikalnega pluralizma na uresničevanje interesov delavcev

Na vprašanje »Kako po vašem mnenju sedanja oblika sindikalnega pluralizma (delovanje več različnih sindikatov v podjetju ) vpliva na učinkovitost uveljavljanja interesov delavcev v razmerju do delodajalca?« pa smo dobili naslednje odgovore:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. bolj škodljivo, kakor koristno

2

  1. izrazito škodljivo zaradi medsebojnih nasprotij med sindikati

1

  1. koristno, ker medsebojna tekmovalnost spodbuja učinkovitost vsakega sindikata posebej

4

Zaradi majhnosti vzorca bi seveda na podlagi gornjih odgovorov težko sklepali o tem, kakšno je prevladujoče mnenje prakse o koristnosti sistema sindikalnega pluralizma za učinkovitost uresničevanja interesov delavcev na ravni podjetij. Vsekakor pa je zanimivo, da ga negativno ocenjujejo celo nekateri respondenti, ki so odnose med sindikati nasploh sicer ocenili kot sodelovalne. Po njihovem mnenju torej tudi sodelovalnost med sindikati ne more povsem odtehtati nekaterih negativnih plati sindikalnega pluralizma na tej ravni.

2.4. Sodelovanje s svetom delavcev (SD)

Na skupino vprašanj pod tem naslovom naj bi odgovarjali samo predsedniki sindikatov iz podjetij, v katerih je SD oblikovan. Če ne upoštevamo 4 podjetij z manj kot 20 zaposlenimi in osnovne šole, naj bi bil SD oblikovan v 31 anketiranih podjetjih, dejansko pa v štirih od teh sveta delavcev nimajo (v enem primeru je SD že deloval, vendar je kasneje odstopil, novega pa še niso oblikovali). Svet delavcev torej deluje v 27 podjetjih, kar pomeni, da je »pokritost« podjetij s sveti delavcev 87,09-odstotna.

2.4.1. Kandidacijska (kadrovska) funkcija sindikatov

Z vprašanjem »Ali je vaš sindikat sodeloval pri oblikovanju kandidatne liste za člane SD s predlogom svojih kandidatov?« smo želeli preveriti uresničevanje t. i kadrovske funkcije sindikatov (poleg iniciativne in nadzorne) v odnosu do svetov delavcev. Rezultati odgovorov so naslednji:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. da

25 ali 86,20 %

  1. ne

4 ali 13,80 %

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Če na vprašanje pod točko b) niso pomotoma odgovorili tudi nekateri predsedniki sindikatov iz podjetij, v katerih sveta delavcev sploh nimajo, je gornji rezultat vsekakor zaskrbljujoč. Pomenil bi namreč, da je v dobršnem delu sindikatov prisotna popolna brezbrižnost za obstoj in delovanje svetov delavcev kot voljenih delavskih predstavništev, kajti prav preko omenjene kadrovske funkcije naj bi sindikati odločilno podpirali (hkrati pa v nekem smislu lahko tudi »obvladovali«) delovanje svetov delavcev. Vsekakor pa ni izključeno, da ugotovljeni podatek drži, kajti v (nekaterih) sindikatih je v zadnjem času dejansko zaznaven nekakšen ignorantski, če ne celo nasprotovalen odnos do svetov delavcev. V tem smislu velja obravnavani podatek presojati tudi v povezavi z odgovorom na 7. vprašanje pod tem poglavjem, kjer je nekaj respondentov (konkretno trije) prav tako izrazilo negativen odnos do obstoja in delovanja svetov delavcev.

2.4.2. Sodelovanje sindikatov pri kandidiranju članov SD

Če je v podjetju več sindikatov, je v izogib pretirano širokim kandidatnim listam za SD priporočljivo njihovo sodelovanje pri oblikovanju teh list. Odgovori na vprašanje »Ali ste z ostalimi sindikati oblikovali skupno kandidatno listo za člane sveta delavcev na podlagi predhodnega dogovora o številu kandidatov, ki jih predlaga vsak izmed njih?« so bili naslednji:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. da

6

  1. ne, vsak sindikat je oblikoval svojo kandidatno listo

brez predhodnih dogovorov

9

Očitno je, da je na vprašanje (pod točko b) pomotoma odgovarjalo tudi določeno število predsednikov iz podjetij z enim sindikatom. Seveda pa je logično, da je odgovore pod točko a) mogoče pripisati le predsednikom iz podjetij (skupno 7) z več sindikati, katerim je bilo vprašanje tudi namenjeno. Ti odgovori pa kažejo na večinoma dobro medsindikalno sodelovanje tudi v zvezi z oblikovanjem svetov delavcev v podjetjih.

