← Nazaj na izbor virov

Raziskovalni vir

Analiza rezultatov raziskave Pogoji dela in varstvo soupravljalskih pravic svetov delavcev

Raziskava iz leta 2003 o pogojih dela in varstvu soupravljalskih pravic svetov delavcev.

Kontekst za uporabo

Anketna raziskava je bila končana oktobra 2003. Rezultati veljajo za proučevani vzorec, pravne in praktične usmeritve v avtorskem besedilu pa izhajajo iz tedanje ureditve. Za sedanje materialne pogoje preverite ZSDU in novejša priporočila ZSDS.

Na besedilo ↓
ZSDS

POGOJI DELA IN VARSTVO SOUPRAVLJALSKIH PRAVIC SVETA DELAVCEV

(Analiza rezultatov anketne raziskave)

NAMEN RAZISKAVE

S to raziskavo, ki je bila končana oktobra 2003, smo skušali podrobneje preveriti uresničevanje določil zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), ki se nanašajo na zagotavljanje materialnih in drugih pogojev za delo svetov delavcev, zlasti pa določbe 5. člena (participacijski dogovor) in 62. do 65. člena (odsotnosti z dela zaradi opravljanja soupravljalskih funkcij, finančna sredstva itd.). Dodali pa smo tudi vprašanje o uporabi različnih pravnih sredstev za varstvo soupravljalskih pravic sveta delavcev v praksi. Namen raziskave je osvetliti stanje na tem področju in na ta način zagotoviti podlage za oblikovanje priporočil in usmeritev svetom delavcev za ustrezno ukrepanje v smeri odprave ugotovljenih slabosti in pomanjkljivosti na tem področju.

RAZISKOVALNI VZOREC

Anketna raziskava je bila izvedena znotraj ZSDSP, to je izključno med sveti delavcev iz podjetij, ki so člani Združenja svetov delavcev slovenskih podjetij (ZSDSP), kar pomeni, da gre za t. i. priložnostni vzorec. Poslanih je bilo 92 anketnih vprašalnikov (dva sveta delavcev sta se v združenje včlanila naknadno in v raziskavi nista bila zajeta). Odgovarjali so predsedniki svetov delavcev. Vrnjenih smo dobili 55 izpolnjenih anketnih vprašalnikov, in sicer iz podjetij različnih dejavnosti in različnih velikosti, med katerimi so tako mala kot tudi srednje velika podjetja, tako da raznolikost vzorca v tem smislu dokaj dobro odseva siceršnjo strukturo slovenskih podjetij.

Kljub temu pa je pri interpretaciji rezultatov raziskave treba imeti pred očmi dejstvo, da gre le za svete delavcev iz podjetij, ki so člani ZSDSP. Že dejstvo, da so bile uprave teh podjetij pripravljene sploh omogočiti svetom delavcev včlanitev v združenje, ki je pogojeno z določenimi stroški (članarina, naročnina revije Industrijska demokracija), namreč kaže na to, da gre v principu za podjetja, v katerih večinoma nimamo opravka z izrazito odklonilnim odnosom vodstev do zagotavljanja kolikor toliko normalnih materialnih pogojev za delo svetov delavcev. Sodeč po informacijah iz prakse pa je v Sloveniji podjetij s takšnim negativnim odnosom vodstev še razmeroma veliko. (Opomba: Precej zgovorno v tem smislu je med drugim tudi dejstvo, da je zanimanja svetov delavcev za včlanitev v združenje precej več kot so ga uprave s stroškovnega vidika dejansko pripravljene omogočiti, čeprav so stroški članstva v tem združenju skorajda zanemarljivi v primerjavi s sredstvi, ki bi jih bila podjetja po določbi 65. člena ZSDU sicer dolžna zagotavljati svetom delavcev v samostojno razpolaganje za pokrivanje potreb svojega dela po lastni presoji. Iz tega je mogoče utemeljeno sklepati, da so ti sveti delavcev v slabšem položaju glede materialnih pogojev dela v primerjavi s sveti delavcev – člani združenja.) To pomeni, da je stanje na tem področju v Sloveniji v povprečju po vsej verjetnosti nekoliko slabše kot ga prikazujejo rezultati te raziskave. Že to, kar ugotavlja ta raziskava, pa je v nekaterih elementih precej kritično in bi zahtevalo določene resne ukrepe v smislu izboljševanja materialnih pogojev za normalno delovanje svetov delavcev v podjetjih.

I. POGOJI DELA:

5. člen ZSDU

Poleg načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju, dolo­čenih z 2. členom tega zakona, se lahko z dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem določijo tudi drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju.

S pisnim dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem se podrobneje uredi uresničevanje pravic iz tega zakona ter druga vprašanja, za katera je s tem zakonom tako določeno, lahko pa se dogovori tudi več soupravljalskih pravic delavcev, kot jih določa ta zakon.

1. A. Ali imate sklenjen participacijski dogovor med upravo in svetom delavcev v družbi? (ustrezno obkrožite)

    1. da - (79%)
    2. ne - (21%)

B. Če ste zgoraj odgovorili z »ne«, kaj je razlog temu?

a) nepripravljenost vodstva - (42%)

b) svet delavcev tega še ni predlagal in pripravil osnutka dogovora - (33%)

c) kljub predlogu sveta delavcev uprava zavlačuje z začetkom pogajanj - (25%)

A n a l i z a:

Participacijski dogovor po 5. členu ZSDU je brez dvoma temeljni akt, s katerim si sveti delavcev zagotavljajo nujno potrebne materialne in druge pogoje za svoje delovanje. Sklenitev tega dogovora je za svet delavcev torej imperativ, kajti če ne drugega, lahko edinole preko tega pridobi potrebna finančna sredstva po 65. členu ZSDU, ki jih uporablja za svoje potrebe in s katerimi samostojno razpolaga.

Upoštevajoč povedano je po svoje presenetljiva, predvsem pa tudi zaskrbljujoča ugotovitev, da kar okoli 20 % svetov delavcev – članov ZSDSP še nima sklenjenega praticipacijskega dogovora. Povedano pomeni najmanj to, da nimajo zagotovljenih nobenih »lastnih« finančnih sredstev za svoje delovanje, ampak so glede financiranja svojih nujnih aktivnosti absolutno odvisni od vsakoletne »dobre volje« uprav. Ta pa je, kot vemo, pogosto pogojena s tem koliko je svet delavcev »poslušen« in »ubogljiv«, tako da so v tem primeru sveti delavcev neredko izsiljevani s strani uprav prav preko (ne)odobravanja potrebnih finančnih sredstev za svoje delovanje. Sveti delavcev brez vnaprej zagotovljenega vira sredstev torej načeloma niso v zadostni meri neodvisni pri svojem delovanju.

Med razlogi, zaradi katerih še ni prišlo do sklenitev praticipacijskega dogovora v njihovem podjetju konkretni respondenti samo v eni tretjini (33 %) primerov navajajo lastno neaktivnost svetov delavcev, ki še niso pripravili osnutka dogovora in predlagali začetka pogajanj, v vseh drugih primerih pa so razlogi na strani uprave (nepripravljenost vodstva – 42 %; zavlačevanje vodstva z začetkom pogajanj – 25 %). V zvezi s tem se seveda odpira predvsem vprašanje: Ali je participacijski dogovor obvezen akt in ali lahko svet delavcev tak dogovor tako ali drugače izsili?

