
dr. Mato Gostiša
POMEN IN VSEBINA PARTICIPACIJSKEGA DOGOVORA
Dogovor med svetom delavcev in delodajalcem po 5. členu Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) oziroma tako imenovani participacijski dogovor[1] je prav gotovo osrednji in najpomembnejši splošni akt s področja avtonomne pravne ureditve delavske participacije v podjetju[2]. To je namreč tisti pravni dokument (poleg samega zakona), od katerega so v največji meri odvisni tako vsebina kot tudi obseg in raven delavske participacije v konkretnem podjetju, predvsem pa tudi konkretni materialni in drugi pogoji za delo sveta delavcev in drugih delavskih predstavništev.
Pomen participacijskega dogovora
Poseben pomen participacijskega dogovora je v tem, da:
- po eni strani omogoča prilagajanje posameznih zakonskih rešitev konkretnim razmeram v posameznem podjetju,
- po drugi strani pa je z njim mogoče zakon tudi nadgraditi v smislu dodatnih oziroma večjih participacijskih pravic in drugačnih participacijskih načinov.
Prav to pa daje celotni ureditvi sistema delavske participacije pri nas še poseben pečat, ker pomeni, da je tisto, kar neposredno določa že zakon, v bistvu samo minimum participacijskih pravic in načinov, vse možnosti avtonomnega bogatenja in plemenitenja tega sistema na ravni posameznega podjetja pa so odprte in neomejene. Slovenska zakonska ureditev tega sistema torej temelji na t.i. načelu zakonskega minimuma, ki pa seveda po drugi plati pomeni tudi, da s participacijskim dogovorom načeloma ni mogoče dogovoriti manj pravic in dovoljenih načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju kot jih omogoča že zakon neposredno. Žal omenjena druga plat tega načela v praksi ni vedno spoštovana, a o tem več ob kaki drugi priložnosti.
Naš zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) torej, vsaj »navzgor«, ni omejevalen, tako da je mogoče s participacijskim dogovorom med svetom delavcev in vodstvom posameznega podjetja vsebino, obseg in oblike sodelovanja delavcev pri upravljanju poljubno obogatiti. Vse je prepuščeno dobri volji ter inventivnosti konkretnih pogajalskih partnerjev in ob že omenjenem zajamčenem minimumu participacijskih pravic to vsekakor dopušča možnost praktično neomejenega avtonomnega razvoja sistema delavskega soupravljanja v posameznih sredinah, kar je tudi sicer intencija zakona.
Takšna fleksibilnost in praktično popolna odprtost za avtonomno nadgrajevanje sistema delavskega soupravljanja v odvisnosti od konkretnih razmer v posameznem podjetju (ob tem, da je »zakonski minimum« kljub vsemu primerno visok – čeprav verjetno nihče ne bi imel nič proti, če bi bil še višji, ker bi to v praksi zagotovo omogočalo še hitrejši razvoj) je zagotovo ena od posebnih kvalitet slovenskega zakona. Prav zaradi te svoje značilnosti lahko ugotovimo, da je ZSDU kljub vsem svojim nomotehničnim in vsebinskim pomanjkljivostim, vsaj po zasnovi, v bistvu vendarle dober zakon.
Vsebina participacijskega dogovora
Kaj je oziroma naj bi bila vsebina participacijskega dogovora je razvidno predvsem iz določil 1. in 2. odst. 5. člena ZSDU, ki se glasita:
(1) Poleg načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju, določenih z 2. členom tega zakona, se lahko z dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem določijo tudi drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju.
(2) S pisnim dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem se podrobneje uredi uresničevanje pravic iz tega zakona ter druga vprašanja za katera je s tem zakonom tako določeno, lahko pa se dogovori tudi več soupravljalskih pravic delavcev, kot jih določa ta zakon.
Če natančneje analiziramo citirani določbi, lahko nesporno ugotovimo, da naj bi se po intenciji zakona s participacijskim dogovorom urejale predvsem štiri vsebine (sklopi vprašanj), in sicer:
- podrobnejša ureditev uresničevanja tistih participacijskih pravic, ki jih določa že zakon;
- ureditev vseh tistih vprašanj, glede katerih že zakon napotuje na participacijski dogovor;
- morebitni drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju poleg tistih, ki jih določa že zakon;
- morebitne dodatne ali večje soupravljalske (participacijske) pravice delavcev kot jih določa že zakon.
Oglejmo si v nadaljevanju posamezne od zgoraj navedenih vsebin oziroma sklopov vprašanj nekoliko podrobneje.
1. Podrobnejša ureditev uresničevanja participacijskih pravic
Nekatere participacijske pravice, ki jih ureja zakon, nujno potrebujejo določeno natančnejšo pravno dodelavo, preden jih je mogoče dejansko začeti uresničevati v praksi.
V to kategorijo zagotovo sodi zlasti določitev načina uresničevanja t.i. individualnih participacijskih pravic. Te zakon določa v 88. členu, ki se glasi:
»88. člen
Delodajalec mora delavcu kot posamezniku omogočiti sodelovanje pri upravljanju.
Delavec kot posameznik ima pravico:
- do pobude in odgovorov na to pobudo, če se nanašajo na njegovo delovno mesto ali na njegovo delovno oziroma organizacijsko enoto,
- biti pravočasno obveščen o spremembah na svojem delovnem področju,
- povedati svoje mnenje o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na organizacijo njegovega delovnega mesta in delovni proces,
- zahtevati, da mu delodajalec oziroma od njega pooblaščeni delavec pojasni vprašanja s področja plač in z drugih področij delovnih razmerij ter iz vsebine tega zakona.
Delodajalec mora odgovoriti na pobudo iz prve alinee ter na vprašanja iz četrte alinee prejšnjega odstavka najkasneje v 30 dneh.«
Način uresničevanja navedenih pravic pa v zakonu ni določen in ga je treba zato urediti v participacijskem dogovoru. V tem smislu je treba v tem dogovoru urediti na primer:
- kdaj so pobude in odgovori nanje lahko ustni, kdaj morajo biti pisni;
- kako in pri kom se lahko delavec najavi za razgovor v zvezi z uresničevanjem svojih t.i. individualnih participacijskih pravic ter v kakšnem roku;
- ali se v podjetju uvedejo tudi posebni “nabiralniki” za pisana mnenja, pobude in predloge delavcev;
- uvajanje sodobnih organizacijskih prijemov za uvajanje večje avtonomije posameznikov v delovnem procesu in s tem za uresničevanje možnosti večje individualne participacije zaposlenih pri sprejemanju delovnih in poslovnih odločitev na ravni delovnega mesta in ožjih organizacijskih skupin (delegiranje pristojnosti, avtonomne delovne skupine, krožki kvalitete, R&R skupine itd.),
- kdaj se lahko delavec s svojimi vprašanji in pobudami za delodajalca obrne na svet delavcev in kako se mora ta odzvati,
- itd., itd..
Zelo pomembno je v zvezi s tem posebej urediti tudi sistem obveščanja zaposlenih in celoten sistem internega komuniciranja nasploh, pri načrtovanju in izvajanju katerega mora imeti seveda zagotovljeno pomembno vlogo tudi svet delavcev. Gre v bistvu za ureditev načina uresničevanja pravice delavcev do obveščenosti, določeni v 2. členu ZSDU. Zakon namreč podrobneje ureja samo način obveščanja sveta delavcev s strani delodajalca (89. in 90. člen), medtem ko omenjene pravice celotnega kolektiva zaposlenih posebej ne ureja.
Prav tako je treba v participacijskem dogovoru v participacijskem dogovoru natančneje urediti tudi način uresničevanja nekaterih drugih zakonskih pravic, kot npr.: pravice sveta delavcev do obveščenosti po 89. in 90. členu ZSDU (roki in oblika posredovanja informacij, obveznost in primernost gradiv itd.), obveznosti delodajalca glede sklica skupnega posvetovanja s svetom delavcev po 91. členu ZSDU, pravice članov sveta delavcev do izvajanja posvetovanj z delavci (npr. uradne ure) in drugih.
2. Ureditev zakonsko “odkazanih” vprašanj
Zakon v posameznih določbah že sam napotuje na ureditev določenih vprašanj v participacijskem dogovoru. Konkretno:
- 2. odstavek 63. člena pravi, da se v tem dogovoru lahko določi večje število ur za posvete za delavci ter za izobraževanje članov svetov delavcev;
- 2. in 3. odst. 65. člena napotujeta na ureditev višine razpoložljivih finančnih sredstev sveta delavcev v tem dogovoru;
- 3. odst. 100. člena dopušča, da se lahko s tem dogovorom v podjetju ustvari stalna arbitraža za reševanje sporov med svetom delavcev in delodajalcem.
Prav zaradi ureditve teh in že tudi pod prejšnjo točko navedenih vprašanj je utemeljeno pravno stališče, da je participacijski dogovor vsaj v tem minimalnem obsegu »pravno obligatoren akt«, in da ni v celoti prepuščeno udeležencem ali ga bodo sklenili ali ne. Vsaj glede teh vprašanj so ga po zakonu pravzaprav dolžni skleniti. Žal pa zakon te dolžnosti posebej ne sankcionira, kar je ena njegovih večjih pomanjkljivosti.
3. Morebitni »drugi načini« sodelovanja delavcev pri upravljanju
Možnost, da se na podlagi določbe 1. odst. 5. člena ZSDU s participacijskim dogovorom uredijo tudi »drugi načini« sodelovanja delavcev pri upravljanju poleg tistih, ki jih določa že zakon, je izjemno pomembna z več vidikov:
a) Možne analogne in nadomestne rešitve sodelovanja delavcev v organih družbe
V prvi vrsti zato, ker je mogoče na ta način vsaj deloma sanirati eno temeljnih vsebinskih pomanjkljivost našega zakona. V mislih imamo predvsem problem, ki je posledica dejstva, da ZSDU pri določanju možnih načinov sodelovanja delavcev v organih družbe, to je predstavništva delavcev v nadzornem svetu in delavskega direktorja kot predstavnika delavcev v upravi družbe (glej 78. do 84. člen ZSDU!) v celoti izhaja iz takšne, upravljalske strukture, ki jo zakon o gospodarskih družbah (ZGD) predpisuje le za delniško družbo.
Vemo pa, da je delniška družba le ena izmed različnih oblik gospodarskih družb (poznamo tudi družbe z omejeno odgovornostjo, komanditne družbe, družbe z neomejeno odgovornostjo, itd.), katerih konkretna upravljalska struktura je v celoti prepuščena družbenikom samim. Nadzorni sveti in uprava (v dvotirnem sistemu upravljanja) oziroma upravni odbor (v enotirnem sistemu upravljanja) kot organi vodenja in nadzora delniških družb torej niso obvezna niti za družbo z omejeno odgovornostjo, niti za družbo z neomejeno odgovornostjo in komanditno ter druge družbe. V tem smislu je zakonska ureditev sistema soupravljanja vsekakor močno diskrimatorna, kajti delavci v teh družbah neposredno na podlagi zakona (zlasti, če ga razlagamo strogo gramatikalno) ne morejo uveljaviti pravice do sodelovanja v organih družbe in so na ta način bistveno prikrajšani v primerjavi z delavci v delniških družbah. Edina možnost, da v primerni obliki v praksi vendarle udejanijo to pravico, je pravzaprav participacijski dogovor na ravni posameznega podjetja.
Na podlagi obravnavane možnosti, ki jo dopušča ZSDU, je namreč mogoče v družbah, ki nimajo uprave in nadzornega sveta oziroma upravnega odbora v smislu določil ZGD, preko participacijskega dogovora urediti ustrezne analogne in nadomestne rešitve za delavsko predstavništvo v organih družbe. Tako je nemožnost imenovanja predstavnikov delavcev v nadzorni svet, na primer, mogoče kompenzirati tako, da se s participacijskim dogovorom delavcem pač prizna pravica, da imenujejo svoje predstavnike v drug ustrezen organ družbe, ki je (med drugim) zadolžen za izvajanje nadzora nad vodenjem poslovanja - pa kakorkoli se že v posamezni družbi imenuje in kakršne koli morebitne tudi druge pristojnosti že ima. Nemožnost imenovanja delavskega direktorja je mogoče vsaj za silo kompenzirati z določbo v tem dogovoru, da ima predsednik sveta delavcev ali drug pooblaščeni predstavnik delavcev pravico sodelovati na sejah kolegija glavnega direktorja in podobno. In podobno. V tem smislu je ob ustrezni inventivnosti pogajalskih partnerjev znotraj podjetja mogoče oblikovati številne zanimive rešitve, ki morajo biti prilagojene specifičnim razmeram konkretne sredine.