2.4.3. Razširjenost »samokandidiranja« za člane SD

Ena od oblik kandidiranja za člane SD (poleg predlogov s strani reprezentativnih sindikatov) je tudi t. i. samokandidiranje, katerega razširjenost v praksi smo preverjali z vprašanjem »Ali so na volitvah v svet delavcev kandidirali tudi samostojni kandidati s podpisi sodelavcev?«.

Odgovori kažejo naslednjo sliko:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. da

8 ali 27,58 %

  1. ne

21 ali 72,42 %

Nekatere informacije iz prakse navajajo na tezo, da se je »zanimivost« funkcije člana SD v zadnjem času (zlasti zaradi nagrad za neprofesionalne člane SD, ki jih priznavajo nekatera podjetja) povečala, kar naj bi se odražalo tudi v vse večjem obsegu t. i. samokandidiranja za to funkcijo. Za morebitno potrditev obstoja tega trenda pa bi potrebovali ustrezne primerjalne podatke iz katere izmed prejšnjih tovrstnih raziskav, ki pa jih na žalost ni na voljo.

Gornji podatki kažejo, da je v praksi t. i. samokandidiranje za člane SD vsekakor že precej uveljavljena oblika kadrovanja v SD. Kljub temu pa je mogoče trditi, da zaenkrat sindikati dokaj trdno obvladujejo kadrovsko funkcijo na tem področju.

2.4.4. Število izvoljenih »sindikalnih« kandidatov za člane SD

Stanje na področju »obvladovanja« kadrovske funkcije za člane SD smo dodatno preverjali še z vprašanjem »Koliko članov sveta delavcev je bilo izvoljenih na predlog vašega sindikata?«. Odgovori na to vprašanje kažejo, da je bilo od skupno 180 članov SD v podjetjih, iz katerih smo dobili odgovore, 132 članov ali 73,33 % izvoljenih na predlog konkretnega sindikata.

Pri interpretaciji teh podatkov pa je treba upoštevati še podatke iz odgovorov na naslednje vprašanje v anketi, to je »Koliko članov SD je bilo izvoljenih na predlog drugih sindikatov oziroma s podpisi?« Na prvi del tega vprašanja smo dobili odgovore iz sedmih podjetij z več sindikati, in sicer naj bi bilo na predlog drugih sindikatov izvoljenih še 33 članov SD, medtem ko so na drugi del vprašanja odgovorili samo trije respondenti, tako da ta podatek ni upoštevan. Razviden pa je iz razlike med skupnim številom članov SD in številom članov, izvoljenih na predlog sindikatov. Če je bilo torej na predlog (vseh sindikatov) izvoljenih 155 ali 86 % od skupno 180 članov SD, je bilo na podlagi samokandidiranja izvoljenih 25 ali 14 % članov SD.

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Tudi na podlagi zgoraj navedenih podatkov je mogoče potrditi že navedeno ugotovitev, da sindikati zaenkrat dokaj trdno obvladujejo kadrovsko funkcijo na obravnavanem področju, in da torej v tem pogledu večinoma zagotavljajo pričakovano podporo delovanju svetov delavcev. Vsekakor pa popolno (stoodstotno) kadrovsko obvladovanje svetov delavcev s strani sindikatov sistemsko niti ne bi bilo priporočljivo, kajti to bi pomenilo, da so sveti delavcev dejansko le »podaljšane roke sindikatov« in ne splošna delavska predstavništva vseh zaposlenih, tako kot so sicer sistemsko koncipirani.

2.4.5. Kvalifikacijska struktura članov SD

Rezultati odgovorov na vprašanje »Kakšna je kvalifikacijska struktura članov sveta delavcev?« kažejo, da ima 125 ali 69,44 % članov svetov delavcev v podjetjih iz vzorca strokovno izobrazbo do V. stopnje (srednja šola), 55 ali 30,56 % pa višjo strokovno izobrazbo od te.

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Primerjava s podatki o izobrazbeni strukturi članov IO sindikata torej pokaže, da je odstotek članov z višjo stopnjo strokovne izobrazbe od srednje v svetih delavcev precej višji. Ta odstotek je višji tudi od odstotka višje izobraženih v celotni strukturi zaposlenih v podjetjih iz vzorca (22,52 %).