Izhajajoč iz določil 1. in 2. odstavka 5. člena ZSDU so predmet participacijskega dogovora lahko predvsem štiri možne vsebine, in sicer:

a) podrobnejša ureditev uresničevanja pravic, ki jih določa že zakon (npr. individualnih participacijskih pravic iz 88. člena ZSDU);

b) vprašanja, glede katerih že zakon izrecno odkazuje na ureditev določenih vprašanj v participacijskem dogovoru (npr. obseg finančnih sredstev po 65. členu ZSDU);

c) določitev morebitnih drugih načinov uresničevanja soupravljalskih pravic, poleg tistih, ki jih določa že zakon (npr. skupni odbori delodajalca in sveta delavcev, pravica do sodelovanja predsednika sveta delavcev pri delu uprave ipd.);

d) možna določitev večjega obsega participacijskih pravic kot ga določa že zakon (npr. dodatno število ur za izobraževanje, za posvetovanje z delavci ipd).

Tretji in četrti od zgoraj navedenih vprašanj (točka c in d) sodita med t. i. fakultativno vsebino, prvi in drugi sklop vprašanj (točki a in b) pa predstavljata obvezno vsebino participacijskega dogovora. Vsaj glede ureditve slednjih je torej participacijski dogovor obvezen akt, kar je mogoče sklepati tudi iz dikcije 2. odstavka 5. člena ZSDU o tem, kaj »se uredi« (ne kaj se »lahko« uredi) s participacijskim dogovorom.

In kako lahko svet delavcev tudi dejansko doseže ureditev omenjenih vprašanj v primeru nepripravljenosti vodstva za ustrezen dogovor? Predvsem s pomočjo uporabe določbe 66. člena ZSDU, ki pravi:

»Če svet delavcev in delodajalec ne dosežeta sporazuma glede vprašanj iz 63. člena in 65. člena tega zakona, lahko vsak od njiju zahteva, da o njih odloča arbitraža.

Arbitraža pri svoji odločitvi upošteva ekonomski položaj družbe in potrebe sveta delavcev.«

Vsem svetom delavcev, ki še nimajo sklenjenega participacijskega dogovora velja torej priporočiti, da nemudoma pripravijo osnutek in predlagajo upravi sklenitev dogovora, v primeru nepripravljenosti ali zavlačevanja s strani uprave pa brez pomislekov uporabijo arbitražo. Tak pristop se priporoča tudi svetom delavcev, ki niso zadovoljni s sedanjo ureditvijo posameznih vprašanj v tem dogovoru in bi želeli to ureditev spremeniti oziroma dopolniti.

* * *

62. člen ZSDU

Svet delavcev se praviloma sestaja v delovnem času, ob upoštevanju potreb delovnega procesa. Družba mora zago­toviti članom sveta delavcev pravico do petih plačanih ur mesečno za udeležbo na sejah sveta delavce.

Direktorju družbe je treba pravočasno sporočiti čas seje.

Če je seja izven delovnega časa, ker potrebe delovnega procesa ne dopuščajo drugače, se šteje ta čas za delovni čas in je plačan v okviru ur, določenih v prvem odstavku tega člena.

2.

Koliko sej letno ima v povprečju vaš svet delavcev?

Rezultat odgovorov: povprečno 9,26 sej letno, kar znese 0,77 seje na mesec

(razpon odgovorov = od 4 do 15 sej letno)

3.

Koliko ur mesečno svet delavcev v povprečju porabi za svoje seje?

Rezultat odgovorov: 2,64 ure

4. A. Ali so seje sveta delavcev sklicane v delovnem času?

  1. da, vedno – (73%)
  2. da, praviloma – (23%)
  3. največkrat ne – (2%)
  4. ne, nikoli – (2%)

B. Če so seje sveta delavcev večkrat sklicane izven delovnega časa, v čem je glavni razlog?

  1. narava in dejanske potrebe delovnega procesa, ki onemogočajo sestajanje med delovnim časom – (100%)
  2. neutemeljeno oviranje delovanja sveta delavcev s strani delodajalca - (0%)

5. Ali je članom sveta delavcev priznan in plačan čas sej, ki so izven delovnega časa, v skladu z zakonom?

  1. da - (86%)
  2. ne - (14%)

6. Ali dobijo čas sej sveta delavcev plačan tudi člani, ki delajo v drugih izmenah in se morajo zato seje udeležiti v svojem prostem času?

  1. da - (86%)

b) ne - (14%)

A n a l i z a:

Z vprašanji od 2 do 6 smo preverjali predvsem uresničevanje določbe 62. člena ZSDU glede možnosti za delovanje sveta delavcev med delovnim časom, kar je vsekakor pomemben pogoj za njegovo normalno delovanje, istočasno pa smo skušali (zlasti z odgovori na drugo in tretje vprašanje) dobiti vsaj nek okvirni vpogled v »kvantiteto« delovanja (pogostost sestavljanja in trajanje sej) svetov delavcev. Na podlagi rezultatov ankete lahko ugotovimo naslednje:

a) Glede pogostosti sestajanja svetov delavcev so se odgovori raztezali od 4 do 15 sej letno, kar pomeni v povprečju 9, 24 sej letno oziroma 0,77 seje na mesec. Samo 8 od 55 (t. j. 14, 5 %) respondentov je odgovorilo, da imajo 12 ali več sej sveta delavcev letno, kar pomeni eno ali več sej mesečno.

Čeprav delo svetov delavcev naj ne bi potekalo samo v obliki sej, ampak so pomembne tudi aktivnosti članov v času med dvema sejama, pa je število oziroma pogostost sestajanja sveta delavcev vendarle lahko pomemben kvantitativni kazalec njegove aktivnosti. Težko je seveda postaviti kako zveličavno merilo, vendar se velja v zvezi s tem spomniti, da celo ZSDU v določbi 86. člena priporoča, naj se svet delavcev in delodajalec sestajata praviloma enkrat mesečno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti, ki jih imata po ZSDU. Nesporno je namreč, da problemov, o katerih naj bi svet delavcev razpravljal (samostojno ali skupaj z delodajalcem), v nobenem podjetju ne manjka in jih tudi nikoli ne bo zmanjkalo.

Bistveno je, ali se svet delavcev obravnavanja razne problematike loteva predvsem proaktivno ali zgolj reaktivno. Ob proaktivnem delovanju sveta delavcev je verjetno celo najmanj ena seja mesečno premalo, ob zgolj reaktivnem delovanju (čakanju na iniciative delodajalca) pa lahko za silo zadostujejo tudi samo štiri seje (ali celo manj) letno. Čeprav samo število sej še ne pove veliko o njihovi »kvaliteti«, pa se torej skozi ta podatek vendarle v določeni meri zrcali tak ali drugačen (prvenstveno proaktiven ali prvenstveno neaktiven) pristop posameznega sveta delavcev k uresničevanju njegovih soupravljalskih funkcij. V tem pogledu bi vendarle kazalo generalno priporočiti svetom delavcev, da intenzivirajo svoje sestajanje vsaj v smislu prej omenjenega priporočila ZSDU (praviloma enkrat mesečno skupaj z delodajalcem, poleg tega pa po potrebi še kdaj samostojno). Skozi to se namreč utegne samodejno uveljaviti tudi želeni proaktivni pristop v njihovem delovanju.