* * *
Problem, ki ostaja nerešen, pa je seveda v tem, da je vse povedano izvedljivo le v primeru pripravljenosti in benevolentnosti delodajalca, čeprav prav tega v praksi mnogokrat žal ni zaslediti. Zato je zakon v obravnavanem smislu za delavce “nedelniških” družb še vedno diskrimiratoren, saj jim sodelovanje v organih družbe kot eno najpomembnejših participacijskih oblik pod prej navedenimi pogoji sicer omogoča, ne pa tudi (neposredno) zagotavlja. Iz tega razloga bo ob prvem noveliranju ZSDU potrebno temu vprašanju posvetiti posebno pozornost.
Pri tem prideta v poštev predvsem dve možni zakonski rešitvi:
- splošnejša opredelitev in označba organov podjetja, v katerih imajo pravico sodelovanja tudi delavski predstavniki, po nemškem vzoru;
- izrecno zakonska zapoved analogne uporabe določil o sodelovanju delavcev v organih delniške družbe tudi v drugih oblikah gospodarskih družb.
Nemški zakon o soodločanju iz leta 1976 naprimer o delavskem direktorju ne govori kot o “članu uprave”, tako kot naš ZSDU, ampak ga v paragrafu 33 opredeljuje kot enakopravnega člana »organa, pooblaščenega za zakonito zastopanje podjetja«. Ni torej pomembno:
- ali se ta organ imenuje uprava, upravni odbor, kolektivno poslovodstvo ali kako drugače in
- ali gre za delniško ali za katerokoli drugo obliko gospodarske družbe.
Pomembno je, da gre za organ, ki je pristojen za vodenje poslov in zastopanje podjetja (vodstvo družbe). Zato bi bilo s podobno formulacijo v našem zakonu mogoče zelo učinkovito odpraviti vse dileme glede vprašanja:
- ali je delavski direktor res obvezen le v delniških dužbah in
- ali je delavski direktor res obvezen le v primeru, če se družba odloči za kolektivno upravo.
Na povsem podoben način in s podobnimi učinki bi bilo mogoče v zakon tudi pojem “nadzorni svet”, na primer, preoblikovati v splošnejši pojem »organ, ki je pristojen za nadzor med vodenjem poslov družbe«.
Tudi varianta, po kateri bi ZSDU vseboval le neko načelno določbo o tem, da je treba analogno tudi v vseh drugih družbah (ne samo v delniški) zagotoviti ustrezno zastopanje delavcev v organih družbe, bi bila veliko boljša rešitev od trenutno veljavne. Predstavljala bi vsaj neko obveznost, na katero bi se lahko svet delavcev skliceval v zahtevah po ustrezno prilagojenih rešitvah v participacijskem dogovoru posameznega podjetja. Takšna določba bi se lahko, denimo, glasila: »Določbe tega zakona, ki se nanašajo na predstavnike delavcev v organih delniške družbe, se smiselno uporabljajo tudi za predstavnike delavcev v organih vodenja in nadzora drugih oblik gospodarskih družb in zadrug.«
Zaenkrat pa, kot rečemo, zakon daje le možnost, da sveti delavcev v podjetjih z naprednim poslovodstvom, ki sprejema filozofijo participativnega menedžmenta, preko obravnavanega dogovora dosežejo enakovreden participacijski položaj, kot ga imajo delavci delniških družb že na podlagi samega zakona.
b) Dodatna obogatitev oblik in načinov soupravljanja
Obravnavana zakonska možnost avtonomne določitve »tudi drugih načinov participacije« v participacijskem dogovoru pa je seveda dobrodošla tudi v delniških družbah samih in sicer za dodatno obogatitev načinov in oblik soupravljanja še z drugimi, ki jih zakon sam ne predpisuje. Tako lahko svet delavcev in delodajalec za obravnavo posameznih specifičnih vprašanj ustanovita določene paritetno sestavljene skupne odbore (za varnost in zdravje pri delu, za gospodarska vprašanja, itd.), lahko se dogovorita tudi glede možnosti sodelovanja predstavnika sveta delavcev na seji skupščine (ne samo v organih vodenja in nadzora) s pravico do razprave in brez pravice glasovanja. Nadalje je mogoče in smiselno zlasti v večjih podjetjih z razvejano proizvodno in organizacijsko strukturo uveljaviti tudi t.i. obratne svete na ravni posameznih organizacijskih enot, ki majo na tej ravni podobno vlogo in pravice kot svet delavcev na ravni družbe, in podobno.
4. Morebitne večje ali dodatne participacijske pravice (»nadstandardna raven participacije«)
Tudi dviganje splošne ravni celotnega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju oziroma t.i. participacijske ravni (nivoja) znotraj podjetja v primerjavi s tistim, ki ga zagotavlja že sam zakon, je brez dvoma eden temeljnih ciljev sklepanja participacijskih dogovorov. Če s participacijskim dogovorom ni zagotovljeno preseganje t.i. zakonskih minimumov vsaj v nekaterih pogledih, ga ima komajda smisel sklepati. Resda so pomembni tudi drugi doslej obravnavani elementi tega dogovora (preciziranje načina uresničevanja pravic, prilagajanje participacijskih načinov konkretnim razmeram v podjetju itd.), vendar pa šele morebitna nadstandardna raven participacijskih pravic, oblik in načinov lahko zares vodi k hitrejšemu uveljavljanju celovitega sistema participativnega menedžmenta in doseganja ugodnejših poslovnih rezultatov podjetja na tej osnovi.
V sodobnem, poslovno naprednem podjetju se zato ob sklepanju participativnega dogovora od obeh udeležencev dogovora pričakuje skupno prizadevanje za iskanje ustreznih rešitev v obravnavanem smislu. Teoretično podlago takšnega pristopa pa je treba iskati v t.i. asociativni filozofiji delavske participacije, o kateri bo sicer več govora v okviru razmišljanja o tehniki sklepanja participacijskega dogovora.
Nadstandardno raven sistema participacije v posameznem podjetju je preko participacijskega dogovora mogoče doseči na več načinov. Priporočiti velja zlasti tri takšne načine, ki smo jih med drugim uporabili tudi pri izdelavi vzorca participacijskega dogovora v okviru Združenja svetov delavcev slovenskih podjetij, in sicer:
1.
Kot prvo je mogoče prenašati posamezne zadeve (vprašanja) iz zakonsko določenih pristojnosi sveta delavcev z »nižjih« na »višje« participacijske nivoje in s tem dodatno okrepiti dejanski participacijski vpliv sveta delavcev. Konkretno: Nekatere zadeve (vprašanja), glede katerih ZSDU v 89. členu zahteva le “obveščenost” sveta delavcev, je mogoče s participacijskim dogovorom uvrstiti med zadeve (vprašanja), o katerih je potrebno izvesti “skupno posvetovanje delodajalca in sveta delavcev” skladno z določili 91. in 92. člena ZSDU, kar načeloma šteje kot »močnejša« možnost participacijskega vpliva sveta delavcev. In še naprej - zadeve (vprašanja), glede katerih že ZSDU v 93. in 94. členu zahteva skupno posvetovanje, je mogoče s participacijskim dogovorom uvrstiti med zadeve, glede katerih je potrebno »soglasje« sveta delavcev, ki načeloma predstavlja »najmočnejšo« možnost participacijskega vpliva sveta delavcev. Prav tako je mogoče poleg primerov iz 98. člena ZSDU v participacijskem dogovoru določiti še druge primere, ko je svetu delavcev priznana pravica do začasnega zadržanja izvršitve odločitve delodajalca kot oblike učinkovite »samopomoči« v primeru morebitnih kršitev s strani delodajalca. Na opisani način je prav gotovo mogoče precej okrepiti participacijski vpliv sveta delavcev in dvigniti raven kolektivne participacije zaposlenih v procesu poslovnega odločanja v podjetju.
2.
Kot drugo je mogoče na vsakem od že omenjenih štirih temeljnih participacijskih nivojev (obveščanje sveta delavcev, skupno posvetovanje delodajalca in sveta delavcev, soodločanje sveta delavcev s soglasjem, pravica “veta” sveta delavcev) poleg vprašanj, ki jih določa že zakon, s participacijskim dogovorom dodatno določiti še druga vprašanja, ki so predmet soupravljanja in jih zakon ne omenja. Tako je, na primer, mogoče določiti:
- poleg vprašanj iz 89. člena ZSDU kot predmet obveznega obveščanja sveta delavcev še vprašanja, kot so: stanje in gibanja na področju zaposlovanja, fluktuacije ter razvoja kadrov (izobraževanje, motiviranje, napredovanje itd.), obseg in gibanje nadurnega, nočnega in nedeljskega oziroma prazničnega dela, spremembe v organizaciji delovnega časa, spremembe tehnologije in podobno;
- poleg statusnih vprašanj iz 93. in 94. člena ZSDU kot predmet obveznega skupnega posvetovanja še vprašanja, kot so: izločitev in prenos dela dejavnosti oziroma delovnega procesa na drugega delodajalca, ustanavljanje hčerinskih družb ali vzporednih družb z enako dejavnostjo oziroma potencialnih prevzemnih družb, izbiro delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi - razen članov poslovodstva, kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni programi in ukrepi na področju zaposlovanja ter izobraževanja, motiviranja, napredovanja in drugih elementov upravljanja s človeškimi viri, programi in ukrepi na področju socialnih dejavnosti v družbi, programi in ukrepi na področju izgrajevanja sistema internega komuniciranja v družbi, vprašanja v zvezi z varstvom osebnih podatkov, spremembe delodajalca po predpisih o delovnih razmerjih za del delavcev družbe in podobno;
- poleg vprašanj iz iz 95. in 96. člena ZSDU kot predmet soodločanja s soglasjem sveta delavcev še vprašanja, kot so: imenovanje vodilnega delavca za kadrovsko in socialno področje v podjetju; določila poslovnika uprave, ki se nanašajo na vlogo in položaj delavskega direktorja, sprememba delodajalca po predpisih o delovnih razmerjih, če gre za večje število delavcev, imenovanje in razrešitev delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi za kadrovsko in socialno področje v družbi, sklenitev pogodbe o udeležbi delavcev pri dobičku družbe in podobno.
3.
Kot tretje pa je mogoče s participacijskim dogovorom določene odločitve tudi v celoti prenesti v pristojnost sveta delavcev. V poštev pridejo zlasti odločitve o uporabi sredstev s področja standarda delavcev v podjetju (stanovanjska vprašanja, sociala, šport in rekreacija, kultura itd.). Tako se lahko, na primer, delodajalec in svet delavcev dogovorita le o letni višini sredstev, ki jih bo podjetje zagotovilo za navedene namene, o njihovi konkretni uporabi med letom pa lahko samostojno odloča in z njimi razpolaga svet delavcev.
Dileme v zvezi z “oblikami” in “načini” participacije
Ko smo v prejšnjem poglavju razpravljali o vsebini participacijskega dogovora, smo večkrat uporabljali pojme participacijske “pravice”, “oblike” in “načini”. Medtem ko vsebina pojma “pravice” pravno naj ne bi bila sporna, pa se tu in tam pojavljajo nekatere dileme glede vsebine pojmov “oblike” in “načini” participacije oziroma sodelovanja delavcev pri upravljanju.