Navedene ugotovitve kažejo, da se »kadrovalci« v svete delavcev razmeroma dobro zavedajo strokovne zahtevnosti soupravljalskih funkcij, pri čemer bi vendarle kazalo prav zaradi omenjene zahtevnosti težiti k še »ugodnejši« izobrazbeni sestavi svetov delavcev. Seveda pa mora biti pri tem v vsakem primeru vsaj do neke mere zagotovljeno ustrezno zastopstvo tudi nižje kvalificiranih struktur delavcev v svetih delavcev.

2.4.6. Načelna podpora sindikatov svetom delavcev

Kakšna je generalna percepcija koristnosti oblikovanja svetov delavcev med predsedniki sindikatov smo preverjali z vprašanjem »Ali je po vašem mnenju oblikovanje in delovanje svetov delavcev (poleg sindikatov) v podjetjih koristno za učinkovitejše uresničevanje interesov delavcev?«. Odgovori so naslednji:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. da, če res opravlja svoje zakonske funkcije

27 ali 90 %

  1. ne, bolje bi bilo, če svetov delavcev sploh ne bi bilo, ampak bi njihove zakonske funkcije prevzeli sedanji sindikati v podjetju

3 ali 10 %.

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Načelna podpora svetom delavce je torej med predsedniki podjetniških sindikatov zelo velika. Le 10 % respondentov se, sodeč po teh podatkih, očitno zavzema za uveljavitev t. i. enotnega (za razliko od sedanjega dualnega) sistema delavskih predstavništev v podjetjih, torej sistema, ko tudi soupravljalske funkcije v imenu vseh delavcev opravljajo le sindikati, voljenih delavskih predstavništev pa v sistemu industrijske demokracije sploh ni.

2.4.7. Konkretna podpora sindikatov svetom delavcev

Konkretno podporo sindikatov svetom delavcev v praksi pa smo preverjali z vprašanjem »Če oblikovanje sveta delavcev vaš sindikat odobrava, na kakšen način ga konkretno podpira pri njegovem delovanju?«, pri čemer so imeli respondenti možnost obkrožiti tudi več ponujenih možnih odgovorov. Rezultati odgovorov (skupno 32) so naslednji:

Način oziroma oblika podpore – možni odgovori

Število odgovorov

  1. podpora je le načelna

4 ali 12,5 %

  1. naš sindikat se je izrecno angažiral z zahtevami vodstvu za ureditev materialnih in drugih pogojev za delovanje SD

6 ali 18,75 %

  1. naš sindikat redno spremlja delovanje sveta delavcev in po potrebi javno podpre posamezne njegove akcije

16 ali 50 %

  1. naš sindikat je finančno podprl SD, kadar mu vodstvo ni odobrilo potrebnih sredstev (udeležba na izobraževanjih, nakup strokovne literature, članarina za združenje SD itd.)

2 ali 6,25 %

  1. naš sindikat je ostro protestiral pri vodstvu, ker le-to krši svoje zakonske obveznosti do SD

1 ali 3,12 %

  1. naš sindikat je sovjo podporo delovanju SD v določenih primerih že izrazil tudi v obliki grožnje s stavko in uporabe drugih metod sindikalnega boja

2 ali 6,25 %

  1. drugo (opišite) – odgovor: SD ne opravlja svojega dela

1 ali 3,12 %

Sveti delavcev lahko v praksi učinkovito delujejo le, če uživajo vsestransko, vendar ne le načelno, ampak zelo konkretno podporo sindikatov. V pretežni večini primerov se namreč v praksi srečujejo s številnimi težavami pri opravljanju svojih funkcij – od tega, da nimajo zagotovljenih ustreznih materialnih pogojev za delo, do tega da vodstva ignorirajo oziroma na druge načine kršijo svoje zakonske obveznosti v razmerju do njih. Pri tem pa jim je izrecno prepovedana uporaba stavke in drugih metod sindikalnega boja, ki bi v mnogih primerih lahko predstavljale edino zares učinkovito sredstvo za zagotovitev uresničevanja njihovih zakonskih pravic in pristojnosti. Zato so v tem pogledu v celoti odvisni od podpore sindikatov, ki imajo po potrebi na razpolago tudi uporabo tovrstnih sredstev. Ta odvisnost je v praksi tako velika, da bi lahko mirno trdili, da je v večini primerov, ko ima svet delavcev zgoraj omenjene težave pri delovanju, to predvsem posledica slabega delovanja sindikata na tem področju in pomanjkanja njegove oprijemljivejše podpore.