Povprečna seja sveta delavcev traja 2, 64 ure, kar pomeni, da praktično nikjer ne presegajo zakonsko dovoljenega limita 5-ih ur mesečno.

b) Iz odgovorov na ostala vprašanja iz tega sklopa izhaja, da pretežna večina svetov delavcev s sestajanjem v delovnem času nima posebnih problemov. Tudi v primerih, če so seje sklicane izven delovnega časa, respondenti ocenjujejo, da je razlog izključno v naravi delovnega procesa, ne pa morda v neutemeljenem oviranju delovanja sveta delavcev s strani delodajalca.

Določen manjši del svetov delavcev (14 %) pa zaznava problem nepriznavanja in plačevanja časa sej, ki so izven delovnega časa. Gre za pomembno oviro pri delovanju sveta delavcev, zaradi česar bi v vseh teh primerih veljalo priporočiti svetom delavcev, da po potrebi rešujejo ta problem tudi s pomočjo inšpekcije za delo. Posebej bi kazalo pozornost nameniti tudi primerom nepriznavanja in neplačevanja časa, porabljenega za seje sveta delavcev, tistim članom, ki se morajo zaradi izmenskega dela udeleževati sej v svojem prostem času. V tem smislu je najprimerneje z ustrezno določbo dopolniti participacijski dogovor. Tem članom je namreč treba omogočiti bodisi izrabo (kompenzacijo) ali plačilo ustreznega števila ur.

* * *

63. člen ZSDU

Člani sveta delavcev imajo pravico do treh plačanih ur na mesec za posvetovanje z delavci in pravico do 40 plačanih ur na leto za izobraževanje, potrebno za učinkovito delo sveta delavcev.

Z dogovorom med delodajalcem in svetom delavcev se lahko določi večje število ur za delo članov sveta delavcev, daljša odsotnost z nadomestilom ali brez nadomestila plače zaradi izobraževanja, potrebnega za učinkovito delo sveta delavcev, večje število ur v okviru delovnega časa, namenjenih posvetovanju članov sveta delavcev z delavci, ter druge ugodnosti, povezane z delom sveta delavcev.

Družba mora zagotoviti članom sveta delavcev za čas posvetovanja enako plačo, kot če bi delali.

7. Ali je v okviru vašega sveta delavcev organiziran sistem rednih posvetovanj posameznih članov z delavci iz njihovih delovnih sredin?

  1. da - (41%)

b) ne - (59%)

8. Če je sistem rednih posvetovanj članov sveta delavcev z delavci organiziran, v kakšni obliki poteka?

a) uradne ure posameznih članov SD - (12%)

  1. člani samostojno oziroma SD sklicujejo zbore delavcev (po enotah ali skupno) - (23%)
  2. druge oblike rednega komuniciranja (sestanki med odmori, vsakodnevna komunikacija med delom, ki jo omogoča narava dela ipd.) - (6%)

9.

Če sistem rednih posvetovanj članov SD ni organiziran, v čem je razlog?

  1. premajhna aktivnost članov SD in SD kot celote (42%)
  2. neomogočanje takšnega delovanja članov SD s strani delodajalca - (0%)

drugo (ni potrebe, ni zanimanja, majhne enote – stalen stik, prezasedenost članov SD ipd.) – (58%)

A n a l i z a:

ZSDU predpostavlja, da člani sveta delavcev opravljajo svojo funkcijo po »delegatskem«, ne po »poslanskem« principu, kar pomeni, da morajo biti v nenehnem stiku s svojo »bazo« in prenašati informacije ter pobude in predloge v obe smeri. Zato zakon vsakemu članu sveta delavcev posebej priznava tudi pravico do 3 plačanih ur za »posvetovanje z delavci«. Dosedanje izkušnje kažejo, da se člani svetov delavcev te svoje pomembne obveznosti razmeroma slabo zavedajo in jo večinoma tudi slabo izvajajo, pri čemer krivde za to ni iskati na strani delodajalcev. Te ocene v celoti potrjujejo tudi rezultati te raziskave.

Odgovori na 7. vprašanje kažejo, da ima samo ca. 40 % svetov delavcev organiziran sistem rednih posvetovanj posameznih članov sveta delavcev z delavci v svojih delovnih sredinah, kar je precej zaskrbljujoče. Dejstvo pa je, da je iz odgovorov na 8. vprašanje mogoče razbrati, da je dejanski odstotek tistih svetov delavcev, ki imajo ta sistem res »organiziran« v resnici še precej nižji. Mnogo respondentov, ki so na 7. vprašanju odgovorili pritrdilno, je namreč med »organiziranimi« oblikami izvajanja tovrstnih posvetovanj potem v zvezi z 8. c vprašanjem navajalo tudi takšne, ki jih ni mogoče šteti v to kategorijo. Nekaj primerov:

      • člani SD so delavcem vedno na razpolago, če posamezni delavci želijo govoriti z njimi;
      • člani SD komunicirajo s sodelavci na svojem delovnem mestu;
      • delavci sami poiščejo člana sveta delavcev, če ga potrebujejo;
      • člani sveta delavcev se neformalno pogovarjajo v svojih sredinah med delovnim časom itd.

Vse to so seveda koristne oblike rednih komunikacij, katerih izvajanje pa svet delavcev ne kontrolira in načrtuje posebej, tako da se v praksi uresničujejo ali pa tudi ne, vsekakor pa v teh primerih ni mogoče (vsaj v večini primerov) govoriti o »organiziranem sistemu posvetovanj z delavci.« Samo v 12 % anketiranih podjetij imajo člani sveta delavcev organizirane uradne ure za delavce, samo v 23 % podjetij pa sklicujejo redne (vsaj enkrat letno) zbore delavcev po enotah ali skupno. Pri tem je zanimivo, da od tistih respondentov (59 %), ki so odgovarjali, da pri njih sistem rednih posvetovanj članov sveta delavcev z delavci ni organiziran, niti eden ni odgovoril, da je razlog v neomogočanju takšnega načina dela članov s strani delodajalca.

Ugotovimo torej lahko, da je v tem vidiku delovanja svetov delavcev še ogromno rezerv, ki bi jih kazalo v bodoče bolje izkoristiti. Sveti delavcev bi morali v tem pogledu sprejeti konkretnejše in bolj obvezujoče zadolžitve posameznim članom (oblike komuniciranja z »bazo« naj bodo prilagojene konkretnim razmeram, vendar mora imeti svet delavcev reden nadzor nad njihovim izvajanjem), sami pa bi morali poskrbeti, da bi bil v vsakem podjetju sklican vsaj en zbor delavcev letno.

* * *

10. Koliko delovnih dni so v preteklem letu vsi člani SD skupaj izkoristili za udeležbo na izobraževanjih in posvetih za potrebe svojega delovanja? (vpišite)

Rezultati odgovorov: povprečno 0,94 izobraževalnega dne na člana

11. Kako imate s participacijskim dogovorom določeno uporabo sredstev za izobraževanje članov SD?

  1. kot t. i. nujni strošek po 1. odst. 65. člena ZSDU - (48%)
  2. iz kvote sredstev, posebej dogovorjenih za delo sveta delavcev po 2. odst. 65. člena ZSDU - (52%)

12. Kdo odloča o tem, katerih izobraževanj oziroma posvetov in koliko članov SD se lahko udeleži?

a) predsednik SD povsem samostojno - (54%)

b) predsednik SD predlaga, direktor pa odloči po svoji presoji (odobri

ali odkloni predlagano udeležbo - (38%)

  1. drugo (SD odloča na seji, predsednik ugotovi interes med člani) - (8%)

13. Če se večkrat dogaja, da se želenih izobraževanj ne more oz. ne sme udeležiti želeno število članov SD, kaj se (s strani delodajalca) največkrat navaja kot glavni razlog?