Pred časom je bilo tako v strokovni literaturi med drugim zaslediti tudi zelo ortodoksno pravno stališče, po katerem je mogoče na podlagi določila 1. odst. 5. člena ZSDU s participacijskim dogovorom poljubno širiti le “načine” participacije, medtem ko naj bi bile “oblike” participacije v zakonu določene taksativno in jih zato z avtonomnimi pravnimi akti ni mogoče širiti. Pri tem naj bi vsebino pojma participacijski “načini” opredeljevala določba 2. člena ZSDU, s pojmom “participacijske oblike” pa naj bi bilo razumeti svet delavcev oziroma delavskega zaupnika, zbor delavcev in predstavnike delavcev v organih družbe v smislu 3. člena ZSDU, čeprav zakon tega pojma ne v 3. členu ne v kaki drugi svoji določbi sploh ne omenja posebej.
Ob upoštevanju takšnega stališča bi bile torej možnosti za avtonomno pravno izgrajevanje in dopolnjevanje ter bogatenje in plemenitenje sistema delavske participacije znotraj posameznega podjetja skrajno omejene, dopustna vsebina participacijskega dogovora pa bistveno ožja kot smo razmišljali v okviru prejšnjega poglavja.
K sreči to stališče danes niti v pravni teoriji praktično skorajda nima več zagovornikov, tako da znotraj stroke ni več sporno, ali je mogoče avtonomno dograjevati le zakonsko določene načine, ali tudi oblike sodelovanja delavcev pri upravljanju. Žal pa se ga še vedno poslužujejo nekateri nasprotniki razvoja delavske participacije, ki v praksi z njegovo pomočjo ovirajo in preprečujejo sklepanje dobrih in vsebinsko bogatih participacijskih dogovorov v zgoraj obravnavanem smislu. Zato je prav, da v okviru tega razmišljanja pregovorimo nekaj besed tudi na to temo.
1.
Cilj zakona o sodelovanju delavcev upravljanju je spodbujanje razvoja delavske participacije kot pojavne oblike sodobnega participativnega menedžmenta in industrijske demokracije. Gre torej za zakon razvojnega in ne restriktivnega karakterja. Njegov namen je vzpostaviti temeljne mehanizme, ki omogočajo razvijanje participativnih razmerij med udeleženci poslovnega procesa v sodobnem podjetju, in zavarovati vsaj minimalne oz. elementarne pravice delavske, t.j. šibkejše strani v teh razmerjih. Ni pa mogoče razvoja participativnih razmerij zakonsko v celoti zapovedati, še manj prepovedati. Edino, kar lahko v zvezi s tem stori zakon, je to, da zagotovi nekatere osnovne pogoje za njihov razvoj. Dejansko pa jih lahko razvijajo le udeleženci sami in da je nesporno temeljna intencija zakona to tudi v čim večji meri omogočiti, smo ugotovili že zgoraj. Če temu ne bi bilo tako, potem seveda ni jasno čemu naj bi služili zgoraj analizirani določbi 1. in 2. člena ZSDU, pri čemer ni jasno na osnovi kakšne logike naj bi zakon dopuščal avtonomno urejanje novih načinov in pravic, prepovedoval pa naj bi nove oblike.
Ti pojmi so ne nazadnje med seboj tudi neločljivo povezani do te mere, da je določene morebitne nove oziroma dodatne pravice in načine participacije sploh nemogoče vpeljati brez hkratne ustanovitve tudi novih oblik participacije v zgoraj razumljenem smislu. Če želimo, denimo, glede določenih zadev v smislu 1. odst. 5. člena ZSDU vpeljati določen »nov način« soodločanja delavcev, drugačen od tistega, ki je zaenkrat po zakonu edini možen (t.j. formalno soglasje sveta delavcev na že oblikovano odločitev poslovodstva v 8 dneh), tega praktično ni mogoče zagotoviti drugače kot preko oblikovanja ustreznih dodatnih novih oblik sodelovanja, to je »mešanih«, se pravi dvopartitno in paritetno sestavljenih skupnih teles (odborov, komitejev, komisij, ipd.) sveta delavcev in delodajalca, ki bodo skupno analizirala določeno problematiko ter oblikovala in neposredno sprejemala ustrezno usklajene odločitve, ne samo dajala naknadno soglasje k njim po načelu »vzemi ali pusti«. Nadalje – če želimo, denimo, v smislu 2. odst. 5. člena ZSDU znotraj podjetja vpeljati tudi novo, nižjo raven sodelovanja delavcev pri upravljanju (ta je zdaj - če naj bi bili po zakonu svet delavcev, zbor delavcev in predstavniki delavcev v organih družbe res edine možne oblike soupravljanja – omejena izključno na raven družbe kot celote) in s tem uvesti pomembne dodatne participacijske pravice delavcev, tega praktično ni mogoče učinkovito izpeljati brez oblikovanja t.i. obratnih svetov kot novih oblik sodelovanja, in tako naprej.
Sleherna razlaga tega zakona, ki bi pomenila kakršnokoli omejevanje avtonomije udeležencev pri razvoju participativnih razmerij (po vsebini, načinih in obliki) iznad zakonskih minimumov, je torej brez dvoma popolnoma skregana z njegovo temeljno logiko. Čim višji nivo delavske participacije v naših podjetjih je (pod pogojem, da sta oba udeleženca participacijskega dogovora o tem dosegla soglasje) namreč nekaj družbeno koristnega in zaželenega in služi uresničevanju temeljnih ciljev zakona, zaradi česar lahko zakon to le podpira ali vsaj dopušča, nedopustno pa bi bilo tovrstno avtonomijo udeležencev zakonsko omejevati.
Intenca zakona, ki izhaja tako iz določil 1. in 2. odst. 5. člena, kakor tudi iz številnih drugih določb, je torej spodbujanje avtonomije udeležencev pri razvoju nadstandardnega nivoja delavske participacije. Zato glede izbire interpretacijskih metod pri tem zakonu veliko bolj kot gramatikalna prideta v poštev namenska in logična razlaga.
2.
Tudi če uporabimo strogo gramatikalno razlago določil 1. in 2. odstavka 5. člena ZSDU, kritizirano restriktivno stališče ne vzdrži kritike, in sicer iz več razlogov:
a)
Prvi in drugi odstavek 5. člena ZSDU res izrečno govorita le o možni ureditvi tudi »drugih načinih sodelovanja delavcev pri upravljanju iz 2. člena tega zakona« ter o morebitni določitvi tudi »več soupravljaskih pravicah delavcev« v participacijskem dogovoru. Vendar pa je treba istočasno kot nesporno ugotoviti tudi to, da zakon o »oblikah« sodelovanja delavcev pri upravljanju sploh ne govori, kar pomeni, da njihove morebitne širitve v participacijskem dogovoru tudi ne prepoveduje. Avtonomija udeležencev participacijskega dogovora torej v tem pogledu nikakor ni v neskladju ali morda celo v nasprotju z zakonom.
b)
Upoštevajoč dejstvo, da zakon sploh ne uporablja pojma “oblike« sodelovanja delavcev pri upravljanju in ne opredeljuje njegove vsebine, je mogoče nove oziroma dodatne participacijske oblike (npr. razne zgoraj omenjene skupne dvopartitne in paritetno sestavljene odbore v podjetju.) v okviru participacijskega dogovora določiti tudi preko opredelitve novih participacijskih »pravic« v smislu 2. odst. 5. člena. Če namreč pogledamo, kako 2. člen ZSDU opredeljuje participacijske »načine«, vidimo, da so ti določeni pravzaprav le s takšnimi in drugačnimi participacijskimi »pravicami«. Kolikor bi torej v participacijskem dogovoru dodali, na primer, še določbo, da delavci med drugim uresničujejo sodelovanje pri upravljanju tudi s »pravico, da skupaj z delodajalcem oblikujejo paritetno sestavljena skupna telesa, ki sprejemajo določene skupne odločitve«, bi s tem novim »načinom« v bistvu opredelili zgoraj omenjeno novo obliko soupravljanja, pri čemer pa bi bilo formalno v celoti zadoščeno tudi teoretikom, ki se do onemoglosti oklepajo izključno gramatikalne razlage zakona v zgoraj opisanem smislu.
c)
Tudi sicer je ob uporabi gramatikalne razlage določil ZSDU težko ugotoviti, kaj naj bi po zakonu pravzaprav sploh šteli kot “načine” in kaj kot “oblike” participacije. V 3. členu ZSDU, ki naj bi taksativno našteval participacijske oblike, tako, na primer, sploh ni omenjeno “sodelovanje delavcev v organih družbe” (V. poglavje zakona), ki bi sicer po logiki stvari moralo predstavljati eno najpomembnejših načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju, saj obsega tako predstavništvo delavcev v nadzornem svetu kot tudi institut delavskega direktorja. Nikakor torej ni točno, da so za razliko od »načinov«, oblike soupravljanja v zakonu zdaj naštete taksativno.
Udeleženci (stranke) participacijskega dogovora
Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) v 2. odst. 5. člena definira participacijski dogovor kot “pisni dogovor med svetom delavcev in delodajalcem”. Kdo sta torej udeleženca oz. stranki participacijskega dogovora?
Odgovor na postavljeno vprašanje je na prvi pogled dokaj enostaven. Ker je delodajalec podjetje, točneje gospodarska družba kot pravno - organizacijska oblika podjetja, sta stranki participacijskega dogovora vedno svet delavcev in podjetje oziroma družba kot delodajalec.
Povsem drugo pa je vprašanje, kateri organ delodajalca je pristojen in pooblaščen, da najprej dogovarja s svetom delavcev in nato tudi sprejme sklep o sklenitvi in podpisu participacijskega dogovora. Ali je to uprava, nadzorni svet oziroma - v enotirnem sistemu upravljanja delniških družb – upravni odbor ali skupščina delničarjev? (Opomba: V nadaljnjih razmišljanjih bomo izhajali le iz upravljalske stukture delniške družbe, kajti za druge oblike gospodarskih družb le-ta po ZGD ni predpisana in je treba vse povedano uporabljati le smiselno).
Skupščina:
je sicer strogo teoretično možen partner svetu delavcev pri sklepanju participacijskega dogovora (podobno kot to velja, na primer, glede sklepanja pogodb o udeležbi pri dobičku po veljavnem ZUDDob), v praksi pa to skorajda ne pride v poštev predvsem iz dveh razlogov:
a) Glede velike večine vprašanj, ki so materija participacijskega dogovora, je po zakonu pristojna odločati neposredno uprava oziroma upravni odbor, ne skupščina. Le o tistih vprašanjih, ki so tako ali drugače pogojena s spremembami in dopolnitvami statuta družbe, bi lahko dogovor s svetom delavcev sklepala skupščina, kajti za sprejem sprememb in dopolnitev statuta je pristojna izključno skupščina. Kako realizirati morebitne takšne rešitve iz prticipacijskega dogovora, pa bomo podrobneje spregovorili nekoliko kasneje.
b) Skupščina tudi sicer ni operativni organ, ki se poleg tega praviloma sestaja le enkrat letno. To pa bi pomenilo, da bi bil najkrajši možni rok, v katerem bi lahko prišlo do formalne sklenitve participacijskega dogovora, najmanj eno leto (na eni seji skupščine imenovanje pogajalske komisije, šele na naslednji pa sprejem sklepa o sklenitvi in podpisu dogovora na podlagi v pogajanjih usklajenega besedila).
Nadzorni svet:
kot možni pogajalec in podpisnik participacijskega dogovora v imenu družbe v glavnem odpade, smiselno pa je v nekaterih primerih sklenitev participacijskega dogovora ali vsaj nekaterih njegovih konkretnih določb vezati na predhodno soglasje nadzornega sveta. V načelu namreč, razen imenovanja in razrešitve članov uprave ter urejanja razmerij z upravo v imenu družbe namreč nadzorni svet po zakonu ni pristojen neposredno sprejemati nobenih poslovnih odločitev, lahko pa določene odločitve uprave veže na svoje predhodno soglasje, med njimi tudi nekatere takšne, ki so eventualno lahko predmet participacijskega dogovora. In predvsem v teh primerih bi kazalo glede sklenitve participacijskega dogovora pridobiti tudi predhodno soglasje nadzornega sveta, čeprav ni neposredni udeleženec dogovora.