Zbrani rezultati jasno kažejo, da je podpora sindikatov delovanju svetov delavcev, razen na načelni ravni, razmeroma medla. Ne samo, da veliko število respondentov na to vprašanje sploh ni odgovorilo (to štejemo kot znak, da glede tega nimajo kaj dosti konkretnega našteti), ampak je tudi med obstoječimi odgovori zelo malo takšnih, ki kažejo na kako resnejšo pripravljenost nuditi oprijemljivejše oblike podpore svetom delavcev pri njihovem delovanju. Slabo obvladovanje te problematike je prav gotovo ena izmed temeljnih slabosti in pomanjkljivosti pri delovanju podjetniških sindikatov, ki jih ugotavlja ta raziskava. Sindikati bi morali v bodoče svoje delovanje nasploh začeti v večji meri »podružbljati« preko svetov delavcev in drugih voljenih delavskih predstavništev in v njih po drugi strani iskati tudi oporo sebi, kajti sindikati ne morejo biti neka »sila nad delavstvom«, ampak bi morali biti predvsem »sila znotraj delavstva«.

2.4.8. Razmejitev pristojnosti med SD in sindikati

Odgovori na vprašanje »Kako so v vašem podjetju urejene funkcije in pristojnosti med svetom delavcev in sindikati?« naj bi posredno pokazali na razširjenost različnih modelov (komplementarni, konkurenčni ali model SD kot »podaljšane roke sindikata«) delovanja obeh vrst delavskih predstavništev, vendar pa vprašanje za ta namen ni bilo dobro oblikovano, tako da iz dobljenih rezultatov ni mogoče utemeljeno oblikovati ustreznih ugotovitev. Rezultati odgovorov so sledeči:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. prisojnosti so strogo ločene

4 ali 16 %

  1. pristojnosti se deloma pokrivajo

20 ali 80 %

  1. pristojnosti se v celoti prekrivajo

1 ali 4 %

Vsekakor pa tudi takšni kot so, rezultati nedvoumno kažejo na to, da v praksi prevladuje t. i. komplementarni model delovanja delavskih predstavništev v čisti obliki ali z elementi ostalih dveh zgoraj omenjenih modelov (odgovori pod a) in b), medtem ko sta ostala dva modela (odgovori pod točko c)) bolj ali manj izjema, kar je sicer pokazala tudi priložnostna raziskava med predsedniki svetov delavcev na strokovnem posvetu ZSDP (oktober 2003).

2.4.9. Percepcija vloge SD v sistemu industrijske demokracije

Pri vprašanju »Kako v vašem sindikatu gledate na vlogo sveta delavcev v sistemu industrijske demokracije?« nas je zanimala percepcija vloge SD v sistemu industrijske demokracije med predsedniki sindikatov podjetij. Ta je, kot kažejo rezultati raziskave, naslednja:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. SD kot dopolnitev in nadgradnja sindikatom

2 ali 7,69 %

  1. SD kot konkurenca sindikatom

3 ali 11,54 %

  1. SD kot partner sindikatom pri skupnih prizadevanjih

21 ali 80,77 %

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Preko tega vprašanja smo želeli predvsem ugotoviti ali je pri sindikalistih na ravni podjetij (in če je, v kolikšni meri) prisotno razumevanje SD kot konkurence sindikatom, ki ga je v zadnjih letih, zlasti pa od sprejemanja novega ZDR dalje, močno zaznati pri vodstvih slovenskih sindikalnih central. Na podlagi rezultatov te raziskave je mogoče ugotoviti, da je to razumevanje, ki seveda lahko zelo negativno vpliva na učinkovito sodelovanje med sindikalnimi in voljenimi delavskimi predstavništvi, sicer prisotno tudi na mikoravni, vendar pa k sreči ni pretirano razširjeno ali celo prevladujoče. Prevladuje razumevanje sveta delavcev kot partnerja sindikatom, kar pomeni, da je trenutna percepcija vloge SD v sistemu industrijske demokracije med predsedniki sindikatov podjetij zelo ugodna za uvajanje novega, t. i. partnerskega modela (so)delovanja svetov delavcev in sindikatov v podjetjih.