  1. potrebe delovnega procesa (oz. ocena njihovih predpostavljenih, da jih

glede na potrebe delovnega procesa ne morejo »pogrešati«) - (18%)

b) varčevanje z »nepotrebnimi« izdatki - (18%)

c) drugo - (8%)

d) nikoli ali zelo redko imamo težave z udeležbo na izobraževanjih - (56%)

14. Ali predsednik SD (preko predsednika uprave ali neposredno) pri vas lahko učinkovito intervenira (neposredno ali preko glavnega direktorja) pri predpostavljenem vodji enote, ki posameznemu članu SD ne dovoli udeležbe na želenem izobraževanju?

a) da, imamo urejen ustrezen sistem tovrstnih intervencij - (76%)

b) ne, na odločitev vodilnega delavca nimamo nobenega vpliva - (19%)

c) v particip. dogovoru je to predvideno, vendar se v praksi ne izvaja - (5%)

15. Ali je nepopolna izraba pravice do izobraževanja članov SD pretežno posledica (ustrezno obkrožite):

a) ovir na strani delodajalca - (11%)

b) nezainteresiranosti samih članov - (56%)

c) obeh zgoraj navedenih razlogov v približno enaki meri - (33%)

A n a l i z a:

Vprašanja od 10 do 15 v anketnem vprašalniku so bila posvečena problematiki izobraževanja članov svetov delavcev za opravljanje soupravljalskih funkcij. Ustrezna tovrstna usposobljenost prav vseh članov svetov delavcev je namreč brez dvoma eden temeljnih pogojev za učinkovito soupravljanje. Rezultati raziskave pa po pričakovanjih kažejo na precej kritične razmere na tem področju.

a) Najbolj zgovoren podatek, ki priča o skrajno nezadovoljivem stanju na tem področju, izhaja iz odgovorov na 10. vprašanje, in sicer gre za podatek, da je v preteklem letu realiziran obseg izobraževanja v anketiranih svetih delavcev znašal v povprečju 0,94 izobraževalnega dne na posameznega člana. Ob dejstvu, da zakon zagotavlja vsakemu članu sveta delavcev najmanj 40 ur (povprečno 5 delovnih dni) za izobraževanje, istočasno pa v 2. odstavku 63. člena napotuje celo na dogovor z delodajalcem za še večji obseg priznanih ur v te namene, to pomeni, da sveti delavcev v praksi realizirajo manj kot 20 % zakonsko zagotovljenega fonda ur za izobraževanje.

Gre torej za podatek, nad katerim se vsekakor velja zelo resno zamisliti. Treba bi se bilo natančneje poglobiti v vzroke za takšno stanje, ki jih do neke mere osvetljujejo tudi odgovori na ostala vprašanja iz tega sklopa, in pripraviti ukrepe za izboljšanje tega stanja.

b) Določene možne ukrepe v tem smislu nakazujejo že dogovori na 11. vprašanje, iz katerih izhaja, da v precejšnjem številu podjetij financiranje izobraževanja v participacijskem dogovoru ni najbolj ustrezno urejeno. Izobraževanje za potrebe opravljanja soupravljalskih funkcij, ki ga zakon določa kot pravico, bi moralo biti po logiki stvari s strani podjetja financirano kot nujno strošek v smislu 1. odstavka 65. člena ZSDU, dejansko pa ima to vprašanje v svojih participacijskih dogovorih na ta način urejeno manj kot polovica (48 %) vseh anketiranih svetov delavcev. Če se izobraževanje, ki je brez dvoma eden glavnih stroškov delovanja svetov delavcev, financira iz kvote razpoložljivih sredstev za delo sveta delavcev po 2. odstavku 65. člena ZSDU, namreč v večini primerov glede na pogosto razmeroma skromen obseg te kvote, ki ga uspejo v praksi izposlovati sveti delavcev, dogovorjena sredstva ne zadostujejo za pokritje stroškov izobraževanja v zakonsko predvidenih okvirih. Morebitne neustrezne določbe participacijskih dogovorov v tem smislu bi torej veljalo čimprej korigirati.

Zdi se, da tudi način financiranja svetov delavcev, ki temelji na letnem planu dela sveta delavcev, v obravnavanem pogledu ni najbolj primeren. Številni predsedniki si namreč v praksi ob pripravi finančnega plana za delovanje sveta delavcev iz takšnih ali drugačnih razlogov preprosto ne upajo planirati stroškov za izobraževanje v zakonsko predvidenem obsegu, tako da odobrena sredstva potem dejansko ne zadostujejo za realizacijo takšnega obsega izobraževanja. Po možnosti bi torej veljalo v vseh podjetjih dogovoriti zagotovljena sredstva za delo sveta delavcev v obsegu, ki je kot minimum predviden v 2. odst. 65. člena ZSDU (50 % povprečne mesečne plače v podjetju na člana sveta delavcev), brez obveznosti vnaprejšnjega planiranja namenov in višine porabe. Neporabljena sredstva namreč v vsakem primeru ostajajo na račun podjetja.

c) Seveda pa je neustrezen dogovor o načinu financiranja izobraževanja samo eden izmed možnih vzrokov za težave na tem področju. V nekaterih podjetjih to ne predstavlja posebnega problema, problemi pa nastajajo zaradi načina konkretnega odločanja o izrabi pravice do izobraževanja članov, kar kažejo tudi odgovori na 12., 13., in 15. vprašanje.

Samo 54 % predsednikov svetov delavcev namreč lahko povsem samostojno odloča o tem, katerih izobraževanj oziroma posvetov in koliko članov sveta delavcev se lahko udeleži. Pa še v teh primerih iz odgovorov (zaradi premalo preciznega vprašanja) ni točno razvidno, ali to pomeni, da so hkrati vsi ti neposredni »odredbodajalci« računovodstvu za plačilo ustreznih računov, ali le, da direktor nikoli ne zavrne tovrstnega predloga posrednika. Sodeč bo odgovorih na 26. vprašanje ima status formalnega »odredbodajalca« namreč le 36 % anketiranih predsednikov. V pretežni večini primerov torej o konkretni (ne)udeležbi članov svetov delavcev na konkretnih izobraževanjih odloča direktor, ki predlog predsednika sveta odobri ali pa tudi ne. Samo 56 % respondentov je odgovorilo, da nikoli nimajo oziroma imajo zelo redko težave s takšno odobritvijo. V vseh drugih primerih pa so že imeli primere, ko direktor predlaganega izobraževanja članov sveta delavcev ni odobril, pri čemer sta bila kot razlog s strani delodajalca največkrat navedena

      • varčevanje z »nepotrebnimi« izdatki in
      • potrebe delovnega procesa (oz. ocena njihovih predpostavljenih, da jih v delovnem procesu ne morejo pogrešati za dan ali dva). Gre torej za neposredno kršitev določil ZSDU.