To bi bilo posebej priporočljivo zlasti iz načelnih razlogov (pravna narava participativnih razmerij kot tristranskih razmerij med notranjimi udeleženci poslovnega procesa, za razliko od klasičnih dvostranskih delovnih razmerij med delodajalci in delavci), o katerih bomo obširneje spregovorili v poglavju o tehniki in obliki sklepanja participacijskega dogovora. Pridobitev predhodnega soglasja nadzornega sveta za sklenitev participacijskega dogovora pa je v določenih primerih izrecno priporočljiva kot obvezen element postopka sklepanja dogovora tudi iz povsem praktičnih razlogov. To velja zlasti v dveh primerih, in sicer:
a) Kadar sta se partnerja sporazumela, da bo treba zaradi možnosti dejanske realizacije posameznih sprejetih rešitev in usmeritev (npr: v zvezi z morebitno spremembo koncepcije delavskega direktorja) kasneje predlagati skupščini tudi ustrezne spremembe statuta, je podpora nadzornega sveta lahko izjemno dragocena. Preden skupščina odloči o konkretnih predlogih sprememb in dopolnitev statuta, mora namreč svoje mnenje oblikovati tudi nadzorni svet. Če je torej zagotovljeno predhodno soglasje nadzornega sveta k participacijskemu dogovoru, je verjetnost, da bodo predlagane spremembe sprejete tudi na skupščini, veliko večja.
b) Določene rešitve je mogoče v participacijski dogovor vnesti le, če se z njimi strinja nadzorni svet, ker posegajo v njegovo pristojnost.
Taka je, na primer, morebitna določba participacijskega dogovora o obveznem soglasju sveta delavcev k imenovanju kadrovskega (ne delavskega) direktorja, ki je član uprave. Imenovanje vseh članov uprave je namreč po zakonu izključna pristojnost nadzornega sveta, in če se nadzorni svet s tem ne strinja, seveda ni mogoče preko participacijskega dogovora te njegove pristojnosti pogojevati s predhodnim soglasjem sveta delavcev.
Takšne in podobne rešitve iz participacijskega dogovora je torej načeloma mogoče realizirati le, če jih kasneje akceptira in uvrsti v svoj poslovnik tudi nadzorni svet. Če pa nadzorni svet poda predhodno soglasje k participacijskemu dogovoru, se s tem avtomatično zaveže, da bo omenjene rešitve sprejel v svoj poslovnik.
Uprava (v dvotirnem sistemu upravljanja):
je torej, vsaj v dvotirnem sistemu korporacijskega upravljanja, nesporno tisti organ delniške družbe, ki je v imenu družbe pristojen tako za vodenje pogajanj oziroma za dogovarjanje, kakor tudi za končno odločitev o sklenitvi in podpisu participacijskega dogovora s svetom delavcev. Izjeme so kot rečeno le tista vprašanja in rešitve, katerih praktična realizacija je pogojena s predhodno spremembo statuta družbe, ali je zanje smiselno pridobiti predhodno soglasje nadzornega sveta.
Upravni odbor (v enotirnem sistemu upravljanja):
je lahko glede pristojnosti za pogajanja in sklenitev participacijskega dogovora tretiran enako kot uprava v dvotirnem sistemu upravljanja, lahko pa se glede tega pristojnosti razdelijo med izvršne direktorje oziroma odbor izvršnih direktorjev in upravni odbor kot celoto, pri čemer so prvi pristojni za konkretno izvedbo pogajanja oziroma dogovarjanja s svetom delavcev, drugi pa je pristojen za sprejem formalnega sklepa o sklenitvi dogovora. Lahko pa so izvršni direktorji ponekod pooblaščeni tudi za sprejem formalne odločitve o sklenitvi dogovora - vse je namreč odvisno od konkretnih pooblastil, ki jih upravni odbor v konkretni družbi iz svoje pristojnosti prenese na izvršne direktorje.
Če je potrebna sprememba statuta družbe
Materija participacijskega dogovora so v načelu lahko vsa vprašanja, ki zadevajo sistem delavske participacije - torej tako vrsta in obseg participacijskih pravic, kakor tudi najrazličnejši načini in oblike uresničevanja teh pravic. Glede večine le-teh se lahko uprava in svet delavcev s participacijskim dogovorom dokončno sporazumeta in jih je mogoče začeti tudi takoj uresničevati. O nekaterih (gre seveda samo za izjemne primere) pa se uprava in svet delavcev sicer lahko sporazumeta, vendar jih je mogoče realizirati (še)le, če(ko) se prej ustrezno spremeni ali dopolni statut družbe.
Naj navedemo le nekaj hipotetičnih tovrstnih primerov:
* Uprava ne nasprotuje predlogu sveta delavcev, da se v družbi sprejme in uveljavi “koncepcija delavskega direktorja kot delavskega predstavnika v pravem pomenu besede” (torej ne kot izvršilnega direktorja za kadrovsko in socialno področje oziroma kadrovskega direktorja). V veljavnem statutu pa je izrecno zapisano, da je delavski direktor istočasno kadrovski direktor. Če naj se torej uveljavi drugačna koncepcija delavskega direktorja, je treba najprej spremeniti statut, ki je seveda višji in močnejši pravni akt od participacijskega dogovora.
* Veljavni statut določa, da je v sestavi nadzornega sveta le ena tretjina delavskih predstavnikov (npr. trije od skupno devetih članov). Ob sklepanju participacijskega dogovora pa se tudi uprava, da se po možnosti razmerje vsaj za enega člana popravi v korist predstavnikov delavcev, ker so ti sicer tudi večinski notranji delničarji. Takšne spremembe v nobenem primeru ni mogoče realizirati brez predhodne spremembe statuta, kajti le statut lahko določa sestavo nadzornega sveta.
* Uprava v pogajanjih načelno podpre sugestijo sveta delavcev, da se po možnosti v družbi uveljavi pravica sveta delavcev, da njihov predstavnik sodeluje na sejah skupščine družbe s pravico do razprave, a brez pravice glasovanja. Tudi takšno pravico je mogoče uveljaviti le, če se skupščina v tem strinja in ustrezno dopolni določila statuta, s katerimi se ureja njeno delovanje.
* Vse povedano velja tudi za uvedbo sistema udeležbe zaposlenih v dobičku v družbi, ki je po veljavnem zakonu pogojeno s predhodno ureditvijo te možnosti v statutu družbe.
Postavlja se torej zelo zanimivo in pomembno vprašanje: Kako je mogoče v zvezi s sklepanjem participacijskega dogovora oziroma preko tega dogovora doseči tudi ustrezno spremembo statuta družbe?
Teoretičnih variant je v tem pogledu več:
a) Možno je obravnavana sporna vprašanja enostavno izločiti iz materije participacijskega dogovora, svet delavcev pa poskuša po drugih poteh doseči spremembo statuta na enega izmed predpisanih načinov (npr. preko nadzornega sveta na pobudo predstavnikov delavcev v tem organu, preko oblik organiziranja notranjih delničarjev neposredno na skupščini ob pravočasni dopolnitvi dnevnega reda, itd.). Problem omenjenega pristopa je v tem, da obstaja le sorazmerno majhna verjetnost, da bo skupščina takšen predlog za spremembo statuta tudi dejansko sprejela, čeprav to seveda ni izključeno.
b) Teoretično je možno, da svet delavcev skuša skleniti skleniti dva participacijska dogovora - enega z upravo, drugega pa s skupščino, in sicer vsakega v okviru pristojnosti, ki jih imata omenjena organa. Vendar je ta možnost dejansko zgolj teoretična, praktično pa veljajo vsi tisti praktični pomisleki glede primernosti skupščine kot pogajalskega partnerja svetu delavcev, ki smo jih že navedli v prejšnjem podpoglavju. Tudi sicer bi bila izbira take poti nesmiselna, kajti če bi skupščina že imela namen v končni posledici sprejeti ustrezne spremembe statuta, bi to lahko storila neposredno in brez predhodnega sklepanja posebnega pisnega dogovora s svetom delavcev o teh vprašanjih, ki je seveda v tem primeru popolnoma odveč.
c) Najprimernejša pa je tretja varianta, ki zanesljivo daje največ možnosti za končni uspeh, to je za sprejetje predlaganih sprememb statuta na skupščini. Gre za pristop, ki sestoji iz več korakov, in sicer:
- v participacijski dogovor se zapišejo le načelne usmeritve in dogovori o rešitvah, ki bodo predlagane v statutarni postopek (npr. glede statusa delavskega direktorja) in glede katerih sta uprava in svet delavcev sporazumna;
- usklajen predlog konkretnih določb statutarnih sprememb se sprejme kot priloga participacijskega dogovora;
- v splošnih ali končnih določbah participacijskega dogovora se določi obveznost uprave, da bo usklajene predloge sprememb statuta uvrstila na dnevni red prvega naslednjega zasedanja skupščine in ga tam tudi zagovarjala;
- takšen participacijski dogovor se skupaj s prilogo po možnosti predloži v soglasje nadzornemu svetu.
Obravnavani pristop je uporabljen tudi v vzorcu participacijskega dogovora, ki ga je pripravilo Združenje svetov delavcev slovenskih podjetij in je objavljen tudi v Splošnem priročniku za delavsko soupravljanje. Prednost takšnega pristopa je predvsem dvojna. Kot prvo ima svet delavcev možnost kot enakopraven udeleženec sodelovati pri kreiranju konkretnih sprememb statuta, tako da so le-te dejansko rezultat notranjega usklajevanja vseh ključnih udeležencev oziroma deležnikov organizacije (angl. stakeholders). Kot drugo pa obstaja veliko višja stopnja verjetnosti za končni uspeh celotne akcije, če za predlogom sprememb statuta stojita tako uprava kot tudi nadzorni svet.
Pravna narava participacijskega dogovora
Glede na to, da po ZSDU sklepata participacijski dogovor dve stranki (delodajalec in svet delavcev), se na prvi pogled zdi logično, da do sklenitve pride po poti klasičnih pogajanj in v obliki neke vrste (kolektivne) pogodbe. Vendar pa stvar ni tako preprosta.
1. Asociativna narava participativnih upravljalskih razmerij
Predvsem je treba vedeti, da participativna upravljalska razmerja po svoji naravi niso isto kot delovna razmerja, ki se urejajo s kolektivnimi pogodbami med delodajalci in sindikati. Za razliko od delovnih, ki so tržna (pogodbena) razmerja med nosilci dela in kapitala (delavci - delodajalec), so participativna razmerja v bistvu notranjeorganizacijska asociativna (dogovorna) razmerja med notranjimi udeleženci poslovnega procesa - zaposleni, menedžerji, lastniki - v samem podjetju.
S tega vidika je verjetno zakonska koncepcija participacijskega dogovora kot dvostranskega dogovora med svetom delavcev in “delodajalcem” teoretično nekoliko nedosledna. V bistvu bi to moral biti tristranski dogovor med zastopniki notranjih udeležencev poslovnega procesa, in sicer med:
- svetom delavcev, ki zastopa zaposlene v podjetju,
- nadzornim svetom ali skupščino kot zastopnikom interesov lastnikov kapitala, in
- upravo (menedžmentom), ki zastopa lastne interese podjetja kot “osamosvojenega in pravno personificiranega kapitala”.
To zakonsko nedoslednost pa je mogoče v praksi sanirati tako, da se participacijski dogovor predloži tudi v soglasje nadzornemu svetu, o čemer smo že govorili. Gre za t.i. načelne razloge, zaradi katerih smo v enem prejšnjih poglavij posebej priporočili pridobitev tudi soglasja nadzornega sveta k participacijskemu dogovoru. Ni pa seveda to po veljavnem zakonu formalni pogoj za pravno veljavnost sklenjenega dogovora.