2.4.10. SD kot »sopogajalec« pri podjetniških kolektivnih pogajanjih

Z vidika aktualnih strokovnih polemik o vprašanju priporočljivosti vključevanja svetov delavcev v podjetniška kolektivna pogajanja, ki ga novi ZDR sicer ne predvideva, a ga hkrati tudi izrecno ne prepoveduje, je zagotovo lahko zelo pomembno, kaj o tem vprašanju meni praksa, ki vsekakor najbolje čuti, kakšne so dejanske potrebe na tem področju. Zato smo respondente vprašali »Ali bi po vašem mnenju moral SD s svojimi predstavniki v delojemalski pogajalski skupini (skupaj s sindikati) sodelovati tudi v postopku sklepanja podjetniške kolektivne pogodbe?« in dobili naslednje odgovore:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. da, ker to povečuje strokovno in akcijsko moč ter pogajalsko legitimnost delavskih predstavništev

25 ali 89,29 %

  1. ne, ker to slabi dosedanjo moč sindikatov (sindikati morajo zato še naprej ohraniti monopol nad sklepanjem PKP)

3 ali 10,71 %

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Glede na usmeritve slovenskih sindikalnih central, ki jih glede tega vprašanja le-te zagovarjajo ob pripravi nove slovenske delovnopravne zakonodaje (ZDR, zakon o kolektivnih pogodbah), je rezultat odgovorov na to vprašanje vsekakor presenetljiv. Kaže, da se ogromna večina predsednikov sindikatov v »bazi« ne strinja s t. i. segregacijsko strategijo svojih central (ločevanje med člani in nečlani sindikatov glede obsega delovnopravnih pravic in možnosti za sodelovanje pri kolektivnem urejanju lastnega delovnopravnega statusa znotraj podjetij), ki počasi dobiva tudi (sporno) zakonsko obliko, in zagovarja izgrajevanje »splošne« industrijske demokracije v obliki t. i. partnerskega modela delovanja svetov delavcev in sindikatov. Ena glavnih značilnosti tega modela je namreč prav sodelovanje SD (poleg sindikatov in skupaj z njimi) v podjetniških kolektivnih pogajanjih, kar brez dvoma prinaša vrsto prednosti z vidika učinkovitosti uresničevanja interesov delavcev tudi na področju urejanja delovnih razmerij z delodajalci, zlasti pa: povečuje skupno strokovno in akcijsko moč obeh vrst delavskih predstavništev, odpravlja problem splošnozastopniške legitimitete delavskih predstavništev, ustvarja »enoten delavski blok«, ki je nujno potreben za vzpostavljanje ravnotežja med delojemalci in delodajalci v industrijskih razmerjih in tako naprej. Praksa torej vizijo bodočega sodelovanja in sožitja sindikalnih in voljenih delavskih predstavništev znotraj podjetij očitno vidi bistveno drugače, kot jo v tem trenutku vidijo in jo skušajo (skozi zakonodajo) diktirati slovenske sindikalne centrale. Prav to pa je lahko eden od pomembnih pokazateljev sedanje prevelike odtujenosti centralnih sindikalnih vodstev od »baze« in njenih dejanskih potreb.

2.4.11. (Ne)obstoj bojazni pred sveti delavcev

Eden temeljnih problemov, ki ovirajo hitrejše uveljavljanje t. i. partnerskega modela delovanja sindikalnih in voljenih delavskih predstavništev in s tem tudi izgrajevanje sistema »splošne« industrijske demokracije v Sloveniji, je prav gotovo bojazen pred »brezplačno« konkurenco svetov delavcev, ki je prisotna med nekaterimi vodilnimi slovenskimi sindikalnimi funkcionarji. Koliko je ta bojazen prisotna tudi v »bazi«, smo preverjali z vprašanjem »Ali po vašem mnenju obstoj in delovanje svetov delavcev negativno vpliva na število članstva v sindikatih?«. Odgovori kažejo naslednjo mnenjsko sliko med predsedniki sindikatov podjetij:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. da

1 ali 3,75 %

  1. ne

27 ali 96,43 %

Več kot očitno je, da je pretežna večina sindikalnih funkcionarjev v podjetjih mnenja, da sveti delavcev sindikatom niso grožnja, ampak (v povezavi z ugotovitvami ob prejšnjem vprašanju) v skupnem delovanju z njimi vidijo priložnost tudi za lastno krepitev in za krepitev položaja in pravic delavcev v industrijskih razmerjih nasploh. Takšno razpoloženje v »bazi« bi skorajda moralo spodbuditi tudi vse slovenske sindikalne centrale k ponovnemu razmisleku o primernosti njihove sedanje t. i. tekmovalne strategije delovanja v razmerju do svetov delavcev in do vprašanja temeljnih smeri nadaljnjega razvoja sistema industrijske demokracije v Sloveniji nasploh.