Iz teh razlogov bi bilo v vseh podjetjih nujno uveljaviti (v participacijskih dogovorih in v praksi) rešitev, da dokončne odločitve o udeležbi članov sveta delavcev na izobraževanjih (brez potrebne odobritve direktorja) sprejema predsednik sveta delavcev, ki tudi neposredno odredi plačilo stroškov izobraževanja.

d) Zelo pogost (25 % anketiranih svetov delavcev) in pereč je v obravnavanem smislu tudi problem srednjega in nižjega menedžmenta (vodje enot in oddelkov), ki samovoljno prepoveduje posameznim članom sveta delavcev, kateri so mu neposredno podrejeni v delovnem procesu, udeležbo na posameznih izobraževanjih. Tako posamezni člani kot tudi predsednik sveta delavcev so v tem primeru ponavadi nemočni. Zato je zelo pomembno v podjetju načelno dogovoriti ustrezen način reševanja tovrstnih spornih situacij (npr. intervencija predsednika uprave ipd.).

e) Ko obravnavamo problematiko izobraževanja članov svetov delavcev, pa ob vseh zgoraj navedenih razlogih za nezavidljivo stanje, ki so na strani delodajalcev, ni mogoče spregledati tudi razlogov, ki so na strani svetov delavcev oziroma njihovih članov samih. Kar 56 % respondentov namreč ocenjuje, da je nepopolna izraba zakonskih pravic do izobraževanja pretežno posledica nezainteresiranosti samih članov.

Kar zadeva način ukrepanja svetov delavcev v tem pogledu pa smo obširneje razpravljali in ustrezne usmeritve in priporočila oblikovali že na posvetu predsednikov v okviru ZSDSP o zagotavljanju odgovornosti članov svetov delavcev (Bled, 2001) v povezavi z Etičnim kodeksom članov svetov delavcev, ki je bil sprejet na istem posvetu. Omenjene usmeritev in priporočila so objavljena na spletni strani združenja (URL: www.delavska-participacija.com) v rubriki Strokovne informacije – Strokovni prispevki združenja. Naj tokrat ponovimo le to, da je potrebno tovrstne ukrepe izvajati hkrati v dveh smereh, in sicer:

a) zaostrovanje odgovornosti članov z ustreznimi sankcijami

b) uvedba diferenciranega nagrajevanja neprofesionalnih članov svetov delavcev v odvisnosti od izpolnjevanja njihovih dolžnosti, med katere vsekakor sodi tudi dolžnost izobraževanja.

* * *

64. člen ZSDU

V družbi s 50 do 300 delavci se določi število članov sveta delavcev, ki opravljajo svojo funkcijo s polovičnim delovnim časom, in sicer:

- v družbi s 50 do 100 delavci - en član,

- v družbi s 100 do 300 delavci - dva člana.

V družbi z večjim številom delavcev se določi število članov sveta delavcev, ki opravljajo svojo funkcijo poklicno, in sicer:

- v družbi s 300 do 600 delavci - en član,

- v družbi s 600 do 1000 delavci - dva člana,

- na vsakih dodatnih 600 zaposlenih pa še po en član.

Poklicni član sveta delavcev je upravičen do plače, ki ne sme biti nižja od plače, ki jo je prejemal pred izvolitvijo za člana sveta delavcev, ali do plače, ki jo prejemajo zaposleni v družbi z enako izobrazbo, če je ta zanj ugodnejša. Plača poklicnega člana sveta delavcev se valorizira z rastjo ostalih plač v družbi.

16. Koliko (pol)profesionalcev v SD bi po zakonu pri vas lahko imeli in koliko jih dejansko imate?

Rezultati odgovorov (skupno):

  • imeli bi lahko: 40 polprofesionalcev

77 profesionalcev

  • dejansko imamo: 14 polprofesionalcev = (35% od 40 možnih)

9 profesionalcev + 6 strok. in admin. delavcev = (19% od 77 mož.)

17.

Kako je ovrednoteno delo profesionalnih članov SD?

a) kot posebno delovno mesto s posebno stopnjo zahtevnosti - (37%)

b) (pol)profesionalni člani SD za to delo dobivajo enako plačo kot

na svojem prejšnjem delovnem mestu - (63%)

18. Je po vašem mnenju delo (pol)profesionalnih članov SD, če jih imate, trenutno dovolj stimulativno plačano, da so sposobni kadri ustrezno motivirani za (pol)profesionalizacijo v svetu delavcev?

a) da - (40%

b) ne - (60%)

19. Če imate polprofesionalca – kaj na podlagi lastnih izkušenj menite o pogostih ugotovitvah in pomislekih, da se jim v okviru rednega dela v praksi dejansko nalaga več kot za 4 ure rednih delovnih obveznosti, tako da za opravljanje funkcije v SD v resnici potem ostaja manj kot 4 ure delovnega časa?

a) to je resen problem polprofesionalizma v našem podjetju - (47%)

b) pri nas to ne predstavlja dejanskega problema - (53%)

20. A. V čem je glavni vzrok, da SD nima toliko (pol)profesionalcev (če jih pri vas nima) kot jih predvideva 64. člen ZSDU?

a) delodajalec tega ni pripravljen financirati kljub zakonski zavezi - (32%)

b) nepripravljenost posameznikov, da se (pol)profesionalizirajo - (41%)

c) drugo (racionalno obnašanje sveta delavcev; SD o tem sploh ni razmišljal; SD je ocenil, da to ni potrebno) - (27%)

B. Če ste zgoraj obkrožili odgovor pod točko b), v čem je razlog nepripravljenosti za (pol)profesionalizacijo?

a) nestimulativna plača na tej funkciji - (7%)

b) bojazen pred izgubo stika s stroko - (30%)

c) negotov status po zaključku mandata - (50%)

d) drugo (kombinacija vsega, splošna nezainteresiranost za soupravljanje, počasno uveljavljanje soupravljanja in podobno) - (13%)

21. Ali je po vašem mnenju možno zares učinkovito delovanje sveta delavcev zgolj na volonterski podlagi, torej brez vsaj enega (pol)profesionalca (predsednika oz. člana SD ali redno zaposlenega strokovnega delavca)?

a) da, volontersko opravljanje teh funkcij povsem zadostuje - (25%)

b) ne, SD brez (pol)profesionalcev ne more zares učinkovito obvladati vseh nalog, ki bi jih po zakonu moral opravljati - (75%)

A n a l i z a:

Odgovori na vprašanja 16 do 22 naj bi pomagali razsvetliti problematiko profesionalnega oziroma polprofesionalnega opravljanja soupravljalskih funkcij v oziroma za svet delavcev, ki z razvojem sistema soupravljanja prav tako vse bolj stopa v ospredje po svojem pomenu za uspešno funkcioniranje tega sistema. Tudi na tem področju rezultati raziskave kažejo, da smo še zelo daleč od želenega stanja, kakršnega sicer svetom delavcev zagotavlja zakon. Razkorak med zakonsko ureditvijo in dejanskim stanjem je tudi na tem področju ogromen.

a) Omenjeni razkorak zelo nazorno kažejo rezultati odgovorov na 16. vprašanje, iz katerih izhaja, da bi glede na velikostno strukturo konkretnih podjetij imeli v anketiranih svetih delavcev pravico do skupno 40 polprofesionalcev (21 podjetij) in 77 profesionalcev (34 podjetij, med njimi 7 takšnih, ki imajo nekaj tisoč zaposlenih in s tem pravico do več kot dveh, celo do 8 profesionalcev), dejansko pa imajo 14 polprofesionalcev kar znese 35 % zakonsko priznanih, ter 9 profesionalnih članov plus 7 strokovnih in administrativnih delavcev za potrebe sveta delavcev, kar skupaj znese le 19 % zakonsko priznanih profesionalcev.