Temeljna značilnost tržnih razmerij nasploh, torej tudi razmerij na trgu dela, je diametralna nasprotnost ciljev obeh vključenih subjektov na trgu, torej kupcev in prodajalcev (delovne sile). Temeljni cilj delojemalcev kot “prodajalcev delovne sile” je delovno silo “čim dražje prodati”, temeljni cilj delodajalcev kot “kupcev delovne sile” pa je ravno obraten, to je “delovno silo čim ceneje kupiti”.[3] Zato je osnovna metoda usklajevanja teh ciljev klasično pogajanje med tržnimi subjekti, pravna oblika doseženega konsenza pa (kolektivna ali individualna delovnopravna) pogodba.
Novejša teorija pogajanj partnerjem pri tovrstnih pogajanjih izrecno priporoča uporabo t.i. produktivnih strategij pogajanja. Pri tem gre zlasti za izrabo prednosti t.i. združevalne strategije (načelo “dobim - dobim”; po teoriji iger “igra s pozitivno vsoto”) pred t.i. razdruževalno strategijo (načelo “dobim - izgubim” ali celo “izgubim - izgubim”; po teoriji iger “igra z ničelno oziroma negativno vsoto”). Partnerja naj bi torej čim bolj upoštevala interese drug drugega in skupaj iskala rešitve, ki bodo obema, ne pa le enemu na račun drugega, prinesla korist. V delovnopravnih pogajanjih naj bi to pomenilo, da ne ena, ne druga stran z vztrajanjem na svojih »kratkoročnih in egoističnih zahtevah« ne smeta ogroziti uspešnega razvoja podjetja, kajti sicer lahko izgubita obe.
Ne glede na izbiro takšne ali drugačne strategije pa ostaja dejstvo, da pri kreiranju tržnih delovnopravnih razmerij stranki vstopata v pogajanja z diametralno nasprotnimi cilji. Razlog, da se pogajanja sploh začnejo, ni v želji, da stranki zagotovita večjo poslovno uspešnost podjetja, ampak v tem, da se pogodita za takšno ali drugačno “delitev kolača” med “delom in kapitalom”. Cilj vsake izmed njiju je dobiti čim več v okviru objektivnih možnosti. Če jima to uspe opraviti tako, da sta obe zadovoljni, istočasno pa ni ogrožen uspešen poslovni razvoj podjetja, je to seveda idealno. Vendar pa poslovni rezultat podjetja ni cilj, razlog ali predmet pogajanj, temveč je le “upoštevanja vreden faktor” pri pogajanjih.
Pri participacijskem dogovoru pa je stvar že v osnovi drugačna.
Osnovni smisel in cilj razvoja sistema delavske participacije je prav v zagotavljanju večje poslovne uspešnosti podjetja, ki objektivno predstavlja skupni cilj udejstvovanja vseh udeležencev - zaposlenih, menedžerjev, lastnikov - v poslovnem procesu. Gre za interna razmerja, v katerih kot ena izmed pogodbenih strank ne nastopa podjetje kot pravna oseba, ampak se vse skupaj dogaja med udeleženci poslovnega procesa znotraj podjetja. Participacijska razmerja so torej medsebojna asociativna (združevalna) razmerja med najmanj tremi udeleženci, za razliko od dvostranskih tržnih delovnopravnih razmerij. To niso »družbenoekonomska razmerja«, tako kot razmerja med delojemalci in podjetji (delodajalci), ampak so (notranje)organizacijska razmerja soudeležencev pri (skupnem) delu. In ta razmerja ureja participacijski dogovor.
2. Gre v bistvu za (delovnopravno) pogodbo ali dogovor?
Glede na opisano vsebinsko in formalnopravno razliko med obema vrstama razmerij, ki jih urejata, je seveda v osnovi različna tudi pravna narava delovnopravnih (kolektivnih oz. individualnih) pogodb in participacijskega dogovora. Medtem ko gre pri delovnopravnih pogodbah pravzaprav za klasične dvostranske obligacijske pogodbe, pa je pravna narava participacijskega dogovora v bistvu bližja tistemu, kar smo včasih imenovali “samoupravni sporazumi in družbeni dogovori”. S tem pojmom so se namreč označevali pravni akti, s katerimi se urejajo medsebojna asociativna razmerja med subjekti z istim (skupnim) ciljem in istosmernim prizadevanjem.
Pri postavljanju te smele teze izhajamo iz dejstva, da je za potek samega delovnega in sploh celotnega poslovnega procesa znotraj podjetja siceršnja družbenoekonomska delitev na “lastnike dela” in “lastnike kapitala” popolnoma irelevantna. Poslovni proces pozna le “udeležence”, ki ga s svojim delovanjem soustvarjajo in sooblikujejo oziroma so v njem aktivno soudeleženi. V poslovnem procesu znotraj podjetja imajo vsi ključni udeleženci (zaposleni, menedžerji in lastniki) vsak svojo funkcijo, vendar so vsi oziroma vsak izmed njih nepogrešljiv del iste celote. Poslovni proces ne more potekati niti brez zaposlenih, niti brez menedžerjev, niti brez lastnikov. Po svojem pomenu za poslovni proces so torej dejansko enakovredni, gre le za to, kako in koliko naj kdo od njih participira pri sprejemanju poslovnih odločitev, da bo to zagotavljalo optimalno poslovanje. So torej partnerji, ki skupno delujejo v smeri skupnega cilja in soustvarjajo določen skupni rezultat.
Medsebojna povezanost oziroma medsebojna razmerja med notranjimi udeleženci (partnerji) v poslovnem procesu so torej takšne narave, da dejansko ne more nihče pridobiti na račun drugega, kajti v vsakem primeru izgubijo vsi (slabši poslovni rezultat); če pa pridobi eden (npr. večja možnost participacije pri poslovnem odločanju za zaposlene) brez škode za druge, pa lahko bistveno pridobijo vsi (boljši poslovni rezultat skupnih prizadevanj). Funkcije v poslovnem procesu morajo biti torej porazdeljene tako, da je vsakemu od udeležencev omogočeno prispevati k skupnemu rezultatu največ, kar je v njegovi moči. Neupoštevanje interesov ali podoptimalne možnosti udejstvovanja katerega koli od navedenih udeležencev v katerem koli vidiku poslovnega procesa pa ima vsekakor za posledico podoptimalen rezultat skupnega dela.
Pri participacijskem dogovoru gre torej za dogovor o tem, kako (s kakšnimi konkretnimi načini, oblikami in pravicami) naj bodo zaposleni kot pomembni notranji udeleženci organizacije najbolj optimalno vključeni v proces poslovnega odločanja v podjetju, da bo to imelo čim ugodnejše učinke na poslovno uspešnost podjetja. Osnovni poslovni cilj uvajanja sistema delavske participacije v podjetjih je namreč, kot vemo, po eni strani ustvarjanje zadovoljstva zaposlenih z delom in njihove čim večje pripadnosti podjetju kot temeljnih pogojev za učinkovito sproščanje človeškega potenciala v produktivne namene, po drugi strani pa uresničevanje t.i. interesno ravnotežnega upravljanja podjetja, ki zagotavlja nujno potrebno stabilnost notranjega poslovnega okolja).
Na osnovi navedenih značilnosti obravnavanih dveh vrst pravnih aktov pa je že mogoče izoblikovati tudi nekaj osnovnih usmeritev in priporočil glede pravne oblike in tehnike sklepanja participacijskega dogovora.
Priporočljiva pravna oblika participacijskega dogovora
Pravno gledano je participacijski dogovor prav gotovo v nekem smislu akt “sui generis”, ki ima določene značilnosti klasične dvostranske obligacijske pogodbe, vendar ni taka pogodba v pravem pomenu besede. Tako po eni strani eden izmed udeležencev (svet delavcev ) nima statusa pravne osebe in torej načeloma ne izpolnjuje pogojev nastopati kot stranka v pravnih razmerjih, po drugi strani pa zakon kljub temu zagotavlja pravno varstvo pravic in obveznosti obeh udeležencev iz tega dogovora (arbitraža, delovno sodišče itd.)
Posebno vprašanje je vprašanje, ali je participacijski dogovor v svojem bistvu enostransko ali dvostransko obveznostni pravni akt. Če bi sodili zgolj po gramatikalni razlagi določbe 2. odstavka 6. člena ZSDU, bi lahko prišli do zaključka, da je participacijski dogovor pravzaprav enostranski obveznostni akt. Ta določba namreč pravi, da “dogovor izvršuje delodajalec, če ni drugače določeno”. Vendar pa je takšno sklepanje zanesljivo preveč poenostavljeno, kajti že zakon sam po drugi strani določa tudi vrsto pravic delodajalca, ki seveda istočasno pomenijo obveznost sveta delavcev (npr.: 71. člen - dolžnost sveta delavcev, da na zahtevo delodajalca skliče zbor delavcev; 2. odstavek 7. člena - dolžnost sveta delavcev, da se vzdrži kakršnihkoli oblik sindikalnega boja; 2. odstavek 62. člena - dolžnost sveta delavcev, da direktorju pravočasno sporoča čas svojih sej itd.). V participacijskem dogovoru se seveda lahko določijo tudi številne druge dolžnosti sveta delavcev v zvezi z uresničevanjem soupravljanja v podjetju (npr. dolžnost posvetovanja z direktorjem glede imenovanja profesionalnih članov sveta delavcev; dolžnost pridobitve predhodnega soglasja pristojnega vodilnega delavca za odsotnosti posameznih članov sveta delavcev, povezanih z opravljanjem funkcije itd.). S participacijskim dogovorom se torej (lahko) urejajo pravice in obveznosti obeh udeležencev v zvezi z uresničevanjem sistema soupravljanja v podjetju.
Iz navedenih razlogov je ne glede na formalni naziv (dogovor, sporazum, pogodba itd.) in na nejasnosti v zvezi z njegovo pravno naravo po našem mnenju smiselno priporočiti, da se participacijski dogovor sklene v podobni obliki kot je sicer običajna za kolektivne pogodbe. To pa pomeni, da ga sestavljata dva temeljna dela, in sicer:
a) normativni del
b) obligacijski del.
Materija normativnega dela je ureditev vrste in obsega ter načina in oblik uresničevanja participacijskih pravic, materija obligacijskega dela pa ureditev medsebojnih obveznosti udeležencev dogovora (pozitivna izvedbena dolžnost, negativna izvedbena dolžnost, način reševanja sporov, razlaga določil dogovora itd.).
Metode in tehnike sklepanja participacijskega dogovora
Kar zadeva tehniko sklepanja participacijskega dogovora, je treba upoštevati predvsem, dva elementa, in sicer:
- asociativni značaj participacijskih razmerij v primerjavi s tržnim značajem delovnih razmerij, o čemer je bilo zgoraj že obširneje spregovorjeno;
- nesorazmerje glede “pogajalske moči” obeh udeležencev, o čemer bo več govora v nadaljevanju.
Oba navedena elementa vsekakor govorita izrazito proti uporabi klasičnih poslovnih pogajanj kot osnovne metode in tehnike sklepanja participacijskega dogovora. Sklepanje participacijskega dogovora namreč v resnici ni in tudi ne more biti pravo pogajanje.
Zlasti v zvezi z drugonavedenim elementom, o katerem doslej še nismo govorili, je treba poudariti, da gre sicer pri tem po teoriji pogajanj za eno temeljnih predpostavk (uspešnega) pogajanja. Pogajajo se lahko med seboj le tisti, ki imajo nasprotne interese glede posameznih vprašanj, obenem pa so enako močni, tako da preprosto vsiliti svojih interesov drug drugemu pač ne morejo in so zato oboji v pogajanja pravzaprav prisiljeni. Kavčič B. v svoji knjigi “Spretnost pogajanja” (1997) glede tega, na primer, poudarja:
»Navadno je sredstev malo, interesentov za dobrine pa veliko. In če so vsi enako močni, tako, da ne more nihče vzeti kolikor hoče, in pustiti druge praznih rok, so potrebna pogajanja.
Pomen moči strank v pogajanjih je povsem jasen že iz ugotovitve, da tista stranka, ki ima dovolj moči, lahko brez pogajanj doseže, kar hoče. Ali pa je zadeva, o kateri se želi ena stranka pogajati, za drugo stranko tako malo pomembna ali nepomembna, da lahko zapusti pogajanja. Zato je ena temeljnih zahtev za pogajanja, da so udeležene stranke glede moči približno enake. To pomeni, da nobena od njih ne more doseči uresničitve svojih interesov, ne da bi se pogajala z drugo. Če ima na voljo boljšo alternativo, zakaj bi se sploh pogajala? Ali drugače: do pogajanj pride, če so najboljša pot za uresničitev interesa strank. To pa predpostavlja tudi skupne interese strank«.