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

2.5. Razvojni vidiki delovanja sindikatov

2.5.1. Razlogi za članstvo v sindikatu

Z vprašanjem »Kaj je po vašem mnenju glavni »magnet«, zaradi katerega se delavci odločajo plačevati sindikalno članarino?« smo želeli vsaj indikativno ugotoviti glavne razloge za članstvo v sindikatu in s tem dobiti tudi določen smerokaz, katerim področjem bi veljalo pri bodočem delovanju sindikatov nameniti največjo pozornost. Čeprav so imeli respondenti navodilo, naj obkrožijo samo eno, po njihovem mnenju najpomembnejšo izmed v vprašalniku ponujenih možnosti, se vsi tega niso dosledno držali. Kljub temu pa smo pri statistični obdelavi in analizi dobljenih podatkov upoštevali vse obkrožene odgovore.

Rezultati odgovorov (skupno 52) so naslednji:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. razne materialne (posojila, ozimnice, denarne pomoči itd.) in druge ugodnosti iz članstva (sindikalni turizem, ter sindikalne športne, rekreativne, kulturne in druge aktivnosti)

13 ali 25 %

  1. tradicija

2 ali 3,84 %

  1. sindikalna pravna pomoč oziroma pravna služba

15 ali 28,84 %

  1. uspehi in ugled konkretnega sindikata

1 ali 1,92 %

  1. možnost sklepanja kolektivnih pogodb

2 ali 3,84 %

  1. občutek meddelavske solidarnosti

1 ali 1,92 %

  1. vpliv in ugled sindikatov na državni ravni

0

  1. občutek večje varnosti (»zavarovalnina« za primer potrebe)

12 ali 23,07 %

  1. težnja posameznikov po zagotavljanju organiziranega vpliva na lastni ekonomski in socialni položaj

3 ali 5,77 %

  1. posebne zakonske ugodnosti za člane sindikata, ki jih zagotavlja ZDR

2 ali 3,84 %

  1. drugo (navedite) – nekateri respondenti so vpisali odgovore, kot so »več magnetov«, »občutek varnosti« itd., ki sami po sebi niso kaki novi oziroma dodatni razlogi za članstvo v sindikatu v primerjavi z zgoraj navedenimi in smo jih zato, kolikor je bilo to nedvoumno izraženo, upoštevali med odgovori zgoraj.

Na podlagi rezultatov te ankete bi težko kateregakoli izmed navedenih možnih razlogov za članstvo v sindikatu preprosto izločili kot nerelevantnega. To velja celo za odgovor »vpliv in ugled sindikatov na državni ravni«, ki ga ni obkrožil nobeden izmed respondentov, kar je po svoje rahlo presenetljivo. Če bi dali respondentom možnost obkrožanja več odgovorov po lastni izbiri, bi namreč skoraj zanesljivo prav vsi (tudi ta) dobili določeno število »glasov«, vendar pa bi raziskovalci v tem primeru tvegali nerazpoznavnost bistvenih poudarkov, ki smo jih želeli ugotoviti, v okviru sumiranih rezultatov.

Groba analiza rezultatov ankete navaja predvsem na dve temeljni ugotovitvi, in sicer:

a) Glavno »privlačnost« sindikatov za članstvo po mnenju respondentov predstavljajo trije elementi, ki tudi izrazito izstopajo po številu glasov, in sicer:

  • razne materialne in druge ugodnosti iz naslova članstva,
  • sindikalna pravna pomoč oziroma pravna služba in
  • občutek večje varnosti (»zavarovalnina« za primer potrebe), ki je tesno povezan s prejšnjem (drugonavedenim) elementom, torej z zagotavljanjem sindikalne pravne pomoči, čeprav ne povsem, kajti pojem (pravne) varnosti je širši in zajema tudi kolektivne sindikalne akcije, vključno s stavko, za zagotavljanje doslednega spoštovanja delovnopravnih predpisov in kolektivnih pogodb. (Opomba: Oba zadnjenavedena elementa bi torej v bistvu lahko združili v enotno definicijo »zagotavljanje individualne in kolektivne pravne varnosti delavcev«.)

Vsaj kar zadeva delovanje sindikatov na ravni podjetij, je torej mogoče postaviti trditev, da ne morejo biti uspešni, če pri svojem delovanju zanemarijo učinkovito zagotavljanje individualne in kolektivne pravne varnosti (glede slednje se izrecno priporoča oblikovanje skupnih »odborov za pravno varnost« s sveti delavcev, katerim ZSDU v 87. členu prav tako izrecno nalaga skrb za pravno varnost delavcev kot eno njihovih najpomembnejših nalog), pa tudi področje zagotavljanja raznih »oprijemljivih« materialnih in drugih ugodnosti članom, čeprav slednje danes (očitno po krivem) velja za preživeti »balast« v delovanju sindikatov. Istočasno pa je očitno, da se kolektivnim pogajanjem in preko tega uveljavljanju novih, večjih delovnopravnih pravic na tej ravni ne pripisuje večjega pomena, oziroma da se od podjetniških kolektivnih pogodb zaenkrat ne pričakuje posebno velikih novih pridobitev, ki bi bile posebej »vabljive« z vidika ohranjanja sedanjega oziroma pridobivanja novega sindikalnega članstva.