Če te podatke povežemo z odgovori na 21. vprašanje, vidimo, da je sedanje stanje še zelo daleč od dejanskih potreb svetov delavcev po profesionalnem in polprofesionalnem delu. Kar tri četrtine respondentov namreč na podlagi lastnih izkušenj ocenjuje, da zares učinkovito delovanje svetov delavcev zgolj na volonterski podlagi v današnjih razmerah ni več mogoče. Opravljanje soupravljalskih funkcij danes vse bolj postaja resno in zahtevno strokovno delo, ki ga ni več mogoče opravljati kot hobi poleg rednega dela. Zato bo zagotavljanje tovrstnih pogojev za učinkovito delovanje svetov delavcev v bodoče potrebno posvetiti bistveno več pozornosti. Predvsem pa bi bilo treba najprej temeljito proučiti vzroke za takšno stanje in šele na tej podlagi načrtovati ustrezne ukrepe.

b) Nekaj možnih vzrokov, ki niso prav vsi na strani delodajalcev, nakazujejo tudi rezultati te raziskave. 41 % respondentov je bilo mnenja, da je glavni vzrok za relativno tako majhno število (pol)profesionalcev v nepripravljenosti posameznikov, da se (pol)profesionalizirajo na tej funkciji, 32% jih je kot razlog ocenilo nepripravljenost delodajalcev financirati (pol)profesionalce kljub zakonski zavezi, ostali pa so navajali različne druge vzroke (racionalno obnašanje sveta delavcev; SD o tem sploh ni razmišljal; SD je ocenil, da to ni potrebno).

V približno tretjini primerov imamo torej opravka z nepripravljenostjo delodajalca, (kljub zakonski zavezi), da bi financiral (pol)profesionalno delo za svet delavcev, kar pomeni, da gre za direktno kršitev zakona. Zato so možni ukrepi sveta delavcev za dosego želenih ciljev v teh primerih jasni: v poštev pridejo le ustrezna pravna sredstva (arbitraža, inšpekcija dela itd.) ali pa močna podpora sindikata z uporabo različnih sredstev sindikalnega boja.

Nekoliko težje rešljivi pa so primeri, ko ni interesa in pripravljenosti posameznikov, da bi se profesionalizirali, kajti razlogi za to nepripravljenost so lahko različni, tako da je za njihovo odpravljanje potrebno hkratno ukrepanje v več smereh. Sodeč po rezultatih te raziskave je daleč najpomembnejši razlog negotov status po zaključku mandata (50 % odgovorov), sledi pa mu bojazen pred izgubo stika s stroko (30 % odgovorov). Presenetljivo je, da je nestimulativna plača kot možen razlog šele na tretjem mestu s 7 % odgovorov, medtem ko preostalih 13 % odgovorov tvorijo najrazličnejši možni razlogi z manjšo posamično težo (kombinacija vseh teh prejšnjih, splošna nezainteresiranost za soupravljanje, počasno uveljavljanje soupravljanja in negativen odnos vodstva itd.). Sveti delavcev, ki se odločijo za profesionalizacijo nekaterih funkcij, se morajo torej v tem smislu najprej lotiti odpravljanja omenjenih razlogov, ki potencialne profesionalce odvračajo od tovrstne odločitve. Preko ustreznih dogovorov (lahko tudi z dopolnitvijo participacijskega dogovora) je treba profesionalcem zagotoviti ustrezne pogoje za nadaljevanje delovnega razmerja po prenehanju mandata (enakovredno delo in ne nižja plača kot pred nastopom mandata), možnost ohranitve stika s stroko tudi med trajanjem mandata (pravica do funkcionalnega izobraževanja tudi v stroki) ter stimulativno plačo.

Prav tako je treba preveriti tudi možnosti, da pokrivanje potreb po strokovnem delu za svet delavcev uredi kako drugače kot s profesionalizacijo njegovih članov, če zanjo med njimi ni interesa. V praksi je že precej uveljavljena možnost oblikovanja posebnih strokovnih služb sveta delavcev, in sicer izmed strokovnjakov, ki niso člani sveta.

c) Na vprašanje (št. 18), ali je po njihovem mnenju delo (pol)profesionalcev v svetu delavcev v njihovem podjetju dovolj stimulativno plačano, da lahko motivira sposobne kadre za odločitev o (pol)profesionalizaciji, je 60 % respondentov odgovorilo negativno, le 40 % pa pritrdilno. Zanimivo je, da se ti negativni odgovori procentualno močno ujemajo z odgovori na 17. vprašanje, v katerem smo spraševali o načinu konkretne ureditve plač (pol)profesionalnih članov svetov delavcev v anketiranih podjetjih, kjer take (pol)profesionalce imajo. V 63 % podjetij imajo namreč plače le-teh urejene skladno z zakonom (enake so višini plač pred profesionalizacijo ali višini plač, ki jih prejemajo zaposleni z enako izobrazbo), v 37 % podjetij pa so profesionalna delovna mesta v svetu delavcev posebej ovrednotena po zahtevnosti (razvrščena so v glavnem v VI. in VII. tarifni razred), tako da je plača pri tem delu povsem neodvisna od plače posameznika na prejšnjem delovnem mestu (pred nastopom mandata). Ta drugi pristop se zdi precej bolj logičen in za večino potencialnih (pol)profesionalcev tudi bolj stimulativen. Očitno pa tako ocenjujejo tudi respondenti v tej raziskavi.

d) Izkušnje s polprofesionalizmom v svetih delavcev so očitno deljene. Slaba polovica (47 %) respondentov v celoti pritrjuje pogostim ugotovitvam iz prakse, da se polprofesionalizem v njihovi konkretni praksi ne obnese najbolje, ker se tem članom sveta delavcev potem dejansko nalaga več kot za štiri ure rednih delovnih obveznosti oziroma skoraj toliko kot če ne bi s polovičnim delovnim časom opravljali tudi funkcije v svetu delavcev, tako da za opravljanje te funkcije ostane manj kot polovico delovnega časa in morajo za te obveznosti pogosto koristiti tudi svoj prosti čas. Dobra polovica (53 %) respondentov pa ugotavlja, da s tem nimajo problemov.

Čeprav ne nasplošno, torej vendarle velja, da je polprofesionalni način opravljanja soupravljalskih funkcij lahko v praksi problematičen, če ni vnaprejšnjih zagotovil, da ne bo prihajalo do preobremenjenosti z rednim delom na račun opravljanja funkcije. Zato morajo biti sveti delavcev na ta problem posebej pozorni in ob dogovarjanjih za morebitno polprofesionalizacijo posameznih članov dobiti ustrezna zagotovila uprav v tem smislu. Ni pa mogoče tega načina opravljanja soupravljalskih funkcij kar a priori označiti kot neprimernega. Polna profesionalizacija ima sicer določene prednosti in si je po možnosti priporočljivo prizadevati zanjo (zlasti kadar zakon omogoča dva polprofesionalca je verjetno smiselno po možnosti namesto tega raje zaposliti enega polnega profesionalca), vendar pa je lahko polprofesionalizacija tudi ena od možnosti za odpravo bojazni pred izgubo stika s stroko kot morebitnega razloga za nepripravljenost posameznikov za profesionalizacijo na soupravljalskih funkcijah.