Če natančneje analiziramo navedeni citat, lahko ugotovimo, da svet delavcev pravzaprav nima praktično nobene potrebne pogajalske moči (niti ekonomske, niti legalne itd), kajti ne smemo pozabiti, da v nasprotju s sindikati, svet delavcev za dosego svojih ciljev ne sme uporabljati »stavk in drugih oblik sindikalnega boja« (prepoved iz 2. odstavka 7. člena ZSDU), brez tega pa je delavska stran, kot vemo, že objektivno vedno šibkejša stranka v odnosu do delodajalca. Edina njegova moč je torej lahko le »moč argumentov«, ki pa jo je mogoče dejansko vnovčiti samo pod določenimi pogoji, t.j. ob vsaj načelni benevolentnosti in sprejemljivosti partnerja na delodajalski strani za resne argumente. To pa pomeni, da svet delavcev v načelu ne more biti enakovreden pogajalski partner delodajalcu, kadar se ta glede vprašanj, ki naj bi bila urejena s participacijskim dogovorom, postavi na pozicijo »konflikta interesov«, kar je sicer temeljno izhodišče pravih pogajanj, ne na pozicijo »istosmernosti« interesov pri uresničevanju skupnega cilja. Delodajalec namreč razpolaga z vso ekonomsko, legalno ali drugo relevantno močjo na tem področju, zato mu svet delavcev pač ne more biti enakopraven pogajalski partner, kar je sicer ena od predpostavk za prava pogajanja.
Omenjena ugotovitev se v praksi najbolj nazorno potrjuje skozi dejstvo, da v tistih primerih, kjer imamo v podjetju opravka s “participacijsko neosveščenim” in tejloristično usmerjenim poslovodstvom (menedžmentom), ki delavsko soupravljanje razume kot napad na svoje interese, običajno niti ne pride do začetka pogovorov o sklenitvi participacijskega dogovora, ker slednji lahko brez posledic enostavno ignorira tovrstne pobude s strani sveta delavcev. Ali, kar je še huje - neredki so v praksi primeri, ko se »pogajanja« o participacijskem dogovoru zlorabijo za to, da poslovodstvo s svojo močjo svet delavcev prisili v popuščanje pri obsegu participacijskih pravic celo globoko pod zakonski minimum, tako da bi bilo v končni posledici za svet delavcev bolje, če se sploh ne bi začel pogajati. Klasična pogajanja kot metoda in tehnika sklepanja participacijskega dogovora torej na tem področju ne morejo voditi k uspehu, ker svet delavcev preprosto nima nobene možnosti za uveljavitev svojih interesov nasproti delodajalcu, če ta za kvalitetno delavsko soupravljanje preprosto ni zainteresiran.
Iz vsega doslej povedanega sledi predvsem dvoje, in sicer:
- postopek za prostovoljno pripravo celovitega participacijskega dogovora se lahko načeloma začne le in šele, če oz. ko tudi poslovodstvo dejansko spozna in potrdi svoj interes za ustrezno ureditev sistema delavske participacije v podjetju, do takrat pa pač lahko velja le zakonski minimum pravic (opomba: zakon samo v enem primeru, t.j. glede vprašanj iz 63. in 66. člena ZSDU, omogoča svetu delavcev, da v primeru nesprejetja dogovora zahteva, naj o tem odloči arbitraža – glej 66. člen ZSDU; posebej pa ne sankcionira morebitne ignorance delodajalca niti v primerih, ko se le-ta noče začeti dogovarjati o vprašanjih, ki bi po 2. odst. 5. člena ZSDU morala biti urejena s participacijskim dogovorom);
- za vsebinsko oblikovanje participacijskega dogovora pride namesto tehnike klasičnih pogajanj v poštev pravzaprav le tehnika »skupnega posvetovanja in usklajevanja stališč«, se pravi argumentiranega razgovora in skupnega iskanja optimalnih rešitev, brez kakršnih koli medsebojnih izsiljevanj in groženj z »argumentom moči«, kakršna je pri iskanju sprejemljivega kompromisa med diametralno nasprotnimi interesi pogajalskih strank sicer pogosto značilna za kolektivna pogajanja v industrijskih razmerjih in druga poslovna pogajanja.
Treba je torej upoštevati razlike v samem bistvu postopkov ter metod in tehnik klasičnega pogajanja na eni ter postopkov, metod in tehnik skupnega posvetovanja in usklajevanja na drugi strani. Zato je tudi smiselno iz povsem načelnih razlogov namesto pojma »strank« uporabljati pojem »udeleženca« participacijskega dogovora.
Pri tem izhajamo po eni strani iz že večkrat omenjene asociativne (združevalne) narave razmerij, ki so predmet urejanja v participacijskem dogovoru, po drugi strani pa iz (prav tako zgoraj že navedene) ugotovitve, da v primeru, če ne bi bilo tako, svet delavcev preprosto tudi nima na razpolago potrebnih temeljnih predpogojev za vlogo učinkovitega pogajalca. In v družbah, kjer ni tako, kjer torej menedžment še ni spoznal bistva in pomena razvijanja sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju kot skupnega interesa, tudi sicer ni nobene možnosti za sklenitev dobrega participacijskega dogovora, ampak bodisi sploh ne pride do postopka sklepanja dogovora bodisi je rezultat takšen, da bi bilo, kot smo ugotovili že zgoraj, za svet delavcev bolje, če se sploh niti ne bi spustil v tovrstna »pogajanja«.
Toda dva subjekta, ki imata skupni cilj in s tem tudi skupni interes za dosego tega cilja, se v resnici med seboj ne »pogajata« (še enkrat: pogajajo se med seboj tisti, ki imajo nasprotne cilje in interese), ampak se lahko le dogovarjata o najprimernejših rešitvah oziroma poteh za dosego skupnega cilja. Če se, na primer, dva alpinista, ki sta se odločila skupaj osvojiti vrh visoke gore, dogovarjata o tem, katero od možnih smeri bi bilo v danih okoliščinah najbolj smotrno izbrati, se ne pogajata, ampak gre za “skupno posvetovanje, usklajevanje in odločanje« na podlagi konsenza oziroma za skupno reševanje skupnih problemov.
To naj bi predstavljalo tudi izhodišče za sklepanje participacijskega dogovora. Bistvo dogovarjanja je: skupno iskanje in kreiranje v danih okoliščinah najprimernejših rešitev za funkcioniranje sistema delavske participacije v podjetju. Od obeh udeležencev dogovora se torej načeloma pričakuje predvsem maksimalna ustvarjalnost in inovativnost pri oblikovanju skupnih rešitev (skupnem odločanju), ne pa predvsem pogajalska spretnost. Če se bo sklepanje participacijskega dogovora eventualno sprevrglo zgolj v “spopad moči in pogajalskih spretnosti udeležencev”, bo na podlagi vsega doslej povedanega končni rezultat nedvomno sila klavrn.
Kako se torej dogovarjanja lotiti v praksi?
Prav nič ni narobe, če bo celoten postopek navidez, ampak res samo navidez, potekal tako kot potekajo kolektivna pogajanja med delodajalci in sindikati (pogajalske skupine, poslovnik pogajanj itd.), čeprav smo zgoraj ugotovili, da po vsebini in pristopu k pogovorom v resnici to ne morejo biti pogajanja v pravem pomenu besede. Ni pa to nujno edini možen pristop. Partnerja lahko izbereta tudi obliko “skupnega posvetovanja” (skupna seja sveta delavcev in vodstva) ali kako še manj formalizirano obliko dogovarjanja o vsebini participacijskega dogovora. Iz prakse so znani primeri, ko sta vsebino participacijskega dogovora skozi več poglobljenih razgovorov in vmesnih konzultacij uskladila kar predsednik sveta delavcev in predsednik poslovodstva sama ter ga nato predložila v presojo in končno potrditev svetu delavcev in ostalim članom uprave, pri čemer ob benevoletnem pristopu obeh partnerjev rezultat sploh ni bil slab. Predlog o tem naj bi načeloma dal pobudnik za začetek postopka.
Pobudo za začetek postopka sklepanja participacijskega dogovora lahko da bodisi svet delavcev, bodisi poslovodstvo v imenu podjetja kot delodajalca. Ker pa je čim prejšnja sklenitev ustrezno vsebinsko celovitega in kakovostnega dogovora kljub vsemu objektivno bolj v »življenjskem« interesu sveta delavcev kot v interesu delodajalca, pa je seveda priporočljivo in tudi običajno, da je svet delavcev tisti, ki (hkrati s pobudo za začetek postopka) ponudi tudi ustrezen osnutek dogovora, na podlagi katerega se bo lahko začelo ustrezno usklajevanje. Osnutek dogovora naj torej pripravi tisti, ki želi nekaj (tisto, kar pač potrebuje za svoje uspešno delo) konkretno doseči pri drugem udeležencu – to pa je v osnovi svet delavcev, ki si mora pri delodajalcu izboriti ustrezne pogoje za svoje delo ter čim več participacijskih pristojnosti. Zato je seveda tudi prav, da je najprej svet delavcev tisti, ki (v obliki osnutka participacijskega dogovora) pove kaj potrebuje, skupaj z delodajalcem pa potem ugotovita, kaj od tega je mu je ta sposoben in pripravljen omogočiti.
Še najbolj pomembno za svet delavcev, ki želi »iztržiti« dober participacijski dogovor z delodajalcem, pa je dobra priprava na argumentirano zagovarjanje predlaganih rešitev. Naj še enkrat ponovimo, da lahko svet delavcev, kar bo pač v zvezi s tem dosegel, doseže samo z »močjo argumentov in z ničemer drugim. Že ob pripravi osnutka participacijskega dogovora, torej preden se zares začnejo pogovori z delodajalcem v takšni ali drugačni izmed zgoraj navedenih oblik, mora biti svetu delavcev kristalno jasno, kakšne vsebine naj bi sploh zajemal dober participacijski dogovor, kakšnim ciljem naj bi na splošno sledil in s katerim od teh ciljev naj bi služila vsaka posamezna rešitev v predlaganem osnutku, tako da jih bo znal v pogovorih z delodajalcem tudi argumentirano zagovarjati. O vsem tem, torej kaj naj bi vseboval »dober« participacijski dogovor, smo obširno razpravljali v uvodu tega članka. Žal pa se v praksi vse prepogosto dogaja, da sveti delavcev preprosto le prepišejo vzorec dogovora, ki smo ga pripravili v Združenju svetov delavcev slovenskih podjetij in ga kot »osnutek« priložijo pobudi za njegovo sklenitev, nato pa v razgovorih z delodajalcem niti sami ne znajo razložiti, čemu naj bi posamezne tam zapisane rešitve sploh služile. Rezultat »pogajanj« je v teh primerih običajno seveda katastrofalen.
Ob tem bi morda veljalo posebej opozoriti še na dejstvo, da ni nujno, da je participacijski dogovor samo eden. Lahko jih je več, kar je lahko zelo pomembno za postopke njihovega sklepanja. To namreč pomeni, da zaradi morebitnih razhajanj obeh strank glede konkretne ureditve posameznih vprašanj ni nujno blokiran celoten nadaljnji postopek sklepanja dogovora, ampak je smiselno v obliki sklepanja delnih dogovorov sproti »zaključevati« (in takoj začeti uresničevati) vsaj tiste zaokrožene vsebinske sklope oziroma poglavja, o katerih je sporazum že dosežen, ostale dele pa prepustiti nadaljnjim usklajevanjem. Škoda je namreč po nepotrebnem odlagati začetek uresničevanja vsaj tistih dogovorjenih rešitev, ki med udeležencema dogovora niso sporne. Bolje je torej imeti vsaj delne in vsebinsko ne povsem celovite participacijske dogovore kot pa nikakršnih. Postopno sklepanje delnih dogovorov pa lahko v končni fazi pripelje do zelo kakovostne celovite ureditve vseh potrebnih vsebin.