Čeprav seveda sklepanje podjetniških kolektivnih pogodb brez dvoma ostaja eno najpomembnejših področij udejstvovanja podjetniških sindikatov, pa je torej mogoče iz rezultatov ankete sklepati, da je bila absolutna sindikalna monopolizacija podjetniških kolektivnih pogajanj in izločitev svetov delavcev s tega področja (preko novega ZDR) po vsej verjetnosti popoln strel v prazno. Snovalci teh spornih rešitev v novem ZDR so namreč pričakovali, da bo prav to (v povezavi še z rešitvijo v novem zakonom o kolektivnih pogodbah, po kateri naj bi sklenjene kolektivne pogodbe veljale samo za člane sindikatov) v bodoče eden glavnih »magnetov« za članstvo v sindikatih. Delovanje sindikatov tudi na tem področju skupaj in v »sozastopništvu« s sveti delavcev (kot voljenimi delavskimi predstavništvi) je torej verjetno tista smer, ki edina lahko krepi oboje, torej sindikate in svete delavcev, in hkrati vsako od obeh delavskih predstavništev zase.

b) Na podlagi rezultatov te ankete je mogoče utemeljeno trditi tudi to, da (v nasprotju s pričakovanji) posebnega »magneta« za članstvo prav tako ne predstavljajo tudi posebni že omenjeni privilegiji za člane sindikatov (npr. možnost odloga veljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nasprotovanja sindikata), ki jih je uzakonil novi ZDR. V bodoče torej ne kaže več podpirati idej tistih sindikalnih funkcionarjev, ki forsirajo uveljavitev v nadaljevanju analizirane »segregacijske« strategije delovanja sindikatov skozi novo delovnopravno zakonodajo. Od nje namreč skorajda zanesljivo ni mogoče pričakovati priliva novega članstva in morebitnih drugih pozitivnih učinkov za sindikate.

2.5.2. (Ne)podpora »segregacijski« strategiji delovanja sindikatov

Tako imenovana segregacijska strategija delovanja sindikatov (ločevanje med člani in nečlani sindikatov glede obsega delovnopravnih pravic in možnosti za sodelovanje v sistemu industrijske demokracije) je, kot že omenjeno, dobila jasen izraz tako skozi nekatere diskriminatorne rešitve v ZDR, kakor tudi v predlogih za »omejeno« veljavnost kolektivnih pogodb v okviru pripravljajočega se zakona o kolektivnih pogodbah. Koliko ima ta strategija, ki jo trenutno zagovarjajo in uresničujejo vodstva slovenskih sindikalnih central, podpore tudi v »bazi«, smo skušali ugotoviti z vprašanjem »Katera strategija delovanja sindikatov je lahko po vašem mnenju privlačnejša za pridobivanje novih članov?«. Rezultati ankete v zvezi s tem vprašanjem so naslednji:

Možni odgovori

Število odgovorov

  1. prizadevanje za čim večje ekskluzivne pravice in ugodnosti svojih članov v primerjavi z nečlani in s člani drugih sindikatov

13 ali 38,24 %

  1. prizadevanja (skupaj z drugimi sindikati in sveti delavcev) za čim večje pravice in ugodnosti vseh delavcev, torej tudi nečlanov