* * *

22. A. Ali imate urejeno nagrajevanje tudi neprofesionalnih članov vašega SD?

a) da - (67%)

b) ne - (33%)

B. Če ste zgoraj odgovorili z da, v kakšni obliki in višini so nagrajeni člani SD za svoje delo?

a) v obliki mesečnega dodatka na siceršnjo (redno) plačo – (8%)

b) v obliki mesečnega dodatka v odstotku na povprečno plačo v podjetju - (34% - razpon sega od 5% do 20% za člane in od 10% do 30% za predsednika)

c) v obliki sejnine - (36% - razpon sega od 3.500 do 35.000 SIT za člane in od 7.000 do 47.000 SIT za predsednika)

d) v obliki letne nagrade - (11% - razpon sega od 30.000 do 100.000 SIT za člane in od 35.000 do 130.000 SIT za predsednika)

e) drugo (mesečne fiksne nagrade, povečani nekateri dodatki ipd.) - (11%)

C. Če imate z delodajalcem dogovorjeno nagrajevanje neprofesionalnih članov SD, ali ste znotraj SD že vpeljali sistem »diferenciranega« nagrajevanja v odvisnosti od dejanske aktivnosti posameznih članov skladno s priporočili Združenja svetov delavcev?

a) da - (10%)

b) ne - (90%)

A n a l i z a:

Odgovori na gornja vprašanja podrobneje osvetljujejo stanje na področju nagrajevanja neprofesionalnih članov svetov delavcev kot oblike stimulacije za boljše delo. V okviru SDSP tovrstno nagrajevanje že vseskozi izrazito podpiramo, kajti reso opravljanje soupravljalskih funkcij, tudi neprofesionalnih, je v današnjih razmerah vsekakor lahko precej zahtevno in odgovorno delo, ki ga je zato potrebno tudi ustrezno materialno vrednotiti.

a) Raziskava kaže, da imajo nagrajevanje tudi neprofesionalnih članov svetov delavcev urejeno v 67 % svetov delavcev, kar pomeni, da se ta oblika stimulacije postopno vendarle vse širše uveljavlja. Nadaljnja prizadevanja ZSDSP pa morajo iti seveda v smeri njene uveljavitve v vseh podjetjih. Problem je predvsem v tem, da zakon tega ne določa, tako da je vse odvisno od možnosti ustreznega sporazuma z vodstvi podjetij.

b) V okviru ZSDSP so bila že sprejeta jasna stališča o primernosti posameznih oblik obravnavanega nagrajevanja, pri čemer so bila kot najmanj priporočljiva oblika ocenjene sejnine, ki sčasoma začnejo izgubljati stimulativen učinek na aktivnost in prizadevnost posameznikov, temveč povečujejo le težnjo po čim večjem številu (lahko tudi povsem nepotrebnih in neproduktivnih) sej sveta delavcev. Bolj priporočljive so različne druge oblike nagrajevanja, vendar tudi te le pod pogojem, da se izplačujejo v diferencirani obliki, torej v odvisnosti od konkretne aktivnosti posameznika v funkciji člana sveta delavcev. V ta namen je bil izdelan tudi vzorec posebnega pravilnika o diferenciranem nagrajevanju neprofesionalnih članov svetov delavcev z ustreznimi kriteriji. Žal raziskava kaže, da so omenjeni diferencirani sistem nagrajevanja zaenkrat uvedli le v štirih svetih delavcev, kar znese le 10 % vseh, ki so odgovarjali na to vprašanje v anketi.

Konkretno so po rezultatih raziskave v praksi uveljavljene oblike nagrajevanja neprofesionalnih članov svetov delavcev kot izhaja iz odgovorov na vprašanje 22B. Temeljna ugotovitev je, da so z vidika priporočil ZSDSP v praksi še vedno v tem smislu v preveliki meri uporabljajo klasične sejnine. Veliko večjo pozornost kot doslej pa bodo morali sveti delavcev nameniti tudi prizadevanjem za interno diferenciacijo pri višini nagrad za neprofesionalne člane.

* * *

65. člen ZSDU

Delodajalec krije nujne stroške za delo sveta delavcev, najmanj pa stroške potrebnih prostorov za seje, sprejem strank in delo poklicnih članov sveta delavcev, stroške materialnih sredstev, ki jih svet delavcev uporablja, in stroške administrativnega osebja za delo sveta delavcev.

Stroške oseb iz 61. člena tega zakona krije družba le, če je bilo tako predhodno dogovorjeno z delodajalcem in v obsegu, ki je bil dogovorjen, najmanj pa 50 % povprečne plače mesečno na zaposlenega v družbi na vsakega člana sveta delavcev.

Z dogovorom med delodajalcem in svetom delavcev se lahko določi fiksni znesek sredstev za delo sveta v določenem časovnem obdobju.

Svet delavcev uporablja ta sredstva po lastni presoji, vendar le za financiranje svojega dela.

23. Katere od spodaj navedenih materialnih pogojev dela SD, ki predstavljajo t. i. nujni strošek delodajalca po 1. odstavku 65. člena ZSDU, imate v vašem SD zagotovljene oz. zadovoljivo urejene? (ustrezno obkrožite)

a) prostori za seje - (91%)

b) lastna pisarna sveta delavcev s telefonom - (40%)

c) administrativno delo za potrebe SD (tipkanje, pošiljanje pošte itd.) - (76%)

d) pokrivanje materialnih stroškov (pis. material, pošta, telefon, itd.) - (89%)

e) lasten računalnik - (54%)

f) lasten e-mail - (45%)

g) dostop do interneta - (64%)

h) drugo (navedite) - uporaba službenega avtomobila, lasten arhiv, mobite itd.

24. A. Ali imate s participacijskim dogovorom točno določen obseg sredstev, s katerimi SD samostojno razpolaga za potrebe svojega dela (zunanja strokovna pomoč, literatura, itd.) po 2. odst. 65. člena ZSDU?

a) da - (57%)

b) ne - (43%)

B. Če ste zgoraj odgovorili z »da«, navedite obliko in višino priznanih razpoložljivih sredstev:

a) 50% povprečne plače mesečno na zaposlenega v družbi na vsakega člana SD, kot predvideva zakon – (38%)

b) v fiksnem mesečnem znesku - (9% - razpon sega od 400.000 do 500.000 SIT)

c) v fiksnem letnem znesku - (18% - razpon sega od 1.000.000 SIT do 25.000 EURO)

d) dogovor na podlagi vsakoletnega finančnega načrta SD - (35% - razpon sega od 643.000 SIT do 8.600.000 SIT)

e) drugo - (0%)

25. A. Ali dogovorjeni obseg sredstev zadostuje za pokritje vseh potreb delovanja SD?

a) da - (84%)

b) ne - (14%)