Obligatornost sklenitve in ohranjanja ter veljavnost participacijskega dogovora
Glede tega pa seveda velja tudi obraten princip. Kadar eden od udeležencev predlaga začetek postopka za spremembe in dopolnitve že veljavnega participacijskega dogovora, ni treba na novo odpirati »pogajanj« o celotnem dogovoru, ki seveda lahko v končni posledici ogrozijo še tisto, kar bi bilo sicer mogoče obdržati tudi vnaprej. Skratka, »odpiranje lova« na celoten dogovor ni priporočljivo in po mojem osebnem prepričanju tudi nesprejemljivo. Dogovori naj bi bili praviloma sklenjeni za nedoločen čas, pri čemer naj bi bila morebitna odpoved celotnega dogovora s strani enega ali drugega udeleženca izključena. Glede na zakonsko obligatornost sklenitve dogovora (določba 5. člena ZSDU ureditev določenih vprašanj, kot smo ugotovili že v uvodnih poglavjih, ne samo dopušča, ampak tudi zahteva – na primer: ureditev vprašanj, na katere izrecno odkazuje že zakon in podrobnejša ureditev uresničevanja nekaterih zakonsko določenih pravic) naj namreč načeloma ne bi bilo dopustno, da v družbi, sploh ne bi bilo nikakršnega participacijskega dogovora. Participacijski dogovor, takšen ali drugačen, torej v družbi mora obstajati ves čas, ko obstaja tudi svet delavcev, kajti ta brez urejenosti določenih vprašanj v tem dogovoru (npr. materialni in drugi pogoji za njegovo delo, zlasti pa ustrezna sredstva po 65. členu ZSDU) preprosto sploh ne more normalno funkcionirati. Praksa, ko vsako novo poslovodstvo želi odpovedati prej veljavni dogovor in se začeti dogovarjati povsem na novo (seveda s povsem »negotovim« izidom), zato preprosto ni dopustna. Participacijski dogovor mora v družbi torej obstajati permanentno. Lahko se le spreminja in dopolnjuje na pobudo enega ali drugega udeleženca, odpoved, ki bi povzročila popolno pravno praznino na tem področju , pa (ob pravilnem razumevanju intencije ZSDU) preprosto ni sprejemljiva. In v tem je zagotovo ena od bistvenih razlik med participaacijskimi dogovori in kolektivnimi pogodbami kot participacijskimi dogovori kot dvema različnima vrstama avtonomnih pravnih aktov.
V tem smislu bi vsekakor veljalo med končnimi določbami v participacijskih dogovorih uveljaviti naslednjo rešitev:
Dogovor je sklenjen za nedoločen čas, veljati pa začne z dnem, ko ga na podlagi sklepov poslovodstva družbe in sveta delavcev podpišeta pooblaščena predstavnika obeh udeležencev Dokler v družbi obstaja svet delavcev, noben udeleženec dogovora ne more odpovedati v celoti, ampak lahko z določenim (npr. enoletnim) odpovednim rokom dogovor odpove samo glede posameznih rešitev in hkrati predlaga začetek pogajanj za njihovo spremembo oziroma dopolnitev, pri čemer mora odpoved in konkretne predlagane nove rešitve pisno utemeljiti. V primeru takšne odpovedi sta se oba udeleženca dolžna takoj začeti pogajati za spremembe in dopolnitve dogovora v delih, v katerih je bil odpovedan. Če do konca odpovednega roka nove rešitve niso usklajene, pa sta udeleženca dolžna za rešitev pooblastiti arbitražo, pri čemer do odločitve arbitraže pa ostanejo v veljavi dotedanje določbe.
Nujno je sprotno in permanentno izpopolnjevanje veljavnih participacijskih dogovorov
Glede na uvodoma pojasnjeni »razvojni« značaj participacijskih dogovorov v okviru slovenskega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju, velja za konec posebej opozoriti še na nujnost sprotnega in permanentnega dopolnjevanja veljavnih participacijskih dogovorov znotraj posameznih podjetij. Razvoj sistema delavskega soupravljanja mora iti naprej, temelj tega razvoja na avtonomni podlagi pa so, kot rečeno, prav participacijski dogovori. Zato mora biti participacijski dogovor razumljen ko »živ in razvojni akt«, ki ne sme zgolj slediti razvoju soupravljalskih razmerij v posamezni sredini, temveč mora ta razvoj tudi trasirati. Noben, v trenutku sklepanja morda še tako dober participacijski dogovor, zagotovo ni optimalen, predvsem pa ne more biti »večen« kot pravna podlaga za urejanje teh razmerij.
Nedopustno je torej, da se sklenjeni tovrstni dogovori v praksi zelo redko ali sploh ne izpopolnjujejo z novimi rešitvami, ki jih narekuje konkretna praksa in ponekod ostajajo »nedotknjeni« tudi po več mandatov sveta delavcev. Praksa namreč skorajda vsakodnevno odpira nove probleme in dileme, ki terjajo ustrezne rešitve. Zato bi bilo treba te rešitve sproti ustrezno pravno urejati tudi v participacipacijskem dogovoru in tako zagotavljati nadaljnji razvoj na tem področju. Zlasti pomembno je na ta način pravno utrjevati tudi že uveljavljene t.i. dobre prakse, ki edino na ta način lahko postanejo stalna sestavina sistema delavskega soupravljanja v posameznem podjetju. tako sveti delavcev kot poslovodstva se namreč menjajo, in če že ueljavljene dobre prakse niso sproti tudi ustrezno pravno normirane v participacijskem dogovoru (ta je, kot smo zapisali zgoraj, permanentno veljaven), lahko vsak nov svet delavcev in novo poslovodstvo spet začneta »z ničle« in povsem na novo, namesto da bi nadaljevala z že utečenimi dobrimi praksami in jih le nadgrajevala.
Predvsem naloga in dolžnost sveta delavcev je torej nenehno prizadevanje za izboljševanje in nadgrajevanje že veljavnih participacijskih dogovorov, in sicer na podlagi zgoraj omenjene pravice vsakega od obeh udeležencev, da lahko kadarkoli predlaga začetek postopka za spremembe in dopolnitve dogovora. To pomeni, da bi moral vsak svet delavcev na podlagi izkušenj iz prakse sproti evidentirati vse potrebe po novih ali drugačnih rešitvah in skladno s tako ugotovljenimi potrebami tudi takoj predlagati ustrezne spremembe in dopolnitve dogovora. Ker postopek njihovega sprejemanja, ni niti posebej zapleten niti dolgotrajen, je dejansko težko razumeti zakaj se tega sveti delavcev zaenkrat skorajda ne poslužujejo niti tam, kjer imajo glede tega ustrezno benevoletne partnerje v trenutnih poslovodstvih.
Viri:
1. Mato Gostiša, Splošni priročnik za delavsko soupravljanje, Študijski center za industrijsko demokracijo, 1999
2. Gradivo in ugotovitve strokovnega posveta ZSDSP o vsebini in načinu sklepanja participacijskih dogovorov (Bled, 14. 10. 2008)
3. Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju – uradno prečiščeno besedilo (Ur. list RS, št. 42/2007)
Opomnik:
STRUKTURA IN VSEBINA
PARTICIPACIJSKEGA DOGOVORA
Naslov: Dogovor o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Participacijski dogovor)
Udeleženca:
- Družba kot delodajalec, ki jo zastopa predsednik poslovodstva
- Svet delavcev družbe, ki ga zastopa predsednik
I. SPLOŠNE DOLOČBE:
- vsebina, ki jo dogovor ureja
- prepoved kršitve načela »zakonskega minimuma« in ničnost določb, ki bi bile eventualno v nasprotju s tem načelom
- način reševanja neskladja med tem dogovorom in splošnimi akti delodajalca
- opredelitev splošnih načel za razlago določil dogovora
- način objave dogovora
N O R M A T I V N I D E L
II. INDIVIDUALNO URESNIČEVANJE PARTICIPACIJSKIH PRAVIC DELAVCEV
- zaveza delodajalca o maksimalnem prizadevanju za razvijanje sodobnih principov in oblik organizacije dela in poslovnega procesa, ki omogočajo večjo avtonomijo posameznikov pri delu in s tem tudi njihovo individualno (neposredno) participacijo, to je možnost odločanja in soodločanja na delovnem mestu in v ožji organizacijski skupini (delegiranje pristojnosti za odločanje v poslovnem procesu na nižje nivoje, avtonomne delovne skupine, krožki kakovosti, R & R skupine, timsko delo, itd.)
- zaveza delodajalca za ustrezno usposabljanje vodilnih in vodstvenih delavcev vseh ravni v družbi o sodobnih metodah participativnega vodenja ljudi v poslovnem procesu
- opredelitev individualnih participacijskih pravic delavcev v skladu z 88. členom ZSDU ter načina njihovega uresničevanja (kdaj so pobude in odgovori nanje lahko ustni, kdaj morajo biti pisni; kako in pri kom se lahko delavec najavi za razgovor v zvezi z uresničevanjem svojih t.i. individualnih participacijskih pravic ter v kakšnem roku; kakšne so dolžnosti vodilnih delavcev in poslovodstva v zvezi z načinom odgovarjanja na pobude in vprašanja delavcev; ali se v podjetju uvedejo tudi posebni “nabiralniki” za pisana mnenja, pobude in predloge delavcev; itd.)
- kdaj se lahko delavec s svojimi vprašanji in pobudami za delodajalca obrne na svet delavcev in kako se mora ta odzvati
- opredelitev zborov delavcev in delovnih skupin kot oblik uresničevanja individualne (neposredne) participacije delavcev ter podrobnejša ureditev načina njihovega sklicevanja, ki v ZSDU ni določena
- uporaba internega glasila v funkciji razvoja individualne participacije delavcev (objava pisnih odgovorov poslovodstva na vprašanja in pobude zaposlenih ipd.)