21 ali 61,76 %

Grafični prikaz v izvirnem gradivu

Zagovorniki »segregacijske« strategije delovanja sindikatov so torej med predsedniki sindikatov na ravni podjetij krepko v manjšini. Gre namreč za strategijo, ki po eni strani, upoštevajoč tudi ugotovitve iz te raziskave, ne prinaša želenih učinkov v smislu priliva novih članov in s tem krepitve sindikatov, po drugi strani pa brez dvoma povzroča notranje cepitve med delavstvom, odtujevanje sindikatov od širšega kroga delavstva kot svoje naravne baze (t. i. sindikalni elitizem) in posledično tudi usihanje t. i. mobilizacijske moči sindikatov v glavnem ne morejo biti več uspešne). S tem evidentno usiha tudi dejanska moč sindikatov v razmerju do delodajalcev. Poleg tega pa jih izpostavlja nevarnosti, da jih delodajalci uničijo z uporabo metode »obrnjene pozitivne diskriminacije« (delodajalci začasno priznajo nečlanom več pravic, članom pa samo tiste iz KP, kar povzroči množičen osip članstva v sindikatih, po uničenju sindikatov pa delodajalci lahko brez resnejšega odpora z delavske strani začnejo zniževati pravice vsem, torej tako članom kot nečlanom sindikatov). Omenjena strategija je torej lahko na daljši (ali pa tudi že na krajši rok) za sindikate pogubna. Zato je zanje izrazito priporočljiv sprejem t. i. mobilizacijske strategije delovanja, za katero je značilna njihova tesna povezanost s sveti delavcev kot voljenimi delavskimi predstavništvi in prevzem vloge notranjega agensa ter »udarne moči« celotnega delavstva v okviru sistema »splošne« industrijske demokracije.

2.5.3. Uspešnost dosedanjega delovanja sindikatov

Za zaključek smo zaprosili respondente, da ocenijo uspešnost delovanja njihovih sindikatov na desetih, po mnenju raziskovalcev ključnih nalogah oziroma področjih delovanja podjetniških sindikatov, in sicer z rangiranjem »zelo uspešno«, »uspešno« in neuspešno«. Iz vrnjenih anketnih vprašalnikov je razvidno, da niso vsi respondenti podali vseh ocen, število podanih ocen v posameznem rangu za posamezno nalogo pa je razvidno iz spodnje tabele, pri čemer smo naloge že rangirali po kriteriju »neuspešnosti« – od tistih z največjim do tistih z najmanjšim številom dobljenih ocen »neuspešno«.

Naloga

Neuspešno

Uspešno

Zelo uspešno

1. Stimulativen plačni sistem v podjetju

12

16

4

2. Sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe

11

10

8

3. Sodelovanje s svetom delavcev

10

11

9

4. Tekoče urejanje druge delovnopravne problematike (delovni čas in drugi pogoji dela, dopusti itd.)

10

11

10

5. Kultura, šport, rekreacija

8

16

8

6. Reševanje presežnih delavcev

6

13

7

7. Preprečevanje kolektivnih kršitev novega ZDR in sklenjenih KP

6

16

7

8. Uresničevanje zakona o varnosti
in zdravju pri delu

6

21

5

9. Materialna pomoč članom (posojila, ozimnice itd.)

4

16

13

10. Individualna pravna pomoč članom

1

13

17

Za rangiranje pri izvajanju nalog v gornji tabeli predvsem po kriteriju »neuspešnosti« smo se odločili zato, ker je bil glavni namen ugotoviti, na katerih področjih so sindikati podjetij pri svojem delovanju zaenkrat v povprečju najmanj uspešni, kar lahko služi kot koristna usmeritev ustreznim sindikalnim centralam tudi za večje angažiranje pri spodbujanju in podpiranju delovanja podjetniških sindikatov na konkretnih področjih.

Kot najbolj kritični točki v omenjenem smislu se nedvomno kažeta izgrajevanje stimulativnega plačnega sistema v povezavi s sklepanjem podjetniških kolektivnih pogodb ter sodelovanje podjetniških sindikatov s sveti delavcev Na obeh področjih bi torej sindikati podjetij očitno potrebovali močnejšo zunanjo strokovno pomoč in podporo. Izrazito neuspešni so po lastni oceni tudi na področju urejanja tekoče delovnopravne problematike. Očitno pa ima SGS – KS 90 izjemno dobro organizirano individualno pravno pomoč članom (preko pravne službe), saj je prav ta naloga dobila najmanj ocen »neuspešno« in največ ocen »zelo uspešno«, podobno pa vsekakor velja tudi za področje nudenja materialne pomoči članom, kjer je verjetno zaznati predvsem izjemno pomembno vlogo »Sindikalnega sklada pri SGS – KS 90«.

Podatki o viru in pripravi

Izvorni naslov: Anketna raziskava med predsedniki sindikatov podjetij SGS – KS90.

Uredniška in oblikovna priprava prikaza: 29. 10. 2026. Datum vira je naveden posebej.

Celotno besedilo izbranega izvirnika je ohranjeno. Pri pretvorbi so preverjeni besedilo, opombe in prikazi. Arhivske oznake strani so po potrebi odstranjene; datum in posebnosti vira ostajajo navedeni nad besedilom.

← Nazaj na izbor