B. Če ste zgoraj odgovorili z »ne«, za katere potrebe vam posebej primanjkuje sredstev?

Rezultati odgovorov: za izobraževanje (75%); za nagrajevanje neprofesionalnih članov SD (25%)

26. A Kdo je »odredbodajalec« za plačilo računov iz naslova sredstev, ki so odobrene za delo SD?

a) predsednik SD samostojno in po lastni presoji - (36%)

b) direktor mora na predlog predsednika SD še posebej »odobriti« vsako plačilo - (64%)

A n a l i z a:

Odgovori na vprašanja od 23 do 26 naj bi pokazali v kolikšni meri in na kakšen način se v praksi uresničuje določba 65. člena ZSDU o kritju nujnih stroškov za delo sveta delavcev ter zagotavljanju »lastnih« sredstev svetu delavcev za pokrivanje drugih potreb njegovega dela.

a) Odgovori na 23. vprašanje kažejo na razmeroma zadovoljivo splošno stanje glede pokrivanja t. i. nujnih stroškov za delov svetov delavcev po 1. odstavku 65. člena ZSDU, pri čemer pa je treba imeti pred očmi dejstvo, da smo problematiko stroškov za (pol)profesionalno delo članov sveta delavcev obravnavali posebej in v tem vprašanju ni upoštevana. Ob upoštevanju tega elementa bi bila slika stanja seveda bistveno bolj kritična. Kakorkoli že, dejstvo je, da nekateri sveti delavcev tudi v tem pogledu stvari še nimajo ustrezno urejenih in se bodo morali temu primerno angažirati v dogovorih z vodstvi podjetij.

b) Precej slabše je stanje glede zagotavljanja »lastnih« sredstev, s katerimi naj bi svet delavcev razpolagal po svoji presoji (2 in 3. odstavek 65. člena ZSDU). Kar 43 % anketiranih svetov delavcev namreč nima s participacijskim dogovorom točno določenega obsega tovrstnih pripadajočih sredstev, kar pomeni, da pri svojem delovanju niso povsem samostojni, in kar je vsekakor velika slabost, o kateri smo že govorili. V vseh teh primerih bi veljalo poskusiti doseči ustrezne korekture participacijskih dogovorov.

Med 57 % tistih, ki imajo zagotovljen vnaprej določen znesek razpoložljivih sredstev v zgoraj navedenem smislu, pa je uveljavljenih več različnih načinov zagotavljanja teh sredstev. Omenili smo že, da je lahko do določene mere problematičen zlasti sistem letnih planov, o katerih se je treba pravzaprav vsako leto znova pogajati. Tovrstne nevarnosti se skrivajo tudi v sistemu fiksno dogovorjenih letnih ali mesečnih zneskov. Še največ »finančne varnosti« torej svetom delavcev verjetno zagotavlja dogovor o višini razpoložljivih sredstev na podlagi kriterija, ki ga ponuja 2. odst. 65. člena (50 % povprečne mesečne plače na člana sveta) in zagotavlja višino sredstev tudi v odvisnosti od velikosti sveta delavcev.

Da pomisleki zoper nekatere navedene načine zagotavljanja razpoložljivih sredstev za delovanje svetov delavcev niso povsem neutemeljeni, kaže tudi dejstvo, da 16 % svetov delavcev, ki imajo tak ali drugačen vnaprejšnji finančni dogovor z vodstvi podjetij, vendarle ugotavlja, da dogovorjeni obseg sredstev ne zadostuje za pokrivanje vseh potreb delovanja. Pri tem izpostavljajo predvsem pomanjkanje sredstev za izobraževanje (80 % odgovorov) in sredstev za nagrajevanje neprofesionalnih članov sveta delavcev (20 % odgovorov).

* * *

II. PRAVNO VARSTVO SOUPRAVLJALSKIH PRAVIC:

V primeru kršitve pravic sveta delavcev s strani delodajalca, ima SD na razpolago različne pravne ukrepe, zlasti pa:

a) sprožitev arbitražnega spora

b) sprožitev kolektivnega spora pred delovnim sodiščem

c) zahteva po intervenciji inšpektorja za delo

d) prijava sodniku za prekrške

e) ovadba za kaznivo dejanje po določbi 207. člena KZ

27.

Če se je svet delavcev v dosedanji praksi že poslužil posameznih zgoraj navedenih pravnih možnosti za varstvo svojih soupravljalskih pravic?

Rezultati odgovorov: 1. sprožitev arbitražnega spora (6 x)

2. kolektivni spor pred sodiščem (2x)

3. angažiranje inšpekcije za delo (1x)

A n a l i z a:

Odgovori na to vprašanje kažejo, da se sveti delavcev v povprečju izrazito malo poslužujejo različnih pravnih sredstev za varstvo njihovih soupravljalskih pravic, saj je raziskava zabeležila le 6 primerov arbitražnih sporov, dva primera kolektivnih sporov pred delovnim sodiščem in en primer angažiranja inšpekcije za delo. neformalne informacije iz prakse namreč pričajo o tem, da je spornih situacij med sveti delavcev in vodstvi podjetij, ki jih stranke ne uspejo rešiti sporazumno, in bi bile zato primerne za reševanje po pravni poti, razmeroma veliko.

Zdi se, da večina svetov delavcev v teh sporih raje popušča kot da bi uporabila katero od razpoložljivih pravnih poti za reševanje, kar je lahko precej problematičen pristop. Celoten sistem soupravljanja resda temelji na izgrajevanju dobrih odnosov in čim bolj nekonfliktnega sodelovanja med sveti delavcev in vodstvi podjetij, vendar pa je prizadevaje za to potrebno z obeh strani. Neprestano popuščanje samo s strani sveta delavcev tako v manj pomembnih kot tudi v zelo bistvenih vprašanjih pa lahko vodi le v njegovo vse večjo neučinkovitost pri zastopanju interesov delavcev in s tem v vse večjo apatijo, ki lahko v končni posledici upravičeno privede tudi do vprašanja smiselnosti njegovega nadaljnjega obstoja in delovanja. Zato nekoliko več odločnosti pri reševanju sporov (vsaj glede pomembnejših vprašanj) svetom delavcev zagotovo ne bi škodilo.

Vendar v povedanem vsekakor ne kaže iskati edinega razloga za razmeroma redko uporabo pravnih poti za reševanje soupravljalskih sporov s strani svetov delavcev. Velika verjetnost obstaja, da je eden od pomembnih razlogov tudi v premajhni učinkovitosti različnih pravnih institucij, preko katerih naj bi se zagotavljalo varstvo soupravljalskih pravic svetov delavcev (arbitraže, inšpekcije za delo, sodišča). Vendar pa bi to vprašanje zahtevalo posebno analizo, ki vsekakor presega okvire in postavljene cilje te raziskave.

Podatki o viru in pripravi

Izvorni naslov: Analiza rezultatov raziskave Pogoji dela in varstvo soupravljalskih pravic svetov delavcev.

Uredniška in oblikovna priprava prikaza: 29. 10. 2026. Datum vira je naveden posebej.

Celotno besedilo izbranega izvirnika je ohranjeno. Pri pretvorbi so preverjeni besedilo, opombe in prikazi. Arhivske oznake strani so po potrebi odstranjene; datum in posebnosti vira ostajajo navedeni nad besedilom.

← Nazaj na izbor