- dolžnosti poslovodstva in sveta delavcev v zvezi z izgrajevanjem celotnega sistema internega komuniciranja, predvsem pa sistema informiranja, ki zagotavlja zakonsko pravico delavcev do obveščenosti (druga alineja 2. člena ZSDU), ki pa je zakon ne ureja podrobneje
III. SODELOVANJE DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU V ORGANIZACIJSKI ENOTI
- v katerih organizacijskih enotah (obratih) je glede na število zaposlenih, specifike zaokroženega poslovnega procesa, lokacijo in druge značilnosti, smiselno ustanoviti obratne svete delavcev
- število članov in način izvolitve oziroma imenovanja obratnih svetov delavcev
- pristojnosti obratnih svetov delavcev v odnosu do vodstva posameznih obratov, ki so praviloma analogne pristojnostim sveta delavcev družbe v odnosu do poslovodstva družbe
IV. SODELOVANJE DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU NA RAVNI DRUŽBE
A. Svet delavcev
1. Participacijske pristojnosti sveta delavcev in način njihovega uresničevanja
a) Obveščanje
- roki, v katerih je poslovodstvo dolžno obveščati svet delavcev o posameznih vprašanjih iz 89. člena ZSDU (npr. o katerih letno, o katerih polletno, o katerih četrtletno in o katerih najmanj 30 dni pred sprejetjem odločitve)
- katerih vprašanjih, ki niso zajeta v 89. členu ZSDU, je poslovodstvo še dolžno obveščati svet delavcev
- morebitna uvedba posebnega »obrazca informacijskih kazalnikov«, ki jih je dolžno poslovodstvo redno periodično posredovati svetu delavcev,
- uvedba t.i. letnih poročil za zaposlene
- dolžnost poslovodstva, da svetu delavcev na njegovo zahtevo posreduje tudi vse druge podatke, dokumente in informacije, ki niso poslovna skrivnost
- načini izvajanja dolžnosti obveščanja (ustno, pisno, kombinirano) in roki za predhodno posredovanje pisnih gradiv,
- oblika in kakovost primernih gradiv za svet delavcev in pravica predsednika sveta delavcev, da zavrne neustrezna gradiva ter zahteva popravke
- dolžnost poslovodstva, da na mnenja, stališča ter pobude in predloge sveta delavcev ustrezno odgovori v primernem roku
b) Skupno posvetovanje poslovodstva in sveta delavcev
- katera vprašanja, ki so po zakonu sicer le predmet obveščanja sveta delavcev, se prenesejo na raven skupnega posvetovanja
- katera vprašanja se določijo kot predmet skupnega posvetovanja poleg tistih, ki jih določa že zakon
- dolžnost, da seje (čas sklica, dnevni red, gradiva, itd.) za skupno posvetovanje skupaj dogovorita in pripravita predsednik poslovodstva in predsednik sveta delavcev
- dolžnost članov ali vsaj predsednika poslovodstva, da se osebno udeležijo skupnega posvetovanja s sveto delavcev
- dolžnost sveta delavcev, da se pred skupno sejo tudi ločeno sestane in pride na skupno posvetovanje z že izdelanimi stališči do konkretnih vprašanj, ki naj bi bila predmet usklajevanja stališča
- dolžnost rednega mesečnega sestajanja sveta delavcev in poslovodstva v smislu 86. lena ZSDU
c) Soodločanje s soglasjem
- katera vprašanja, ki so po zakonu sicer le predmet skupnega posvetovanja s svetom delavcev, se prenesejo na raven soodločanja s soglasjem sveta delavcev
- katera vprašanja se določijo kot predmet soodločanja s soglasjem sveta delavcev poleg tistih, ki jih določa že zakon
- obvezna predhodna pisna, na sami seji sveta delavcev pa tudi ustna obrazložitev predloga odločitve, ki naj bi bila predmet soodločanja
- dogovor, da se v 8 dnevni zakonski rok ne štejejo dela prosti dnevi
- nadaljnji postopek usklajevanja in sprejemanja odločitve v primeru, če svet delavcev svoje soglasje zavrne
- pristojnost arbitraže za ugotovitev ničnosti odločitev, ki so bile sprejete brez predhodnega soglasja sveta delavcev
d) Začasno zadržanje odločitve delodajalca
- dopolnitev zakonsko določenih primerov, v katerih je svet delavcev pristojen uporabiti t.i. pravico veta, še z drugimi smiselnimi primeri, ki učinkovito varujejo spoštovanje participacijskih pristojnosti sveta delavcev, kot so na primer: a) delodajalec krši dolžnost predložitve odločitev iz 67., 95. in 96. člena ZSDU v predhodno soglasje svetu delavcev, ali če sprejme odločitev kljub zavrnitvi soglasja s strani sveta delavcev – v osmih dneh od dneva, ko je bil obveščen o sprejemu odločitve delodajalca; b) delodajalec sprejme odločitev, ki je v nasprotju z zakonom, drugimi predpisi in splošnimi akti delodajalca, sprejetimi kolektivnimi pogodbami ali doseženim dogovorom s svetom delavcev – v osmih dneh od dneva, ko je bil obveščen o odločitvi delodajalca
e) Proaktivno (samoiniciativno) delovanje sveta delavcev
- pravica sveta delavcev, da se ne samo odziva na takšne ali drugačne informacije in predloge odločitev poslovodstva (reaktivno delovanje), ampak da tudi sam na lastno pobudo sproža najrazličnejše pobude, predloge, zahteve in vprašanja v interesu delavcev (proaktivno delovanje) ter dolžnost poslovodstva, da nanje ustrezno reagira
f) Odločitve v samostojni pristojnosti sveta delavcev
- med odločitve, ki se z dogovorom določijo kot izključna pristojnost sveta delavcev, vključno s sprejemanjem ustreznih pravil in pravilnikov, se lahko uvrstijo zlasti odločitve o uporabi in razpolaganju s sredstvi standarda delavcev (stanovanjska vprašanja, sociala, šport in rekreacija, kultura itd), pri čemer svet delavcev in poslovodstvo predhodno dogovorita le za letni načrt razpoložljivih sredstev za te namene
g) Imenovanje kadrovskega direktorja
- glede na poseben pomen kakovostnega uresničevanja kadrovske funkcije z vidika neposrednih interesov in pravic zaposlenih je smiselno s participacijskim dogovorom zagotoviti ustrezen vpliv na imenovanje vodilnega delavca za kadrovsko področje (kadrovskega direktorja) v družbi, in sicer v obliki soglasja k imenovanju ter možnosti predlagati njegovo razrešitev
2. Materialni in drugi pogoji za delo sveta delavcev
- podaljšanje časa trajanja t.i. delovnopravne imunitete članov sveta delavcev tudi po prenehanju mandata z enega na dve leti
- morebitno povečanje zakonsko priznanega števila plačanih članom ur za seje, izobraževanje in posvetovanje z delavci
- pravica predsednika sveta delavcev, da samostojno odloča o udeležbi članov na posameznih izobraževanjih
- ureditev plačila članom, ki se sej sveta delavcev zaradi izmenskega dela udeležijo izven svojega rednega delovnega časa
- konkretizacija načinov izvajanja posvetovanja z delavci glede na konkretne razmere v družbi (uradne ure, sestanki med delovnim časom itd.)
- pravice tudi članov odborov sveta delavcev glede plačanih ur za sestanke in izobraževanje
- konkretna določitev materialnih sredstev (pisarne za sprejem strank, telefoni, internet, administrativne storitve itd.), ki po 1. odstavku 65. člena ZSDU spadajo med t.i. nujne stroške za delo sveta delavcev, ter načina njihovega zagotavljanja s strani delodajalca
- določitev višine razpoložljivih sredstev, s katerimi svet delavcev samostojno razpolaga za potrebe svojega dela v smislu 2., 3. in 4. odstavka 65. člena ZSDU odstavka, pri čemer morajo biti sredstva za izobraževanje všteta med t.i. nujne stroške za delo sveta delavcev
- pravica predsednika sveta delavcev, da je samostojen odredbodajalec za uporabo sredstev, s katerimi svet delavcev samostojno razpolaga
- plačilo in pogoji za delo poklicnih članov sveta delavcev ter njihove posebne pravice med trajanjem in po preteku mandata (možnost neprekinjenega funkcionalnega izobraževanja in usposabljanja v svojem poklicu, zagotovitev ustrezne zaposlitve po preteku mandata), oziroma možnost zaposlitve strokovnih sodelavcev, ki niso člani sveta delavcev
- način nagrajevanja dela nepoklicnih članov sveta delavcev
- dolžnost poslovodstva, da glede na vsebino obravnavane problematike zagotovi prisotnost pristojnih strokovnih in vodilnih delavcev
B. Delavski direktor
- izrecna opredelitev delavskega direktorja kot predstavnika delavcev v poslovodstvu družbe, ne kot (istočasno) kadrovskega direktorja, pri čemer je njegova funkcija bistveno širša, torej zastopanje interesov delavcev v poslovodstvu nasploh, ne le na kadrovskem in socilanem področju
- opredelitev ali se funkcija delavskega direktorja opravlja poklicno ali nepoklicno (poleg njegovega rednega dela)
- določitev materialnih in drugih pogojev za delo delavskega direktorja ter plačila oziroma nagrade za njegovo delo
C. Sodelovanje predsednika sveta delavcev na sejah poslovodstva
- če v družbi ni delavskega direktorja, se kot nadomestna rešitev ustreznega predstavljanja interesov delavcev določi pravica predsednika sveta delavcev, da sodeluje na sejah poslovodstva, v primeru individualnega poslovodstva pa na sejah kolegija glavnega direktorja
D. Predstavništvo delavcev v nadzornem svetu/upravnem odboru
- opredelitev t.i. usmerjevalne in nadzorne funkcije sveta delavcev v odnosu do predstavnikov delavcev v nadzornem svetu/ upravnem odboru, na osnovi katere ima svet delavcev pravico zahtevati od njih predhodno posvetovanje glede stališč, ki naj jih v imenu delavcev zastopajo v tem organu, ter obveščanje o sprejetih odločitvah v tem organu
- opredelitev načelne dostopnosti vseh gradiv za seje nadzornega sveta/upravnega odbora svetu delavcev, torej tudi tistih, ki so označena kot poslovna skrivnost, upoštevaje pri tem zakonsko določeno dolžnost članov sveta delavcev glede varovanja poslovnih skrivnosti
- opredelitev materialnih in drugih pogojev za delo delavskih predstavnikov v nadzornem svetu/upravnem odboru analogno pogojem, dogovorjenih za člane sveta delavcev, vključno s pravico do izobraževanja
E. Sodelovanje predstavnikov sveta delavcev na skupščini
- pravica predstavnikov sveta delavcev, da sodelujejo na skupščini s pravico do razprave zaradi predstavitve stališč sveta delavcev, vendar brez pravice glasovanja
F. Skupni organi sveta delavcev in delodajalca
- z dogovorom se lahko določi tudi oblikovanje različnih skupnih organov sveta delavcev in delodajalca za posamezna področja ter njihova (lahko tudi paritetna) sestava in pristojnosti, kot so na primer: odbor za pravno varnost zaposlenih, odbor za varstvo in zdravje pri delu, gospodarski odbor, in podobno
O B L I G A C I J S K I D E L
V. MEDSEBOJNE PRAVICE IN DOLŽNOSTI UDELEŽENCEV DOGOVORA
1. Pozitivna izvedbena dolžnost
- maksimalno prizadevanje obeh udeležencev za dosledno izvrševanje dogovora in nekonfliktno reševanje morebitnih nasprotij
2. Negativna izvedbena dolžnost
- udeleženca sta dolžna opustiti vsako ravnanje, ki bi nasprotovalo duhu in določbam tega dogovora
3. Reševanje medsebojnih sporov
- pravni spori med udeleženci soupravljalskih razmerij se v principu rešujejo arbitražno
4. Organ za razlago dogovora
- za primer morebitnega različnega razumevanja posameznih določb podpisanega dogovora se ustanovi skupna komisija, ki je pristojna za njihovo avtentično razlago
5. Posledice neizvrševanja dogovora
- po ZSDU participacijski dogovor izvršuje delodajalec, če ni drugače dogovorjeno
- v primeru neizvrševanja s strani delodajalca se ima svet delavcev pravico, razen na arbitražo, obrniti za pomoč tudi na sindikate ter organe nadzora in pregona (prekrški, kaznivo dejanje po 200. členu KZ RS)
- v primeru neizvrševanja s strani sveta delavcev ima delodajalec pravico odstopiti od spornih določil tega dogovora, ki so predmet kršitve
VI. KONČNE DOLOČBE
- vsak udeleženec ima kadar koli pravico predlagati začetek postopka za spremembe in dopolnitve sklenjenega dogovora, drugi udeleženec pa se mora temu odzvati
- dogovor je sklenjen za nedoločen čas in ga nobena stranka ne more odpovedati v celoti, ampak ga lahko z enoletnim odpovednim rokom odpove damo v posameznih delih oziroma glede posameznih določil, če v tem času ne pride do uskladitve o predlaganih spremembah in dopolnitvah, pa se šteje, da sta (tudi če gre za interesni spor, na primer, o višini pripadajočih sredstev), za rešitev udeleženca pooblastila arbitražo po ZSDU, pri čemer se do odločitve arbitraže še naprej uporabljajo veljavne določbe tega dogovora.
Izraza “participacijski dogovor” zakon neposredno sicer ne uporablja, ampak je ta naziv uveljavila praksa, ker je krajši in primernejši za vsakdanjo uporabo, obenem pa dovolj zgovoren glede vsebine akta, ki ga označuje. ↑
V tem tekstu v glavnem uporabljamo pojem »podjetje« kot generični pojem za vse vrste gospodarskih družb in zadruge, razen kadar se razprava nanaša izrecno na delniško družbo in njen statut. ↑
Pojem “kupoprodaja delovne sile” je v tej razpravi uporabljen zgolj pogojno in zaradi večje razumljivosti bistva, kajti sicer je s Philadelphijsko deklaracijo delovno silo prepovedano tretirati kot tržno blago. ↑